VSL Sodba I Cpg 366/2017

I. Pritožbi zoper točko I. 3. izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se sodba v točki I. 3. razveljavi za znesek 8.889,41 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točkah izreka:

a) I. 1., I. 2., I. 4., I. 5., I. 6., I. 7., I. 8,

b) v preostalem izpodbijanem, vendar nerazveljavljenem delu točke I. 3. in

c) in v točki II,

potrdi.

II. Vsaka od tožnic mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini po 14.139,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Tožbo sta vložili dve tožnici. Prva je delniška družba. Druga tožnica je bila od ustanovitve do izdaje prvostopenjske sodbe ves čas edina delničarka prve tožnice. Tožena stranka je banka, ki je s prvo, in tudi z drugo tožnico sklepala kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju obveznosti iz teh kreditnih pogodb.

2Tožeča stranka je trdila, da je s pravnimi posli, sklenjenimi med prvo tožnico in toženo stranko, prišlo do prepovedanega izplačila premoženja prve tožnice. Premoženje je bilo izplačano v korist druge tožnice, ki je bila v času sklepanja pravnih poslov njena edina delničarka.

3Do prepovedanega izplačila premoženja naj bi prišlo zlasti v zvezi s sklenitvijo dveh kreditnih pogodb. Tožena stranka je prvi tožnici s Pogodbo o kratkoročnem eurskem posojilu št. 365-52-504688 (v nadaljevanju: P 688) z dne 24. 9. 2008 dala kredit v znesku 3,38 mio € za več namenov. Eden od namenov je bil vrnitev že prej danega posojila v višini 2,3 mio €. To posojilo je bilo že prej dano drugi (in ne prvi) tožnici. Posojilo je tožena stranka dala drugi tožnici s Kreditno pogodbo št. 54-21208032-515 z dne 12. 10. 2007 (v nadaljevanju: P 515). Po naročilu prve tožnice je tako tožena stranka iz posojila, danega s P 688, poplačala dolg druge tožnice, za to pa prva tožnica ni prejela odmene. S tem naj bi prišlo do prepovedanega izplačila premoženja prve tožnice.

4S P 688 dano posojilo je tožena stranka dala še za nakup vrednostnih papirjev v znesku 1 mio €, financiranje obratnih sredstev in plačilo stroškov odobritve posojila in pregleda listin.

5Po trditvah tožeče stranke je prva tožnica 2. 10. 2008 kupila od M. d. o. o. zastavljene vrednostne papirje po netržnih, in sicer višjih cenah (podrobnosti v prvostopenjski sodbi, r. št. 4 na str. 10). M. d. o. o. je s prejeto kupnino poplačala svoje obveznosti do tožene stranke. Kupnino je prva tožnica financirala iz posojila, ki ga je prejela s P 688, in je bilo deloma, v višini 1 mio €, dano prav za nakup vrednostnih papirjev.

6Edina družbenica M. d. o. o. je bila v času od 8. 12. 1994 do 20. 2. 2009 in od 4. 10. 2010 do 30. 9. 2013 druga tožnica.

7Dne 9. 9. 2009 sta tožnici in tožena stranka sklenili Pogodbo o dolgoročnem eurskem posojilu št. 365-51-505188 za znesek 3,41 mio € (v nadaljevanju: Pogodba 188). Posojeni znesek je bil namenjen poplačilu vseh obveznosti po že prej sklenjeni P 688. Posojilojemalec je bila prva tožnica.

8Tožnici sta sklenili tudi vrsto pogodb o zavarovanju terjatev tožene stranke, in sprememb tako kreditnih pogodb, kot tudi pogodb o zavarovanju terjatev. Podrobnosti glede teh pogodb pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, ker pritožba ugotovitev prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbija. Potrebne niso niti za razumevanje bistva tega spora.

9Tožeča stranka je menila, da je prišlo do prepovedanega izplačila premoženja prve tožnice. Tožena stranka naj bi si poplačala svojo terjatev do druge tožnice in družbe M. d. o. o. na škodo prve tožnice.

10Tožnici sta postavili vrsto zahtevkov.

11Tožeča stranka je zahtevala (opisano nekoliko poenostavljeno) ugotovitev ničnosti:

1P 688 in P 188,

2zastavnih pogodb, ki so služile zavarovanju teh dveh pogodb,

3sprememb teh pogodb ("aneksov").

12Poleg ugotovitvenih zahtevkov sta tožnici postavili tudi dajatvene zahtevke. Prva tožnica je zahtevala plačilo 5.769.959,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 do plačila. Druga tožnica je zahtevala plačilo 5.769.959,43 EUR in 573.456,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Obe tožnici sta zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipotek in izbris hipotek.

14Prvostopenjsko sodišče je zahtevke za ugotovitev ničnosti zavrnilo, z njimi vred pa še ostale, od teh zahtevkov odvisne zahtevke. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni kršila 227. člena ZGD-1. Sklenitev kreditne pogodbe (konkretno P 688), s katerim je tožena stranka zgolj financirala sicer nedopustne pravne posle tožeče stranke, namreč sama ni kršitev 227. člena ZGD-1.

15Prva tožnica je po presoji prvostopenjskega sodišča poravnala dolg druge tožnice pri toženi stranki. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča je mogoče sklepati, da je mislilo na izplačilo, s katerimi je bila izpolnjena obveznost drugega tožnika do tožene stranke iz P 515. Prva tožnica za takšno izpolnitev tujega dolga, namreč dolga druge tožnice, ni prejela nobene odmene (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Prepovedano je sicer prikrito izplačilo dobička (1. odstavek 227. člena ZGD-1). Ta prepoved pa se ne razteza na pravni posel, s katerim družba pridobi denar za to, da prikrito izplača dobiček (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

16Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil nakup vrednostnih papirjev s strani prve tožnice od M. d. o. o. po netržni, previsoki ceni, kršitev 227. člena ZGD-1. S strani prve tožnice prejeta odmena je bila namreč prenizka (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Vendar se po presoji prvostopenjskega sodišča prepoved nanaša le na samo prodajno pogodbo, ne pa tudi na kredit, s katerim si je prva tožnica priskrbela denar za nakup vrednostnih papirjev (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

17Tožena stranka je sicer poznala povezave med prvo in drugo tožnico in M. d. o. o. To pa še ni pomenilo, da je vedela, da gre za prepovedano vračilo vložka. Tožena stranka je bila po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča dobroverna.

18Prvostopenjsko sodišče je svoje stališče obrazložilo še podrobneje. Presodilo je, da sklenitev kreditne pogodbe ni bila nična, niti na temelju 1. odstavka 233. člena ZGD-1, niti na temelju 1. odstavka 86. člena OZ. Sklenitev kreditne pogodbe ni bila prepovedana niti prvi tožnici niti toženi stranki. Prepovedana sta bila le pravna posla prve tožnice z drugo tožnico in z M. d. o. o. (prvostopenjska sodba, r. št. 22, tudi r. št. 29). Oba posla je sicer prva tožnica financirala z namenskim kreditom pri toženi stranki. Denar je po obeh pravnih poslih nakazala tožena stranka. S tem pa je tožena stranka zgolj izpolnila nalog prve tožnice po kreditni pogodbi. Prva tožnica ji je dala namreč naročilo, komu se naj nakaže znesek iz kreditne pogodbe. S tem pa tožena stranka še ni postala stranka dogovora o vračilu vložkov in prikritem izplačilu dobička (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Povsem enake so posledice po 87. členu OZ kot po 233. členu ZGD-1, če je pravni posel ničen na temelju 227. člena ZGD- (prvostopenjska sodba, r. št. 31). Tožena stranka tudi ni tretja oseba v smislu 233. člena ZGD-1, ker ni povezana oseba z drugo tožnico in za njen račun ni prejela prepovedanega vračila vložka (prvostopenjska sodba, r. št. 37).

19Ker pogodbe niso nične, so neutemeljeni tudi vsi ostali denarni in nedenarni zahtevki.

20Pritožba je najprej navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne odločalo o pravem tožbenem zahtevku. Spregledalo naj bi, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2016 spremenila tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek naj bi prekoračilo.

21Prvostopenjsko sodišče naj bi si bistveno preozko razložilo domet in posledico prepovedi iz 227. člena ZGD-1. Po mnenju obeh pritožnic naj bi bili obe (kreditni) pogodbi (P 688 in P 188) in izpolnitvi obveznosti druge toženke do tožene stranke neločljiva celota in torej en sam pravni posel. To naj bi bilo posebej jasno razvidno iz 1. člena P 688, v katerem je bil kot namen kredita izrecno določen nakup vrednostnih papirjev v znesku 1 mio €. Šlo je za nakup vrednostnih papirjev od družbe M. d. o. o. in tudi za poplačilo posojila druge tožnice po P 515. Trditve glede tega je tožeča stranka dala, prvostopenjsko sodišče naj bi jih povsem prezrlo. Tožena stranka naj bi bila tista, ki je predlagala celovit pravni posel, saj naj bi z njim nameravala izboljšati svoj pravni položaj. Pritožba navaja, da so bile terjatve tožene stranke do M. d. o. o. mogoče podzavarovane. Tudi te trditve naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo prič N. J. in S. M. glede nedopustne kavze.

22Brez pravnega temelja naj bi bilo mnenje prvostopenjskega sodišča, da z nedopustnim izplačilom ni bilo mogoče priti do kršitve enakopravnega obravnavanja drugih delničarjev, ker je bila druga tožnica v času sklepanja pogodb edina delničarka prve tožnice. Nepravilno naj bi bilo opiranje prvostopenjskega sodišča na sklep VSL opr. št. I Cpg 269/2015 z dne 8. 7. 2015. Navedeni sklep se nanaša na d. o. o. Ureditev v zvezi z d. o. o. (495. člen ZGD-1) naj bi bila bistveno drugačna. Prvostopenjsko sodišče naj bi odločilo materialnopravno nepravilno, ker naj bi v materialnopravni konstrukciji vseh sklenjenih poslov ne videlo prepovedane posredne koristi za delničarja. Pritožba pri tem izrecno graja obrazložitev prvostopenjske sodbe v r. št. 33. Razlaga pogodb naj bi bila predvsem dejansko vprašanje. Pravdne stranke med prvostopenjskim postopkom niso trdile, da so bili pravni posli ločeni, in naj ne bi bili del enovitega pravnega posla. Ker je prvostopenjsko sodišče presodilo drugače, naj bi prekoračilo trditve strank. Če bi obveljalo stališče prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče uveljavljati pravnih posledic kršitve 227. člena ZGD-1 v razmerju do tretjih oseb, četudi so bile te nedobroverne, bi bilo varstvo kapitala družbe bistveno oteženo, v določenih primerih pa onemogočeno.

23Pritožba še meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, ali se je tožena stranka pri celotni pravni konstrukciji zavedala, ali pa bi se morala zavedati, da je z njo kršen 227. člen ZGD-1. Pravdni stranki sta veliko pozornosti namenili neskrbnosti tožene stranke, "do česar se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo" (pritožba, str. 16). Vsebinsko nasprotje očita pritožba obrazložitvi prvostopenjske sodbe v r. št. 46. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi tudi ničesar obrazložilo, ali je tožena stranka ob sklepanju kreditnih pogodb sploh preizkusila, ali obstaja kakšna terjatev med prvim in drugim tožnikom.

24V svojem zadnjem delu (str. 19 do 23) pritožba še obširno napada odločitev prvostopenjskega sodišča glede kondikcijskih zahtevkov.

25Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo sama opozorila na to, da je prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek tožnic. Ostalim pravnim stališčem tožnic je nasprotovala. Na več mestih pa je tudi opozorila na to, da so navedbe tožeče stranke preveč nedoločene. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

26Pritožba je delno utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je delno prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v točki I 3. izreka za 8.889,41 €. V tem delu je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo (357. člen ZPP). V preostanku je pritožba neutemeljena; pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

I. ODLOČITEV GLEDE OČITANE PREKORAČITVE TOŽBENEGA ZAHTEVKA

27Tožeča stranka je svoje zahtevke dokončno postavila s 3. pripravljalno vlogo (z dne 12. 4. 2016). Pri tem je prišlo tudi do delnega umika tožbe. Druga tožnica je v točki 1. 3. zahtevka poslej zahtevala le še 573.456,85 EUR in zakonske zamudne obresti od 2. 3. 2016 naprej do plačila.

28V točki I. 3. izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 582.346,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 naprej. Tožbeni zahtevek je torej prekoračilo za 8.889,41 EUR in za zakonske zamudne obresti od 2. 3. 2016 naprej. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča v tem delu razveljavilo (357. člen ZPP).

II. ODLOČITEV GLEDE PREOSTALEGA DELA PRITOŽBE

29Kot temelj za odločitev pritožbenega sodišča bo v celoti služilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče je obširno in natančno opisalo, katere pogodbe so se sklepale, zlasti še med prvo in drugo tožnico in toženo stranko, vendar pa tudi z družbo M. d. o. o. (prvostopenjska sodba, r. št. 4 = str. 7 do 10). Tega dela ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija in se nanj pritožbeno sodišče sklicuje. Bistvena dejstva pa je pritožbeno sodišče v tej odločbi že povzelo.

30Pritožnici sicer izpodbijata nekatere druge dele ugotovljenega dejanskega stanja, vendar brez uspeha. Pritožnici na več mestih v pritožbi namreč navajata, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Na neutemeljenost takšnega izpodbijanja je med drugim opozoril tudi odgovor na pritožbo. Neutemeljene so navedbe zato, ker so povsem splošne, in niti ne navajajo, katero dejstvo naj bi zato ostalo neugotovljeno ali katere trditve spregledane.

31Tako pritožba med drugim očita prvostopenjskemu sodišču, da ni zaslišalo N. J. in S. M., (pritožba, str. 10). Kater dejstvo naj bi zato ostalo neugotovljeno, pritožba ni navedla. Prvostopenjski sodbi očita tudi, da ni ugotavljalo, ali se je tožena stranka zavedala, ali bi se morala zavedati, da je bil s sklenjenimi pravnimi posli kršen 227. člen ZGD-1 (pritožba, str. 16). Katere trditve naj bi tožnici glede tega postavili, in katere dokaze predlagali, pritožba ne navede. Na str. 16 pritožbe sta tožnici še zapisali, da sta pravdni stranki namenili veliko pozornosti in navedb domnevni neskrbnosti tožene stranke, "do česar se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo". Katero trditev naj bi spregledalo, in kako bi takšna trditev, če bi bila ugotovljena, sploh lahko vplivala na sodbo, pa pritožba ni navedla. Brez vsake opore je zato mnenje tožnic, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka pri sklepanju pogodb ravnala neskrbno (pritožba, str. 18).

32Tožnici sta v pritožbi na str. 2 do 8 obširno povzeli bistveni del obrazložitve prvostopenjske sodbe. Šele na str. 8 pa sta začeli s konkretnimi navedbami glede domnevno storjenih kršitev. Iz teh povzetkov samih ni mogoče izluščiti nobene konkretne kritike odločitve prvostopenjskega sodišča. Tega dela pritožbe pritožbeno sodišče zato niti ni moglo obravnavati kot pritožbo. Osrednji del pritožbe je tako mogoče najti na str. 8 do 19. Bistveni pritožbeni razlogi se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava.

33Tožnici sta s tožbo uveljavljali dve vrsti zahtevkov:

1a) zahtevke na ugotovitev ničnosti in

b) zahtevke, s katerimi se naj bi nazaj vzpostavilo stanje, kot bi obstajalo, če ne bi bile sklenjene (po mnenju tožnic) nične pogodbe.

34Očitno je, da je utemeljenost zahtevkov pod b) povsem odvisna od utemeljenosti zahtevkov pod a). Če ni tožena stranka kršila nobene zakonske določbe, potem niti zahtevki na ugotovitev ničnosti, niti vsi ostali zahtevki ne morejo biti utemeljeni. Tožeča stranka je poskušala utemeljiti svoje zahtevke s kršitvijo 227. člena ZGD-1.

35Za to odločitev pomembne pogodbe so se sklepale med prvo tožnico in toženko, drugo tožnico in toženko in končno še med prvo tožnico in v tem postopku neudeleženo M. d. o. o. Ker je celota teh pogodb dokaj nepregledna, bo zato pritožbeno sodišče najprej opisalo pravno bistvo tega spora. Suče se okoli P 688 in P 188.

36S P 688 je tožena stranka 24. 9. 2008 dala posojilo prvi tožnici. Z delom tega posojila je prva tožnica poplačala posojilo, dano drugi tožnici, ki pa je bila edina delničarka prve tožnice. Posojilo je druga tožnica prejela s P 515, posojilodajalka je bila tožena stranka. P 515 je bila sklenjena 12. 10. 2007.

37S P 688 dano posojilo je tožena stranka dala namensko tudi še za nakup vrednostnih papirjev v znesku 1 mio €. Prodajalec vrednostnih papirjev in nakupna cena v P 688 nista bila določena. Prva tožnica je 2. 10. 2008 kupila od M. d. o. o. zastavljene vrednostne papirje po netržnih, in sicer višjih cenah. Edini družbenik M. d. o. o. je bil v tem času druga tožnica.

38S P 188 z dne 9. 9. 2009 tožena stranka dala posojilo prvi tožnici, podobno kot na primer s P 688. Posojilo je bilo namenjeno poplačilu obveznosti po P 688.

39P 688 in P 188 sta bili kasneje sicer spremenjeni. Spremembe za odločitev v tej zadevi niso bile pomembne.

40Obveznosti prve tožnice iz obeh pogodb so bile zavarovane z različnimi kreditnimi zavarovanji. Tožnici sta uveljavljali tudi ničnost poslov kreditnega zavarovanja in njihovih kasnejših sprememb, ter izbris hipotek.

41Ker so se posli, ki naj bi pripeljali do prepovedanega izplačila premoženja, sklepali v letih 2008 in 2009, je treba uporabiti ZGD-1 v besedilu, kot ga je imel v teh dveh letih. 227. člen ZGD-1 je bil v letu 2008 (z ZGD-1B) dopolnjen tako, da je bil dodan 4. odstavek. Sprememba se nanaša na posojila družbi namesto kapitala. Ta sprememba za odločitev v tej zadevi očitno ni pomembna, saj se ne odloča o posojilu namesto kapitala. Naslednja sprememba je bila šele v letu 2015 (z ZGD-1I), in se je nanašala na dopolnitev 1. odstavka 233. člena ZGD-1. Tudi ta sprememba za odločitev v tej zadevi ni več pomembna. Življenjski dogodki, na katerih temeljijo zahtevki tožeče stranke v zvezi z neveljavnostjo pogodb in ostali zahtevki, so bili vsi zaključeni že leta pred to zadnjo spremembo.

42Tožena stranka ni kršila 1. odstavka 227. člena ZGD-1. Sklenitev kreditne pogodbe, s katero kreditodajalec, ki ni sicer z ničimer povezan z delničarjem delniške družbe, namreč ni takšen pravni posel, ki bi bil v nasprotju s 1. odstavkom 227. člena ZGD-1.

43Čeprav besedilo 1. odstavka 227. člena ZGD-1 zgolj prepoveduje vrnitev vložkov, je njegov namen širši. Ne gre za to, da bi delničarju ne smeli biti izplačani vložki, temveč se varuje celotno družbeno premoženje, ne glede na to, ali je nastalo na temelju vložka ali kakorkoli drugače. Da je takšna, širša razlaga 1. odstavka 227. člena ZGD-1 pravilna, je mogoče sklepati že iz namena same norme, vendar pa tudi iz 2. in 3. odstavka 227. člena ZGD-1. 2. odstavek 227. člena ZGD-1 določa, da se kot vračilo vložkov ne šteje plačilo deleža v bilančnem dobičku. Toda izplačilo deleža v bilančnem dobičku niti ni odvisno od samega vplačanega vložka, temveč od obstoja bilančnega dobička. Ta pa se ne ugotavlja le glede na vložke, temveč glede na celotno premoženje konec celotnega poslovnega leta. Tudi prikrito izplačilo dobička je prepovedano ne glede na vložek delničarja. Prepovedano je, da bi s strani družbe dana odmena presegala prejeto korist. Prepovedano je zato, ker je s tem prizadeto premoženje, ne pa (nujno) tudi že vložki delničarjev.

44Namen 227. člena ZGD-1 je torej varovati družbeno premoženje pred nedopustnim zmanjšanjem v korist delničarjev. Seveda se delničarjem lahko izplača del premoženja kot delež v bilančnem dobičku (2. odstavek 227. člena ZGD-1). Do česa drugega pa, vsaj dokler družba še obstaja, kot delničarji praviloma niso upravičeni.

45Izplačilo premoženja na temelju 227. člena ZGD-1 je prepovedano le delničarju (3. odstavek 227. člena ZGD-1). Vseeno je sicer, ali se opravi izplačilo naravnost v korist osebno delničarju, z delničarjem povezani družbi ali tretjemu po delničarjevem naročilu. Pomembno je le, ali je bilo opravljeno vsaj posredno v delničarjevo korist, ker je bilo plačano z delničarjem povezani osebi. Tožena stranka to vsekakor ni bila. Tožena stranka je bila banka, ki je s tožnicama sklepala kreditne in zastavne pogodbe, sicer pa ni bila z ničemer povezana z drugo tožnico (kot edinim delničarjem prve tožnice). Obe sklenjeni kreditni pogodbi, in dana kreditna zavarovanja, zato ne nasprotujejo 227. členu ZGD-1.

46Ker je prva tožnica delniška družba, je zanjo v celoti veljal 1. odstavek 227. člena ZGD-1. Nedvomno je prva tožnica kršila to prepoved, in sicer dvakrat. Prvič, ko je naročila toženi stranki, da se z delom s P 688 izposojenega denarja poravna terjatev tožene stranke do njenega edinega delničarja. P 688 je bila sklenjena 24. 9. 2008. Druga tožnica je bila njen edini delničar v tem obdobju. Drugič je bila prepoved kršena, ker je prva tožnica od M. d. o. o. odkupila vrednostne papirje po netržni, in sicer previsoki ceni. To se je dogodilo s pogodbo z dne 2. 10. 2008. Edini družbenik M. d. o. o. pa je bila v tem času druga tožnica. S prvim poslom je prva tožnica poplačala tuj dolg, namreč dolg svojega edinega delničarja. Odmene za to ni dobila prav nobene. Z drugim poslom je sicer prva tožnica odmeno dobila, toda ta je bila prenizka. S tem je očitno izpolnila zakonski dejanski stan 3. in 1. odstavka 227. člena ZGD-1.

47Pri teh dveh poslih tožena stranka ni bila pogodbena stranka. Tožena stranka je s kreditno pogodbo P 688 z dne 24. 9. 2008 sicer priskrbela prvi tožnici denar, brez katerega ona ne bi mogla poplačati dolga druge tožnice (pri toženi stranki) iz P 515. Del posojila je sicer izplačala v korist druge tožnice, za poravnavo njenega dolga iz P 515. Toda to je že bil posel, s katerim je prva tožnica razpolagala z izposojenim denarjem, ne sam po sebi posel tožene stranke. Iz posojila, danega s P 688 je prva tožnica tudi kupila vrednostne papirje do M. d. o. o. S P 188 pa je tožena stranka priskrbela prvi tožnici denar za poplačilo obveznosti, ki jih je imela do tožene stranke iz P 688. S posojilom tožene stranke seveda ni prišlo do izplačila premoženja prve tožnice. Če pa je prva tožnica z izposojenim denarjem razpolagala tako, da je (sama) kršila 1. odstavek 227. člena ZGD-1, pa se to tožene stranke ne tiče, saj ni bila družbenica prve tožnice, niti povezana z drugo tožnico (ki je bila družbenik prve tožnice).

48Tožeča stranka v svoji pritožbi meni, da "gre pri izpolnitvi obveznosti drugotožnika do tožene stranke in družbe M. d. o. o. do tožene stranke ter z njim povezanimi posli financiranja (na podlagi Pogodbe 688 in Pogodbe 188) za enovit pravni posel" (pritožba, str. 9). Za takšno pravno sklepanje ni nobene dejanske ali pravne opore.

49Presoja, ali je pravni posel enovit ali pa ne, je stvar uporabe materialnega prva, ne ugotavljanja dejanskega stanja. Materialno pravo mora sodišče pravilno uporabiti po uradni dolžnosti. Glede na 227. člen ZGD-1 je nedovoljen le tisti pravni posel, s katerim je delničar ali z njim povezana oseba prejela nedopustno plačilo. Ostali posli z delniško družbo so dovoljeni. 227. člen ZGD-1 torej ne daje prav nobene opore za to, da bi vse, z nedovoljenimi pravnimi posli (ekonomsko) povezane posle štel za en sam, "enovit" pravni posel, ekonomsko povezanih poslov s tretjimi osebami pa tudi ne prepoveduje. Pravilna je ugotovitev pritožnic, da zato v določenih primerih 227. člen ZGD-1 ne varuje premoženja družbe (pritožba, str. 15). ZGD-1 mora pač varovati tudi interese tretjih oseb, ki prihajajo v poslovne stike z delniško družbo, in si tudi zaslužijo varstvo. Obveznosti, ki jih ima delniška družba do delničarjev in obratno na temelju družbenopravnih pravil, sta dolžna izpolnjevati delniška družba in delničar. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim (enako že odločba VSL, opr. št. I Cpg 13/2017).

50Opore za obravnavanje P 688 in poslov, s katerimi je bilo to posojilo porabljeno, kot enovitega pravnega posla, tudi ni v ugotovljenem dejanskem stanju. Prva tožnica in tožena stranka sta sklenili kreditno pogodbo P 688 in sta v njej določili namen kredita, kar je povsem v skladu s 1065. členom ZOR. Ta pravni posel je od vseh ostalih zlahka mogoče ločiti. Sicer pa kreditna pogodba niti ni določala kaj drugega kot to, da se bo del kredita porabil za poplačilo obveznosti drugega tožnika do tožene stranke in za nakup vrednostnih papirjev od družbe M. d. o. o. Da jih bo prva tožnica kupila od M. d. o. o. in po previsoki ceni, o tem v tej pogodbi ni govora. Kupila jih je poleg tega tudi precej kasneje (2. 10. 2008), kot je bila sklenjena P 688 (24. 9. 2008). P 188 pa je tako ali tako služila le temu, da so se poplačale obveznosti iz P 688. Že na ravni trditev ni jasno, v čem naj bi bilo prepovedano izplačilo premoženja pri tej pogodbi.

51Pravilno je ravnalo prvostopenjsko sodišče, ker se ni ukvarjalo s trditvijo tožeče stranke, da so bile terjatve tožene stranke do M. d. o. o. nemara podzavarovane. Sodišče mora namreč ugotavljati zatrjevana dejstva, ne zatrjevanih domnev o dejstvih. Pritožba (str. 9) ni niti pojasnila, kakšen naj bi bil sploh smisel trditev o podzavarovanju terjatev družbe M. d. o. o. v zvezi z ničnostnimi zahtevki. Nemara je želela navesti, da je bil namen P 688 to, da se namesto družbe M. d. o. o. kot dolžnik zaveže prva tožnica (pritožba na str. 10), ker bi bilo to za toženo stranko bolj ugodno. Takšno ravnanje tožene stranke njej ni prepovedano. Celo če je tožena stranka res predlagala sklenitev P 688 in P 188 zaradi izboljšanja svojega pravnega položaja, to ni prepovedano in glede tega pritožba tudi ne navede ničesar oprijemljivega.

52Argumentacija prvostopenjskega sodišča v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem delničarjev (prvostopenjska sodba, r. št. 24) je bila povsem postranskega pomena, sicer pa odveč. Zgolj zaradi tega prvostopenjska sodba ni nepravilna. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na napako v r. št. 25 obrazložitve, v kateri se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na 223. člen ZGD-1. Gre za očitno pisno pomoto, saj je iz vsebine mogoče razbrati, da se je nameravalo sklicevati na 233. člen ZGD-1. Ne drži pa, da sta pravna položaja po 495. členu ZGD-1 in po 233. členu ZGD-1 povsem neprimerljiva. Oba člena se nanašata na vrnitev prepovedanih vplačil, sicer pa je bila na 495. in 496. člen ZGD-1 oprta argumentacija prvostopenjskega sodišča zgolj del mnogo širše celote, ki pa je prišla do pravilnih pravnih sklepov.

53Če bi bil pravni posel nakupa vrednostnih papirjev od M. d. o. o. res sklenjen z namenom prikrivanja prevzema obveznosti po prvem tožniku od M. d. o. o., potem bi bil nemara takšen posel navidezen. Tožeča stranka se tudi sicer izrecno sklicuje na 50. člen OZ. Velja omeniti, da manjkajo prav vse oporne točke za to, da bi bilo mogoče sklepati na kaj takšnega. Tožeča stranka pa niti v pritožbi ne navaja ničesar takšnega, kar naj bi kazalo na to, prvostopenjsko sodišče pa spregledalo. Velja pa spomniti pritožnico, da navideznosti pravnega posla ni mogoče uveljavlja proti pošteni tretji osebi (3. odstavek 50. člena OZ). Celo če bi bil pravni posel navidezen, potem tega zoper toženo stranko tožnici ne bi mogli uveljavljati. Tožena stranka je bila namreč dobroverna, kot bo v nadaljevanju še pojasnjeno.

54Tožeča stranka je v pritožbi sama navedla, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni namerno kršila prepovedi iz 227. člena ZGD-1. Takšna navedba ne ustreza povsem ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ob sklepanju obeh kreditnih pogodb ni vedela, da gre za prepovedan posel (prvostopenjska sodba, r. št. 17, 44 in 45). Takšno sklepanje je prvostopenjsko sodišče napravilo na temelju številnih okoliščin, tega sklepanja pa pritožba večinoma ne izpodbija, razen pavšalno, na str. 16.

55Tožena stranka se tudi ni bila dolžna zavedati, da bo posredna posledica sklenitve kreditnih in ostalih pogodb kršitev 227. člena ZGD-1. Tožeča stranka sicer v pritožbi trdi drugače, ne pojasni pa, na čem temelji njeno mnenje. Kreditodajalec sicer mora ravnati skrbno. Nobena norma pa ne določa, da bi moral kreditodajalec še pred sklepanjem kreditne pogodbe preizkusiti, ali ne bo nemara s sklenjeno kreditno pogodbo kaj prispeval k temu, da bo kreditojemalec kršil svoje družbenopravne obveznosti iz 227. člena ZGD-1. Tudi okoliščina, da je tožena stranka poznala družbenopravne povezave med prvo in drugo tožnico, ne pomeni, da je tožena stranka zgolj zato že vedela ali bi morala vedeti, da bo prva tožnica s pomočjo sklenjenih kreditnih in ostalih pogodb kršila svoje dolžnosti iz 227. člena ZGD-1. Sklepanje pravnih poslov med delničarjem in delniško družbo namreč ni na splošno prepovedano, prepovedane so le določene vrste pravnih poslov.

56Če bi tožena stranka kršila 227. člena ZGD-1, bi imela delniška družba zahtevek na temelju 1. odstavka 233. člena ZGD-1. Starejša odločba (VSL opr. št. I Cpg 323/2013) je še predpostavljala, da kršitev prepovedi iz 227. člena ZGD-1 vodi do ničnosti pravnega posla. S tem je sledilo do leta 2013 prevladujoči nemški sodni praksi in literaturi. To stališče je bilo prav približno v času sprejetja navedene odločbe VSL spremenjeno (odločba Zveznega vrhovnega sodišča [Bundesgerichtshof] II ZR 179/12). Po presoji Zveznega vrhovnega sodišča pravni posel ni ničen. Pravna posledica prepovedanega izplačila vložkov (§ 57 ods. 1 AktG), v resnici pa premoženja delniške družbe, je zgolj vrnitveni zahtevek po § 62 AktG. Dolžnik tega zahtevka pa je izključno delničar. Tako je določal tudi 233. člen ZGD-1 vse do novele ZGD-1I, ki je bila sprejeta v letu 2015. Sedaj velja novo mnenje nemškega Zveznega vrhovnega sodišča za prevladujoče tudi v nemški literaturi (gl. npr. Cahn/v. Spannenberg v: Spindler/Stilz, Kommentar zum Aktiengesetz, 3. Aufl. 2015, § 57, r. št. 86; Rieckers v: Münchener Handbuch des Gesellschaftsrechts, Band 4, Aktiengesellschaft, München 2015, § 16, r. št. 96).

57Kasnejša odločba VSL z opr. št. I Cpg 13/2017 (r. št. 7) je že odločila drugače kot odločba VSL opr. št. I Cpg 323/2013: pravna posledica kršitve 227. člena ZGD-1 je vrnitveni zahtevek na temelju 233. člena ZGD-1, ne pa ničnost pravnega posla. Odločilo je torej v stvari enako, kot v letu 2013 nemško Zvezno vrhovno sodišče. V tej zadevi se je pritožbeno sodišče pridružilo mnenju, izraženem v odločbi VSL, opr. št. 13/2017. Že 1. odstavek 86. člena ZGD-1 določa, da je pravna posledica kršitve zakonske prepovedi ničnost pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. 233. člen ZGD-1 ureja posebno pravno posledico, ki jo lahko uveljavlja družba, če pride do prepovedanega izplačila premoženja. To pa je zahtevek na vrnitev prepovedanega plačila.

58Razlika v pravnem temelju za odločitev v tej zadevi nima odločilnega vpliva. Ker ni bilo kršitev 227. člena ZGD-1, tožnici ne moreta uveljavljati nobenih pravnih posledic, ki bi nemara prišle v poštev zaradi kršitve 227. člena ZGD-1. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sklenjeni pravni posli niso nični. Utemeljeni niso niti vrnitveni zahtevki (1. odstavek 233. člena ZGD-1), niti obrestni zahtevki.

59Vrnitveni zahtevek na tem pravnem temelju ni utemeljen tudi zato, ker bi bil njegov dolžnik glede na besedilo 1. odstavka 233. člena ZGD-1 (pred novelo ZGD-1I) lahko kvečjemu delničar. To pa tožena stranka ni bila.

60P 688 in P 188 (vključno z vsemi aneksi) bi lahko bili nični kvečjemu na temelju 1. odstavka 86. člena in 2. odstavka 40. člena OZ (podobno že VSL, opr. št. I Cpg 13/2017, r. št. 9, ki pa se sklicuje izključno na 1. odstavek 86. člena OZ). Neveljaven bi bil lahko eden ali drugi pravni posel kvečjemu, če bi si prva tožnica izposodila denar pri toženi stranki zato, da bo z njim razpolagala v nasprotju s 1. odstavkom 227. člena ZGD-1, tožena stranka pa bi za takšno protipravno ravnanje vedela ali bi morala vedeti. P 688 in P 188 nista nični niti na tem pravnem temelju. Ni izkazano, da je tožena stranka vedela za nedopusten namen, niti da bi zanj morala vedeti. Tudi kakršenkoli drugačen razlog, ki bi kazal na nemoralnost ravnanja obeh strank, ni bil niti zatrjevan. Posledično so tudi neutemeljeni vsi ostali zahtevki, ki vsi temeljijo na predhodni ugotovitvi ničnosti pravnih poslov. To so zahtevki na plačilo različnih denarnih zneskov (1. odstavek 87. člena OZ), ugotovitev neveljavnosti hipotek in njihov izbris.

61Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (2. odstavek 154. člena in 1. in 2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela. Njen uspeh je, izražen v denarju, le majhen. Predvsem pa s pritožbo ni niti najmanj dosegla svojega glavnega cilja, ki je bil v tem, da se ugotovi ničnost pravnih poslov in pa da se odpravijo posledice teh poslov. Njen uspeh je tako neznaten, da pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve prvostopenjskega postopka o stroških postopka.

II. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

62Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je bila pritožba uspešna le v neznatnem delu, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

63Pač pa morata tožnici povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta znaša nagrada za delo odvetnika 23.160,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT). Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar.št. 6002 ZOdvT), ter do DDV od vsote obeh postavk. Skupaj znaša nagrada za delo odvetnika 28.279,60 EUR. Ker sta tožnika dva, bo vsak od tožnikov moral plačati polovico tega zneska, to pa je 14.139,80 EUR. Ta znesek bosta morala pritožnika povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bosta s plačilom zamudila, bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.