VSL Sodba I Cp 240/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva od toženke plačilo 13.088,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora toženki plačati 1.041,56 EUR pravdnih stroškov.

2Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da položaj dolžnika pri odstopu terjatve v izterjavo v izvršilnem postopku ureja 4. odstavek 425. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ureja rubež terjatve in prenos zarubljene terjatve v izterjavo upniku. V skladu s 107. členom ZIZ upnik z rubežem dolžnikove terjatve pridobi na njej zastavno pravico. Iz kronološkega stanja zadeve je razvidno, da je toženka najkasneje 26. 8. 2014 vedela, da je terjatev, ki jo je v izvršilnem postopku VL 202288/2013 izterjevala družba A., d. o. o., (v nadaljevanju A.) prenesena v izterjavo tožniku in je v skladu s sklepom o rubežu s 5. 3. 2014 ne sme poravnati nikomur drugemu razen tožniku. Posledic nastanka zastavne pravice ZIZ sicer ne določa, določa pa jih 180. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem more dolžnik zastavljene terjatve po prejemu obvestila o zastavitvi veljavno izpolniti samo zastavnemu upniku. To posledico je sodišče spregledalo in svojo odločitev oprlo na ureditev pogodbenega odstopa terjatve v izterjavo, ki pa ne pride v poštev, saj pri pogodbenem odstopu terjatve v izterjavo ne nastane zastavna pravica.

Toženka ni smela izpolniti svoje obveznosti neposredno družbi A., saj ji je bilo to prepovedano. Sodišče se je tudi pomanjkljivo opredelilo do tožnikovih navedb o odškodninski odgovornosti toženke. Ni sporno, da toženka ni sama opravila izpolnitve po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve v izterjavo, temveč v prisilni izterjavi v izvršilnem postopki. To pa še ne pomeni, da je toženka prosta obveznosti. V izvršilnem postopku VL 202288/2013 med družbo A. kot upnikom in toženko kot dolžnikom, je toženka svoji poslovni banki zamolčala, da je bila terjatev družbe A. do nje sodno zarubljena in prenesena v izterjavo tožniku in s tem tudi zamolčala, da ji je prepovedano poravnati terjatev družbi A. Poslovni banki, ki ji navedena sklepa nista bila vročena s strani toženca, je poplačala toženkino terjatev do družbe A. bistveno kasneje, kot sta omenjena sklepa postala pravnomočna. Zato so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, s katerimi pa se sodišče prve stopnje sploh ni podrobneje ukvarjalo, ker je izhajalo iz stališča, da je bila toženka upravičena svojo obveznost izpolniti tudi svojemu prvotnemu upniku.

Ne glede na poplačilo prvotnega upnika v izvršilnem postopku VL 202288/2013 tožnikova zarubljena in v izterjavo prenešena terjatev ni ugasnila oziroma se je spremenila v odškodninsko terjatev. Toženka bi morala storiti vse, da bi svojo poslovno banko seznanila s prepovedjo plačila terjatve družbi A. Če dolžnosti obveščanja ne bi bilo, bi se vsaka pravna oseba, ki ima pri banki odprt račun, lahko izognila posledicam rubeža terjatve in s tem oškodovala upnika. Da bi se tožnik lahko poplačal iz naslova zarubljene terjatve upnika A. do toženke iz sklepa o izvršbi VL 202288/2013, če bi toženka obvestila svojo poslovno banko o tem, izhaja iz tega, da je tožnik terjatev prvotnega upnika sodno zarubil, preden je banka toženke nakazala denarna sredstva upniku A. ter po rubežu in prenosu terjatve. To pa pomeni, da je na zarubljenih sredstvih tožnik še pred nakazilom pridobil podzastavno pravico. Pravna posledica podzastavne pravice je, da poslovna banka toženke ob vednosti, da takšna pravica tožnika obstoji, ne bi smela izplačati denarnih sredstev prvotnemu upniku A., temveč tožniku.

3Toženka je na pritožbo obširno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo¹, da je bil v izvršilnem postopku VL 31747/2013 tožnika kot upnika zoper družbo A. kot dolžnico, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, izdan sklep s 5. 3. 2014, da se izvršba nadaljuje z rubežem terjatve 13.088,10 EUR, ki jo ima dolžnica A. do svoje dolžnice B., d. o. o., (to je sedanja toženka) na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202288/2013 s 13. 12. 2013. Okrajno sodišče v Novi Gorici je nato izdalo še sklep o prenosu terjatve v izterjavo (ne pa o prenosu namesto plačila, ki bi imel drugačne posledice)² s 17. 6. 2014. S sklepom o rubežu je bilo dolžnikovi dolžnici (v tem postopku toženki) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici A., slednji pa prepovedano izterjati terjatev.

6Tožnik si vsebino sklepa napačno oziroma po svoje razlaga, ko meni, da je bilo dolžnikovi dolžnici (v tem postopku toženki) prepovedano, da poravna terjatev komurkoli razen tožeči stranki. Tožnik je s sklepoma o rubežu in prenosu v izterjavo dobil (le) procesno legitimacijo izterjati terjatev (česar se je lotil šele s tožbo, obravnavano v tej zadevi). Toženi stranki s sklepoma o rubežu terjatve in prenosom v izterjavo nikakor ni bilo (in tudi ne bi moglo biti) naloženo, da terjatev poravna tožniku.

7Odločilno je torej, da je tožnik (kot upnik v izvršilni zadevi VL 31747/2013) na podlagi sklepa o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo³ dobil pravico zahtevati od toženke kot dolžničine dolžnice izplačilo zneska ter pravico storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve (1. odstavek 120. člen ZIZ)⁴. Prenos terjatve v izterjavo pomeni, da se na prejemnika terjatve prenese upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za upnico. Dolžnikov dolžnik ni potisnjen v položaj upnikovega dolžnika⁵, sklicevanje na določbo 180. člena SPZ⁶ pa ni na mestu. Prav ima sicer pritožnik, ko pojasnjuje, da je v skladu s 3. odstavkom 107. člena ZIZ z rubežem pridobil zastavno pravico na terjatvi.⁷ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je treba izhajati iz izhodišča, da je ZIZ glede vprašanja posledic za veljavnost dolžnikove izpolnitve lex specialis. V 1. odstavku 107. člena ZIZ povsem jasno določa, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače⁸ za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za “prisilno“ cesijo, ne za “prisilno“ zastavno pravico. Določba 3. odstavka 107. člena ZIZ ima svoj pomen⁹ v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice, s tem pa vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot 1. odstavek 107. člena ZIZ določala posledice rubeža denarne terjatve. Za cesijo v izterjavo (in prenos v izterjavo, ki je posledica rubeža terjatve, v tem pogledu ni nič drugačen¹⁰, z izjemo njegove prisilnosti) je značilno, da terjatev ne preide iz cedentovega premoženja.¹¹ Zato ima sodišče prve stopnje popolnoma prav, ko pojasnjuje, da je toženkina (sicer neprostovoljna izpolnitev) upnici pravilna in je povzročila prenehanje terjatve.

8Ne glede na to, bi lahko tožena stranka za izpolnitev odškodninsko odgovarjala, če bi bile za to izpolnjene predpostavke iz 131. člena OZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na odškodninski podlagi, je prav tako treba izhajati iz vsebine sklepov, s katerima je prišlo do rubeža terjatve in prenosa v izterjavo. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je bilo toženi stranki s sklepom o rubežu (povsem v skladu s 1. odstavkom 107. člena ZIZ) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici, družbi A. Če bi tožena stranka prostovoljno poravnala terjatev družbi A., bi njeno ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Tožena stranka pa ni ravnala v nasprotju z ZIZ oziroma sklepom o rubežu, njena izpolnitev ni bila prostovoljna, ampak prisilna. Podlago je imela v sklepu o izvršbi in odredbi sodišča, po katerih je ravnala in morala ravnati banka kot dolžničina dolžnica¹².

9Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je podana odškodninska odgovornost toženke, ker v izvršilni zadevi VL 202288/2013 ni obvestila banke o sklepih o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo. Toženka ni bila dolžna obvestiti banke o sklepih. Še več - četudi bi toženka obvestila banko o rubežu in prenosu terjatve, ta na podlagi obvestila/naloga toženke kot dolžnice, ob tem, ko iz odločb v izvršilni zadevi VL 31747/2013 (pa tudi v zadevi VL 202288/2013) ne izhaja, da bi bilo morebiti banki prepovedano izplačilo prvotni upnici A., ne bi smela opustiti izvršitve pravnomočnega sklepa o izvršbi. To pomeni, da toženkina opustitev obvestila banki ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Banka lahko (v izvršilnem postopku) ukrepa le na podlagi procesnih dejanj sodišča (nalogov, odredb in sklepov v konkretni zadevi), ne pa na podlagi ravnanja/nalogov dolžnika. Zato je glede na fazo postopka v njem ravnala na podlagi sodnih odločb, ki jih je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni (bilo) nobene podlage, da banka (za toženko) plača zarubljeno terjatev tožniku.

10Ker do prenehanja obveznosti tako ni prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženke, pač pa je do plačila prvotne upnice prišlo v izvršilnem postopku z izterjavo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, je bil tožbeni zahtevek tudi na odškodninski podlagi pravilo zavrnjen.

11Ker je torej pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP in 2. odstavek 154. člena ZPP). To pa velja tudi za toženca, ki v odgovoru na pritožbo ne navede razlogov, ki bi v primeru utemeljenih pritožbenih razlogov lahko izboljšali njegov procesni položaj. Glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora na pritožbo, stroškov za sestavo slednjega ni mogoče umestiti med potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku je namreč zahteva, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.¹³

¹ In dejanske ugotovitve, ki bodo povzete, niso izpodbijane.
² Tu je (bilo) izvršilno sodišče vezano na upnikov predlog (prim. 114. člen ZIZ: Na upnikov predlog prenese sodišče nanj zarubljeno terjatev v izterjavo ali namesto plačila.)
³ Ta, še enkrat, ne posegata v pravice dolžnikove dolžnice - toženke, saj je s prenosom v izterjavo pridobil tožnik le pravico, da namesto svoje dolžnice, družbe A., izterja zarubljeno terjatev, pridobil je torej procesno aktivno legitimacijo glede terjatve svoje dolžnice.
⁴ Tožnik (kot upnik) lahko (šele) s tožbo zahteva plačilo prenesene terjatve od toženke (kot dolžnikove dolžnice; prim. 123. člen ZIZ), a ima slednja možnost uveljavljanja ugovorov, ki jih bi imela proti upnici, družbi A. (prim. 3. odstavek 120. člen ZIZ).
⁵ Prim. Radoševič, A., Izvršba na denarno terjatev dolžnika, Pravna praksa, 2010, št. 13, str. 14-15.
⁶ Katere uporabo naj bi po pritožnikovem prepričanju terjala določba 3. odstavka 107. člena ZIZ.
⁷ Izhajajoč iz splošnih pravil je torej pridobil ločitveno pravico, na katero uvedba stečajnega postopka ne bi smela vplivati (19. člen: „Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja“ v zvezi s 1. odstavkom 279. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). To olajšuje tožnikov položaj v odnosu do njegove dolžnice, a na obveznost tožene stranke prav v ničemer ne vpliva. Prim. (v nekoliko drugačni situaciji): Debevec, J., Dileme delodajalca kot dolžnikovega dolžnika, Odvetnik, 2012, št. 58, str. 18.
⁸ Od Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je pred tem urejal zastavno pravico.
⁹ Podobno kot zastavna pravica pri izvršbi na nepremičnine.
¹⁰ Drugačen pa je v tem, da dolžnik ne sme prostovoljno izpolniti upniku.
¹¹ Prim. Juhart, A. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 602 in tam citirani avtorji.
¹² Tožnik pa ni naredil ničesar, da bi to preprečil, četudi bi lahko.
¹³ Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 22.