VSK Sodba II Kp 33119/2013

I. Pritožbi zagovornika obtoženega R. S. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena enotna kazen zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, sicer pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obtoženega R. S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obtožencu je za kaznivo dejanje poslovne goljufije, na podlagi prvega odstavka 228. člena KZ-1, določilo kazen devet mesecev zapora, za prvo kaznivo dejanje goljufije, na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje goljufije, na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1, določilo kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 5,40 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan I. Č. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 42.080,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je I. Č. napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve načela zakonitosti v kazenskem postopku, torej iz razloga po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 28. členu Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti dejanj po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo obtoženčevega zagovornika je vložila odgovor okrožna državna tožilka M. K. in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

4Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1755/2016 z dne 28.9.2016.

5Pritožba je deloma utemeljena.

6Pritožnik trdi, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj bi ne bil v opisu dejanja pod točko 1 izreka konkretiziran očitek preslepitve drugega. Očitek utemeljuje s tem, da iz opisa dejanja izhaja, da se je obtoženec dogovoril z A. Č., da mu bo prodal viličarja, v nadaljevanju opisu pa se trdi, da je zaradi neizročitve viličarja obtoženec oškodoval I. Č.. Tako iz izreka sodbe naj ne bi bilo moč razbrati, ali je obtoženec preslepil A. Č. ali njegovo mamo I. Č.. Ta kršitev ni podana. Iz opisa dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja očitek obtožencu, da je preslepil A. Č. s tem, ko se je z njim dogovoril, da mu bo prodal viličarja, ki mu ga bo izročil po tem, ko bo A. Č. prišel iz prestajanja zaporne kazni, in je A. Č. obtožencu izročil kupnino, ko je A. Č. prišel iz zapora, pa mu obtoženec viličarja ni izročil, s čimer je oškodoval I. Č., ki je A. Č. dala denar za kupnino. V opisu dejanja je tako vsebovan jasen očitek preslepitve A. Č., škoda pa je nastala njegovi mami I. Č.. Tak opis dejanja je sklepčen, saj za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije ni potrebno, da bi bila preslepljena oseba identična z oškodovancem. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana, prav tako ne zatrjevana kršitev iz 28. člena Ustave RS.

7V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, pritožnik nadalje uveljavlja nasprotje med razlogi sodbe, iz katerih izhaja, da je obtoženec preslepil I. Č., in izrekom sodbe, kjer se navaja le, da je bila I. . oškodovana. Pritožnik nima prav. V razlogih sodbe (prvi odstavek točke 20) sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obtoženec preslepil I. Č. preko A. Č., njenega sina, da bodo viličarja dobili v izročitev takrat, ko bo A. Č. prišel iz prestajanja kazni, in je I. Č. preko A. Č. izročila obtožencu kupnino, kar se ujema z navedbami v izreku, iz katerih izhaja, da je bil preslepljen A. Č. in zaradi neizročitve viličarja oškodovana njegova mama I. Č., ki je dala sinu denar za kupnino. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem pogledu zato ni podana.

8Obdolženčev zagovornik tudi nima prav, da izrek izpodbijane sodbe v opisih dejanj pod točko 2 in 3 nasprotuje razlogom sodbe s tem, ko je v opisih dejanj v izreku navedeno, da je obtoženec v zmoto spravil A. Č., v razlogih sodbe pa, da je spravil v zmoto I. Č.. Iz razlogov sodbe (drugi odstavek točke 20) namreč izhaja, da je obtoženec spravil v zmoto A. Č. in po njem še I. Č. in je prav zato od I. Č. pridobil denarna sredstva, kar pa ni v nasprotju z očitkom izreka o spravljanju v zmoto A. Č.. Uveljavljena bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem pogledu zato ni podana.

9Prav tako pritožniku ni mogoče pritrditi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje tudi zato, ker se v obrazložitvi (točka 9) navaja, da je obtoženec pravni posel glede viličarja in strojev za izdelavo parketa sklenil z I. Č., medtem ko iz izreka sodbe izhaja, da se je obtoženec glede nakupa viličarja in strojev dogovoril z A. Č.. Tako iz izreka sodbe kot njene obrazložitve je razvidno, da se je obtoženec glede prodaje navedenih predmetov dogovoril z A. Č., pravna posla pa sta bila zgolj formalna sklenjena z I. Č. (v imenu družbe P. S. d.o.o. je bil izdan račun št. 2011/02000004 z dne 7.3.2011 na ime I. Č. in sklenjena kupoprodajno pogodbo z I. Č.), ki je A. Č. dala denar za kupnino. Po videnju pritožnika je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe tudi zato, ker se v razlogih (točka 9) navaja, da je obtoženčev sin M. S. prodal I. Č. motorno kolo, v izreku pa je ta očitek naslovljen na obtoženca. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obtoženec prodal sinovo motorno kolo A. Č., le kupoprodajna pogodba je bila formalno sklenjena med obtoženčevim sinom in I. Č., s čimer zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podano.

10Obtoženčev zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker naj bi bilo po njegovi oceni precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah, in med samimi zapisniki. Pritožnik pod videzom tega pritožbenega razloga izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan, kar bo v tej sodbi še obrazloženo.

11Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivih dejanj in kazenski odgovornosti obtoženca, zato tudi v tem pogledu uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Način utemeljevanja tega pritožbenega razloga nakazuje, da pritožnik povzema le določene dele sodbe, kar pa seveda za pritožbeni uspeh v smeri pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne more biti upoštevno.

12V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanj obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse bistvene pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika in nanje pravilno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

13Zagovornik ponavlja obtoženčev zagovor, da je šlo za dve posojilni pogodbi, ko si je obtoženec od A. Č. najprej v marcu 2010 izposodil znesek 15.600,00 EUR in nato v marcu 2011 še znesek 15.000,00, pri čemer je moral na zahtevo A. Č. dati zadostno garancijo za posojilo in zato sta bili formalno sklenjeni dve kupoprodajni pogodbi za stroje za izdelavo parketa in motorno kolo, za viličarja pa izdan račun. Ponovno opisuje, da so bile dogovorjene 10% mesečne obresti, da je obtoženec A. Č. mesečno vračal dolg in mu tudi vse vrnil, da si je vrnjene vsote denarja zapisoval v rokovnik, v katerega pa se A. Č. ni želel podpisati. Vendar je sodišče prve stopnje vsebino obtoženčevega zagovora natančno in verodostojno povzelo in na podlagi njegove temeljite presoje, ko ga je tehtalo samega zase kot v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tudi pravilno zaključilo, da takega zagovora ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Za svojo presojo je navedlo številne življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje, pri čemer ni odveč ponovno izpostaviti zlasti naslednje. Že glede zneskov prejetega denarja obtoženčev zagovor odstopa od listinskih dokazov, saj obtoženec trdi, da si je izposodil 15.600,00 EUR in še 15.000,00 EUR, medtem ko kupoprodajna pogodba z dne 12.3.2010 (v prilogi A1) in blagajniška prejemka št. 1 z dne 7.3.2011 (v prilogi A3) in št. 2 z istega dne (v prilogi A6) izkazujejo prejem denarja v skupni višini 49.600,00 EUR. Obtoženec svojih trditev, da je A. Č. mesečno vračal izposojeni denar, ni izkazal s predložitvijo ustreznih potrdil o vračilu denarja, podpisanih s strani A. Č. oziroma njegovih staršev. Pač pa je obtoženec šele na glavni obravnavi dne 20.10.2015 v podkrepitev svojega zagovora predložil fotokopije rokovnika, kamor si je vpisoval zneske vrnjenega denarja, iz katerih pa ni razvidno, koliko predstavljajo obresti in koliko glavnica, in tudi niso podpisane s strani A. Č., kar bi bilo glede na visoke denarne zneske življenjsko pričakovati. Prav tako izročanja denarja A. Č. na način, kot ga zatrjuje obtoženec, ni potrdila nobena zaslišana priča. Ker torej obtoženec svojih trditev o vračanju izposojenega denarja ni izkazal (in tudi na podlagi drugih dokazov, ki zagovor izpodbijajo in dajejo zanesljivo podlago utemeljenosti obtožbe), je bil obtoženčev zagovor pravilno ocenjen kot neprepričljiv.

14Pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik ne more izpodbiti s podajanjem lastnih sklepov glede racionalnosti obtoženčevega ravnanja. Meni namreč, da ni življenjsko logično, da bi obtoženec stroje za izdelavo parketa, ki so bili ocenjeni na vrednost 160.000,00 EUR, prodal zgolj za 15.600,00 EUR. Dejstvo je, da ljudje ne ravnajo vedno racionalno, in kolikor se upošteva, da je bilo dogovorjeno, da stroji ne bodo izročeni ob samem prejemu kupnine, temveč šele ko bo A. Č. prišel iz zapora (to je bilo eno leto in osem mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe), je mogoča ugotovitev, da obtoženec ni razmišljal o oddaljenih posledicah svoje lažne zaveze, temveč je videl le takojšnjo (protipravno) premoženjsko korist. Okoliščine, ki jih pritožnik nadalje izpostavlja, da obtoženec navedenih predmetov ni oglaševal in da bi motorno kolo lahko uporabljal že pred vrnitvijo iz zapora glede na vikend izhode, same po sebi ne morejo vnesti utemeljenega dvoma v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Prav tako pritožnik ne more biti uspešen, ko izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič (M. S., K. B., A. Č. in njegovih staršev I. in I. Č., B. V., B. K., P. B.). Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje vse izpovedbe verodostojno povzelo in ustrezno kritično analiziralo ter v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo svojo presojo, tako da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pritožbena teza o usklajenih pričevanjih zato predstavlja zgolj zagovornikovo lastno videnje. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke o obstoju obtoženčevega preslepitvenega oziroma goljufivega namena, kot je utemeljen v izpodbijani sodbi. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je dejansko stanje glede objektivnih in subjektivnih elementov očitanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovljeno in tudi prepričljivo utemeljeno. Zato nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna.

15Pritrditi pa je treba obtoženčevemu zagovorniku, ko v pritožbi opozarja na nedopustno sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da je obtoženec obravnavana kazniva dejanja storil v času dveletne preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 214/2016 z dne 7.4.2009, ki je postala pravnomočna dne 12.1.2010. Preizkusna doba po navedeni obsodilni sodbi je potekla dne 12.1.2012, kar pomeni, da so bili skladno z 2. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 že dne 12.1.2013 izpolnjeni pogoji za njen izbris iz kazenske evidence, torej pred uvedbo predmetnega kazenskega postopka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaradi upoštevanja sodbe, izrečene obtožencu, ki bi morala biti že izbrisana, pri izbiri kazenske sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 49. člena KZ-1. Z upoštevanjem navedene okoliščine je namreč sodišče prve stopnje kršilo domnevo obtoženčeve neobsojenosti, ki nastopi z zakonsko rehabilitacijo po prvem odstavku 82. člena KZ-1. Posledično ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona in upoštevaje, da obtoženec še ni bil obsojen, je pritožbeno sodišče odločilo, da se obtožencu izrečena enotna kazen zapora eno leto in osem mesecev zniža na eno leto in šest mesecev zapora, kar ustreza ostalim objektivnim in subjektivnim okoliščinam storjenih kaznivih dejanj, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje.

16Tudi v tistem delu pritožbe, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, pritožnik poudarja, da je šlo za dve posojilni pogodbi, in da je obtoženec od A. Č. prejel le 30.600,00 EUR in ne 49.600,00, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar je, kot rečeno, te trditve zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Zato tudi v tem delu ni razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

17Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

18Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.