132. člen ZDavP-2

Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN. Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve. V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile opravljene) davčni organ ne more dokazati, je dokazno breme o nasprotnem, torej da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, v okoliščinah konkretnega primera, ko je izkazan utemeljen dvom v opravo storitev, prešlo nazaj na t

Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu. V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 132. členu ZDavP-2. Že z uporabo jezikovne metode razlage zgoraj povzetih zakonskih določb je torej mogoče zaključiti, da eno področje poslovanja davčnega zavezanca ne pomeni zgolj nadzora ene vrste da

Za izdajo odmerne odločbe je moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravici do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

Odločba je bila izdana v predpisanem roku po prejemu tožnikovih pripomb na zapisnik in iz nje dejanska in pravna podlaga za cenitev davčne osnove nedvoumno izhaja. Predhodni inšpekcijski pregled se je začel neposredno z ogledom, s fotografiranjem prvega od kasneje inšpiciranih računov, kar predstavlja eno od dopustnih alternativ začetka davčnega inšpekcijskega nadzora. Ekskluzijskega pravila, ki bi preprečeval uporabo nezakonito pridobljenih dokazov ZUP ne vsebuje, ne vsebujeta ga niti ZUS-1 niti ZPP. Sam tožnik pa ni izkazal, da bi bile listine, katerih izločitev zahteva in na katerih temelji ocena davčne osnove, v nasprotju z ZDavP-2, ZUP ali ZUS-1, niti ni zatrjeval, da bi bila z uporabo teh listin kršena kakšna izmed človekovih pravic, določenih v URS. S tem, ko so bili v enakem razmerju kakor prihodki povečani tudi odhodki, je bilo odločeno v tožnikovo korist. Tožnik nižje davčne osnove ni uspel dokazati.

Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske in gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na podlagi dejanskih ugotovitev postopka prepričljivo obrazložil, zakaj šteje, da je tožnik posamezne nepremičnine kupil z namenom nadaljnje prodaje, in nato delovanje tožnika opredeli kot kontinuirano opravljanje dejavnosti z namenom doseganja dobička na trgu. Za presojo pomembne okoliščine so v obrazložitvi odločbe jasno in podrobno navedene (nakup sedmih ter po predelavi in obnovi prodaja trinajst stanovanjskih enot, čas med nakupom in prodajo, redno kupovanje starih nepremičnin ter vlaganje sredstev vanje) ter ne potrjujejo tožnikovih navedb, da je nepremičnine kupoval zase in za svojo osebno rabo in da je šlo le za občasen promet z nepremičninami.

Tožnik v tožbenih ugovorih ne prereka dejstva, da je odločba o odmeri obveznosti plačila RTV prispevka postala izvršljiva dne 15. 5. 2010, zato sodišče nima pravne podlage za upoštevanje tožbenih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na samo obveznost plačila prispevka za programe RTV (da so prispevki že plačani s strani najemodajalca in da je obveznost zastarala) in ne na sam sklep o davčni izvršbi (npr. obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določene v odločbi, ki se izvršuje).