15. člen ZDoh-2

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oz. kot posledico kaznivega dejanja in predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Navedeno povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka v 15. členu in 18. členu ZDoh-2. Vendar ta tožnikov ugovor predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker pa v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, v konkretnem primeru ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to zatrjuje tožnik v predmetni zadevi. Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi in odraža samo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je - kot že omenjeno - namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivosti upravne odločbe. Širša razlaga ničnostnih razlogov, za katero se zavzema tožnik, ne bi bila skladna s 158. člen

Glede na določila davčnih in delovnopravnih predpisov ter predpisov o obveznih prispevkih za socialno zavarovanje delavec ni upravičen do izplačila celotnega zneska primeroma plače iz pogodbe o zaposlitvi oziroma po kolektivni pogodbi (bruto znesek), ampak mu mora delodajalec obračunati bruto znesek, nato pa mu po odvodu (plačilu) davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek. Zakonske zamudne obresti pripadajo delavcu le od ustreznega neto zneska. Tipično v izrekih sodb niso navedeni tako bruto kot neto zneski dolžnih zneskov. Razlog za to, da v izreku sodbe niso navedeni bruto in neto zneski, je, da je višina neto zneska glede na pripadajoči bruto znesek odvisna od davčnih predpisov in okoliščin delavca na dan obračuna plače. Dohodek je prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gr

Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi. Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP‑2)), ali da je po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do odpusta dolga, kar vse pa mora temeljiti na dokazih oziroma sklenjenemu krogu indicev, ki to odločitev utemeljujejo na ustrezni ravni prepričanja, sice

Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran. Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti. Neupoštevno mora ost

Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo spornih dveh prejemkov. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nob

In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.

Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in C

Po presoji sodišča gre tako za enakovrsten primer kot v zadevi X Ips 26/2018. Ni namreč treba, da bi bil edini cilj opisane sheme, neupravičena pridobitev davčne ugodnosti, oz., povedano drugače, lahko obstajajo tudi drugi, nedavčni cilji, ki pa niso bistveni.4 Ravno na takšen način pa tudi v obravnavanem primeru lahko razumno sklenemo, da tožnik ni dokazal takšnih drugih, ekonomskih ciljev obravnavane transakcije. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe holdinška struktura ni zaživela in C. sploh ne deluje kot obvladujoča holding družba, tožnik pa tozadevno v tožbi le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in so bile v izpodbijani odločbi že argumentirano zavrnjene.

Zaradi nezmožnosti izpolnitve dvostranske pogodbe (predmetne kupoprodajne pogodbe za nepremičnino) oz. zaradi neizpolnitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru, je bila predmetna kupoprodajna pogodba razvezana. Drugi obdavčljivi dogodek je po presoji sodišča obdavčenje kot posledica razveze predmetne kupoprodajne pogodbe zaradi nezmožnosti izpolnitve. Tožničin prejem dela kupnine v višini 696.000,00 EUR za nepremičnino po predmetni kupoprodajni pogodbi v letu 2009 ob hkratnem lastništvu tožnice na predmetni nepremičnini od leta 2009 do 2015 nesporno predstavlja obogatitev tožnice, ki jo je tožnica realizirala v letu 2015, ko je bila predmetna pogodba razvezana zaradi nezmožnosti izpolnitve. Dejstvu, da je bila tožnica obogatena za prejeti del kupnine po predmetni kupoprodajni pogodbi, tožnica tudi ne ugovarja. Sporno je vprašanje, kdaj je bila tožnica obogatena - v letu 2009, kot meni tožnica ali v letu 2015, kot menita prvostopenjski in pritožbeni organ. Na podlagi petega odstavka 15. člena ZDoh-2 je dohodek pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je sprejet, če ni z zakonom določeno drugače. Šteje pa se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako d

Dejavnost Fundacije je A. upravljanje in vlaganje v premično in nepremično premoženje vseh vrst, imetje udeležb in financiranje udeležb in podjetništva, financiranje sorodnih oseb, imetje drugih pravic ter izvajanje s tem povezanih poslov. Fundacija ima predvsem naravo zasebne koristi, njena dejavnost pa je med drugim tudi dajanje na voljo ugodnosti fundacije z delitvijo izkupičkov iz premoženja fundacije in delitev premoženja fundacije določenim upravičencem - članom družin. Tožnica se sicer v svojih tožbenih navedbah osredotoča na utemeljitev, da je od A. prejela darilo in ne dohodka v smislu določb ZDoh-2. Vendar pa v konkretni zadevi ni razvidna causa donandi, darilni namen, ki naj bi ga imela A. pri izplačilu sredstev tožnici. Po določbah ZDoh-2 so iz obdavčitve izvzeta le darila, prejeta od fizičnih oseb, ne pa tudi darila, prejeta od pravnih oseb.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe. V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki j

Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis preostanka kredita s strani družbe A.". Torej je navedeni znesek izkazan v denarju in ne gre za dohodek, prejet v naravi, za katerega je šele potrebno ugotavljati tržno vrednost, zato je davčni organ napačno uporabil materialno

Ni sporno, da je tožnici bila prisojena meseča renta zaradi izgubljenega dohodka za večletno obdobje, kot nadomestilo zaradi izgube na dohodku. Zato očitek tožbe, da tožnica ni dolžna plačati dohodnine od tako prejetega dohodka, nima podlage v ZDoh-2. Prejeti dohodek pa tudi ni mogoče upoštevati pri letnih odmerah dohodnine, kot zmotno meni tožnica, ko navaja, da bi bilo to zanjo bolj ugodno in da do davčnega bremena iz naslova rent v tem primeru sploh ne bi prišlo. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2 se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet, kar pa je bilo v primeru tožnice v letu 2018. Zato je davčni organi v letu 2018 izplačani znesek rent zaradi izgube dohodka po sodni odločbi pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2018. Za primere, ko je dohodek zavezancem iz delovnega razmerja v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, 120. člen ZDoh-2 narekuje uporabo instituta povprečenja.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.

Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s pogodbo o štipendiranju. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena ZDR-1 zastara v petletnem roku. Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti.