VSL Sodba I Cpg 602/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še znesek 1.529,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2015 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu izpodbijane II. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 105,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka A., d. o. o., dolžna tožeči stranki Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Miklošičeva cesta 24, Ljubljana, plačati znesek 4.589,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2015 do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka sodbe), da se v presežku, to je glede plačila zneska 3.059,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (II. točka izreka sobe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 725,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2Zoper II. točko izreka citirane sodbe je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške tožeče stranke v zvezi s pritožbo pa naj v plačilo naloži toženi stranki.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (kot delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja in zdravil za delavca A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 27. 1. 2012 poškodoval pri opravljanju dela.

6Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Kot razloge za svojo odločitev je navedlo:

- tožena stranka je s podpisom Pogodbe št. 000 prevzela v 13. in 14. členu pogodbeno dogovorjene obveznosti v zvezi z varnostjo pri delu;

- med izvajanjem del svojih delavcev na gradbišču naročnika je bila zato dolžna zagotoviti prisotnost svojega strokovno usposobljenega predstavnika v vlogi odgovornega vodje del ter zagotoviti, da se bodo dela izvajala pod njegovim stalnim nadzorom, svoje delavce pa seznaniti z varnostnimi ukrepi in jih opremiti z osebnimi varovalnimi sredstvi; zagotoviti je tudi morala, da bo njihovo delo organizirano in izvajano v skladu s tehnološko varnostnimi ukrepi;

- tožena stranka na delovišču ni imela nobenega svojega odgovornega vodje del, ki bi poskrbel za izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nevarnosti padca oziroma zdrsa na poledenelih tleh;

- do poškodbe zavarovanca tožeče stranke je prišlo zaradi opustitve dejanj, ki bi jih po določbah ZVZD-1 in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik) glede na pogodbene določbe morala za zagotovitev varnosti pri delu svojih delavcev zagotoviti tožena stranka;

- tožena stranka je kršila določbe 5., 28. in 29. člena ZVZD-1 ter določbe 4., 6. in 93. člena Pravilnika;

- zaradi kršitve navedenih določb zakona in pravilnika je toženi stranki mogoče očitati protipravno ravnanje, ki je v vzročni zvezi s padcem njenega delavca A. A. in njegovo poškodbo kolena, zaradi katere je bil v bolniškem staležu in so bile v zvezi s to poškodbo potrebne tudi ustrezne zdravstvene storitve in zdravila;

- izkazani so tožeči stranki nastali stroški v skupnem znesku 7.648,66 EUR;

- tožena stranka upravičeno ugovarja, da je za nastalo škodo odgovoren tudi sam poškodovani delavec (ker je delavec A. A. izpovedal, da so bila tla na delovišču poledenela že prejšnjega dne, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bil 27. 1. 2012 pred pričetkom svojih priprav za delo dolžan preveriti, ali so tla dvorišča še vedno poledenela in si bodisi zagotoviti varen prehod preko poledenelega dela tal do objekta bodisi odkloniti pričetek izvajanja dela do ustrezne odprave nevarnosti zdrsa na poledenelem dvorišču);

- A. A. očitno ni ukrenil prav ničesar v zvezi s preprečitvijo zdrsa na poledenelem dvorišču in je zato njegov prispevek k nastali škodi po oceni prvostopenjskega sodišča 40 % (prispevek tožene stranke pa 60 %, saj je bila zagotovitev ukrepov za varno delo primarno odgovornost tožene stranke).

7Tožeča stranka sodbo v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zaradi ugotovljenega soprispevka poškodovanega delavca v višini 3.059,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnjen (II. točka izreka sodbe), izpodbija. Ne strinja se s presojo prvostopenjskega sodišča, da je za nastalo škodo odgovoren tudi sam poškodovani delavec (ki naj bi ravnal malomarno). Po njenem mnenju zavarovanec tožeče stranke A. A. ni z ničemer prispeval k nastali poškodbi in bi dejansko tožena stranka morala tožeči stranki povrniti vso nastalo škodo, saj je ta v celoti odgovorna za nastalo poškodbo zavarovanca.

8Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe odgovarja, kot sledi.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da mora v primeru, ko delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo (so)odgovoren tudi oškodovanec (njegov delavec), sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti je namreč tožnikov zahtevek po (86. oziroma) 87. členu ZZVZZ omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Deljeno odškodninsko odgovornost ureja OZ. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (tako VSL sodba I Cpg 84/2013 z dne 19. 3. 2014, sklep III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014, sklep III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014, VSL sodba Cpg 266/2013 z dne 30. 1. 2014). Navedeno pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke dolžno upoštevati dejstvo, da je nezgoda lahko (v celoti) posledica malomarnosti oškodovanca oziroma nesrečnega naključja.¹

10Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju strinja tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi navedeni pogoji (tj. pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost) so izpolnjeni. Ne strinja pa se z oceno deleža soprispevka poškodovanega delavca. V tem delu pritožbeno sodišče sledi navedbam iz pritožbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Pritožbeno sodišče torej enako kot prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je imelo tudi ravnanje poškodovanega delavca A. A. (ko je dne 27. 1. 2012 ob 9. uri zjutraj padel na pomrznjenem asfaltu dvorišča betonarne X v ..., ko je pripravljal orodje in električne kable za montažo kovinskih vrat) znake neskrbnega ravnanja. Upoštevaje njegovo zavedanje, da so bila tla delovišča poledenela že prejšnjega dne (zaradi česar bi se delavec že kot povprečno razumen odrasel človek moral zavedati, da obstaja verjetnost, da so tla poledenela tudi dne 27. 1. 2012), in odločitev, da bo 27. 1. 2012 delal, bi namreč (že glede na splošno določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1) delo moral opravljati s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje (ter življenje in zdravje drugih oseb). Dolžna skrbnost je delavcu A. A. tako narekovala, da se poledenelim zaplatam tal poskuša izogniti oziroma da si zagotovi varen prehod preko poledenelega dela tal do objekta (prim. prvi odstavek 53. člena ZVZD-1). Sodišče prve stopnje je to pravilno poudarilo.

12Ni pa prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da zavarovanec tožeče stranke (tj. poškodovani delavec A. A.) ni naredil prav ničesar v zvezi s preprečitvijo zdrsa. Sodišče prve stopnje je sicer določno povzelo izpovedbo oškodovanca A. A., da je le-ta na poledenela tla opozoril nadrejene iz betonarne X in G. in da ti niso ničesar ukrenili, a je na tej podlagi zaključilo zgolj, da tožena stranka na tem delovišču očitno res ni imela nobenega svojega odgovornega vodje del, ki bi poskrbel za izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nevarnosti padca oziroma zdrsa na poledenelih tleh, da bi se lahko delavci v zvezi z nevarnim stanjem delovišča obrnili nanj, ne pa tudi, da je s tem o poledenelosti tal v bistvu poskušal obvestiti vsaj uporabnika – šefe na samem delovišču oziroma nekoga, za katerega je predvideval, da bi lahko posredoval oziroma zadevo uredil. To je tudi njegova dolžnost, ki mu jo nalaga ZVZD-1 v 3. alineji 50. člena. Da ni storil popolnoma ničesar, mu zato ni mogoče očitati. Delavec A. A. se je že dan prej dejavno zavzemal za preprečitev zdrsa, je pa res, da bi pri tem (ker je očitno, da je bilo delovišče poledenelo tudi 27. 1. 2012) moral vztrajati tudi na dan škodnega dogodka.

13Glede na vse obrazloženo o deljeni odškodninski odgovornosti tožene stranke in poškodovanega delavca v danem primeru torej ni dvoma. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo delavčevo neskrbno ravnanje oziroma njegov soprispevek k nastali škodi. Se pa pritožbeno sodišče s prvostopenjskim ne strinja z oceno deleža tega soprispevka. Ob upoštevanju vseh predhodno opisanih okoliščin primera in primerljive sodne prakse je po presoji pritožbenega sodišča primeren delež 20 %. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu (tj. glede zavrnjenega dela zahtevka v višini 1.529,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu izpodbijane II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14Končno je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela v 50 %. Stroške v navedenem deležu ji mora zato povrniti tožena stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju priglašene sodne takse v višini 210,00 EUR to pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti 105,00 EUR pritožbenih stroškov. Administrativnih stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj jih tožeča stranka ni izkazala.

¹ VSL sodba I Cpg 1835/2014.