VSL Sklep Cst 40/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad dolžnico začelo postopek osebnega stečajnega in imenovalo upravitelja.

2Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrne oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Dolžnica na upnikov odgovor ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Upnik ima terjatev do dolžnice izkazano z neposredno izvršljivim notarskim zapisom notarja A. A., SV .... V tej obliki je bila sklenjena kreditna pogodba, št. 000, po kateri je dolžnica solidarna porokinja in zastaviteljica. To dejstvo je pomembno za odgovor na vse pravno pomembne pritožbene navedbe.

7Pritožnica (dolžnica) navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da terjatev ni zastarala.

8Sodišče prve stopnje je o ugovoru zastaranja pravilno odločilo. Neposredno izvršljiv notarski zapis ima moč izvršilnega naslova (glej 2. točko 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Terjatev, ugotovljena z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastara v 10-letnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 365. člena Obligacijskega zakonika – OZ. To je ustaljena sodna praksa (poleg odločb VSL, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, glej še sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008). Pritožnica navaja, da je sodišče o ugovoru zastaranja zmotno odločilo tudi zato, ker ni upoštevalo, da je bil notarski zapis sestavljen v letu 2004, torej še pred začetkom veljave Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C; Uradni list RS, št. 17/2006). Višje sodišče v večjem obsegu pritožbenih navedb na tretji strani pritožbe ne povzema, ker je pritožbeno stališče očitno zmotno. Novela ZIZ-C, konkretno 4. člen novele, namreč nima nobene zveze z vprašanjem zastaranja terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Zastaralni roki so določeni v materialnem predpisu, to je v OZ. ZIZ določa le pogoje, pod katerimi je dopustno dovoliti izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ko zapadlost terjatve (ki je vsebinski pogoj dopustnosti izvršbe; prim. od novele ZIZ-C veljavni 20.a člen ZIZ) ne izhaja že iz notarskega zapisa samega. Povedano drugače: 4. člen novele ZIZ-C se nanaša le na izvršilne postopke in določa le pravilo dokazovanja dejstva zapadlosti terjatve v izvršilnem postopku. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče uporabiti triletni zastaralni rok iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ).

9Nesporno je, da je upnik zaradi zamude s plačilom obrokov kredita kredit odpovedal z dopisom 19. 5. 2008. Dolžnici je bila ta odpoved vročena 20. 5. 2008. Nastop odstopnega upravičenja in dejstvo odstopa nista sporni dejstvi. Odstop ima pravno naravo izrednega odpoklica, učinkuje za naprej in povzroči zapadlost tistega dela obveznosti, ki bi zapadel s potekom časa, če bi se dolžnik dogovora držal in obveznosti izpolnjeval. Od takrat naprej teče 10-letni zastaralni rok, ki pa do uvedbe tega stečajnega postopka, to je 30. 5. 2018, še ni potekel. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je nad glavnim dolžnikom po kreditni pogodbi (B. d. o. o.) vodil stečajni postopek. Upnik je terjatev in ločitveno pravico prijavil v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom 6. 2. 2012. Stečajni postopek je bil končan 21. 10. 2017.

10Tretji odstavek 1034. člena OZ določa, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenim, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev glavnega dolžnika. Prijava terjatve v stečajnem postopku je dejanje iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Pravni učinki pretrganja zastaranja so določeni v 369. členu OZ. Ta določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih pravil OZ pravilno ugotovilo, da 30. 5. 2018 (datum uvedbe stečajnega postopka) upnikova terjatev do dolžnice, solidarne porokinje, ni bila zastarana.

11Prav tako je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na ugovor ničnosti poroštvene izjave oziroma zaveze dolžnice, da za obveznosti glavnega dolžnika odgovarja kot solidarna porokinja. Poroštvena pogodba ni ničen pravni posel (prim. XXIX. poglavje OZ). V našem pravnem redu je pri ničnosti pogodbe poudarjena predvsem tako imenovana ničnost javnega reda. Nični so pravni posli, ki so v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Gre za protiustavne, nezakonite in nemoralne pogodbe, katerih učinkovanje želi zakon preprečiti z ničnostno sankcijo. Poroštvene pogodbe niso nič od tega. V poslovni praksi kreditiranja podjetij so take pogodbe običajna oblika obvladovanja kreditnih tveganj kreditodajalca. Na to je upnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozoril. Da je bilo obvladovanje kreditnega tveganja utemeljeno oziroma potrebno, pa je pokazal tudi nadaljnji razvoj dogodkov, saj sta se tako glavni dolžnik kot porokinja znašla v stečaju.

12Pritožnica tudi v pritožbi meša med ničnostjo pogodbe (86. člen OZ) in oderuško pogodbo (119. člena OZ). V pritožbi navaja, da je uspelo upniku v pogodbo vnesti pogodbena določila, s katerimi je pridobil nepoštene pogodbene koristi. Taka pavšalna pritožbena graja ni utemeljena. Na prvi stopnji je pritožnica s tem v zvezi na primer zatrjevala oderuško višino obrestne mere (glej tudi zapisnik o zaslišanju pritožnice na strani 5). Tega v pritožbi ne ponavlja.

13Pritožnica navaja, da je upnik izkoristil njen položaj kot družbenice glavnega dolžnica, dejstvo, da je bil glavni dolžnik družinsko podjetje, zato je bilo poroštvo dobesedno izsiljeno. Poleg tega še navaja, da je pogodba oderuška, ker je bilo dano povsem zadostno zavarovanje glavnega dolžnika (z nepremičninami).

14Neutemeljenost zadnjega pokaže že dejstvo, da terjatev v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika ni bila v celoti poplačana in je za poplačilo potreben še ta stečajni postopek. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke (t.i. objektivni element oderuštva) izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost (t.i. subjektivni element oderuštva). V čem je nastala ta nesorazmernost, v pritožbi ni pojasnjeno, v samem inštitutu poroštva gotovo ne. Ta del pritožbe se pravzaprav nanaša na ničnost pogodbe (86. člen OZ), na kar je višje sodišče odgovorilo že zgoraj. Kolikor pa pritožnica upniku (banki) celo očita prisilo pri prevzemanju poroštva (navaja, da je bila poroštvena pogodba dobesedno izsiljena), višje sodišče odgovarja, da dolžnica ni zatrjevala, da bi zahtevala razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 99. členom OZ). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno opozorilo, da je dolžnica na naroku povedala, da je glavni dolžnik posojilo jemal, ko mu je šlo dobro. Kot je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo prevzemanje poroštva dolžničina pravnoposlovna odločitev in bi lahko sklenitev pogodbe tudi odklonila. Zahteva po pisnosti porokinega pristanka je predpisana prav v izogib nepremišljenemu pristanku k poroštvenim zavezam (sodba Vrhovnega sodišča, II Ips 145/2016 z dne 12. 4. 2018). Nagib, ki je pritožnico pri tem vodil, ni pomemben, pri čemer ne gre za nedovoljen nagib (prim. prvi in drugi odstavek 40. člena OZ).

15Končno pritožnica še navaja, da se oderuškost poroštvene pogodbe kaže tudi v tem, da si je upnik izgovoril solidarno in ne subsidiarno poroštvo. V čem so v zatrjevanem obsegu podani elementi oderuške pogodbe, višjemu sodišču ni jasno, saj je razlika med obema oblikama poroštva le čas, kdaj lahko upnik zahteva poplačilo tudi od poroka (1019. člen OZ).

16Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.