VSL Sklep I Cp 2905/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka, ki sta ga vložila nasprotna udeleženca.

2Pritožbo vlagata nasprotna udeleženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo obnova dovoljena, sklep N 135/2015 z dne 1. 4. 2016 pa razveljavljen.

Nasprotujeta zaključku, da ob upoštevanju kupne pogodbe z dne 17. 4. 2012 (v nadaljevanju kupna pogodba) ne bi bila sprejeta drugačna odločitev. V nadaljevanju ponavljata navedbe iz predloga za obnovo ter izpostavljata razloge, zakaj je sodišče prve stopnje t. i. alternativno pot¹ ocenilo za neprimerno. Vztrajata, da je bila s kupno pogodbo v korist nepremičnine predlagateljev ustanovljena stvarna služnost po parc. št. 549/3 k. o. X² in se zato sodišču prve stopnje z vprašanjem, ali dovoli nujno pot preko te parcele, ne bi bilo treba ukvarjati. Presojalo bi le pot preko parc. št. 549/1 in 549/4. Tu pa pot, ki je primerna za vožnje, že obstoji. Stroškov z izgradnjo zato ne bi bilo; nadomestilo za uporabo ne bi bilo višje kot ga je določilo sodišče v sklepu z dne 1. 4. 2016; v lastninsko pravico na nepremičninah preko katerih pot teče, bi bilo v primerjavi s sedaj določeno nujno potjo, tudi bistveno manj intenzivno poseženo.

Menita, da je obrazložitev v točkah 6 in 10 sklepa nerazumljiva in ne upošteva navedb v predlogu. Sodišče ob tem, ko izpostavlja, zakaj ustanovitev nujne poti po parceli 549/5 ne bi bila možna, spregleda, da o nujni poti preko te parcele v obnovljenem postopku ne bi odločalo. Opozarja, da odločitev nima opore v mnenjih izvedencev, poleg tega si je sodišče ogledalo le del poti, to je del, o katerem po novem ne bi odločalo. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišču očitata storitev kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z razlogi v točki 6 sklepa opozarjata, da nikoli nista trdila, da imata predlagatelja dostop zagotovljen že s služnostjo po kupni pogodbi, ampak sta trdila, da bi morala nujna pot potekati po t. i. novi alternativni poti. Pri tem pa upiranje lastnika nima pravnega učinka. Določilo v kupni pogodbi ustreza zahtevam iz drugega odstavka 215. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in sta imela predlagatelja ves čas možnost, da služnost realizirata.

Predlog za obnovo je bil vložen pravočasno. Za vsebino kupne pogodbe nista vedela, pogodbo pa sta pridobila šele 9. 3. 2017 izključno zaradi preverjanja cene in sta za novo dejstvo izvedela po naključju. Pričakovati, da bi že pred tem vpogledala v zbirko listin, je nerealno in neživljenjsko in sodišče ne pove, zakaj naj bi tako ravnala. Tudi ne drži, da naj bi nasprotna udeleženca vedela, da bi predlagatelja želela dostopati do njunih nepremičnin po parceli 549/1. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo nasprotnih udeležencev in priče B. M., ki bi potrdili navedbe iz predloga za obnovo. Tudi v tem delu sodišču prve stopnje očitata kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen do te mere, da je njegov pritožbeni preizkus mogoč. To nenazadnje kaže pritožba, v kateri pritožnika razlogom vsebinsko nasprotujeta. Storilo ni niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz razlogov izhaja, da se je z argumenti nasprotnih udeležencev, zakaj bi morala biti odločitev sodišča zaradi predložitve kupne pogodbe drugačna, seznanilo in se do njih v točki 6 opredelilo. To, da se sodišče s stališčem pritožnikov ni strinjalo, pa ne pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti ali da je poseglo v pravico pritožnikov do izjave.

6Zaslišanje nasprotnih udeležencev in priče B. M. v zvezi z dovoljenostjo in pravočasnostjo predloga ni bilo potrebno, saj je bilo o tem mogoče odločati že na podlagi predloženih listinskih dokazov; v zvezi s presojo njegove utemeljenosti pa zato, ker gre pri presoji vpliva novo zatrjevanega dejstva na odločitev, za pravno presojo. Sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov v pravico pritožnikov do izvedbe teh dokazov tako ni poseglo. Drži sicer, da ne na naroku ne v sklepu zavrnitve ni izrecno obrazložilo, vendar razlogi za to izhajajo iz obrazložitve kot celote³.

7V primeru predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev in novih dokazov je pogoj za njeno dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Dokazati mora torej, da glede novo predlaganega dokaza (dejstva) ni ravnala procesno neskrbno. V sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da od stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič in je zato na dejstvu, ki ga lahko stranka ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem procesnega gradiva, obnovitveni predlog mogoče utemeljiti.⁴ Tudi v konkretni zadevi gre za tak primer. Nasprotna udeleženca sta bila dolžna navesti pravnorelevantna dejstva, ki so jima bila poznana in poiskati tista, ki so povezana z nastalim sporom. Sem nedvomno sodi tudi podatek o morebiti že obstoječi služnosti poti v korist nepremičnine obeh predlagateljev. Vendar pa je treba pri presoji, ali sta nasprotna udeleženca v zvezi s tem ravnala dovolj skrbno, upoštevati, da se služnostna pravica (kot stvarna pravica) vpisuje v zemljiško knjigo in je njen obstoj zato mogoče preveriti že z vpogledom. Od stranke zahtevati, da preverja tudi vsebino v zemljiško knjigo vloženih listin (to je pogodb, pri katerih sklenitvi sama ni sodelovala), če nič ne kaže, da je njihova vsebina relevantna za spor, je pretirano. Zgolj to, da je bilo nasprotnima udeležencema morda res znano, da sta predlagatelja želela do svoje nepremičnine dostopati preko parcele 549/1 in da sta to tudi poskušala, na to ne kaže. Sodišče prve stopnje je zato v konkretnem primeru standard skrbnosti postavilo previsoko.

8Pritožnika utemeljeno izpodbijata tudi zaključek, da je bil predlog vložen že po izteku roka, ki ga določa 6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP. Res je sicer pooblaščenec nasprotnih udeležencev že 23. 2. 2017 zaprosil za prepis kupne pogodbe (to je listine pod Dn. št. 115399/2012), vendar pa to ne pomeni, da je že takrat poznal njeno vsebino. To tudi nobena od strank ni trdila. Da se je pooblaščenec z vsebino pogodbe seznanil šele, ko jo je prejel (to je 9. 3. 2017 - glej prilogo B31), pa posredno dokazuje tudi zakonska ureditev, po kateri prost vpogled v zbirko listin (oziroma posamezno listino) ni mogoč, ampak se javnost zbirke zagotavlja z izpisom listine, za tak izpis pa je treba predhodno izkazati upravičen interes (glej 195. in 196. člen Zakona o zemljiški knjigi).

9Predlog za obnovo postopka je bil torej s sklicevanjem na razlog po drugem odstavku 395. člena ZPP ter zamudo roka po šesti točki prvega odstavka 396. člena ZPP nepravilno zavrnjen⁵.

10Se pa pritožbeno sodišče, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, strinja, da je odločitev o zavrnitvi predloga vseeno pravilna.

11Nasprotna udeleženca svoje stališče, da bi bila lahko ob upoštevanju novo zatrjevanega dejstva (da imata predlagatelja preko parcele 549/3 oziroma sedaj obstoječih parcel 549/5, 6, 7 in 8 služnost poti) izdana zanju ugodnejša odločba, gradita na predpostavki, da sodišče poti preko parcele 549/3 oziroma sedaj obstoječih parcel 549/5, 6, 7 in 8 ter njene primernosti sploh ne bi obravnavalo, saj bi bila predmet presoje le pot v nadaljevanju, to je po parcelah 549/1 in 549/4. Takšno stališče pa je, glede na okoliščine konkretnega primera, materialnopravno zmotno.

12Prvi pogoj, da sodišče sploh lahko dovoli nujno pot, je, da nepremičnina za redno rabo nima potrebne potne zveze z javno cesto ali bi bila ta povezana z nesorazmernimi stroški. Pri tem je neobstoj poti lahko absoluten (gre za primere, ko pot sploh ne obstaja) ali relativen (gre za primere, ko pot obstaja, a je neprimerna za redno rabo). Če je v postopku sporno, ali primerna pot obstaja ali ne, je sodišče tudi to dolžno ugotavljati. V konkretnem primeru pritožnika sicer ne trdita, da imata predlagatelja z zatrjevano služnostjo poti preko parcele 549/3 (oziroma sedaj obstoječih parcel 549/5, 6, 7 in 8) že zagotovljen primeren dostop do javne ceste, a to ne pomeni, da se sodišču do primernosti tega dela poti ne bi bilo treba opredeliti. Ker predlagatelja trdita, da poti na parceli 549/3 (oziroma sedaj obstoječih parcelah 549/5, 6, 7 in 8) dejansko v naravi ni (kar ni sporno), po njunem mnenju pa poti tudi ni mogoče urediti, s tem oporekata primernosti povezave, ki bi jo dobila, če bi sodišče (ob upoštevanju služnosti) določilo nujno pot po parcelah 549/1 in 549/4 (torej ob upoštevanju predloga nasprotnih udeležencev po varianti, ki jo imenujeta "nova alternativna pot"). Sodišče bi se zaradi takega ugovora s primernostjo povezave na parceli 549/3 (oziroma sedaj obstoječih parcelah 549/5, 6, 7 in 8) moralo ukvarjati. Povedano drugače: tudi v primeru, da bi bilo sodišče z zatrjevano služnostjo seznanjeno, bi moralo ob obravnavi t. i. novega alternativnega predloga, opraviti presojo primernosti dostopa preko parcele 549/3 (oziroma sedaj obstoječih parcel 549/5, 6, 7 in 8). To pa je ob prvem odločanju že storilo. Novo zatrjevano dejstvo zato na odločitev ne bi vplivalo.

13Ne glede na doslej navedeno (in ne glede na to, da presoja resničnosti novo zatrjevanih dejstev sodi v t. i. nadomestitveni postopek) pa pritožbeno sodišče opozarja še na to, da pritožnika novo zatrjevanega dejstva s predložitvijo kupne pogodbe nista dokazala. Za nastanek stvarne služnosti se namreč poleg pravnega posla (o ustanovitvi služnosti) zahteva še veljavno zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (glej 215. člen SPZ). Da kupna pogodba takega dovolila ne vsebuje in da služnost ni vknjižena v zemljiški knjigi, ni sporno. Stvarne služnosti poti zato predlagatelja nimata. Na to je opozorilo tudi sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da bi predlagatelja morala služnost šele iztožiti. Neprerekana je ostala tudi trditev predlagateljev, da je bilo pogodbeno določilo glede služnosti v kupno pogodbo vneseno le zaradi najetja morebitnega kredita in da soglasja za vzpostavitev služnosti med pogodbenimi strankami ni bilo. Ob takih trditvah, ki kažejo na navideznost posla, pa je vsaj vprašljiv celo obstoj zavezovalnega posla (glej 50. člen Obligacijskega zakonika).

14Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15V nepravdnem postopku, v katerem se določa nujna pot, sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bila v korist predlagatelja nujna pot določena (146. člen ZNP). V pritožbenem postopku, ki se nanaša na predlog za obnovo, se zato ta določba ne more uporabiti. Pravica do povračila stroškov se zato presoja na podlagi splošnega pravila iz prvega odstavka 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Nasprotna udeleženca zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena, ampak jih nosita sama. Enako pa velja tudi za predlagatelja.

¹ Gre za dostop, ki naj bi potekal preko parc. št. 549/3 (sedaj 549/5, 6, 7 in 8), 549/1 in 549/4, vse k. o. X.
² Ker se vse nepremičnine, ki so omenjene v tej odločbi, nahajajo v isti katastrski občini, je navedba le te v nadaljevanju izpuščena.
³ Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da Ustavno sodišče tudi sicer nima pomislekov v to, da pritožbeno sodišče dopolni pomanjkljive razloge sodišča prve stopnje (glej sklep US RS Up 134/03 in US RS Up 515/04).
⁴ Glej sklep VS RS II Ips 244/2016 in II Ips 164/2012.
⁵ Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da ZPP v primeru, da gre za prepozen (396. člen) ali nedovoljen predlog (395. člen), predvideva njegovo zavrženje in ne zavrnitve (glej 398. člen).