VSC Sklep II Cp 575/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o kraju izvajanja nadzorovane obravnave (v drugem odstavku pod I. točko izreka) razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

1Zaradi jasnosti zadeve velja sprva povzeti zgolj nekatere bistvene okoliščine, nanašajoče se na prisilno zdravljenje nasprotnega udeleženca (v nadaljevanju udeleženec) in pravno podlago, na podlagi katere sedaj biva v Socialnovarstvenem zavodu D. Gre za okoliščine, izhajajoče tako iz izpodbijanega sklepa kot spisov, ki jih je prvostopno sodišče ob tokratni predložitvi pritožbe priložilo predmetni zadevi¹.

2Udeleženec je rojen v letu 1981, odvzeta mu je poslovna sposobnost, njegov skrbnik pa je predlagatelj. Najkasneje od leta 2003 dalje je bil velikokrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, vmes je bil nameščen tudi v Socialnovarstvenem zavodu H.². Večina hospitalizacij je bila brez privolitve. V letu 2014 je sodišče ugodilo predlogu Univerzitetnega kliničnega centra M., Oddelek za psihiatrijo in udeleženca premestilo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za čas enega leta. Za socialni zavod, ki naj udeleženca sprejme, je bil določen D.³. V letu 2015 je sodišče zavrnilo predlog socialnovarstvenega zavoda za podaljšanje pridržanja na varovanem oddelku brez privolitve in odločilo, da se udeleženec sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo, ki se bo izvajala v D. do 12. 2. 2016⁴. V letu 2016 je bila nadzorovana obravnava, ki se je izvajala v D., v odprtem oddelku, podaljšana za nadaljnjih šest mesecev, to je do 12. 8. 2016⁵. V letu 2016 je bilo odločeno, da se udeleženec sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za dobo enega leta. Za socialni zavod, ki naj udeleženca sprejme, je bil določen D.⁶ V letu 2017 je sodišče ugodilo predlogu udeleženca za odpust iz varovanega oddelka in odločilo, da se sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo, ki se bo izvajala v D. do 22. 11. 2017⁷. Še v istem letu je bila nadzorovana obravnava podaljšana do 22. 5. 2018, pri čemer je bilo določeno, da se bo izvajala kot (kjer) bo določeno v načrtu nadzorovane obravnave⁸. Nazadnje je bila nadzorovana obravnava podaljšana do 22. 11. 2018, pri čemer je bilo določeno, da se izvaja v Socialnovarstvenem zavodu D., lahko pa tudi v kateri od zunanjih (bivalnih) enot tega zavoda⁹.

3Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu udeleženčevega skrbnika, da se zdravljenje v nadzorovani obravnavi podaljša. V prvem odstavku pod I. točko izreka sklepa je tako odločilo, da se nadzorovana obravnava podaljša za šest mesecev, to je do 22. 5. 2019. V drugem odstavku je odločilo, ″da se bo nadzorovana obravnava izvajala v Socialnovarstvenem zavodu D., lahko pa tudi v kateri od zunanjih (bivalnih) enot tega zavoda ali pa tudi v kateri zunanji bivalni enoti drugega socialno varstvenega zavoda, izrecno (tudi) v bivalni enoti P. P., ki je (naj)blizu(je) L., če (bo) s tem soglaša(l) udeleženec in če bo prestavitev vsebovana v načrtu nadzorovane obravnave″. Pod II. točko izreka je določilo koordinatorje nadzorovane obravnave.

4Zoper sklep se je pravočasno pritožil udeleženčev odvetnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba izpostavlja, da udeleženec noče bivati Socialnovarstvenem zavodu D. in da želi, da se ga iz tega zavoda odpusti. Meni, da kriterij ″ustreznega zdravljenja v domačem okolju″ ni izpolnjen, ker je smisel nadzorovane obravnave v tem, da se oseba vključi in privadi na funkcioniranje v domačem okolju v bodočnosti, ko ne bi imela več nadzorovane obravnave. Predlaga, da se predlog udeleženčevega skrbnika za podaljšanje nadzorovane obravnave zavrne.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Zdravljenje v obliki nadzorovane obravnave je prisilno in predstavlja poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). V določenih primerih je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato je treba pri odločanju o takem ukrepu ustavnoskladno strogo in restriktivno upoštevati zakonske pogoje.

7Nadzorovana obravnava je po prvem odstavku 80. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) obravnava oseb s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki se izvaja na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice, na območju katere ima oseba stalno ali začasno prebivališče, oziroma kadar nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, na območju, na katerem dejansko biva, v skladu z načrtom nadzorovane obravnave izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju osebe. Drugi odstavek 80. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno pod naslednjimi pogoji:

- če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo,

- če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve,

- če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.

8Sodišče prve stopnje je postopalo napačno, ko je odločilo o kraju izvajanja nadzorovane obravnave¹⁰, saj ta ni bil predmet skrbnikovega (predlagateljevega) predloga z dne 24. 10. 2018¹¹. Ker je sodišče na predlog vezano¹², je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o kraju izvajanja nadzorovane obravnave, torej v delu, v katerem je bilo odločeno preko predloga, razveljaviti (3. točka 365. člena, 366. in 357. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr).

9Glede kriterija ″ustreznega zdravljenja v domačem okolju″ iz pete alineje drugega odstavka 80. člena ZSZdr velja sprva pojasniti, da je po 2. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr domače okolje osebe okolje oziroma prostor, kjer oseba živi. Praviloma je to njen dom, lahko pa tudi stanovanjska skupnost ali drug prostor bivanja. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi glede vsebinske napolnitve tega kriterija že zavzelo stališče¹³, da pravni sklep o „ustreznem zdravljenju v domačem okolju“ poleg dejstev o kraju, v katerem oseba živi, utemeljujejo tudi dejstva o ustreznem podpornem okolju, ki je v tem kraju vzpostavljeno za zdravljenje, saj je domače okolje (predvsem) tisto, v katerega se bo morala oseba vključiti in v katerem bo morala (samostojno) funkcionirati po zaključku zdravljenja z nadzorovano obravnavo.

10Ker gre za prisilno zdravljenje osebe, ki brez nadzorovane obravnave samostojno ne more funkcionirati, pritožba zmotno meni, da zgolj okoliščina, da bi oseba rada živela drugje, lahko sama po sebi utemeljuje zavrnitev predlagane nadzorovane obravnave. V kolikor bi bilo temu tako, potem v nobenem primeru, v katerem oseba ne bi želela prebivati na določenem kraju, zdravljenja v nadzorovani obravnavi ne bi bilo moč odrediti. Da temu ni tako izhaja že iz določb ZDZdr, ki določajo možnost omejitve pravice gibanja tudi v primerih nadzorovane obravnave. Po četrtem odstavku 87. člena ZDZdr tako lahko koordinator nadzorovane obravnave od osebe zahteva, da prebiva v določenem kraju oziroma da zagotovi koordinatorju nadzorovane obravnave dostop do prostorov, kjer biva. Sodišče na predlog psihiatrične bolnišnice določi koordinatorja ter vrsto in obseg njegovih pooblastil iz četrtega odstavka 87. člena ZDZdr, ter na tak način lahko osebi v nadzorovani obravnavi omeji pravico do gibanja iz tretjega odstavka 12. člena ZDZdr.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da udeleženec že od leta 2014 biva v Socialnovarstvenem zavodu D. ter da se nadzorovana obravnava v tem zavodu s prekinitvijo izvaja že od poletja 2015 oziroma nazadnje od sredine leta 2017. Udeleženec ima samo v tem okolju primerno podporo za ustrezno zdravljenje, saj je pravzaprav skorajda ves čas od leta 2003 dalje nameščen v psihiatričnih bolnišnicah oziroma zavodih in stikov s sorodniki nima. Kakšnega drugega prostora bivanja udeleženec tako nima. Izven zavoda nima urejene socialne mreže ter nima teh sposobnosti, da bi lahko samostojno preživel več tednov brez pomoči drugih oseb. Zato je kriterij „ustreznega zdravljenja v domačem okolju“ izpolnjen. Ker so izpolnjeni tudi ostali kriteriji za odreditev nadzorovane obravnave, katerih obstoja pritožba niti ne izpodbija, se izkaže, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo.

12Pritožba se je v preostalem delu tako izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (2. točka 365. člena, 366. in 353. člen ZPP).

¹ Predmetnemu spisu so priloženi spisi Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 36/2016, Pr 20/2016 (predhodno Pr 21/2016) ter Pr 33/2015.
² Iz izvida pod prilogo A1 v spisu Pr 33/2015 izhaja, da je bil udeleženec hospitaliziran leta 2003 (15 mesecev), 2004 (3 mesece), 2006 (5 mesecev), 2008 (5 mesecev) in od leta 2010 do 2014, v letu 2008 pa je bil nameščen v zavod H. (14 mesecev).
³ Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Pr 72/2014 z dne 29. 7. 2014.
⁴ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 33/2015 z dne 22. 7. 2015 v zvezi s sklepom o popravi z dne 24. 7. 2015.
⁵ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 33/2015 z dne 3. 2. 2016.
⁶ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 26/2016 z dne 8. 7. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Cp 417/2016 z dne 19. 7. 2016.
⁷ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 36/2015 z dne 22. 5. 2017.
⁸ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 37/2017 z dne 17. 11. 2017.
⁹ Sklep Okrajnega sodišča v Žalcu Pr 37/2017 z dne 16. 5. 2018.
¹⁰ Kraj izvajanja nadzorovane obravnave (pa čeprav je to posebni socialnovarstveni zavod) ne gre enačiti z bivanjem v posebnem socialnovarstvenem zavodu. Sprejem v posebni socialnovarstveni zavod je namreč predmet posebnega postopka, ki ga ureja Zakon o socialnem varstvu, pa tudi Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Vprašanje bivanja, torej sprejema, premestitve ali odpusta iz tega zavoda ni predmet tega postopka, v katerem se odloča zgolj o predlaganem ukrepu zdravljenja.
¹¹ To okoliščino je predlagatelj izrecno izpostavil tudi v odgovoru na pritožbo z dne 29. 11. 2018, s katerim je odgovoril na navedbe v pritožbi udeleženca z dne 22. 11. 2018.
¹² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 31/2018 z dne 22. 2. 2018.
¹³ Gre za stališče, ki je bilo zavzeto v predmetni zadevi v sklepu II Cp 544/2018 z dne 30. 11. 2018.