VSRS Sklep in sodba II Ips 151/2018

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže, sicer se reviziji delno ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje v točki I. spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 11.861,97 EUR tečejo od 15. 4. 1999 dalje, v preostalem delu se revizija zavrne.

II. Stranski intervenient krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Ker sta bili v tej pravdni zadevi vloženi tožba in nasprotna tožba, bo v nadaljevanju revizijsko sodišče v izogib nejasnostim tožečo stranko in nasprotno toženo stranko Skupnost P. poimenovalo tožnica, prvo toženko in nasprotno tožečo stranko A. A. toženka, stranskega intervenienta na strani tožeče stranke po nasprotni tožbi B. d.o.o. pa stranski intervenient.

2Tožnica in toženci kot uporabniki so dne 22. 4. 1993 sklenili Pogodbo o koriščenju S. (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere so toženci dobili v upravljanje poslovni objekt ... s pripadajočim funkcionalnim in kmetijskim zemljiščem, izključno za namene dogovorjene turistično-kulturne dejavnosti. Dne 29. 5. 1993 je bil med istimi pogodbenimi strankami sklenjen še Aneks k pogodbi o koriščenju S. (v nadaljevanju Aneks). Dne 24. 11. 1997 je tožnica vložila tožbo na odpoved najemnega razmerja in izpraznitev ter izročitev poslovnega objekta. Kot razlog za odpoved je navedla, da toženci vse od dneva sklenitve pogodbe tožnici niso plačevali dogovorjene uporabnine, kljub večkratnim ustnim in pisnim opominom. Glede na namerno neplačevanje uporabnine je tako podan zakonski razlog za odstop od Pogodbe in Aneksa. Kot dodaten razlog za odstop od pogodbe pa je navedla, da toženci nepremičnine uporabljajo v nasprotju z določili 4. in 5. člena Pogodbe. Dne 28. 12. 1997 je tožnica vložila še tožbo na plačilo uporabnine, ki jo je tekom postopka večkrat modificirala, z dokončnim zahtevkom pa je zahtevala plačilo uporabnine za obdobje od 22. 4. 1993 do 31. 8. 2003 v skupnem znesku 12.680,04 EUR. Toženci v svoji obrambi niso zanikali obstoja najemnega razmerja, so pa trdili, da je bilo v drugem odstavku 2. člena Pogodbe dogovorjeno, da se njihova vlaganja obračunajo z najemnino in ker so bila ta vlaganja dosti večja od zahtevka tožnice, tožnici ničesar ne dolgujejo. Zato je odpoved Pogodbe neutemeljena. Tekom pravde je toženka podala tudi pobotni ugovor, nasprotno tožbo in podrejeno nasprotno tožbo. V (večkrat modificirani) nasprotni tožbi je toženka zahtevala od tožnice plačilo: zneska vlaganj v objekt v višini 60.878,24 EUR, odškodnino za škodo za izgubljen dobiček zaradi mirovanja v višini 47.129,00 EUR, odškodnino za škodo za nepriznano in neplačano intelektualno strokovno delo v znesku 27.513,00 EUR ter odškodnino za škodo zaradi okrnitve dobrega imena podjetja v višini 52.310,00 EUR, skupaj 126.952,00 EUR. Kasneje je zahtevek povečala na 294.569,27 EUR. Toženka je postavila tudi nedenarni zahtevek, ki se je dobesedno glasil: "da se objavi, da se po dokončni pravnomočni sodbi opravi zavrnitev vse dosedaj navedenih tožbenih očitkov, ki jih postavlja od leta 1993 tožeča stranka, navedena objava se naj objavi najmanj v treh sredstvih javnega obveščanja, v katerih so objavljene škodljive neresnice in obrekovanja".

3Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za odpoved Pogodbe in Aneksa ter tožencem naložilo, da v 15 dneh objekt izpraznijo in ga izročijo tožnici. V pretežnem delu je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine in tožencem naložilo, da tožnici nerazdelno plačajo 11.861,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo v delu, ki se nanaša na povračilo vlaganj in tožnici naložilo solidarno plačilo tožencem zneska 33.947,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 1996 dalje do plačila. Zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo, ker je presodilo, da toženki ni uspelo dokazati škode in nedopustnega ravnanja kot dveh predpostavk odškodninske odgovornosti. Zavrnilo je tudi nedenarni zahtevek za objavo sodbe, in sicer iz razloga nedoločnosti in neizvršljivosti zahtevka. V zvezi z odpovedjo Pogodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je odpoved utemeljena že iz razloga, ker toženci od same sklenitve pogodbe naprej niso plačevali uporabnine in kaj nasprotnega niti niso trdili. Navajali so le, da se uporabnina v skladu z 2. členom Pogodbe kompenzira z vlaganji. Te so sicer uveljavljali v pobot, ki pa ga niso konkretizirali, ampak zgolj pavšalno navajali, da vlaganja presegajo plačilo uporabnin. Glede teh vlaganj je toženka podala tudi zahtevek v okviru nasprotne tožbe. Glede omenjenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo vlaganj je sodišče prve stopnje kot pravno podlago navedlo 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotovilo, da se je vrednost spornih nepremičnin povečala za funkcionalna vlaganja v objekt, katerih vrednost po izračunu izvedenca gradbene stroke znaša 33.947,80 EUR, ter v tem obsegu zahtevku po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj ugodilo.

4Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj, in sicer iz razloga pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (210. člen ZOR), saj je spregledalo, da tožnica ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, v katero so bila izvršena vlaganja in kot takšna tudi ne more biti obogatena za vrednost koristi, ki bi morebiti nastala na spornem objektu. Ker je pritožbi tožnice ugodilo že iz tega razloga, se s preostalimi njenimi pritožbenimi izvajanji glede morebitnega zastaranja tožbenega zahtevka, višine koristi, ki bi jih naj imela tožnica zaradi vlaganj in trditvami, da je toženka brez vednosti tožnice opravila vlaganja in da zato do vrnitve le teh ni upravičena, ni ukvarjalo.

5Toženka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo zoper odločitev o tožbenih zahtevkih po tožbi zavrglo, ugodilo pa ji je v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj in sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo v novo odločanje sodišču druge stopnje, v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo. Vrhovno sodišče ni soglašalo z zaključkom sodišča druge stopnje, da je za povrnitev vlaganj v konkretnem primeru lahko zavezana le zemljiškoknjižna lastnica zadevnih nepremičnin, ne pa tudi tožnica. Ker se je tožnica s pogodbo zavezala k povračilu vlaganj na način, da se bodo le-ta poračunavala z uporabnino, je zavezana za povrnitev teh vlaganj v obsegu, kot se je s Pogodbo zavezala ter so toženci upravičeni do povračila vlaganj v pogodbeno dogovorjenem obsegu - do višine zneska uporabnine, ki so jo dolžni plačati toženci. Glede morebitnega presežka zneska vlaganj nad zneskom uporabnine pa je presodilo, da je stališče sodišča druge stopnje o pomanjkanju pasivne stvarne legitimacije tožnice pravilno, saj je glede na določbo 210. člena ZOR lahko obogatena le zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine.

6Sodišče druge stopnje je v ponovnem odločanju pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnica iz naslova povračila vlaganj dolžna toženki plačati 11.861,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbi toženke in stranskega intervenienta ter odločilo še o pritožbenih stroških.

7Zoper pravnomočno sodbo je stranski intervenient vložil revizijo, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Utemeljuje, da Pogodbe in Aneksa o koriščenju S. ni sklenila tožnica, zato ni podana njena aktivna legitimacija. Glede spora o predmetni nepremičnini je legitimiran le tisti, ki ima posest, to je stranski intervenient in lastnik nepremičnine, glede odškodnine pa tožnica oziroma pri njej določljive osebe in pogodbeniki. Tožnica ni tista, ki se je pogodbeno zavezala poračunati vlaganja, pač pa je to oseba Skupnost P., ki ne obstaja več. Sodišče o tem ni izvedlo nobenega ugotovitvenega postopka, čeprav je toženka aktivni legitimaciji ves čas oporekala. Z nasprotno tožbo se ne zahteva povračila vlaganj, temveč premoženjska in nepremoženjska škoda, vlaganja pa so le eden od sestavnih delov odškodnine. Tudi ni bistveno, ali je nepremičnina zaradi vlaganj pridobila na vrednosti. Predmet pogodbe in pobotnega ugovora so funkcionalna vlaganja, ki štejejo kot plačana uporabnina. Funkcionalna vlaganja sicer lahko povečajo vrednost nepremičnine, vendar to ni bil namen pogodbe. Nadalje utemeljuje, da vprašanje uporabnine in vlaganj ne more biti ločeno na dva samostojna dela, ker so vlaganja predmet pobotnega ugovora, o katerem še ni bilo odločeno. Zaradi prezrtega pobotnega ugovora je sodišče neupravičeno utemeljilo tožbo na izpraznitev in plačilo uporabnine. Sodišče je brez utemeljitve naredilo konstrukt kondikcije, ki sploh ni bil predmet nasprotne tožbe. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča, da glede presežka vlaganj, tožnica ni pasivno legitimirana. Če je podana njena aktivna legitimiacija, obstaja tudi pasivna, ker je ona tista, ki se je pogodbeno zavezala izboljšati tujo nepremičnino. Meni, da je potrebno ugotoviti škodo na nepremičnini zaradi te pravde in neobratovanja, ki je sestavni del vtoževane odškodnine po nasprotni tožbi. Stranski intervenient, ki ima posest in je upravičen do odškodnine, ima pravni interes, da se ugotovi zdajšnje stanje nepremičnine in odgovornost zanjo. Tožeča stranka skuša stroške vzdrževanja naložiti stranskemu intervenientu, čeprav ne upošteva, da vzdrževanje nastopi šele takrat, ko je stvar usposobljena za uporabo, kar predmetna nepremičnina nikoli ni bila. Šele če bi toženka oziroma stranski intervenient lahko opravljala gospodarsko dejavnost, bi to opravičevalo plačevanje uporabnine in stroške vzdrževanja. Neustrezna je torej razmejitev investicijskih del od vzdrževalnih, ker slednjih ni bilo. Skladno z določili ZTLR je zaradi vlaganj nastala tudi nova stvar in je stranki intervenient upravičen do priznanja lastninske pravice na nepremičnini. Izvedenec je vlaganja ocenil po ogledu in z vpogledom v več kot 300 računov, ki se vsi glasijo na pravno osebo B., d.n.o., ki je pravna prednica stranskega intervenienta, zato ni jasno, na kakšni osnovi je sodišče vlaganja pripisalo fizičnim osebam. Višje sodišče je neutemeljeno predrugačilo tek zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je imela korist od takrat, ko so stroški, ki bi jih sicer nosila sama, nastali za toženko, ne pa šele od dneva izdaje sodbe dalje. Ker bi zakonite zamudne obresti morale biti prisojene od dneva vlaganj dalje, je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

8Revizija je bila vročena tožnici, prvi, drugi in tretjemu tožencu, ki nanjo niso odgovorili.

9Revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

10Revident napada tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče ni pravilno izračunalo odstotek uspeha pravdnih strank, upoštevati pa bi moralo tudi stroške stranskega intervenienta, četudi jih ni priglasil.

11Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.¹ Vrhovno sodišče jo je zato v delu, ki se nanaša na stroške postopka zavrglo (377. člen ZPP).

12Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Splošno znano je dejstvo, da obvezno odvetniško zastopanje pripomore h kakovosti sojenja, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere sodi tudi revizija, predpisano obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ne glede na to, da je obravnavana revizija vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, se uveljavljene kršitve materialnega in procesnega prava izgubijo v obsežnih in nerazumljivih revizijskih navedbah. Tako revident med drugim graja sodbo pritožbenega sodišča v delu, kjer slednje povzema pritožbene navedbe nasprotne stranke, na katere je v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo, in tudi v delu, kjer pritožbeno sodišče povzema napotke Vrhovnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. V tem delu Vrhovno sodišče revizije ni povzemalo, odgovorilo pa je le na tiste očitke, ki so razumljivi in zadosti obrazloženi.

13V zvezi z očitkom o neobstoju aktivne legitimacije na strani tožnice gre pojasniti, da je Vrhovno sodišče v prejšnjem odločanju s sklepom in sodbo II Ips 291/2016 razveljavilo odločitev višjega sodišča v delu, ki se nanaša na zahtevek po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj, v preostalem delu pa je revizijo toženke zavrnilo oziroma zavrglo. Predmet ponovne revizijske presoje je torej lahko le zahtevek po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj. Očitek o neobstoju tožničine aktivne procesne legitimacije se nanaša na tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev poslovne stavbe in za plačilo uporabnine, v zvezi s katerim je bila revizija zavržena že s sklepom II Ips 291/2016, zato Vrhovno sodišče na ta del revizijskih navedb ne bo odgovarjalo.

14Pasivna procesna legitimacija je v pravdi podana že s tem, ko tožeča stranka označi toženo za dolžnika. Toženka je nasprotno tožbo za plačilo 250.720,27 EUR vložila zoper tožnico kot pogodbeno stranko, s čimer je utemeljila njeno pasivno procesno legitimacijo. Pri ponovnem odločanju je višje sodišče pravilno upoštevala napotek Vrhovnega sodišča, da je tožnica tista, ki se je v Pogodbi zavezala k povračilu vlaganj tako, da se bodo ta poračunala z uporabnino, in je zato tožbeni zahtevek za povračilo vlaganj utemeljen v obsegu, kot se je s Pogodbo zavezala. Višje sodišče je ugotovilo, da se je vrednost spornih nepremičnin povečala za funkcionalna vlaganja toženke v objekt v znesku 33.947,80 EUR. Ker je tožnica upravičena do plačila uporabnine v znesku 11.861,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je na podlagi pogodbene zaveze dolžna plačati toženki vlaganja v nepremičnino v enakem znesku, torej v znesku 11. 861,97 EUR, v presežku do zneska ugotovljenih vlaganj pa je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Neutemeljena je tudi revidentova posplošena trditev, da že aktivna procesna legitimacija utemeljuje obstoj pasivne procesne legitimacije. Če tožnik trdi, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja, in če za toženca trdi, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja, je tožba dopustna. Če se nato v postopku izkaže, da trditve tožnika niso utemeljene in da bodisi on ni pravi upnik bodisi toženec ni pravi dolžnik, ne gre za problem dopustnosti tožbe, ampak za neutemeljenost tožbenega zahtevka.² Gre torej za dve ločeni vprašanji, in sicer vprašanje dopustnosti in utemeljenosti tožbe, ki nista v taki medsebojni povezavi, da bi že obstoj prvega avtomatično vodil v utemeljenost tožbenega zahtevka.

15Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe je razvidno, da je izvedenec gradbene stroke toženkina vlaganja v objekt ocenil na znesek 41.031,63 EUR, pri tem pa je tekoča vzdrževalna dela ocenil na znesek 7.083,83 EUR, tako da se je vrednost spornih nepremičnin povečala za funkcionalna vlaganja v objekt v znesku 33.947,80 EUR. Ker je Vrhovno sodišče na te dejanske ugotovitve na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, revident ne more uspeti z navedbami, da stroški vzdrževanja sploh niso nastali, da nepremičnina ni bila primerna za uporabo, da so bila vsa vlaganja investicijska, da je neustrezna razmejitev med investicijskim vlaganjem in stroški vzdrževanja. Ker pa je tožbo na povračilo vlaganja vložila toženka in se je v postopku njen zahtevek izkazal za delno utemeljenega, je sodišče na tej podlagi tožnici naložilo povračilo vlaganj v nepremičnino. Stranski intervenient se je že tekom postopka na nižjih stopnjah neuspešno zavzemal za vstop stranskega intervenienta na mesto toženke. Za to pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 201. člena ZPP, in sicer privolitev vseh pravdnih strank. Ker te ni bilo, aktivna procesna legitimacija za tožbo za povračilo vlaganj ostaja na toženki. Na koga so se glasili računi, s katerimi je toženka dokazovala obstoj investicijskih vlaganj v objekt, na drugačno pravno presojo ne more vplivati.

16Nadalje revident nižjima sodiščema očita, da sta spregledali pobotni ugovor. Toženka je res vlaganja uveljavljala v pobot, vendar ugovora ni ustrezno konkretizirala, zato ga prvostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati (20. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ker pa je toženka vlaganja v nepremičnino med drugim uveljavljala tudi z nasprotno tožbo, jih je sodišče upoštevalo v okviru nasprotne tožbe.

17Z nasprotno tožbo je toženka uveljavljala znesek vlaganj v objekt v višini 60.878,24 EUR, odškodnino za škodo na izgubljenem dobičku zaradi mirovanja v višini 47.129,00 EUR, odškodnino za škodo za nepriznano in neplačano intelektualno delo v znesku 27.513,00 EUR ter odškodnino za škodo zaradi okrnitve dobrega imena podjetja v višini 52.310,00 EUR, skupaj 126.952,00 EUR, kasneje pa je zahtevek povečala na 294.569,27 EUR. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, je predmet tega revizijskega postopka le zahtevek za plačilo vlaganj v objekt v višini 60.878,24 EUR, zato so pravno nepomembna vsa revizijska navajanja v smeri, da sodišče ni ugotovilo višine odškodnine (ta je bila pravnomočna zavrnjena in revizijsko preskušana s predhodnim revizijskim odločanjem), zahtevek za priznanje lastninske pravice pa niti ni predmet te pravde.

18Pravilno je stališče višjega sodišča, da tožnica ni dolžna plačati vlaganj na podlagi 210. členu ZOR, temveč zaradi pogodbene zaveze, zato v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti ni mogoče uporabiti 214. člena ZOR, ampak je treba glede na okoliščine konkretnega primera ugotoviti, kdaj je tožnica prišla v zamudo. Utemeljeno pa revizija graja nadaljnje stališče, da tožnica ni mogla priti v zamudo že ob vložitvi nasprotne tožbe, ker naj bi korist pridobila šele, ko je bila odpovedana med pravdnima strankama sklenjena Pogodba in je bilo tožencem naloženo plačilo uporabnine, to pa je bilo ob izdaji prvostopenjske sodbe. Ker se obravnavana zadeva ne obravnava na temelju neupravičene pridobitve, niti ni pravno pomembno, kdaj je tožnica pridobila korist, ampak je treba ugotoviti, kdaj je tožnica po pogodbi prišla v zamudo. S Pogodbo so se toženci zavezali plačati mesečno uporabnino 200 DEM, ki bi jo morali v celoti poravnati najpozneje do 31. decembra v koledarskem letu (prvi odstavek 2. člena Pogodbe). Tožnica pa je tožencem po Pogodbi priznala vsa vlaganja v objekte ter druge investicije, ki se nanašajo na funkcionalno usposobitev objektov. Obračun uporabnine oziroma vlaganj v objekte ter druge investicije bi se prav tako moral opraviti najpozneje do 31. decembra v koledarskem letu (drugi in tretji odstavek 2. člena Pogodbe). Pravdni stranki sta torej v Pogodbi določili izpolnitveni čas glede plačila uporabnine, kot tudi glede vračunanja morebitnih vlaganj v znesek uporabnine, vendar kot je bilo ugotovljeno tekom tega pravdnega postopka, so bila ta pogodbena določila kršena. Če bi pravdne stranke upoštevale tretji odstavek 2. člena Pogodbe, bi do 31. decembra tekočega leta zapadlo uporabnino pobotale z vlaganji in drugimi investicijami v objekt. Ker pa so se pogodbene zaveze kršile, sta obe pravdni stranki prišli v zamudo. Ker toženkin ugovor pobotanja v pravdi zaradi procesnih pomanjkljivosti ni mogel biti upoštevan, je sodišče v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine z zakonski zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, to je od 31. decembra dalje za vsako koledarsko leto v času trajanja pogodbenega razmerja. Ko pa je temu tako, je treba tudi toženki priznati zakonske zamudne obresti od nastanka zamude dalje, to je 31. decembra dalje za vsako koledarsko leto, v katerem so bila opravljena investicijska vlaganja. Ker pa je toženka zakonske zamudne obresti zahtevala šele od vložitve nasprotne tožbe dalje (nasprotna tožba je bila vložena na glavni obravnavi dne 15. 4. 1999), je njenemu zahtevku treba ugoditi zgolj v tem delu. Stališče višjega sodišča, da je tožnica prišla v zamudo šele z izdajo prvostopenjske sodbe, zato ne zdrži materialnopravne presoje.

19Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je bilo glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in v tem delu sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve nasprotne tožbe, to je od dne 15. 4. 1999 dalje. Sicer pa je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

20Ker je stranski intervenient z revizijo uspel le v neznatnem delu, sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Tako Vrhovno sodišče v odločbah: II Ips 609/2000 z dne 7. 2. 2001, II Ips 68/2003 z dne 8. 5. 2003, II Ips 263/2005 z dne 10. 11. 2005, III Ips 52/2005 z dne 25. 4. 2006, idr.
² Glej A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, str. 314.