VSL Sodba I Cp 1554/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne pobotni ugovor tožene stranke za znesek 91,80 EUR in se tudi v tem obsegu, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje, ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 12.351,74 EUR (iz naslova nadomestil za prevzete spise 2.018,27 EUR in iz naslova neupravičene pridobitve stroškov oz. koristi 10.333,47 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov do plačila). V II. točki izreka je ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 91,8 EUR. Terjatvi iz predhodnih točk je v III. točki izreka pobotalo tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 12.259,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi zneski od zapadlosti posamičnih zneskov do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek do višine 35.117,65 EUR zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.100,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo na način, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnik glede kršitev določb pravdnega postopka navaja, da je sodišče napačno zavrnilo zahtevek v znesku 6.897,35 EUR v zadevi D. M. Gre za 15 % od prejete odškodnine v znesku 45.982,34 EUR za delo v pravdi III P 549/99. To je spis, ki ga toženec od tožnika ni prevzel in v katerem ni delal nič. Tožnik s tem v zvezi opisuje, kako je potekala sklenitev dogovora, prevzem spisov in njegovo izpolnjevanje. Poudarja, da je tožnik takoj, ko je februarja 2015 izvedel za razlago toženca stranki iz dopisa, v katerem so bili v prejeti odškodnini zajeti tudi vsi stroški tožnika od leta 1999 dalje, s pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2015 navedel ustrezna dejstva in spremenil tožbo tako, da je poleg obstoječega zahtevka, ki je izviral iz pogodbene podlage, zahteval še plačilo tega zneska iz naslova neupravičene obogatitve. Toženec spremembi tožbe ni nasprotoval, razen neutemeljenega ugovora prekluzije. Treba je uporabiti 184. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne 286. člen ZPP, kot je to storilo sodišče. Šlo je za novo tožbo, ki je temeljila na novih dejstvih, taka sprememba pa ni podvržena 4. odstavku 286. člena ZPP.

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da so prisojeni zneski po posameznih spisih prenizki. S tem v zvezi opisuje dejansko stanje teh zadev. Pritožbeno sodišče predstavlja obširne pritožbene navedbe v skrajšani obliki. V zadevi M. M. je tožnik opravil 99 % dela. Ravnanje toženca, da se opravita vsaj dva naroka je bilo premišljeno, da bi se izognil plačilu 50 % zneska. V zadevi S. D. izpostavlja plačilo stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, saj ni razvidno, ali jih je toženec sploh zahteval oz. v kolikšnem znesku. Tožniku gre v tem delu celoten znesek, ker je toženec stranko zastopal prek brezplačne pravne pomoči, pogodba o prevzemu odvetniške pisarne pa je bila v tem delu razveljavljena. Glede stranke D. M. smiselno ponavlja navedbe, ki jih je že izpostavil pri opisu kršitve pravil postopka. Dodatno navaja, da bi bila pravična razmejitev 50 %. Glede stranke K. M. podaja izračun zneskov in izpostavlja, da je napačna ugotovitev, da ni prejel preko 4.337,00 EUR, osnova bi morala biti višja. Glede zadeve A. H. navaja, da je upravičen do več oz. 50 % vseh stroškov.

Glede pobotnega ugovora trdi, da ne ve, v kateri zadevi ga je toženec zastopal. Potekel je tudi zastaralni rok, ko sta se terjatvi srečali, zato je odločitev sodišča, da prizna obstoj terjatve in izvede pobotanje, napačna.

Glede pravdnih stroškov navaja, da je dokazal obstoj pravnega temelja v vsaj 80 % deležu, po višini pa je uspel s 30 %. Ker z višino niso nastali dodatni stroški, ni dovoljeno določati uspeha v pravdi samo na podlagi višine. Skupen uspeh je tako 55 %.

3Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Primarno predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo na način, da v celoti zavrne tožnikov zahtevek, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Na 36 straneh podaja obširno obrazložitev pritožbenih razlogov, ki jo sodišče druge stopnje predstavlja v skrajšani obliki. Trdi, da je šlo za pogodbo po uspehu. Izpostavlja, da je napačna ugotovitev sodišča, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da je storitve zastopanja opravljal brezplačno. Z izjemo zadev M. in I. je bil pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na pogodbenem temelju. Pravno razmerje ne velja več in na tem temelju ni mogoče prisoditi ničesar. Odločiti je treba le še o splošnih pravilih glede neupravičene obogatitve. Sodišče se neustrezno sklicuje na 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je izročil nedokončane spise, zahtevek pa se ne nanaša na vrnitev nedokončanih spisov. Razlogovanje, da pripada pravica do vračila tistega, kar je bilo dano, je odločitev preko tožbenega zahtevka. Predmet tožbenega zahtevka ni vrnitev spisa, niti vrnitev koristi od spisa v času veljavnosti pogodbe, temveč storitve, ki jih je tožnik opravil za stranko pred prenehanjem zastopanja. Tožnik ni zahteval vračila spisov. Nejasno je stališče sodišča, da ta opcija za pogodbenika ni bila sprejemljiva. Gre za metodološko napako glede odpadlega pravnega temelja. Posledica je v vračilu danega - torej spisa. Druga stvar je pravni temelj, na podlagi katerega je toženec prejel plačilo za opravljeno delo od svoje stranke. Ta pravni temelj ni nikoli odpadel. Plačilo je prejel od stranke. Tako obstaja samostojen pravni temelj za izplačila, ki jih je toženec prejel od strank. Ta pravni temelj je ovira za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnik ne trdi, da je toženec stranki obračunal njegovo sestavo tožbe in njegov pristop na narok. Odvetniku ob zaključku postopka pripada polna dogovorjena nagrada na podlagi samostojnega temelja. Gre za aleatornost oz. za plačilo ne glede na količino opravljenega dela (lahko tudi zgolj za en narok). Tožnik se je upokojil, prenehal opravljati dejavnost in spis izročil tožencu, ki je stranko zastopal v nadaljevanju. Opisuje pravna razmerja med vsemi vpletenimi. Tožnik od svoji strank ni dobil plačanih opravljenih storitev, niti jih ni terjal. Te neobračunane, neterjane in neplačane storitve sedaj terja od toženca na podlagi neupravičene obogatitve. V primeru predčasnega prenehanja odvetniškega zastopanja gre za element aleatornosti in ne za sorazmerje opravljenim storitvam. Pogodba o plačilu nagrade preneha veljati s prenehanjem odvetniškega zastopanja. Toženec ni zavezanec za plačilo odvetniških storitev za bivšo stranko tožnika; kdo bo tožencu plačal delo v zvezi s pregledovanjem in študijem zadev; kaj pa v zadevah, kjer toženec ni bil pripravljen prevzeti rizikov in skleniti pogodbe o nagradi po uspehu in je šla stranka k drugemu odvetniku; bo tudi zoper njega tožnik vložil tožbo na podlagi neupravičene obogatitve. Položaj toženca je povsem enak položaju kateregakoli drugega nepovezanega prevzemnika pooblastila. Toženec se v celoti sklicuje na pripravljalno vlogo v delu XXXIX in XXXX, vloženo na naroku dne 23. 1. 2018. Velja, da mora prevzemnik pisarne vedno predložiti novo pooblastilo. S samim prevzemom pisarne se ne zgodi nič, to ne vpliva na pooblastilno razmerje. Obvezna razlaga Odvetniške zbornice Slovenije je, da v primeru preklica pooblastila v zadevi, kjer je dogovorjeno plačilo v odstotku, zadeva pa ni končana, odvetnik obračuna storitve skladno s tarifo. Odvetnik jih lahko obračuna stranki, ki je njegov dolžnik, kar izhaja iz mandatne pogodbe in Zakona o odvetništvu. Ni vzročne zveze s prikrajšanjem tožnika, ker je toženec za svoje samostojno opravljene storitve prejel plačilo. Nagrada zapade v plačilo šele z uspešno izterjavo. Če ni uspeha, ni nagrade. Tožnik je tožencu predal zgolj neperspektivne spise. Toženec s tožnikom ni v razmerju, zato v razmerju do tožnika toženec nima bremena tistega, kar tožnik terja glede stroškov, ki bi jih morala plačati stranka njemu. Tožnik bi moral nagrado uveljaviti neposredno iz mandatne pogodbe s stranko. Toženčeva pravica do plačila je neodvisna od tožnikove, ker nista delovala skupno in njuno delovanje ni bilo povezano. S tem v zvezi citira sodno prakso. Toženec ni bil okoriščen, ker je prejel plačilo za svoje dejansko opravljene storitve na podlagi samostojnega mandatnega razmerja s stranko. Ta podlaga ni odpadla. Vsi zahtevani spisi so bili vrnjeni, kar sta potrdili obe stranki. Citira II Ips 128/2015, kjer tožnik ni podal specifikacije stroškov v skladu z odvetniško tarifo in ni navedel dejstev, ki bi tako specifikacijo omogočala, zato je bila zavrnitev zahtevka pravilna. Tožnik je postavil isti zahtevek po dveh podlagah. Toženec išče odgovor, kaj sploh je korist od posamičnega spisa. Ni šlo za prikrajšanje v razmerju do toženca. Tožnik je upravičen le do plačila s strani stranke. Dokler je obračunano tisto, do česar je toženec upravičen na podlagi samostojnega in neodpadlega pravnega temelja, ne more iti za neupravičeno korist. Nadomestilo po pogodbi ni enako koristi toženca. Graja zaključke sodišča, da ni konkretizirano prerekal izračuna prikrajšanja. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožniku. Sodišče je uporabilo pogodbo, ki več ne velja. Sodišče je napačno uporabilo 216. člen ZPP. Tožnik ni podal natančne specifikacije procesnih dejanj. V zadevi D. ni bilo pravočasnih navedb. ZPP v 216. členu ni namenjen dopolnjevanju nenavedene dejanske podlage in posega v njegovo pravico do poštenega sojenja. Napačen je zaključek glede DDV. Neprerekano je, da je toženec davčni zavezanec za plačilo DDV. DDV ne more prirasti tožniku. V zadevi M. se sodišče ni opredelilo do ugovora toženca, da so v vsoti 17.200 EUR vključeni zneski nagrade v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani I Pd 1801/2009 (točka V odgovora na tožbo). Toženec izpodbija ugotovitve iz sodbe, ker jih ni mogoče preizkusiti.

4Toženec je odgovoril na pritožbo tožnika in zavrnil pritožbene navedbe. Tožnik odgovora na pritožbo toženca ni podal.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo, ko je delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo s sklepom I Cp 1253/2016 z dne 11. 1. 2017 in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba.

7Gre za spor med upokojenim odvetnikom (tožnikom) in odvetnikom, ki je odplačno prevzel njegove spise (toženec). Leta 2008 sta sklenila pogodbo o prevzemu okoli 175 spisov, v kateri sta se med drugim dogovorila, da znaša nadomestilo, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, 25 oz. do 50 % od prejemkov iz naslova opravljanja odvetniških storitev za posamezne prevzete zadeve. V primeru enostavnejših zadev je bil tožnik v skladu s pogodbo upravičen do nižjega nadomestila (25 %), za zahtevnejše do višjega (do 50 %). V letu 2009 iz prevzetih spisov še ni bilo prihodkov. Prvi so bili v letu 2010, ko je toženec tožniku plačal skupaj 2.375,00 EUR. Ker toženec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je tožnik odstopil od pogodbe, ki je prenehala veljati junija 2010. Tožnik zahteva plačilo nadomestila na različnih pravnih podlagah. Med pravdo je prvi točki primarnega tožbenega zahtevka, ki temelji na izpolnitvi pogodbe, dodal še podredni tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zaradi njene razveze.

Glede temelja

8Toženec izpodbija pravni temelj, tj. odločitev sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na pravno podlago iz naslova neupravičene obogatitve. Zaključek sodišča temelji na ugotovitvah, da je Pogodba o prevzemu odvetniške pisarne prenehala, s čimer je odpadla pravna podlaga. Posledično se je oprlo na 111. člen OZ, ki v drugem odstavku določa, da ima stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala, v četrtem odstavku pa, da stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oz. povrniti. V povezavi s prvim in tretjim odstavkom 190. člena OZ, ki določata, da je treba v primeru odpadle pravne podlage vrniti oz. nadomestiti vrednost dosežene koristi, je sodišče zaključilo, da je bil toženec na račun tožnika okoriščen v smislu pogodbenega ključa, ki predstavlja dogovorjeno nadomestilo. Pri tem je sodišče obseg okoriščenja in prikrajšanja ovrednotilo s pomočjo prostega preudarka iz 216. člena ZPP.

9Zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, kondikcijska podlaga je mogoča, dopustna in utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer niso materialnopravno pravilne nekatere navedbe prvostopenjskega sodišča iz 13. in 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, a je sprejeti zaključek v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe vendarle pravi, z zadostno oporo v navedenih razlogih sodbe. Ne gre namreč za to, da bi bil toženec tožniku dolžan povrniti posamične stroške tožnikovega odvetniškega dela, ker mu jih doslej še niso plačale njegove nekdanje stranke. Niti iz razloga, ker bi tožnik z njimi imel sklenjene dogovore o nagradah, ali ker tožencu določenih storitev, ki jih je opravil tožnik, dejansko ni bilo treba opraviti. Toženec je namreč upravičeno prejel (svoje) nagrade na podlagi (svojih) samostojnih mandatnih pravnih razmerij. V tem delu ima toženec prav. Ker toženčeva podlaga ni odpadla, ne more biti osnova za njegovo okoriščanje v razmerju do tožnikovega prikrajšanja. Če že, bi lahko tožnik svoje terjatve do bivših mandantov izterjal od njih, saj so oni njegove storitve naročili (in ne plačali), ne pa od toženca.

10Ključno pa je, da je sodišče prve stopnje toženčevo okoriščenje vsebinsko pravilno opredelilo v razmerju do odpadle pravne podlage in prepričljivo ocenilo prikrajšanje oz. obogatitev z uporabo pogodbenega ključa v okviru prostega preudarka iz 216. člena ZPP. Tožnikove trditve o tem so bile zadostne in pravočasne ter predstavljajo ustrezno podlago za sprejeti zaključek, sodišče pa njegovega zahtevka ni prekoračilo. Tožnik je vseskozi, tudi po obsežni spremembi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2015, ki je bila vložena na naroku 2. 3. 2015, svoje zahtevke smiselno enako zatrjeval in opredeljeval na temelju njune pogodbe, bodisi kot še veljavne bodisi že odpadle pravne podlage. Stroške je umeščal z vidika upravičenosti do višine nadomestila, glede na njun dogovorjeni pogodbeni ključ, na katerega je oprl svoj zahtevek. Treba je izhajati iz okoliščin konkretnega primera in specifičnosti pravnih razmerij, ki se v tej zadevi prepletajo. Izkaže se, da je odločilno pravno razmerje med obema strankama, v smislu njune odplačne Pogodbe o prevzemu odvetniške pisarne. Slednjo je treba ločiti od vseh njunih ločenih, samostojnih pravnih razmerij, ki sta jih (iz)oblikovala do svojih (istih) naročnikov oz. mandantov, (ne)aktivnih v različnih fazah (istih) sodnih postopkov, v smislu opravljanja odvetniških storitev iz mandatne pogodbe.

11Iz predstavljenih določb OZ izhaja ustrezna podlaga, da je pogodbi zvesta stranka (tožnik), ki je od pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti nasprotne stranke odstopila, upravičena tudi do povračila koristi, ki jih je druga stranka (toženec) imela od tega, kar je prejela (četrti odstavek 111. člena OZ). S tega vidika ni relevantno, ali je tožnik zahteval tudi vračilo konkretnih sodnih spisov glede posamičnih mandantov, torej tistega, kar je tožencu neposredno fizično predal (drugi odstavek 111. člena OZ). Gre za avtonomno tožnikovo odločitev, kaj bo na podlagi odpadle pravne podlage zahteval nazaj, zato se je lahko osredotočil tudi zgolj na korist oz. nadomestitev njene vrednosti. Očitno je, da je v razmerju do spisov prav slednja odločilna. Razumljivo je, da upokojenemu odvetniku papirji (spisi) ne predstavljajo posebne vrednosti, ker svojega odvetniškega poklica ne opravlja več, posledično z delom na teh spisih, četudi bi jih fizično (znova) posedoval, ne bi (z)mogel ustvarjati zaslužka. Hkrati so se določene zadeve že (deloma) končale, tj. na sodišču odvile/zaključile, zato že iz tega razloga sami spisi ne predstavljajo posebne vrednosti. Prav to je bil med drugim smoter pogodbe o odplačnem prevzemu odvetniške pisarne, tj. da toženec v delo prevzame določene spise (stranke) in za primer, da do zaslužka pride, tožniku omogoči finančno participacijo v smislu dogovorjenega nadomestila. S tega vidika (razen, ko gre za presojo pogodbenega ključa) so zgrešeni očitki obeh pravdnih strank, koliko dela je na posamičnem spisu kateri opravil glede na odvetniško tarifo, če pa sta s pogodbo svoj premoženjski interes vnaprej natančno opredelila in se določenemu delu potencialnega prihodka prostovoljno odpovedala.

12Odločilno vprašanje je, kaj sploh je korist od posamičnega spisa in ali je tožnik do vračila (dela) te koristi upravičen. Toženčevo korist je treba opredeliti širše, kot zgolj finančno. V prvi vrsti gre za dobro izhodiščno možnost, ki jo je toženec pridobil. Ni dvoma, da je toženec do teh strank prišel preko (razvezane) pogodbe s tožnikom, na podlagi katere je prevzel okoli 175 zadev. Tega v nadaljnji fazi ne spreminja niti dejstvo, da je toženec s temi strankami nato sklenil morebitna nova, samostojna pooblastilna razmerja ali dogovore o nagradah oz. plačilu in je končne nagrade prejel na samostojni pravni podlagi. S strani tožnika je namreč prejel konkretne stranke/podatke, torej spise, z oprijemljivo pravniško (sodno) situacijo, s katero je tožencu omogočil, da je v teh zadevah sploh imel možnost dela in zaslužka. Drugače povedano, brez tega toženec na teh zadevah sploh ne bi mogel delati, ne imeti pooblastil, niti mandatnih pogodb in ne dogovorov o nagradah. Zato je začetni kapital prevzetega spisa predvsem v njegovi nesnovni materiji (podatkovna, informacijska vrednost glede stranke in stanja zadeve). Slednja se z vračilom golega spisa v naravi ne more restituirati, saj je toženec informacijsko dajatev že unovčil (prejel in uporabil za pridobitev novih strank ter nagrad v teh zadevah). Šele nato se v smislu koristi postavi tudi vprašanje prihodka, finančne koristi, v obliki zaslužka od posamičnega spisa, pri čemer je treba upoštevati tudi vso pásivo, ki jo je toženec dejansko z zadevo imel. V spis je vložil svoje delo, zadevo preučil, opravil storitve iz odvetniškega zastopanja, hodil na naroke, pisal vloge, razmišljal o spisih, prevzel tveganja itd. S tega vidika korist v nobenem primeru ne predstavlja enačaja s končnim finančnim prilivom v posamični zadevi. Korist je tako treba opredeliti kot rezultat vseh opisanih okoliščin, posledično pa presoditi, s katerim/kolikšnim delom celotne koristi se je toženec okoristil na račun tožnikovega prikrajšanja.

13Razvidno je, da v določenem delu koristi od spisa toženec ni dolžan vrniti (npr. rezultat toženčevega dela) oz. je v naravi ni mogoče vrniti (npr. ker je informacijska vrednost nesnovna in nepovratna). Zato je treba vsaj teoretično ločevati pojem vrnitve neposredne koristi od pojma vrnitve nadomestila za vrednost dosežene koristi. Drugače povedano, korist, ki jo je imel toženec od spisa, je treba ustrezno ovrednotiti tudi v smislu ocene vrednosti njene nadomestitve za primer, če njena (neposredna) vrnitev ni mogoča (nadomestitev naturalne restitucije z nadomestitvijo njene vrednosti). Z vidika končnega rezultata vrnjene (vrednosti) koristi takšna shematska ločitev ne predstavlja kvantitativne razlike, saj je korist oz. njena nadomestitev sama po sebi enovit, vsebinski pojem. Relevantno pa je, da je treba oceniti korist tudi z vidika njenega ekvivalenta (nadomestila). S tega vidika ne drži navedba toženca, da je s prenehanjem pogodbe odpadel zgolj pravni temelj v razmerju do zahtevka za izročitev spisov. Nedvomno je odpadel tudi v razmerju do določene (nadomestitve vrednosti) koristi, ki so jo izročeni spisi tožencu na tožnikov račun dali. Ker pa je toženec dolžan vrniti zgolj tisto korist, s katero je bil zaradi odpadle pravne podlage okoriščen v razmerju do prikrajšanega tožnika, je treba napraviti oceno v tem obsegu in opisane elemente ustrezno ovrednotiti.

14Pri presoji obsega toženčeve obogatitve na račun tožnikovega prikrajšanja je treba najprej izhajati iz tožnikove zahteve. Tožnik od toženca ne zahteva vrnitve celotne koristi (npr. celotnega zneska nagrade ali stroškov v določeni zadevi). To pomeni, da ugotavljanje celotnega doprinosa od posameznega spisa, tudi tistega, ki je posledica toženčevega vložka energije, z vidika tožbenega zahtevka niti ni bilo potrebno. S tega vidika se je tožnik že na ravni zahtevka omejil le na del koristi, za katerega ocenjuje, da predstavlja toženčevo obogatitev na njegov račun. Ocenil je, da je toženčeva obogatitev v razmerju do njegovega prikrajšanja pravzaprav pogodbeno merilo. Korist od prevzetih spisov, s katero se je po odpadli pravni podlagi okoristil toženec v razmerju do tožnika, sta dejansko v medsebojnem razmerju pravdni stranki že vnaprej sami vsebinsko ovrednotili; izrecno, soglasno, avtonomno in prostovoljno. Zato je pogodbeni ključ nedvomno prava izbira za presojo obsega toženčevega okoriščenja na račun tožnikovega prikrajšanja. Pravzaprav gre pri tovrstni oceni (nadomestitve) koristi za reverzibilen vsebinski ekvivalent temu, kar bi šlo tožniku po pogodbi. Upoštevaje naravo njunega razmerja je opisani pristop optimalen, saj umešča korist (oz. nadomestitev njene vrednosti) v konkretno sfero pravdnih strank tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati.

15Oceno vsebine in vrednost koristi od prevzetih spisov je tako mogoče utemeljeno oceniti prav z upoštevanjem volje pravdnih strank samih. Korist od prevzetega spisa je namreč vsebinski pojem, ki presega le njeno zunanjo finančno vrednost in vključuje tudi subjektivno percepcijo pravdnih strank. Prav zato, ker je korist od posamičnega spisa heterogen pojem, je treba njeno vsebino glede na odpadlo pravno podlago razumeti v kontekstu odnosa pravdnih strank ter jo v tem pomenu tudi vsebinsko napolniti. Zato so zgrešene toženčeve pritožbene navedbe, da pogodbe pri kondikciji ni (več) dopustno upoštevati. Prvič, tudi razvezana pogodba ustvarja pravna posledice, npr. kondikcijske, zato jo je v vsakem primeru treba upoštevati, in drugič, gre zgolj za metodo vsebinskega vrednotenja (nadomestitve) koristi, katere vrednost je dolžan toženec vrniti prav zato, ker je z njo na tožnikov račun okoristil zaradi odpadle pravne podlage.

16Glede na navedeno, razen z vidika potrebe iz pogodbenega ključa, ni relevantno, koliko odvetniških opravil je kateri izmed njiju opravil glede na uradno odvetniško tarifo, niti, kakšna pooblastilno/mandatna razmerja sta imeli pravdni stranki do svojih (istih) mandantov v različnih fazah (pred)sodnih postopkov, niti, ali je imel toženec sklenjena nova pooblastila in dogovore o nagradi, kot tudi ne dejstvo, da je toženec v končanih sodnih postopkih prejel prihodke iz prevzetih zadev na tako vzpostavljenih pravnih podlagah in v okviru opravljanja svoje odvetniške poslovne dejavnosti, tudi ne, da je toženec prevzel tveganje v smislu aleatornosti dogovora o nagradah itd. Navsezadnje, da se bo vse to zgodilo, ni presenetljivo, ker je bilo smiselno dopuščeno (predvideno) že s sklenitvijo Pogodbe o prevzemu odvetniške pisarne. V njeni zasnovi je bilo, da bo toženec v vsakem primeru opravil (določeno) delo, sprejel (določeno) tveganje in s prevzetimi strankami vzpostavil samostojna razmerja. Prav ta dvojnost je njena posebnost. Določen spis se je najprej obračal pri tožniku in nato nadaljeval s tožencem, pri tem pa ni šlo za njuno skupno odvetniško delovanje. Nedvomno pa sta v medsebojnem razmerju ustvarila pravno vez v obliki Pogodbe o prevzemu odvetniške pisarne. Zatorej tožnikove zahteve po vračilu (nadomestitve vrednosti) koristi od prevzetih spisov ne gre zmotno dojemati kot kakršenkoli poseg v druga toženčeva razmerja z mandanti, niti kot poseg v toženčeve zasluge oz. toženčevo odvetniško delo za naročnike, enako ne, kot plačilo za tožnikove odvetniške stroške, ki bi jih bil sicer sam tožnik dolžan izterjati neposredno od mandantov, ki so naročili njegove storitev; temveč izključno kot posledico sklenjene in pozneje propadle pogodbe.

17Navsezadnje sta se stranki s pogodbo določenemu delu svojih potencialnih zaslužkov/prihodkov vnaprej odpovedali (tožnik 75 % in toženec 25 %, v povprečnih zadevah). Sama nadomestitev vrednosti zahtevane koristi tako v nobenem primeru ne predstavlja nedopustnega posega v njuno dotlej (ali kasneje) opravljeno odvetniško delo, niti v plačilo zanj. Vračilo (vrednosti) koristi iz prevzetih spisov je tako zgolj posledica njunega pravnega razmerja, ki je na neki točki propadlo, in je v vsakem primeru neodvisno od vseh drugih, ločenih in samostojnih razmerij. Ni dvoma, da se je toženec zaradi odpadle pravne podlage, s prevzetimi spisi, ki jih je nato z vložkom lastne energije in dela izkoristil za pridobivanje zaslužka, okoristil na tožnikov račun (npr. glede izkoriščene informacijske vrednosti prevzetih zadev), zatorej je dolžan vrednost ocenjene koristi, ki jo je s tem imel, tožniku ob prenehanju pogodbe povrniti (nadomestiti). Razumljivo je, da v prevzetih spisih, ki niso del te pravde in v katerih toženec iz takega ali drugačnega razloga ni ustvaril nobenega zaslužka, toženec glede na pogodbeni ključ ni bil okoriščen v razmerju do tožnika, zatorej tovrstne vrednosti koristi tožniku ni dolžan nadomeščati. Ocena (nadomestitve vrednosti) koristi je tako vsebinski pojem, kjer se je moč utemeljeno opreti prav na vnaprej opredeljeno korist, ovrednoteno v pogodbi.

18Glede na doslej predstavljeno naravo pogodbe in pogodbeni ključ tožnik tudi v zadevi D. ni upravičen do dodatnih 6.897,35 EUR. Ni razumne osnove, da bi bil tožnik poleg pogodbenega ključa, ki ga je prejel, upravičen še do tega zneska. Gre za zgrešeno logiko, po kateri tožnik od istega zneska 45.982,34 EUR abstraktno odvaja in nato kumulira različne nagrade, ker naj bi določena nagrada odpadla na nek stari, povsem ločen spis. Prihodek od zadeve D. je en sam, zanj predvideni pogodbeni ključ pa tudi. Z vidika odločitve v tej zadevi tudi ni odločilno, ali je toženec spoštoval zakonsko omejitev višine nagrade. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, a ne iz razloga, ki ga je navedlo v 29. točki obrazložitve, saj je šlo s strani tožnika za pravilno spremembo tožbe, temveč zato, ker že iz njegovih trditev in ugotovitev iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik s pogodbo v zadevi D. soglašal z dejstvom, da bo od prihodkov tega spisa prejel zgolj pogodbeno višino nadomestila. Drugače povedano, v korist toženca se je odpovedal delu potencialnega prihodka, ki presega njegov del po pogodbenem ključu. S tega vidika ni relevantno, kaj se je o preteklih tožnikovih terjatvah oz. obveznostih D. s slednjim pogovarjal toženec. Tudi ni relevantno, da stari spis tožencu sploh ni bil izročen, saj je bil v vsakem primeru z vidika plačila zajet v prihodku od izročenega spisa. Ni dvoma, da je tožnik, ko je tožencu izročil spis v zadevi D., vedel, da je on sam z D. že pred tem sklenil nekakšen dogovor, da se bo za določeno starejšo zadevo poplačal šele od prihodka v zadevi D., zato je potem z naknadno sklenjeno pogodbo s tožencem nedvomno privolil v dejstvo, da bo po takšnem pogodbenem ključu iz prihodka zadeve D. prejel zgolj toliko in nič več, s čemer je moral računati tudi na vse tisto, kar bi se iz takega prihodka (še) moralo poplačati za nazaj. Izkaže se, da je treba tudi v tem primeru, ko gre za v zadevo D. in vanj všteto in odloženo plačilo iz nekega starega spisa, izhajati iz pravnega razmerja pravdnih strank, zaradi česar tožnik v tem delu ni bil nedopustno prikrajšan.

19Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede pravnega temelja neupravičene obogatitve pravilna. Ker se je toženec, kot odvetnik, ki je s pogodbo odplačno prevzel tožnikovo odvetniško pisarno, zaradi odpadle pravne podlage okoristil na tožnikov račun, mu je dolžan nadomestiti vrednost ocenjene koristi. Prepričljiva je ocena (nadomestitve) vrednosti koristi, ki temelji na pogodbenem ključu in je napravljena v skladu s prostim preudarkom iz 216. člena ZPP. Slednjega je mogoče preizkusiti, ker je vsebinsko napolnjen in izčrpno ter prepričljivo ovrednoten. Sodišče se je vseskozi držalo istega, pravilnega pogodbenega ključa, s katerim je ocenilo, kolikšen je obseg toženčevega okoriščenja na tožnikov račun v povezavi s prevzetimi spisi in pozneje odpadlo pravno podlago. S tem v zvezi pa niso utemeljene toženčeve pritožbene navedbe, da zaradi prostega preudarka izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, niti da je tožencu kršena pravica do poštenega sojenja.

20Pritožbeno sodišče dodaja, da se s tega vidika opisana presoja neupravičene obogatitve vsebinsko lahko ovrednoti tudi kot toženčeva odškodninska odgovornost glede na tožnikov pozitivni pogodbeni interes (prejeti toliko, kolikor bi prejel po pogodbi, v kolikor bi ta še veljala). Pritožbeno sodišče zato podredno zaključuje, da je tožnikov zahtevek v vsakem primeru utemeljen tudi po tej, odškodninski pravni podlagi, in to ne glede na to, da se doslej izrecno ni omenjala, ne s strani strank in ne s strani sodišča (s strani tožnika je bilo izrecno omenjeno npr. zgolj načelo prepovedi povzročanja škode). Vendar nabor tožnikovih trditev in v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev (npr. točka 4 obrazložitve, glede višine itd.) daje oporo tudi za zaključek, da je toženec zaradi neplačevanja nadomestila kršil sklenjeno pogodbo, zaradi česar je tožnik od nje upravičeno (z možnostjo izpolnitve v dodatnem roku) odstopil (protipravnost, krivda), v posledici (vzročna zveza) pa je toženec tožniku dolžan reparirati predvidljiv pozitiven pogodbeni interes v skladu z 239. in 243. členom OZ (odškodnina po pogodbenem ključu). Vsi elementi so vsebinsko vključeni tudi v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za višino odškodnine v povezavi s prostim preudarkom iz 216. člena ZPP. Neupravičeni obogatitvi so skupni tudi drugi relevantni elementi (npr. petletni zastaralni rok), zato gre za primerljivo gibanje v okviru ugotovljenih okoliščin. Zaključka pa tudi ne spreminja, ob navedbi istega denarnega zneska, tožnikovo odvečno poimenovanje vsebine kot: "stroški", "korist", "neupravičena obogatitev" itd., saj je presoja materialnega prava glede na opisano podstat življenjskega primera (zatrjevana dejstva in okoliščine) v domeni sodišča.

Glede višine

21Pri opredelitvi vrednosti koristi, ki jo je toženec dolžan nadomestiti, je sodišče prve stopnje ob uporabi pogodbenega ključa po posameznih zadevah napravilo prepričljivo dokazno oceno. Enako velja glede tistih, ki temeljijo na izpolnitvi pogodbe (M., I.), kot tudi tistih, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi (S., H., D., A., K.). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju vseh obširnih razlogov sklicuje neposredno na točke obrazložitev izpodbijane sodbe od vključno 9. do 12. in 15. do 28., v kolikor iz spodnjih preudarkov ne izhaja drugače.

22Niso utemeljene tožnikove navedbe glede količine opravljenega dela v zadevi M. Število opravljenih narokov oz. (ne)zapletenost določene zadeve sta elementa, ki sta ju v pogodbi soglasno sprejeli stranki, zato je sodišče, ki je temu sledilo, ravnalo pravilno. Tožnik ni pravni laik in ni znakov, da je bil s tako pogodbeno normo presenečen, niti izigran s kršitvijo načela vestnosti in poštenja. Sam se je prostovoljno odpovedal 75 % od prihodka tožencu izročenega spisa, zato ni utemeljeno sklicevanje na nepravičnost višine nadomestila. Tudi ni relevantno, koliko dela je tožnik opravil, niti koliko bi sicer tožnik za takšno delo prejel po odvetniški tarifi. Na pravilen zaključek ne vpliva dejstvo, ali je imel toženec s stranko sklenjen pisni sporazum, enako ne, ali je mandantu bil izdal račun. Gre za način poslovanja, ki je (bil) v toženčevi sferi, medtem ko so bila pravilno ugotovljena odločilna pravotvorna dejstva z vidika vsebine njunega pravnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je napravilo dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Drži očitek toženca, da se sodišče ni izrecno opredelilo do toženčevih trditev v zadevi M., glede vključenosti nagrade iz spora pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani I Pd 1801/2009. Razvidno pa je, da je ta dejstva sodišče obravnavalo in tožencu ni sledilo, celotno nagrado pa je obravnavalo v skladu s pogodbenim ključem. Ugotovitve o tem so vsebovane v 10. točki obrazložitve, glede na toženčeve trditve (vsebovane v obrazložitvi sodbe in tiste, na katere se pritožuje v pritožbi) pa je lahko pritožbeno sodišče to dejstvo sámo saniralo, saj je bilo v istem spoznavnem položaju, kot je bilo sodišče prve stopnje. Navedbe toženca so pavšalne in nekonkretizirane, saj že na ravni trditev ni izkazano v zadostni meri, kolikšen del skupne nagrade sploh utemeljeno odpade na vse zajete postopke, predvsem pa ne, zakaj. Če se je toženec z mandantom dogovoril, da bo določen postopek poplačan z nagrado v drugi zadevi, je v tej nagradi takšno plačilo nato tudi (že) zajeto. Posplošena navedba, da odpade na delovnopravni postopek „vsaj 1000 EUR“, ni specificirana in samega zneska vsebinsko sploh ne opredeli. Tega ne zmore sanirati niti dokazni postopek, pri čemer toženec v pritožbi ne navede, kateri je bil tisti pravočasno predlagani dokaz, ki ni bil izveden. V vsakem primeru pa zgolj dejstvo, da sta lahko v eni nagradi združeni dve (ali celo več nagrad), ne pomeni, da tožnik ni upravičen do pogodbenega nadomestila, vezanega na prihodek od predanega spisa. Po vsebini gre za povsem enako situacijo kot v primeru zadeve D. na strani tožnika (za znesek 6.897,35 EUR). Toženec je soglašal s pogodbo, torej dejstvom, da bo iz te zadeve prejel končno plačilo, zmanjšano za pogodbeno višino nadomestila, ki bo pripadlo tožniku. S tega vidika se je odpovedal delu svojega prihodka, tudi v obsegu, kolikor je vanj sam, zavestno in prostovoljno vračunaval še nekatere druge nagrade iz drugih spisov, čeprav je vedel za pogodbeni ključ. Toženec navaja, da je v delovnopravni zadevi vložil tožbo leta 2009, torej po podpisu pogodbe s tožnikom, kar pomeni, da je za pogodbeni ključ takrat že nedvomno vedel. Enako je zanj vedel, ko je sklepal sodno poravnavo. Njegovi morebitni dodatni dogovori z mandantom o tem, kaj vse bo vseboval prihodek od prevzetega spisa, pa ne vplivajo na tožnikovo pravico do nadomestila po pogodbi od prihodka izročenega spisa.

23Enako velja glede zadeve S., kjer tožnik neutemeljeno problematizira plačilo stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki tožencu niso bil izplačani. Trditveno in dokazno breme, da so bili dejanski toženčevi prihodki iz te zadeve višji, kar bi predstavljajo višjo osnovo za izračun nadomestila, je bilo na tožniku. Tega bremena ni zmogel. Tožnik ne izpodbije ugotovitve, da je toženec iz te zadeve prejel zgolj 3.800,00 EUR, kar je sodišče nato pravilno upoštevalo kot osnovo za izračun. Očitek o prepozni trditvi je pavšalen, pritožbeno sodišče ni dolžno brskati po obširnem spisu in ugotavljati, katero in kje v povzetku podano toženčevo trditev je imel tožnik v mislih. Enako velja glede trditve, da je sodišče odločbo pridobilo po uradni dolžnosti. Tožnik ne navede, kako je to dejstvo (očitno kršitev razpravnega načela) sploh vplivalo na zakonitost sprejetega zaključka, glede na to, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Da pa tožencu sredstva niso bila izplačana, v vsakem primeru izhaja iz dopisa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 9. 2017. Tudi ni relevantno, iz katerega naslova je toženec prejel plačilo stroškov (od stranke ali od brezplačne pravne pomoči), niti v kakšnem razmerju je bil s stranko, kot tudi ne, zakaj se je odločil za stranko in ne npr. za brezplačno pravno pomoč. Zaključka ne spreminjajo tožnikovi hipotetični izračuni, koliko bi toženec (še) lahko prejel, če bi se za resnična izkazala določena dejstva oz. če bi bila toženčeva profesionalna ravnanja drugačna. Toženec je nastopal kot odvetnik, samostojno in v okviru svoje poslovne dejavnosti, zato je bil pri posameznih odločitvah prost (tudi pri vprašanju, kako in od koga se bo poplačal), s pogodbo pa je tožnik pristal na tveganje, ki ga tožencu omogoča tak manevrski prostor. Prepričljiva je tudi končna ocena zneska v tej zadevi, ki je pritožbene navedbe z vidika neupravičene obogatitve ne omajejo.

24Pavšalni so očitki, da bi morala biti v zadevi D. razmejitev 50/50. Smiselno enako velja za zadevo A. Kot že povedano, relevantna je ocena glede na pogodbeni ključ, le v tem okviru pa tudi, koliko/kakšnih posamičnih odvetniških opravil je kateri opravil. Ocena vrednosti koristi, ki jo je sodišče napravilo, je prepričljiva, v skladu s pogodbenim ključem in je pritožbene navedbe ne izpodbijejo.

25Nekonkretiziran je tožnikov očitek, da je „pravočasno predlagal“, naj sodišče vpogleda tudi v določen pravdni spis v zadevi K.. Ni relevanten sam vpogled v določen spis, temveč to, kar naj se z vpogledom pridobi (dokazuje), tožnik pa ne navede, kaj bi se z vpogledom ugotovilo drugače oz. kako bi le-to vplivalo na pravilnost zaključka. Pritožbene navedbe tožnika ne izpodbijejo ugotovitev in ocene, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Obveznost toženca do stranke znaša skupaj 49.000,00 EUR, razlika do celotnih 53.337,00 EUR tako predstavlja plačilo, ki ga je toženec prejel za svoje delo. Ni razvidno, da bi prejel plačilo po sporazumu v znesku 8.000,55 EUR (15 %). Zato tožnikovo opisovanje vmesnih dogodkov, vključno z doseženo poravnavo, na opisani zaključek ne vpliva. Toženec je kot odvetnik pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti samostojen in neodvisen od tožnikovih pričakovanj. Izkazalo se je, da je toženec kot plačilo v tej zadevi prejel 4.337,00 EUR, kar predstavlja osnovo za izračun v skladu s pogodbenim ključem. Na sprejeti zaključek tudi (še) neplačani znesek 7.500,00 EUR nima relevantnega vpliva, saj ta znesek glede na ugotovljeno v vsakem primeru predstavlja zgolj mandantovo terjatev do toženca.

26Pravilna je tudi odločitev o DDV. Pogodbeni ključ je bil vezan na neto osnovo (5. člen pogodbe), od katere je bil tožnik upravičen do 25 oz. do 50 % nadomestila. Dokazna ocena o tem je prepričljiva, sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno oprlo na uspeh celotnega dokaznega postopka. Toženec dokaznega bremena ni zmogel. Njegova pritožbena trditev, da je ostalo neprerekano, da je davčni zavezanec, na zaključek ne vpliva. Četudi je toženec davčni zavezanec, to ne pomeni, da je od konkretnih zneskov odvedel DDV. Enako ne, ali je FURS pri njem sicer odkril kakšne pomanjkljivosti, niti, ali bo zaradi tega naknaden davčni poračun. Njegov splošni status s tega vidika sploh ni relevanten. Tudi ne gre za vprašanje, ali bi moral zavezanec za DDV dokazovati, da mora obračunati DDV. Odločilno je vprašanje dejanskega stanja, tj. ali je od spornih zneskov toženec dejansko odvedel DDV, ali ne. Računov, iz katerih bi bilo to razvidno, kljub pozivu v skladu z edicijsko dolžnostjo ni predložil. Tega v pritožbi tudi ne prereka. Zato je npr. sodišče (ob drugih dokazih, kot je npr. izjava stranke M.) pravilno štelo, da je bolj verjetno, da računi niso bili izdani, DDV pa od spornih zneskov ni bil odveden/obračunan (točki 10 oz. 18 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede pobotnega ugovora

27Utemeljena je tožnikova pritožbena navedba glede zastaranja v pobot uveljavljene terjatve. Glede na neprerekano ugotovitev, da je toženčeva pogodbena terjatev zapadla dne 28. 1. 2008, se je petletni zastaralni rok iztekel najpozneje 28. 1. 2013. Tožba je bila vložena 28. 2. 2013, toženec pa je prvič v procesni pobot uveljavljal svojo terjatev s pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2014, vloženo na naroku dne 15. 12. 2014.¹ Posledično je treba za ta znesek povišati tožnikov zahtevek, s katerim je uspel, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje, saj je razvidno, da je sodišče 91,8 EUR odštelo od 1.925,00 EUR v zadevi M., kjer so zakonske zamudne obresti vezane na ta datum.

Glede pravdnih stroškov

28Ne drži očitek tožnika, da bi bilo treba o končnem uspehu v pravdi odločati ločeno najprej po temelju in nato še po višini. Odločilno je, kolikšen je bil tožnikov uspeh glede na višino tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za ločeno vrednotenje končnega uspeha. Tak način sodna praksa izjemoma dopušča le v sporih, kjer s temeljem nastanejo znatni (posebni) stroški, za kar v obravnavani zadevi ne gre.² Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna.

Sklepno

29Do vseh drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker je nanje (vsaj) posredno odgovorilo že s podanimi razlogi ali pa za odločitev v tej zadevi niso bile odločilne.

30Pritožba tožnika je tako delno utemeljena glede pobotnega ugovora, zato je pritožbeno sodišče v tem delu (točka II, III in IV izreka) tožnikovi pritožbi ugodilo in pobotni ugovor za 91,80 EUR zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je tožnik uspel še z 91,80 EUR, zato je v tem delu na račun zavrnilnega povišalo ugodilni del izreka. Navedena sprememba ne vpliva na končni uspeh, na podlagi katerega je sodišče odmerilo stroške postopka, in ne narekuje spremembe stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Ker preostale tožnikove in v celoti toženčeve pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pritožbi zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

31Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Zaključka ne spreminja tožnikov uspeh glede pobotnega ugovora, ki je neznaten (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Pri ugovoru zastaranja gre za materialnopravni ugovor. Z vidika pravočasnosti trditev je treba upoštevati določbe ZPP, ki so veljale v relevantnem času (pred novelo ZPP-E). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo še, da so bile toženčeve trditve glede terjatve, uveljavljene v pobot, skope (XX. točka toženčeve vloge z dne 12. 12. 2014, npr. brez podatka o zapadlosti itd., na kar je tožnik opozoril v točki XIV, vloge z dne 29. 12. 2014), zato je s tega vidika treba presojati tudi specifičnost in pravočasnost ugovorov, ki so se tekom pravde s pomočjo materialnoprocesnega vodstva dopolnjevali tudi v ponovljenem sojenju (npr. narok z dne 23. 1. 2018).
² Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/2005.