VSL Sodba I Cpg 472/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.360,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstaja terjatev tožene stranke do zneska glavnice 88.000,00 EUR in zamudnih obresti v znesku 6.145,42 EUR, skupaj 94.145,42 EUR, ki je bila prijavljena in priznana v stečajnem postopku nad družbo D. d.o.o. - v stečaju, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. St 000/2013 in se v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 26. 9. 2014 nahaja pod zap. št. 19 ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.114,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka po 14 točki in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica je po napotitvenem sklepu, izdanem v stečajnem postopku nad dolžnikom D. d.o.o., zoper toženo stranko vložila tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, da ne obstoji terjatev tožene stranke, priglašene v stečajnem postopku v znesku 94.145,42 EUR (88.000,00 EUR glavnice in 6.145,42 EUR zakonskih zamudnih obresti). Kot upnica dolžnika D. d.o.o. - v stečaju je prerekala terjatev tožene stranke, ker meni, da to terjatev uveljavlja neutemeljeno, saj ima stečajni dolžnik pravico do odbitka DDV v višini 88.000,00 EUR.

6Prvostopenjsko sodišče je na podlagi trditev obeh pravdnih strank in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo:

- da je pravna prednica stečajnega dolžnika kot najemojemalka na podlagi 6. 12. 2011 izstavljenega računa za najem poslovnega prostora od 1. 12. 2011 do 30. 11. 2013 v znesku 440.000,00 EUR in DDV v obračunu DDV za čas od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 izkazala odbitek DDV v višini 88.000,00 EUR,

- da je Davčna uprava Republike Slovenije v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV zoper davčnega zavezanca D. d.o.o. izdala odločbo 30. 1. 2013 (priloga A3, B2), s katero je od davčne osnove 440.000,00 EUR za davčno obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 odmerilo DDV v znesku 88.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 934,54 EUR,

- da je navedena davčna odločba postala pravnomočna 26. 2. 2013,

- da tožeča stranka ni niti zatrjevala (niti izkazala), da je pravico do odbitka DDV stečajni dolžnik uveljavljal še kdaj kasneje kot le z obrazcem DDV-0 z dne 31. 1. 2012 in za drugo obdobje kot za december 2011.

7Ker v pravnomočno odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 23. 1. 2013 prvostopenjsko sodišče ne sme posegati, tožnik pa ni navajal nobenih razlogov, ki se lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi (z razlogi o pravilnosti davčnega obračuna po obrazcu DDV-0 z dne 31. 1. 2012 (priloga B1), je izpodbijal stališča davčnega organa, ki so privedla do odločitve v odločbi z dne 23. 1. 2013), niti ni izkazal, da je imel stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka terjatev do tožene stranke za vračilo DDV v znesku 88.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Ugotovitev sodišča, da je v tem postopku ugovarjala pravilnosti pravnomočne davčne odločbe, s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Trdi, da je uveljavljala le, da z davčno odločbo sploh ni bilo odločeno o pravici do odbitka DDV, saj pravnomočen postane le izrek, ne pa obrazložitev odločbe. Prvostopenjsko sodišče tudi ni pojasnilo svojega stališča (na podlagi česa in na kateri pravni podlagi) da naj bi bilo o pravici do odbitka DDV pravnomočno odločeno z davčno odločbo, zato mu pritožnik očita bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega ostavka 339. člena ZPP.

9Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v drugem odstavku 32. člena davčnemu zavezancu nalaga obveznost obračuna DDV. Nadzor z upoštevanjem zakonov o obdavčenju in Zakona o davčnem postopku pa je poverjen davčnemu organu in obsega tudi davčni nadzor davčnih obračunov (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 127. člena ZDavP-2), kar pomeni, da se mora nanašati predvsem na tista dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na povečanje ali zmanjšanje davčne obveznosti ali ki vplivajo na prenos davčne obveznosti med davčnimi obdobji (drugi odstavek 128. člena ZDavP-2). V nadzoru predloženih obračunov davka, davčni organ med drugim preverja popolnost, pravočasnost, formalne, logične in računske pravilnosti obračunov davka in zahtevkov za vračilo davka na podlagi obračunov davka (1. točka tretjega odstavka 129. člena ZDavP-2). Davčni inšpekcijski nadzor obsega nadzor dveh ali več področij poslovanja oziroma nadzor enega ali več davkov za eno ali več obdobij (prvi odstavek 132. člena ZDavP-2). Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona.

10Navedene določbe predstavljajo pravni okvir odločanja davčnega inšpekcijskega nadzora nad pravilnostjo obračuna pravnega prednika stečajnega dolžnika za december 2011. Pravilni so zato razlogi prvostopenjskega sodišča (v 8. točki na strani 8 obrazložitve sodbe), da je v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzora šlo za preverjanje pravilnosti uveljavljanja odbitka vstopnega DDV za obdobje 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in da je posledica ugotovitve davčnega organa o neutemeljenem uveljavljanju le-tega, izdaja odmerne odločbe DT 0610-4037/2012-5 z dne 23. 1. 2013, s katero je bil odmerjen za pregledano davčno obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 DDV od davčne osnove 440.000,00 EUR v znesku 88.000,00 EUR in pripadajoče obresti od DDV v znesku 934,54 EUR in da je bilo o pravici do odbitka DDV že pravnomočno odločeno. Za izdajo odmerne odločbe skladno s prvim odstavkom 141. člena ZDavP-2 je torej moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravico do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru na podlagi citiranega določila ZDavP-2 je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno.

11Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da je bilo z davčno odločbo z dne 23. 1. 2013 odločeno tudi o pravici do odbitka DDV za davčno obdobje december 2011. Pritožnik zato neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita odsotnost navedbe dejstev in dokazov za tako sklepanje. Sodišče je namreč ugotovitev o odločanju o pravici do odbitka DDV v okviru izdaje odmerne odločbe z dne 23. 1. 2013 črpalo iz vsebine same odločbe, ki jo je v dokazne namene tudi vpogledalo (priloga A3, B2). Izpodbijano sodbo je zato kljub temu, da ni navedlo pravne podlage za tak zaključek, mogoče preizkusiti, tožeča stranka pa ne more biti uspešna s pritožbeno trditvijo, da se o stališču sodišča, da je v odmerno odločbo z dne 23. 1. 2013 inkorporirana tudi odločitev o pravici do odbitka DDV, ne more izreči. Nenazadnje je v provostopenjskem postopku pritožnik v pretežni meri izpodbijal prav stališča davčnega organa, izhajajoča iz odmerne odločbe, zakaj v decembru 2011 davčni zavezanec (še) ni upravičen do odbitka DDV. Izrecno uveljavljanih bistvenih postopkovnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

12Pritožnik tudi v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je odmerna odločba z dne 23. 1. 2013 postala pravnomočna 26. 2. 2013. Čim pa je tako, se sodišče utemeljeno ni ukvarjalo s presojo razlogov tožeče stranke, s katerimi oporeka pravilnosti stališča davčnega organa (v pravnomočni) odmerni odločbi, da do odbitka DDV v obračunskem obdobju december 2011 v znesku 88.000,00 EUR ni bil upravičen. O pravilnosti pravnomočne odločbe davčnega organa namreč sodišče ne sme odločati zaradi splošnega načela prepovedi sojenja o isti stvari. Iz istega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbene špekulacije o potrebnem izreku odmerne odločbe, v kolikor bi bilo z njo odločeno tudi o pravici do odbitka DDV.

13V zvezi z uveljavljanim pobotom po 261. členu ZFPPIPP, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja terjatve iz naslova odbitka oziroma vračila DDV v znesku 88.000,00 EUR ob začetku stečajnega postopka. Pravilno je izhajalo iz zakonske določbe drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, po kateri mora davčni zavezanec odbitek DDV uveljavljati v davčnem obračunu, v katerem opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka DDV. Ker sodišče ni pristojno za odločanje o pravici do odbitka DDV, bi tožeča stranka to pravico morala izkazati bodisi z davčno odločbo bodisi s predloženim davčnim obračunom, ker pravica do odbitka DDV ne nastane avtomatično po samem zakonu, pač pa jo mora davčni zavezanec uveljavljati. Tožeča stranka pa ni izkazala, da je bila pravica do odbitka DDV uveljavljana z davčnim obračunom še kdaj kasneje kot z obračunom za december 2011, niti da obstaja druga davčna odločba, s katero ji je ta pravica priznana. Glede na to, da z obrazcem DDV-0 z dne 31. 1. 2012, v katerem je (neutemeljeno) upoštevaje odločbo davčnega organa z dne 23. 1. 2013 uveljavljal pravico do odbitka DDV v davčnem obdobju december 2011, navedenega obračuna ni mogoče šteti kot utemeljeno uveljavljanje odbitka DDV tudi za obdobje po decembru 2011, kot je pravilno razlogovalo prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je stečajni dolžnik odbitek DDV-ja uveljavljal do začetka stečajnega postopka. Tudi v pritožbi se pritožnik namreč ne sklicuje na kakšen drug davčni obračun z uveljavljanjem odbitka DDV, ki je predmet tožbe. Iz zgoraj obrazloženega pa izhaja neutemeljen pritožbeni očitek, da bi o obstoju terjatve oziroma pravice stečajnega dolžnika do odbitka DDV sodišče lahko v predmetnem postopku odločalo po 13. členu ZPP samo kot o predhodnem vprašanju. Tako odločanje izključuje namreč že zahteva določbe drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 po uveljavljanju odbitka DDV v davčnem obračunu za določeno davčno obdobje, ki ga opravi davčni zavezanec, upoštevaje skupni znesek dolgovanega DDV in skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka. S temi podatki pa brez sodelovanja davčnega zavezanca sodišče niti ne razpolaga. Ker je davčni obračun davčnega zavezanca predpostavka za uveljavljanje odbitka DDV, ki ga izdela davčni zavezanec za določeno davčno obdobje, pritožnik pa v prvostopenjskem postopku ni izkazal, da je poleg davčnega obračuna za december 2011 davčni zavezanec izdelal do začetka stečajnega postopka nad družbo D. d.o.o. še kakšen drug davčni obračun, pogoji za pobot terjatev med toženo stranko in stečajnim dolžnikom po 261. členu ZFPPIPP niso izpolnjeni.

14Pritožnik s pritožbeno trditvijo, da je terjatev tožene stranke odvisna od razveznega pogoja, ki se uresniči, če stečajni dolžnik v roku iz 67. člena ZDDV-1 uveljavlja odbitek DDV in da bi jo morala tožena stranka uveljavljati kot pogojno, ne more uspeti. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, kot ga opredeljuje pritožnik, pa bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, v obravnavanem primeru, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke, torej do decembra 2014. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

15Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT 1.340,80 EUR in za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, skupno torej 1.360,80 EUR. V primeru zamude z izpolnitvijo v paricijskem roku, pa mora toženi stranki povrniti od odmerjenih stroškov še zakonske zamudne obresti.