127. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?" 2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN. Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve. V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile opravljene) davčni organ ne more dokazati, je dokazno breme o nasprotnem, torej da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, v okoliščinah konkretnega primera, ko je izkazan utemeljen dvom v opravo storitev, prešlo nazaj na t

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbi drugega odstavka 12. člena ZDOdv, ker je presodilo, da je upoštevaje jezikovno razlago drugega odstavka 12. člena ZDOdv mogoče skleniti, da ta določa obvezno zastopanje po državnem odvetništvu samo v primeru prijave in uveljavljanja terjatev. Pritožbeno sodišče meni, da je treba glede termina uveljavljanje terjatve uporabiti namensko in zgodovinsko razlago ZDOdv.

Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu. V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po 132. členu ZDavP-2. Že z uporabo jezikovne metode razlage zgoraj povzetih zakonskih določb je torej mogoče zaključiti, da eno področje poslovanja davčnega zavezanca ne pomeni zgolj nadzora ene vrste da

Davčni organ ni pristojen za ugotavljanje storitve kaznivih dejanj. Prvi odstavek 127. člena ZDavP-2 jasno določa, da davčni nadzor, med drugim po drugem odstavku cit. člena torej tudi davčni inšpekcijski nadzor, obsega nadzor nad izvajanjem oziroma upoštevanjem zakonov o obdavčenju in ZDavP-2. Po presoji sodišča zato po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 ni mogoče izdati ugotovitvene odločbe, s katero bi se ugotovile nepravilnosti s področja kazenskega prava, temveč je mogoče ugotoviti le nepravilnosti, poenostavljeno rečeno, z davčnega področja oz. s področja drugih zakonov, ki spadajo v pristojnost davčnih organov.

Za izdajo odmerne odločbe je moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravici do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

V konkretnem primeru tožnik v letu 2012 in v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov.