495. člen ZGD-1

Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika. Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.

Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke zatrjevane izvedene dokapitalizacije, posojila tožeči stranki ter dobave blaga in storitev tožeči stranki s strani družbe N., d.d., ne pomenijo ustreznih nadomestil. S sklicevanjem na omenjene posle tožena stranka v praksi zatrjuje, da se lahko kot primerno nadomestilo po prvem odstavku 545. člena ZGD-1 šteje katerikoli kadarkoli izveden posel med odvisno in obvladujočo družbo, kar pa ni namen te določbe. Vsak od navedenih poslov ima svoj namen in ga ni mogoče kar pavšalno umestiti v okvir nadomestila iz prvega odstavka 545. člena ZGD-1. Povezava poslov, ki so pomenili ustrezno nadomestilo danima poroštvoma, mora biti razvidna oziroma dokazljiva, ne pa le pavšalna in v bistvenem temelječa le na tem, da sta odvisna in obvladujoča družba poslovno sodelovali.

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Po določbi drugega odstavka 29. člena ZLPPTR zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka, ki so v lasti sklada (tožeče stranke), ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. V četrtem odstavku je za posle, sklenjene v nasprotju s to zahtevo, predpisana ničnost. Za veljavnost stvarnega vložka tožeče stranke v toženo stranko v obliki zemljišča na območju Triglavskega narodnega parka bi bilo potrebno soglasje Vlade RS. Ker soglasje ni bilo podano, stvarni vložek ni bil veljavno zagotovljen. Vrnitev zemljišč zaradi ničnosti stvarnega vložka zato ni podvržena prepovedi vračila vložka po prvem odstavku 495. člena ZGD-1. Določila ZGD-1 o ohranjanju osnovnega kapitala bi bila namreč pravno relevantna šele, ko bi bil osnovni vložek pravilno zagotovljen.

Naknadna vplačila so lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo zneska 3.500,00 EUR iz naslova kondikcijskega zahtevka, v pritožbi pa plačilo navedenega zneska utemeljuje s pogodbeno podlago. S tem je spremenila dejansko (in pravno) podlago tožbenega zahtevka, torej istovetnost zahtevka, kar je v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP objektivna sprememba tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave. Istovetnost tožbenega zahtevka je namreč opredeljena s tožbenim temeljem in tožbenim predlogom in sprememba enega ali drugega pomeni spremembo tožbe.

Revident se moti, v kolikor meni, da mora nepoštenost tožnice a priori voditi v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Zakon določa, da sodišče zahtevek lahko zavrne, ni pa to nujno. Prav nepoštenost obeh pogodbenih strank (kot je bilo tudi v konkretnem primeru) bo načeloma govorila v prid ugoditvi zahtevku za vračilo. V nasprotnem primeru bi ostala gola ugotovitev, da je bil sporni dogovor ničen, njegovi učinki pa bi v celoti ostali v veljavi in obojestransko nepošteni pogodbeni stranki bi dosegli prepovedani cilj.

Če pride do prepovedanega vračila vložkov, so pravne posledice določene v 233. členu ZGD-1.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje trditvene podlage strank ni presojalo z vidika vseh pravnih podlag.

Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).

Pogodba ni navidezna, če sklenitev navideznega pravnega posla želi le eden od pogodbenikov. Takšna je šele, če oba pogodbenika želita, da je pravni posel takšen; glede tega morata soglašati. Takšna pogodba je nična. Drugačen je pravni posel s slamnatim možem. Ta bo načeloma veljaven celo, če pogodbena stranka ve, da „slamnati mož“ sklepa pravni posel zgolj zato, da bo njegove učinke prenesel na tretjo osebo. Gre za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu ni izrecno urejena, ni pa nedopustna. Zgolj zato, ker ena stranka že v naprej ve, da bo kreditojemalec posodil denar naprej nekomu tretjemu, ni mogoče sklepati, da takšne pogodbe noče. To pa je edino pomembno pri odločitvi, ali je posel navidezen. Nadaljnje razpolaganje z denarjem, tudi če je to banki v naprej znano, zato ni indic, ki bi potrjeval trditve tožeče stranke, da kreditna pogodba pomeni navidezen pravni posel. Neobstoječega dolga ni mogoče zavarovati, vsa morebitna zavarovanja so neveljavna.

Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Predpostavka za veljavnost tovrstnega pravnega posla je, da so medsebojno povezani odpusti dolga vsi realizirani, pogoj za to pa je obstoj obveznosti in terjatev vseh udeležencev verižne kompenzacije. Tožeča stranka bi morala dokazati, da njen dolg do družbe V. d. d. ni obstajal. Razmerje med tožečo stranko in družbo V. d. d. ni bilo v sferi tožene stranke, zato ji dokaznega bremena v zvezi s to trditvijo, upoštevajoč vsebino listin in priznanje terjatev v stečajnem postopku, ni mogoče naložiti. Denarne obveznosti so bile v predlogih verižnih kompenzacij v zadostni meri določene z opredelitvijo višine terjatev; navedba pravne podlage dolga za veljavnost verižne kompenzacije ni relevantna. Presoja vprašanja, ali se bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku položaj upnikov tožeče stranke oziroma obseg stečajne mase za poplačilo upnikov dejansko izboljšal, je stvar vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka in njegove utemeljenosti v okviru presoje objektivnega elementa

Namen 495. člena v povezavi s 496. členom ZGD-1, da se vzpostavi obveznost vračila prepovedanih plačil, vendar samo v razmerju proti družbeniku. S 495. členom ZGD-1 je prepovedano plačilo dolžnikovemu družbeniku in če je tako plačilo kljub temu opravljeno, ga je dolžan družbenik skladno s 496. členom ZGD-1 vrniti. To pomeni, da bi imel dolžnik v primeru plačila po poroštvu terjatev do družbenika iz dveh pravnih naslovov: iz naslova poroštva po 1028. členu OZ in iz naslova vračila prepovedanih plačil po 496. členu ZGD-1. Prepovedano je (gospodarsko gledano) neodplačno razpolaganje v korist družbenika.

Ne glede na to, da je v svoji izjavi o premoženjskem stanju navedla, da v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na svoj TRR, tožena stranka, ki je pravna oseba, ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev glede na izkazano višino bilančnega dobička 8.750,00 EUR in vrednost sredstev v višini 22.785,00 EUR. Iz bilance stanja izhaja, da so to v celoti kratkoročna sredstva, pri čemer tožena stranka razpolaga s 7.358,00 EUR denarnih sredstev, medtem ko njene obveznosti do virov sredstev sestavljajo zgolj obveznosti iz postavke kapitala in kratkoročne obveznosti v višini 4.396,00 EUR.

Prekoračitev tožbenega zahtevka je absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa v postopku v sporu majhne vrednosti ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339.čl. ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.