84. člen ZDavP-2

Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb. V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker je dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo po 55. a členu ZDDPO-2 v celotnem znesku. V davčnem postopku so bile torej ugotovljene takšne nepravilnosti, ki so imele vpliv na višino pritožničine davčne obveznosti in zarad

Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje finančni organ ter nato v nadaljevanju kot podlago za svojo odločitev navaja točko a) 66. člena ZDDV-1, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 63. člena ZDDV-1. Dokazi, ki jih je predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ z

Za izdajo odmerne odločbe je moral davčni organ pri presoji pravilnosti davčnega obračuna ugotavljati okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti v njem uveljavljanega odbitka DDV. Ugotovitev davčnega organa o pravici do odbitka DDV po izvedenem davčnem nadzoru je rezultirala v izdaji odmerne odločbe, zato je zmotno stališče pritožnika, da v davčni odločbi o pravici do odbitka DDV vsebinsko sploh ni bilo odločeno. Ne glede na to, ali je tožena stranka terjatev prijavila kot nepogojno ali pa kot pogojno z razveznim pogojem, bi bilo za prenehanje terjatve relevantno le dejstvo (uspešnega) uveljavljanja obračuna DDV-0 v prekluzivnem roku. Pritožnik pa ni zatrjeval, da je bil do navedenega roka pogoj uveljavljanja odbitka DDV izpolnjen. V času prijave terjatve je tožena stranka imela terjatev na plačilo DDV po že večkrat omenjeni davčni odločbi z dne 23. 1. 2013 in jo zaradi neuveljavljanja obračuna DDV v roku iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 tudi ni izgubila, pač pa je davčni zavezanec izgubil pravico do odbitka DDV. Izpolnitve razveznega pogoja prenehanja priglašene terjatve tožene terjatve torej pritožnik ni izkazal.

V konkretnem primeru tožnik v letu 2012 in v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov.

Tožeča stranka ne prereka ugotovitev druge stopnje o povezanosti poslovnih dogodkov, ki so podrobno opisani na 20. in 21. strani odločbe, in o medsebojnem poznavanju ter povezanosti subjektov, ki v teh razmerjih nastopajo, iz česar nato pritožbeni organ in pred tem že organ prve stopnje izpelje utemeljen zaključek, da je bil opisani način poslovanja vzpostavljen zavestno ter da tožeča stranka ne bi sklepala takih poslov z osebami, s katerimi ne bi bila povezana. Prav tako ne ugovarja (dejanski) ugotovitvi o vsebini rubežnega zapisnika z dne 28. 7. 2011, iz katerega izhaja podatek o opremljenosti zarubljenih strojev in opreme z vidno oznako, da so zarubljene s strani davčnega organa, in na podlagi katere pritožbeni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrne (zgolj) trditev tožeče stranke, da je opravila ogled kupljenih strojev in na ta način ravnala z ustrezno skrbnostjo pri nakupu opreme.

Če davčni organ pri opravljanju nadzora ugotovi, da obračun davka ni bil predložen ali da iz predloženega obračuna davka izhajajo možne nepravilnosti, zavezanca za davek povabi, lahko tudi po telefonu, da predloži obračun davka, popravljen obračun davka oziroma predloži pojasnilo oziroma dokazilo v zvezi z zadevo. Tožnik, ki je bil odvetnik, je prenehal opravljati samostojno dejavnost. V postopku pa ni predložil dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil prenos podjetja ali dela podjetja na hčerko opravljen oziroma, konkretno katera sredstva naj bi hčerka kot prevzemnica prevzela in uporabljala za namene opravljanja dejavnosti. Slednje je potrebno, da bi lahko govorili o prenosu podjetja.

Odločba je bila izdana v predpisanem roku po prejemu tožnikovih pripomb na zapisnik in iz nje dejanska in pravna podlaga za cenitev davčne osnove nedvoumno izhaja. Predhodni inšpekcijski pregled se je začel neposredno z ogledom, s fotografiranjem prvega od kasneje inšpiciranih računov, kar predstavlja eno od dopustnih alternativ začetka davčnega inšpekcijskega nadzora. Ekskluzijskega pravila, ki bi preprečeval uporabo nezakonito pridobljenih dokazov ZUP ne vsebuje, ne vsebujeta ga niti ZUS-1 niti ZPP. Sam tožnik pa ni izkazal, da bi bile listine, katerih izločitev zahteva in na katerih temelji ocena davčne osnove, v nasprotju z ZDavP-2, ZUP ali ZUS-1, niti ni zatrjeval, da bi bila z uporabo teh listin kršena kakšna izmed človekovih pravic, določenih v URS. S tem, ko so bili v enakem razmerju kakor prihodki povečani tudi odhodki, je bilo odločeno v tožnikovo korist. Tožnik nižje davčne osnove ni uspel dokazati.