2. člen ZDZdr

Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.

Nasprotni udeleženec niti med večmesečnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici inzulina, ki si ga mora življenjsko nujno vbrizgavati 4x dnevno v različnih odmerkih, ne zmore sam odmerjati, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč na domu zaradi blodnjavih motenj, ki jih z zdravljenjem ni mogoče odpraviti, zavrača. Utemeljena je še bojazen, da bi nasprotni udeleženec brez vodenja in nadzora zdravil ne sprejemal tudi zaradi prepričanja o zastrupljanju, ki niti med hospitalizacijo ni presahnilo. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Nasprotni udeleženec potrebuje pomoč in nadzor 24 ur na dan. Zagotavljanje 24 urne prisotnosti zaposlenih pri eni osebi ni naloga patronažne in socialne službe. Kakšne storitve se bodo nudile upravičencem v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V zvezi s tem je treba sprožiti ustrezne postopke; da bi jih nasprotni udeleženec sam ali kdo drug zanj, ni izkazano. Glede na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca je njegova zmožnost sodelovanja v formalnih postopkih zelo vprašljiva. V teku je postopek za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo, ki pa je šele v začetni fazi. Da bodo nasprotnemu udeleženecu v kratkem nudene storitve iz sistema dolgotrajne oskrbe, že zato ni mogoče pričakovati. Razen tega je splošno znano, da zaradi kadrovskih, organizacijskih in drugih težav sistem dolgotrajne oskrbe v praksi še ni zaživel.

V postopku odločanja o pridržanju v socialno varstvenem zavodu brez privolitve zakon razumno omogoča položaj udeleženca eni - t. i. najbližji - osebi nasprotnega udeleženca. V postopku ugotovljena dejstva, kontekstualizirana s strokovnimi dognanji in oceno sodne izvedenke, prepričajo, da mehke oblike pomoči, ki so (bile) večidel oprte na trud žene nasprotnega udeleženca, niso več dovolj.

Nasprotna udeleženka se strinja z namestitvijo v varovani oddelek, če ni možnosti, da bi ob dodatni pomoči svojcev ali kakšne druge osebe lahko ostala doma. Razumljiva je želja nasprotne udeleženke, da bi ostala v domačem okolju, vendar je sodišča prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da ni več sposobna samostojnega življenja in da potrebuje stalni nadzor. Stalnega nadzora pa tudi večja pomoč svojcev ali kakšne druge osebe (bližnje gospe) ne more zagotoviti. Zaradi zmernega do hudega kognitivnega upada, ki je posledica duševne motnje (demence) in posledično hudo motene realitetne kontrole, lahko nasprotna udeleženka brez stalnega nadzora postane zmedena, slabo krajevno in časovno orientirana, lahko zatava, s tem pa hudo ogrozi svoje zdravje in življenje, saj za svojo varnost ni sposobna poskrbeti.

Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 43. členom ZDZdr).

Na naroku je sodišče neposredno zaslišalo pritožnika in sodno izvedenko, slednja je tam prebrala pritožnikovo psihiatrično medicinsko dokumentacijo in jo - v okviru podajanja izvida in mnenja - ustno povzela. S tem je bilo zadoščeno zahtevi načela neposrednosti.

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

Prvostopenjsko sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.

Pritožnica ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja kronificirane paranoidne shizofrenije, hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (kar se kaže kot nanašalno preganjalni blodnjavi sistem ter slušne in taktilne halucinacije - bolečina, otekanje možganov, ki jih blodnjavo interpretira, pritožnica pa nima uvida v svoje stanje, zanika bolezen in potrebo po njenem zdravljenju). Zaradi tega huje ogroža predvsem svoje zdravje, kajti: pred sprejetjem v bolnišnico je samoiniciativno jemala višje odmerke kortikosteroidnega zdravila Medrol, ki ima sistemske učinke, saj slabi imunski s tako povečuje tveganja življenjsko ogrožujočih okužb, tudi sepse, opustila je jemanje predpisanih zdravil in je še vedno prepričana, da jih ne potrebuje, zato ji grozi dodatna kronifikacija paranoidne shizofrenije in s tem stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb v možganih, ki slabšajo njen sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti in slabšajo možnost remisije.

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi nasprotnega udeleženca in se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njegove svobode, kot jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom bo mogoče odločati pred izrekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu. Osebo je mogoče iz oddelka pod posebnim nadzorom odpustiti pred potekom roka iz sklepa sodišča, če lečeči zdravniki ocenijo, da se je zdravstveno stanje osebe toliko izboljšalo, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Psihiatrična bolnišnica o spremenjenih okoliščinah obvesti sodišče in sama odpusti pridržano osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom.

V 39. členu ZDZdr je že zakonodajalec zasnoval test, po katerem presoja sodišče sorazmernost posega v pravico do posameznikove osebne svobode (in pravice odkloniti zdravljenje). Kar mora v vsakem konkretnem primeru s pomočjo izvedenca storiti sodišče, je ugotoviti, katera konkretna ravnanja unikatnega posameznika utegnejo zaradi njegove duševne motnje pripeljati do resnih ogrozitev. Nato pa pretehtati, ali so ogrozitve dovolj otipljive in resne, ter ali jih je mogoče odvrniti mileje kot z intenzivnim, osebno svobodo omejujočim bolnišničnim zdravljenjem. Izraz sorazmernosti je tudi odreditev ukrepa za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti ogrožanja ne bo več. Prvostopenjsko sodišče pritožnikovega golega zavračanja zdravljenja paranoidne shizofrenije ni a priori štelo za takšno ogrožanje zdravja, ki upravičuje sprejetje na oddelek pod posebnim nadzorom. Kot resno ogrožanje ni opredelilo samih po sebi psihotičnih stanj kot neposrednih simptomov nezdravljene psihoze, marveč usodne (nepovratne) posledice, ki jih ima kronifikacija bolezni na pritožnikovo kognitivno stanje. Ključna pri tem

Sodna praksa Vrhovnega sodišča se je že izrekla, da za opredelitev duševne motnje ni odločilno, ali gre za začasno in ozdravljivo stanje ali za trajno in neozdravljivo stanje, marveč da gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže na določen način, in da med duševne motnje spada tudi tudi duševna manjrazvitost.

Temeljna predpostavka, da sodišče odloči o zdravljenju, je ugotovitev, da oseba trpi za eno izmed duševnih motenj. O obstoju le te je sodišče prve stopnje presojalo s pomočjo izvedenca, saj gre za strokovno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca, da gre pri nasprotnem udeležencu za menjavanje razpoloženja, ki niha od hipomaničnih dejanj do depresivne zavrtosti, je očitek pritožnika, da obstoj duševne motnje ni ugotovljen, neutemeljen. Duševno motnjo namreč ZDZdr v 3. točki drugega člena opredeljuje kot začasno ali trajno motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Tudi pri vprašanju, ali je pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj v posledici ugotovljene duševne motnje hudo motena, gre za strokovno vprašanje, na katerega je odgovoril izvedenec.

Drži, da je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.

74. člen ZDZdr določa, da je oseba ob izpolnjevanju prej naštetih pogojev, sprejeta v varovani oddelek s privolitvijo. Šele, če oseba pri kateri so izpolnjeni pogoji za sprejem v sprejem ne privoli, je sprejem v varovani oddelek dopusten na podlagi sklepa sodišča (prvi odstavek 75. člena ZDZdr). Iz podatkov spisa in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je nasprotni udeleženec v sprejem privolil na naroku 21. 9. 2023 in nato še 29. 9. 2023.

Druge milejše oblike zdravljenja zaradi opisanih ugotovitev ne pridejo v poštev, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bil nasprotni udeleženec pred zadnjim sprejemom v domačem okolju vključen v nadzorovano obravnavo, v kateri ni sodeloval in zdravil ni več jemal.

Pritožnik ne bo ostal v bolnišnici za nedoločen čas, saj je rok omejen do sprejema v ustrezni zavod. Zato ne gre za primere kršitve človekovih pravic in časovno neomejeno neprostovoljno nameščanje oseb z duševno boleznijo v kapacitete, ki niso prilagojene njihovemu duševnemu stanju. Gre za začasne rešitve do namestitve v ustrezni zavod, ki je bil v času odločanja prezaseden.