VSL Sklep II Cp 364/2018

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka izreka), sklep pa v celoti razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati znesek 158.257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 dalje do plačila ter (II) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Z izpodbijanim sklepom pa je tožencu naložilo, naj tožnici v roku 15 dni od prejema sklepa povrne stroške postopka v višini 11.334,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper obe odločbi se pritožuje toženec.

3Zoper I. točko izreka sodbe vlaga pritožbo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožnici v plačilo stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih naj tožnici naloži v plačilo pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je spregledalo, da je bila poroštvena izjava podana 2. 11. 2011, pogodba o pristopu k dolgu pa je bila sklenjena 3. 11. 2011. Že po sami naravi stvari ne more izhajati, da je toženec razumel vsebino in pravne posledice podane poroštvene izjave oziroma obveznosti iz kreditne pogodbe, za katero je bilo podano osebno jamstvo, saj poroštvena izjava ne vsebuje vrednosti, dobe, višine mesečnega obroka, datuma zapadlosti prvega obroka, zadnjega zapadlega obroka, EOM ter ostalih potrebnih podatkov. Poroštvene izjave toženca ni dopustno presojati skozi prizmo sklenjene pogodbe o pristopu k dolgu, ki je bila sklenjena dan pozneje, pa čeprav ima določno opredeljeno vsebino. Poroštveno izjavo je treba presojati v trenutku, ko je bila podana. Poroštvena izjava je nična, če obveznost v njej ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja (odločbe VS RS II Ips 232/2005 in VSL I Cpg 1692/2013, I Cp 3952/2008 in I Cp 1324/2012). Poroštvena izjava in pogodba o pristopu k dolgu a priori nista bili sklenjeni istočasno in navedeno ne izhaja iz dokaznega gradiva. Zaključek sodišča, da je bil toženec ob podaji poroštvene izjave seznanjen z vsebino in višino obveznosti, ki temelji na napačni presoji poroštvene izjave v luči kasneje sklenjene pogodbe o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011, je zato napačen. Da je sodišče zgrešilo sosledje dogodkov, jasno izhaja tudi iz 26. točke obrazložitve sodbe, kjer je navedeno, da je bilo soglasje volj dodatno potrjeno s poroštveno izjavo. Dodatna diskrepanca sodišča se potrjuje tudi v točki 28 obrazložitve, kjer je navedeno, da je toženec vstopil v pogodbeno razmerje s tožnico z dnem 3. 11. 2011. V tem delu je zato podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilna uporaba materialnega prava, saj bi moralo sodišče zaključiti, da je poroštvena izjava nična. Podani sta tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je na podlagi nične poroštvene izjave napačno ocenilo, da je bil namen pravdnih strank, da toženec jamči za terjatev tožnice kot porok in plačnik. Vse spremljajoče okoliščine podajajo dvom v namen, ki ga je imel toženec ob sklepanju domnevnega posameznega pravnega posla. Sodišče je neutemeljeno združilo poroštvo in pristop k dolgu. Gre za dva različna pravna instituta, z različnimi pravnimi posledicami, četudi sta na prvi pogled podobna. Na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu je sklepalo na obstoj poroštvene pogodbe, kar je napačno. Če poroštvena pogodba ni bila sklenjena, potem poroštvena izjava nima temelja in je tudi zato brez pravnega učinka. Trditve tožnice glede pogodbe o pristopu k dolgu in glede poroštva so bile podane na nesklepčen način, sodišče pa je samo ustvarilo trditveno podlago, s čimer je kršilo 7., 212., 213. in 214. člen ZPP. Če bi sodišče zaključilo, da toženec ni prevzel obveznosti poroka, temveč je kvečjemu prevzel status solidarnega dolžnika po pogodbi o pristopu k dolgu, bi moralo vsa nadaljnja ravnanja tožnice v razmerju do toženca presojati samostojno. Napačna je zato obrazložitev sodišča, da je sledilo navedbam tožnice, da je dolžnike večkrat opominjala na plačilo zapadlih in neporavnanih obveznosti. V zvezi z dopisi naslovljenimi na toženca tožnica ni predložila nikakršnega dokazila v smeri njihove oddaje. Na podlagi česa je sodišče štelo, da je tožnica pošiljala opomine in preostale dopise tožencu v skladu z oddajno teorijo in pogodbenimi pogoji, ni jasno. Že samo dejstvo, da je tožnica naknadno vročala tožencu opomin pred tožbo z dne 27. 12. 2016 in dopis „prekinitev pogodbe z dne 30. 1. 2017“, potrjuje, da predhodni dopisi tožencu niso bili nikoli posredovani. Ker sta bila dopisa iz let 2016 in 2017 poslana po vložitvi tožbe, je tožba najmanj preuranjena. Sodišče je tudi spregledalo, da gre v tej zadevi za potrošniško kreditno pogodbo, ki je podvržena takrat veljavnemu Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), ki je v 15. členu določal pogoje za razdor kreditne pogodbe. Spregledalo je tudi 105. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s sodno prakso je v primeru razdorov pogodb potrebno uporabiti prejemno teorijo. Breme dokazovanja, da je naslovnik prejel opomin, je na dajalcu kredita. Izjema od tega pravila je mogoča zgolj v primeru, ko se dolžnik izmika vročanju, kar pa ni bilo niti zatrjevano niti dokazano. Napačno je tudi stališče sodišča, da pogodbeni pogoji določajo oddajno teorijo. Ob uporabi prejemne teorije se kot neutemeljeni pokažejo tudi opomin z dne 27. 12. 2016 skupaj s kuverto, iz katere izhaja, da toženec pisanja ni dvignil, ter posledično tudi dopis z dne 27. 1. 2017. Ker je stališče sodišča, da se je toženec zavezal kot porok, napačno, je napačna tudi na njem temelječa obrazložitev sodišča glede pretrganja zastaranja. Toženca zavezuje zgolj pogodba o pristopu k dolgu, kar pomeni, da ravnanja tožnice v razmerju do glavnega dolžnika v izvršilnem postopku nimajo pravnih učinkov naproti tožencu. Ker kreditna pogodba št. 112942 ni bila veljavno odpovedana v razmerju do toženca, potem lahko toženec dolguje zgolj anuitete, za katere velja triletni zastaralni rok. Ker je tožnica vtoževala enotno terjatev, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožnica ni dokazala višine zahtevka za primer, ki ga zagovarja toženec v pritožbi. Tožbeni zahtevek je treba presojati glede na dejansko in pravno stanje terjatve ob vložitvi tožbe, saj sicer čas odločanja sodišča odreja višino zahtevka. Obravnavana sodba je sodba presenečenja, ki nima osnove niti v dokaznem gradivu niti v pravu.

4Zaradi napačne odločitve o glavni stvari se toženec pritožuje tudi zoper sklep z dne 5. 12. 2017, s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških.

5V obeh pritožbah toženec priglaša pritožbene stroške.

6Tožnica je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8V tej pravdi tožnica zahteva od toženca plačilo denarnega zneska v višini 158.257,00 EUR na temelju Kreditne pogodbe št. 112942, ki so jo 12. 7. 2010 sklenili tožnica kot kreditodajalec, M. P. kot kreditojemalec ter M. P. s. p. in M. d. o. o. kot poroka, Izjave poroka (toženca) z dne 2. 11. 2011 in Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011, ki jo je toženec sklenil kot pristopnik k dolgu M. P. iz naslova omenjene kreditne pogodbe. Zatrjuje predčasen odstop od kreditne pogodbe zaradi neizpolnitve s strani toženca in ostalih dolžnikov. Terjatev, ki jo (primarno) vtožuje, je sestavljena iz zapadlih neplačanih obrokov kredita do razdora pogodbe dne 8. 3. 2012, ostanka vrednosti kredita na dan razdora pogodbe ter zamudnih obresti od glavnice, kapitaliziranih na dan vložitve tožbe.

9Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zaključilo je, da se je toženec z Izjavo poroka z dne 2. 11. 2011 v povezavi s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011 pravno veljavno zavezal kot porok in plačnik oziroma kot solidarni porok za obveznost kreditojemalca M. P. po Kreditni pogodbi št. 112942. Ta zaključek toženec s pritožbo utemeljeno izpodbija.

10Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila navedena poroštvena izjava podana 2. 11. 2011, pogodba o pristopu k dolgu pa je bila sklenjena en dan pozneje (3. 11. 2011), kar izhaja tudi iz ugotovitev izpodbijane sodbe¹. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da je toženec istočasno podal poroštveno izjavo in sklenil pogodbo o pristopu k dolgu.² Posledično je vsebino Izjave poroka z dne 2. 11. 2011 in s tem povezano vprašanje, ali je bil toženec ustrezno seznanjen z vsebino poroštvene obveznosti, neutemeljeno presojalo v povezavi s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011, s katero toženec kot nesporno ugotavlja, koliko znaša informativni obračun in neplačane zapadle obveznosti po kreditni pogodbi na dan 3. 11. 2011 in potrjuje, da razume vsebino in pravne posledice predmetne pogodbe, da mu je znana vsebina Kreditne pogodbe št. 112942, pogodbenih pogojev navedene pogodbe in amortizacijski načrt k pogodbi. Ob upoštevanju zgolj vsebine Izjave poroka z dne 2. 11. 2011, ki jo je treba presojati v trenutku, ko je bila dana, in ne tudi vsebine Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011, je ocena sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogla ostati neznana vsebina in višina obveznosti, za katero je dal poroštvo, napačna. Utemeljen pa je ugovor toženca, da gre v skladu s 1013. členom OZ za nično poroštveno izjavo. V navedenem členu OZ je določeno, da poroštvena pogodba poroka zavezuje le, če da pisno poroštveno izjavo. Ker porok neodplačno jamči za tujo obveznost, ga ta določba varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Tak namen obličnosti terja, da mora biti v poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 1013. člena OZ ni izpolnjen.³ Izjava poroka z dne 2. 11. 2011 (priloga A9), kot utemeljeno opozarja toženec, ne vsebuje vrednosti terjatve, na katero se poroštvo nanaša, dobe, višine mesečnega obroka, datuma zapadlosti prvega obroka, datuma zapadlosti zadnjega obroka in EOM (navedene rubrike so ostale na izjavi neizpolnjene). Navedeno je (zgolj), da toženec prevzema poroštvo in jamči kot porok in plačnik za terjatve po Kreditni pogodbi št. 112942, kar pa ne zadošča. Označba številke kreditne pogodbe, za katero se daje poroštvo, namreč ničesar ne pove o bistvenih elementih obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo.⁴ Izjava poroka z dne 2. 11. 2011 zato ne ustreza obličnosti, predpisani v 1013. členu OZ. Kot taka je nična in toženca ne zavezuje.

11Utemeljena je sicer tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011 in Izjave poroka z dne 2. 11. 2011 neutemeljeno sklepalo na obstoj poroštvene pogodbe oziroma da je bil namen pravdnih strank, da toženec jamči za terjatev tožnice kot porok in plačnik. Pristopa k dolgu in poroštva ni mogoče enačiti. Gre namreč za različna pravna instituta, ki sta posebej urejena v OZ (pristop k dolgu je urejen v 432. in 433. členu, poroštvo pa v XXIX. poglavju OZ). Razlika med njima je zlasti v tem, da je pristopnik k dolgu zavezan upniku kot dolžnik in izpolnjuje svoj dolg, zaradi česar v primeru izpolnitve dolga nima pravice do regresa nasproti prvotnemu dolžniku, kar pa ne velja za poroka, ki jamči za tuj dolg.⁵ Ker iz Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011 izhaja, da se je toženec zavezal kot pristopnik k dolgu, na njeni podlagi tako ni mogoče zaključiti, da se je zavezal tudi kot porok, oziroma navedene pogodbe in Izjave poroka z dne 2. 11. 2011 (četudi ta ne bi bila nična) ni mogoče skupaj obravnavati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Da se določena oseba v zvezi z isto obveznostjo naprej zaveže kot porok, nato pa kot pristopnik k dolgu sicer ni izključeno.

12Glede na vse navedeno je napačen zaključek izpodbijane sodbe, da toženec na podlagi Izjave poroka z dne 2. 11. 2011 v povezavi s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011 jamči za terjatev tožnice po Kreditni pogodbi št. 112942 kot solidarni porok. Tožbeni zahtevek zato na podlagi poroštva ni utemeljen.

13Ker tožnica tožbenega zahtevka ni gradila zgolj na poroštvu, temveč tudi na Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011, je bilo treba njegovo utemeljenost presojati tudi na tej podlagi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, ki je pritožnik konkretizirano ne izpodbija, da so pogodbene stranke (med drugim toženec kot pristopnik k dolgu) sklenile (oziroma je bila njihova volja takšna) pogodbo o pristopu k dolgu po Kreditni pogodbi št. 112942. Ker je bila po neizpodbijanih ugotovitvah izpodbijane sodbe terjatev kreditojemalca v Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011 zadostno opisana, toženca navedena pogodba zavezuje. Učinek in veljavnost dejanj tožnice zoper toženca (postopek opominjanja, odpoved kreditne pogodbe in zastaranje terjatve tožnice) je bilo zato treba presojati po pravilih, ki veljajo za razmerje med pristopnikom k dolgu in upnikom in ne po pravilih, ki veljajo za razmerje med porokom in upnikom.⁶

14Pristopnik k dolgu je na podlagi 432. člena OZ odgovoren upniku za izpolnitev obveznosti poleg prvotnega dolžnika. Kot že pojasnjeno, je zavezan kot dolžnik in izpolnjuje svoj dolg. Ravnanja tožnice zaradi neizpolnitve obveznosti po Kreditni pogodbi št. 112942 je zato treba samostojno (posebej) obravnavati v razmerju do toženca, kot pravilno navaja toženec v pritožbi, oziroma ta njena ravnanja, ki so bila usmerjena zoper prvotnega dolžnika, ne učinkujejo tudi zoper toženca.⁷ Tožnica mora (med drugim) izkazati, da je bila za toženca predmetna kreditna pogodba veljavno razdrta.

15Tožnica je (primarno) trdila, da je dolžnike večkrat opominjala na plačilo neporavnanih obveznosti po predmetni kreditni pogodbi. Z dopisom z dne 15. 2. 2012 naj bi toženca obvestila, da znašajo zapadle neplačane obveznosti po kreditni pogodbi 5.596,07 EUR in ga pozvala, da dolg v celoti poravna v roku 15 dni, sicer bo prisiljena predčasno razdreti kreditno pogodbo. Ker toženec (niti ostali dolžniki) navedenega dolga ni plačal, je tožnica dne 8. 3. 2012 skladno s pogodbenimi pogoji kreditno pogodbo predčasno razdrla in o tem obvestila tudi toženca. Toženec je v tej zvezi v odgovoru na tožbo ugovarjal, da nobenega izmed omenjenih opominov oziroma dopisov ni prejel ter da tožnica ni predložila dokazov o tem, da in kdaj jih je poslala tožencu. Glede na navedeno in ker tako iz Pogodbenih pogojev - točki 6.b in 6.e (priloga A3) kot tudi iz določbe 105. člena OZ, ki ureja prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve v primeru, ko pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, izhaja, da mora upnik pred odstopom od pogodbe dolžniku pustiti primeren dodaten rok za izpolnitev,⁸ bi morala tožnica dokazati, da je tožencu poslala dopis z dne 15. 2. 2012, in to ne glede nato, ali je treba upoštevati prejemno teorijo, za kar se zavzema toženec, ali oddajno teorijo, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje.⁹ Sodišče prve stopnje je na podlagi Obvestila/dopisa z dne 15. 2. 2012 (priloga A26) zaključilo, da je tožnica izkazala, da je dne 15. 2. 2012 toženca opomnila na izpolnitev obveznosti in mu omogočila 15-dnevni dodatni rok za izpolnitev, kar toženec utemeljeno graja. Zgolj na podlagi dopisa z dne 15. 2. 2012 oziroma njegove kopije, pa čeprav je na njem naveden naslov, ki ga je toženec sporočil tožnici in na njem tudi živi, namreč ni mogoče šteti za dokazano, da je tožnica navedeni dopis tožencu tudi poslala. Navedeno bi tožnica lahko dokazala na primer s podatki oddajne knjige, povratnico in podobnim. Ker tožnica, kot je moč razbrati iz njenih navedb, takšnih dokazov nima, ker je navedeni dopis kot tudi dopis z dne 8. 3. 2012 o prekinitvi pogodbe tožencu poslala z navadno pošto (glej prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 5. 12. 2016), in jih zato tudi ni predložila v tem postopku, ni s stopnjo prepričanja dokazala, da in kdaj je bil dopis z dne 15. 2. 2012 tožencu poslan. Ker je, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, obvestilo z dodatnim rokom za izpolnitev predpostavka za razvezo pogodbe in predčasno zapadlost celotne terjatve (105. člen OZ ter točka 6b in 6e Pogodbenih pogojev), je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila Kreditna pogodba št. 112942 za toženca veljavno razdrta dne 8. 3. 2012, zaradi česar ga zadenejo zakonske posledice nepravočasne izpolnitve. Tožbeni zahtevek je zato tudi na navedeni (dejanski) podlagi neutemeljen.

16Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (14. točka), je tožnica med postopkom podala nove oziroma dodatne trditve. Navedla, da je iz previdnosti dne 27. 12. 2016 tožencu ponovno poslala opomin s 15-dnevnim rokom za izpolnitev terjatve. Toženec je bil o priporočeni pošiljki obveščen 30. 12. 2016, vendar je ni dvignil. Ker terjatve ni poravnal, je tožencu dne 27. 1. 2017 znova poslala odpoved kreditne pogodbe, ki jo je sprejel 30. 1. 2017. Pojasnila je, da ob upoštevanju navedene odpovedi obračunana terjatev na dan 30. 1. 2017 znaša 172.389,25 EUR, kar je več kot obračunana terjatev po tožbenem zahtevku, zaradi česar uveljavlja svojo terjatev le do zneska, ki ga uveljavlja v tožbi. Predložila je tudi nov obračun terjatve z dne 6. 2. 2017 - priloga A 55 in A56 (glej tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 6. 2. 2017). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2017 pa je tožnica priložila obračun terjatve na dan 1. 6. 2017, ko bi, ne glede na odpoved pogodbe, zapadel še zadnji obrok in ostanek kredita. Pojasnila je, da predloženi izračun na dan 1. 6. 2017 (priloga A57) velja v primeru, če bi bilo sprejeto stališče, da nobena odpoved pogodbe ni bila veljavna. Iz povzetega izhaja, da tožnica v tej pravdi uveljavlja en tožbeni predlog, vendar pa se je med postopkom sklicevala na dodatni dejanski podlagi oziroma je podala nove trditve, ki predstavljajo podlago drugega zahtevka, kakor je bil uveljavljan s prvotno tožbo¹⁰. Gre za naknadno kumulacijo zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik spremembe tožbe,¹¹ česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. O nobeni od predlaganih sprememb tožbe namreč ni odločilo (primerjaj 185. člen ZPP).

17Ker je torej sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo na podlagi primarne dejanske podlage, ob upoštevanju dodatnih dejanskih podlag pa tožbe ni obravnavalo, niti o spremembi tožbe še ni odločilo, je bilo treba pritožbama ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka), sklep o stroških pa v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave že iz razloga, ker je treba najprej odločiti o spremembi tožbe, kar je v pristojnosti prvostopenjskega sodišča.

18Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju najprej odloči o predlagani spremembi tožbe z dne 6. 2. 2017 in 21. 6. 2017. Če bo (eno ali obe) spremembi tožbe dovolilo, bo moralo ugovore toženca glede postopka opominjanja, odpovedi kreditne pogodbe in zastaranja terjatve tožnice presojati tudi upoštevajoč spremenjeno (dodatno) dejansko podlago. Upošteva naj tudi v tej odločbi zavzeta (materialnopravna) stališča v zvezi z Izjavo poroka z dne 2. 11. 2011 in Pogodbo pristopu k dolgu z dne 3. 11. 2011.

19Razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških, je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

20Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dvakrat navedlo, da gre za Izjavo poroka z dne 2. 11. 2011, kar je tudi datum, ki je naveden na izjavi (priloga A9), datum 3. 11. 2011 pa je kot datum sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu večkrat naveden v 21. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je bila navedena pogodba sklenjena 3. 11. 2011, je navedla tudi tožnica v tožbi.
² Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ni moč razbrati, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sprejelo navedeni zaključek.
³ Primerjaj sklep VS RS II Ips 232/2005 in odločbe VSL I Cp 3952/2008, I Cp 1324/2012 in in I Cpg 1692/2013.
⁴ Primerjaj sklep VS RS II Ips 232/2005 in sodbo VSL I Cpg 1692/2013.
⁵ Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 624.
⁶ Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je učinek in veljavnost dejanj tožnice zoper toženca presojalo po navedenih pravilih, vendar pa nato med drugim ugotavljalo, ali je tožnica vročala opomin pred tožbo in dopis o odpovedi kreditne pogodbe tudi tožencu.
⁷ Navedeno med drugim pomeni, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku ne učinkuje tudi nasproti tožencu, kar je drugače kot v primeru poroštva - 1034. člen OZ.
⁸ Podobno določbo glede obveznosti upnika, da pred razdorom pogodbe določi dolžniku dodaten rok za izpolnitev zapadlih obveznosti, vsebuje 15. člen ZPotK-1, na katerega se sklicuje toženec.
⁹ Po obeh teorijah mora upnik poslati dolžniku obvestilo z dodatnim rokom. Razlika med njima pa je v tem, da mora dolžnik po prejemni teoriji obvestilo za to da učinkuje tudi prejeti, po oddajni pa ne. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da četudi v primeru odstopa od pogodbe po 105. členu OZ velja splošno pravilo, da izjava volje učinkuje od njenega prejema, je treba uporabiti izjemo od tega pravila v primeru, ko upnik pošlje dolžniku obvestilo z dodatnim rokom na naslov, na katerem biva, dolžnik pa pošiljke (neopravičeno) ne sprejme, kar upnik dokaže npr. s kopijo povratnice. V nasprotnem primeru bi namreč upniku dejansko odvzeli možnost, da razdre kreditno pogodbo zaradi neizpolnitve v primerih, ko se dolžnik izogiba prejemu poštne pošiljke in pričakuje, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitve pogodbenih določil - primerjaj VSL sklep III Ip 5039/2012.
¹⁰ Da gre za različne zahtevke potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica za vse tri dejanske podlage podala različne obračune terjatve po Kreditni pogodbi št. 112942.
¹¹ Primerjaj D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 197, ter VS RS sodbo in sklep II Ips 297/2016.