50. člen ZVZD-1

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena. Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je t

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.

Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo, da je tožnik delo z istim viličarjem opravljal vse do prejema izpodbijane izredne odpovedi. Pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja mora biti izpolnjen ob podaji izredne odpovedi, delodajalec pa se o tem praviloma odloči še na podlagi zagovora delavca, zato ne more biti odločilno, da delavcu pred tem ni prepovedal opravljanja dela. Vendar pa pritožbeno sodišče upoštevaje okoliščine, da je bila to tožnikova prva kršitev v več kot 36 letih dela, da je pri tem prišlo le do minimalne poškodbe sodelavke in da so tudi drugi delavci tožene stranke z viličarjem večkrat upravljali na enak (protipraven) način kot tožnik, pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo priti do izgube zaupanja do takšne mere, da je bil nujen izrek najhujše delovnopravne sankcije.

Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja - tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. S slednjim tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Dejstvo, da je bil delavec seznanjen s tem, da mora za posege v stroj uporabljati leseno palico, še ne pomeni, da je bil tudi ustrezno usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu oz. da je bil ustrezno poučen o vseh nevarnostih, ki se lahko pojavijo pri poseganju v stroj v tem režimu, ter o ostalih ukrepih, ki jih mora sprejeti za varno delo. Tudi izvedenec je namreč pojasnil, da ni dovolj, da se delavcu zapove uporaba palice, s katero bo posegal do vrtečih delov, strokovno pa se ga za to ne usposobi, ter da uporaba lesene palice ne pomeni zadostnega varnostnega ukrepa.

Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil. Pogoji za popolno oprostitev odgovornosti delodajalca tako niso izpolnjeni. Glede na ugotovljeno stopnjo neskrbnosti tožnika pa je utemeljen revizijski ugovor, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti. V tem primeru pa mora sodišče na podlagi meril iz drugega odstavka 171. člena OZ oceniti, za koliko se oškodovancu zaradi njegovega soprispevka k nastanku škode zniža odškodnina. Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1)

Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbi 12. in 50. člena ZVZD-1 ugotovilo, da imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in so delo dolžni opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Ker je tožnik vztrajal, da bo nosil svoje čevlje, čeprav je tekom postopka zatrjeval, da niso bili primerni, ter o (predčasni) obrabljenosti svojih čevljev ni obvestil delodajalca, je pravilno ocenilo, da je tožnik opustil dolžno skrbnost, ki se od delavca pričakuje. Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek po mnenju sodišča prve stopnje primerno ocenilo na 30%.

Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo spornega dne, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost. Tožnik je imel v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1,

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je imelo tudi ravnanje poškodovanega delavca (ko je dne 27. 1. 2012 ob 9. uri zjutraj padel na pomrznjenem asfaltu dvorišča betonarne, ko je pripravljal orodje in električne kable za montažo kovinskih vrat) znake neskrbnega ravnanja. Upoštevaje njegovo zavedanje, da so bila tla delovišča poledenela že prejšnjega dne (zaradi česar bi se delavec že kot povprečno razumen odrasel človek moral zavedati, da obstaja verjetnost, da so tla poledenela tudi dne 27. 1. 2012), in odločitev, da bo 27. 1. 2012 delal, bi namreč (že glede na splošno določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1) delo moral opravljati s tolikšno pazljivostjo, da bi varoval svoje življenje in zdravje (ter življenje in zdravje drugih oseb). Dolžna skrbnost je delavcu tako narekovala, da se poledenelim zaplatam tal poskuša izogniti oziroma da si zagotovi varen prehod preko poledenelega dela tal do objekta.