128. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?" 2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

Za izdajo odmerne odločbe je moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravici do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

Tožena stranka se je pri dokazovanju omejila le na listinske dokaze. Ni sporno, da ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku zaradi ekonomičnosti postopka prednost. Dejstvo pa je, da ni izključno dokazno sredstvo oziroma, da ostala dokazna sredstva niso že v naprej spoznana kot neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Niti 77. člen ZDavP-2, niti drugi odstavek 164. člena ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja podrejeno, kaj takega ne določata, pač pa predpisujeta, da so poleg listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga dokazna sredstva, ki so primerna in ustrezna. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi v primeru, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, je podana predvsem za primere, ko davčni organ ugotavlja subjektivni odnos davčnega zavezanca do poslovnih dogodkov.

Odločba je bila izdana v predpisanem roku po prejemu tožnikovih pripomb na zapisnik in iz nje dejanska in pravna podlaga za cenitev davčne osnove nedvoumno izhaja. Predhodni inšpekcijski pregled se je začel neposredno z ogledom, s fotografiranjem prvega od kasneje inšpiciranih računov, kar predstavlja eno od dopustnih alternativ začetka davčnega inšpekcijskega nadzora. Ekskluzijskega pravila, ki bi preprečeval uporabo nezakonito pridobljenih dokazov ZUP ne vsebuje, ne vsebujeta ga niti ZUS-1 niti ZPP. Sam tožnik pa ni izkazal, da bi bile listine, katerih izločitev zahteva in na katerih temelji ocena davčne osnove, v nasprotju z ZDavP-2, ZUP ali ZUS-1, niti ni zatrjeval, da bi bila z uporabo teh listin kršena kakšna izmed človekovih pravic, določenih v URS. S tem, ko so bili v enakem razmerju kakor prihodki povečani tudi odhodki, je bilo odločeno v tožnikovo korist. Tožnik nižje davčne osnove ni uspel dokazati.

V konkretnem primeru je sporno, ali je tožečo stranko mogoče obravnavati kot kupovalko in s tem kot davčno zavezanko po tretjem odstavku 4. člena ZDMV za rabljena vozila, za katera je sklepala t.i. komisijske pogodbe, in sicer ali je rabljena vozila prodajala kot preprodajalka v svojem imenu in za svoj račun ali pa kot komisionar v svojem imeni in za tuj račun. Kljub formalnim določilom pogodbe, ki nosi naziv „pogodba o komisijski prodaji“, njena dejanska izvedba ne kaže, da je tudi v resnici šlo za komisijsko prodajo.