30. člen ZDZdr

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo mogoče izvajati zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi v domačem okolju. Izvedenec je namreč potrdil, da druge oblike zdravljenja za nasprotnega udeleženca niso primerne, ker zavrača zdravljenje, niti ne razume pomena zdravljenja in ima bolezensko moten uvid.

Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.

Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.

Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.

ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.

Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.

Zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe je eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe.

Ker gre za hud poseg v človekove pravice, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 upoštevalo in vsebinsko obravnavalo prepozno pritožbo, ki jo je pritožnica vložila (med prazničnimi dnevi) dan po izteku zakonskega pritožbenega roka.

Nasprotni udeleženec potrebuje pomoč in nadzor 24 ur na dan. Zagotavljanje 24 urne prisotnosti zaposlenih pri eni osebi ni naloga patronažne in socialne službe. Kakšne storitve se bodo nudile upravičencem v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V zvezi s tem je treba sprožiti ustrezne postopke; da bi jih nasprotni udeleženec sam ali kdo drug zanj, ni izkazano. Glede na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca je njegova zmožnost sodelovanja v formalnih postopkih zelo vprašljiva. V teku je postopek za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo, ki pa je šele v začetni fazi. Da bodo nasprotnemu udeleženecu v kratkem nudene storitve iz sistema dolgotrajne oskrbe, že zato ni mogoče pričakovati. Razen tega je splošno znano, da zaradi kadrovskih, organizacijskih in drugih težav sistem dolgotrajne oskrbe v praksi še ni zaživel.

Ugotovitev, da je podana pisna izjava nasprotne udeleženke pravno upoštevna, ker je sposobna oblikovati svojo pravo voljo in razumeti pomen podanega soglasja, ima oporo v strokovnem mnenju izvedenke psihiatrične stroke.

Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 43. členom ZDZdr).

Nima prav pritožba, da se nasprotni udeleženec želi prostovoljno zdraviti, saj je več kot očitno, da je opustil zdravljenje, da je do svojega zdravstvenega stanja nekritičen, saj bo jemal zdravila po potrebi, v kolikor bo ocenil, da jih potrebuje in meni, da se lahko sam zdravi. Tako je tudi po stališču sodišča druge stopnje takšna oblika zdravljenja pri nasprotnem udeležencu nujno potrebna in je ni mogoče nadomestiti z drugačno obliko, kot je ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovana obravnava, saj se z njo ne bi moglo doseči izboljšanja duševnega zdravja nasprotnega udeleženca.

Iz predloga utemeljeno izhaja, da bo vse naštete obveznosti enostavneje, hitreje in z manjšimi stroški opravilo Okrajno sodišče v Domžalah, saj je udeleženka v oskrbi v Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah, ki je od navedenega sodišča oddaljen le 1 kilometer oz. manj kot 15 minut hoje, za razliko od približno 15 kilometrov oddaljenega Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče je že večkrat opozorilo, da je za izjemen ukrep prenosa pristojnosti potrebna kvalitativna prostorska razdalja, kjer ne gre zgolj za nekaj minut več ali manj trajajoči prevoz. Obravnavani primer predstavlja prav takšen položaj, saj zaradi izjemno kratke razdalje Okrajno sodišče v Domžalah verjetno ne bo niti primorano koristiti prevoza do začasnega prebivališča udeleženke, kar bo organizacijsko, časovno in stroškovno poenostavilo izvedbo postopka.

Predlog se zavrne.

Omejitev uporabe mobilnega telefona je nujno potrebna za uspešnost zdravljenja pridržane osebe in uporaba mobilnega telefona huje ogroža njeno zdravje. Glede na načelo, da se pravica lahko omeji le v nujno potrebnem obsegu, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, pa omejitev ne velja za uporabo stacionarnega telefona bolnišnice.

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

V prvem odstavku 83.člena ZDZdr je določeno, da lahko sodišče na predlog psihiatrične bolnišnice s sklepom odloči, da se zdravljenje osebe nadaljuje v nadzorovani obravnavi, in da se čas zdravljenja v nadzorovani obravnavi podaljša vsakič za največ šest mesecev.

Za izrek ukrepa namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni potrebno aktivno ravnanje osebe, pač pa je v primeru poslabšanja njenega psihičnega zdravstvenega stanja zaradi lastne opustitve predpisane terapije dovolj, da bi z opustitvijo pridržanja bilo ogroženo njeno zdravstveno stanje in s tem povzročena huda škoda njej sami. Zato sodna praksa opustitev predpisane terapije v primeru diagnosticiranih psihičnih motenj in bolezni šteje za ogrožanje lastnega zdravja.