VSM Sodba I Cp 591/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka od prisojenega zneska 74.510,00 EUR dolžna obračunati in plačati davke, ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v I. in II. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje .

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati na račun njenega pooblaščenca znesek 74.510,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov v znesku 6.560,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da zahtevek ni zastaral, ker bi naj predlog za poravnavo z dne 28. 1. 2013 pretrgal zastaranje. Za začetek teka zastaralnih rokov je bistveno, kdaj je tožnik izvedel za obseg škode in povzročitelja. Tožnik je najpozneje 15. 3. 2010, ko je na Ajpes predložil izkaz poslovnega izida za leto 2009, že lahko ugotovil padec prihodkov glede na pretekla obdobja. Ker ni pravočasno uveljavljal prve tovrstne škode, je tožbeni zahtevek zastaral v celoti (tudi za leto 2010 in 2011). V postopku so bili imenovani trije izvedenci, ki so računali izgubo na zaslužku. Med izvedenskimi mnenji so bile precejšnje razlike. Sodišče prve stopnje je kljub argumentiranim pripombam toženke nekritično sledilo tretjemu izvedenskemu mnenju. Sodba nima razlogov o ugovorih toženke in o višini izgube na zaslužku. Sodišče ni odpravilo razlik pri izračunih posameznih izvedencev. Tretja izvedenka A.G. je svoj izračun oprla le na čisti dobiček v letu 2008 in iz tega izhodišča naredila celotni izračun čistega dobička. Pri tem ni upoštevala nihanja v poslovanju samostojnega podjetnika (višji stroški, višja cena materiala, davščin, itd.) in gibanja na trgu, od katerega je bil tožnik odvisen. Vse te vplive na poslovanje podjetja je v celoti upošteval izvedenec dr. Š.Š. Nelogično je, da bi tožnik vsako leto ustvaril popolnoma enak čisti dobiček, saj dohodek podjetnika nikoli ni konstanten. Tudi izkazi poslovnega izida za leta, ko je tožnik že opravljal svoje delo, kažejo, da je imel precej nižji dohodek kot v letu 2008. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju Zdoh-2). Kot izplačevalec dohodka mora namreč toženka akontacijo dohodnine nakazati na račun Finančne uprave RS. Iz izreka sodbe ni razvidno, ali gre za bruto ali neto znesek, oziroma je sodišče odločilo, da se celotni (predvidoma bruto) znesek nakaže na račun tožnika. Nepravilno je sodišče odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, ker ni upoštevalo 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP-D), da mora zavarovalnica utemeljeno ponudbo posredovati oškodovancu v roku treh mesecev. Takšna je tudi sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 1883/2013). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba toženke je delno utemeljena.

5Tožnik uveljavlja škodo zaradi izgubljenega zaslužka v času od 25. 8. 2009 do 31. 12. 2011, ko ni bil zmožen za delo. Tožnik je bil namreč v bolniškem staležu, ker se je poškodoval v prometni nesreči, za nastanek katere je bila odgovorna zavarovanka toženke. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svojo dejavnost opravljal kot s. p., imel je v povprečju dva zaposlena, izdelovali so kotle. Edini kupec oziroma naročnik teh kotlov je bila družba X d. o. o..

6Podlago za presojo tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka predstavlja določilo prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Za presojo trenutka, ko je oškodovanec izvedel za nastalo škodo, je poleg seznanitve s trenutkom nastanka škode, pomembna tudi pridobitev podatkov o njenem obsegu in višini. V danem primeru je tožnik zahteval odškodnino za izgubljen zaslužek za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu in zaradi tega začasno nezmožen za delo. Odškodnino za izgubljen zaslužek je torej zahteval za celotno obdobje, ko je bil v bolniškem staležu, za nazaj. Šele ob zaključku bolniškega staleža je lahko bil seznanjen s celotnim obsegom škode zaradi izgubljenega zaslužka med zdravljenjem, zato je po mnenju sodišča druge stopnje šele takrat pričel teči zastaralni rok. Tekom postopka je bilo nesporno, da je tožnik z bolniškim staležem zaključil dne 13. 1. 2012. Glede na to, da je bila tožba vložena dne 27. 3. 2014, torej triletni zastaralni rok še ni potekel. Pri tem predmetne zadeve ni mogoče primerjati z drugimi zadevami, kjer je praviloma šlo za uveljavljanje rentnih zahtevkov zaradi izgube na dohodku že po končanem zdravljenju oziroma po pridobitvi odločbe o invalidnosti.¹ Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaral je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da naj bi ponudba poravnave z dne 28. 1. 2013 pretrgala zastaranje, ker bi naj šlo za pripoznavo dolga. Pripoznava mora biti jasna, nepogojna in določena. Iz izjave ali konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidna pravna podlaga terjatve.² Po prepričanju sodišča druge stopnje zgolj poravnalna ponudba za plačilo „vse osebne škode“ iz škodnega dogodka z dne 25. 8. 2009, ne more zadostiti navedenim zahtevam po jasnosti in določenosti izjave o pripoznavi dolga iz naslova škode zaradi izgubljenega dobička.

7Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi škode se zato odloča na podlagi predvidevanja. S te perspektive dejstva, da bi škoda nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče z gotovostjo dokazati, pač je o tem mogoče sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Za priznanje odškodnine za izgubljen dobiček mora biti izkazan obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, oziroma, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava je v sodni praksi zavzeto stališče, da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je 50 odstotkov.³ Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih, povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih.⁴

8Možno je, da bi zaradi posebnih okoliščin (novi trgi, recesija,...) prišlo do bistvene spremembe pri obsegu poslovanja oškodovanca v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljen dobiček. Tudi te okoliščine morajo biti izkazane z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov. Če oškodovanec trdi, da bi zaradi teh okoliščin bil njegov obseg poslovanja in poslovni izid večji, mora te okoliščine izkazati on. Če pa odgovorna oseba trdi, da bi bil zaradi tega obseg poslovanja in poslovni izid manjši, tudi nosi dokazno breme glede tega.⁵

9Izvedenka finančne stroke A.G. je tožnikovo prikrajšanje v času od 25. 8. 2009 do 31. 12. 2011 izračunala tako, da je kot osnovo za izračun izgubljenega dobička upoštevala tožnikov (podjetnikov) dohodek v letu 2008, v katerem tožnik kot podjetnik ni izkazal izrednih prihodkov ali odhodkov, zaradi katerih bi bilo potrebno osnovo korigirati. Pri izračunu izgubljenega zaslužka je upoštevala tudi nadomestilo za bolniško odsotnost. Pri tem ni upoštevala vplivov gospodarskih razmer, saj za njih ni bilo dokazil. Ob tem je dodati, da je tudi sicer najpogostejši način napolnitve pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode, preslikava stanja pred škodnim dogodkom.

10Neutemeljene so navedbe, da sodišče ni upoštevalo pripomb, ki jih je na izvedensko mnenje podala toženka. Sodišče je namreč zaradi njenih pripomb izvedenko neposredno zaslišalo in na zaslišanju razčistilo vse sporne točke izvedenskega mnenja. Pritožnica v pritožbi le ponavlja pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, ne da bi obrazloženo navajala okoliščine, ki jih za ponovitev dokaza določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP⁶. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izvedensko mnenje celostno, jasno in prepričljivo, izvedenka pa je v okviru zaslišanja odgovorila na vse pomisleke pritožnice. Prav tako se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do izvedenskega mnenja mag. L.R. in dr. Š.Š. ter njunih dopolnitev, saj je prav zaradi utemeljenih pripomb obeh strank zoper njuna mnenja bila imenovana še tretja izvedenka A.G. Toženka v pritožbi izpodbija mnenje izvedenke A.G. iz razloga, ker pri izračunu izgubljenega zaslužka ni upoštevala vpliva gospodarske krize na poslovanje tožnika kot samostojnega podjetnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi z omenjenim očitkom tudi pojasnilo, da je zaslišani zastopnik podjetja X d. o. o. R.M. izpovedal, da je letno poslovanje s tožnikom po njegovi poškodbi zelo padlo in da so bili prisiljeni del proizvodnje prenesti na novo tovarno⁷. Navedena priča je tako zgolj potrdila trditve tožnika, da bi se poslovanje iz leta 2008 nadaljevalo v enakem obsegu tudi v nadaljnjih letih, če se ne bi poškodoval. Glede na navedena stališča sodne prakse in teorije, je sodišče prve stopnje pravilno pri določitvi višine škode za izgubljen zaslužek upoštevalo mnenje izvedenke A.G. Ta pa pri izračunu izgube na zaslužku ni upoštevala vplivov gospodarskih razmer na poslovanje tožnika. Sicer je tudi prva izvedenka mag. L.R. v svojem mnenju ugotavljala, da gospodarska kriza ni vplivala na poslovanje tožnika, medtem ko izvedenec dr. Š.Š. ni dovolj jasno pojasnil, kako je ugotavljal vpliv razmer ne trgu na poslovanje tožnika.

11Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.⁸ V tem delu je bilo zato potrebno sodbo v izpodbijanem delu spremeniti, tako, da mora toženka od prisojenega zneska odškodnine 74.510,00 EUR obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek odškodnine. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je izvedenka ugotovila bruto znesek odškodnine v višini 74.510,00 EUR. Temu tožnik ni nasprotoval, toženka pa je trdila le, da bi izguba na zaslužku morala biti podana v neto znesku.

12Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, ko je glede zamude uporabilo določbo 299. člena OZ. Določila 20.a člena ZOZP se ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v celoti ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka in šele potem pride v zamudo.⁹

13Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da mora toženka od prisojenega zneska 74.510,00 EUR za tožnika najprej poravnati davčne obveznosti in šele nato razliko (neto znesek izpadlega dohodka) plačati tožniku (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Toženka je tako s pritožbo uspela v manjšem obsegu, glede obračuna davkov, zaradi tega tudi niso nastali posebni stroški. Sodišče druge stopnje zato odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjalo. Prav tako toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik je sicer odgovoril na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sam.

¹ Tudi Ustavno sodišče je v več odločbah (npr. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015) zavzelo stališče, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
² Kranjc, V., v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 502.
³ Sodba VS RS II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015.
⁴ Sodba VS RS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013.
⁵ Plavšak, N., v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 950 do 951.
⁶ Kadar se podatki v mnenju enega ali več izvedencev bistveno razlikujejo, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln, sam s seboj v nasprotju, če so pomanjkljivosti,... in se navedeno ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, sa lahko dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.
⁷ Zaslišana priča ni v ničemer omenjala, da bi gospodarska kriza kakorkoli vplivala na manjše povpraševanje po kotlih, ki jih v okviru svoje dejavnosti izdeluje prav tožnik, niti ji vprašanje v tej smeri ni bilo postavljeno.
⁸ Tako tudi VSRS v odločbah II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016 in II Ips 361/2010 z dne 5. 3. 2014.
⁹ Odločba VS RS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016, kjer je zaveto tudi stališče glede neenotne sodne prakse, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka.