114. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sklep o prenosu terjatve, s katerim sodišče na upnikov predlog prenese nanj zarubljeno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika v izterjavo ali namesto plačila (114. člen ZIZ), sme sodišče izdati, ko so za to izpolnjeni procesni pogoji, med katerimi je najpomembnejši ta, da je sklep o rubežu terjatve že pravnomočen (115. člen ZIZ). Namen določbe drugega odstavka 115. člena ZIZ je v varstvu upnika in ne dolžnika. Upnik je namreč tisti, ki potrebuje informacijo o tem, ali dolžnikov dolžnik zarubljeno terjatev priznava in ali je ta pripravljen dolg poravnati.

Dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo.

V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata. Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.

Dodatna pokojnina, ki se izplača članu pokojninskega sklada, je denarna terjatev (ob predpostavki, da so za izplačilo izpolnjeni zakonski pogoji določeni v ZPIZ-2). Enako pa velja tudi za pravico do izplačila odkupne vrednosti premoženja. V obeh primerih je dolžnik ob izpolnitvi določenih pogojev upravičen do denarnega izplačila. Temeljno materialno upravičenje torej, ki ga vključuje konkretna terjatev dolžnika, je upravičenje zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je plačilo določenega denarnega zneska (ali v obliki denarne rente ali predčasnega izplačila odkupne vrednosti). To pomeni, da je terjatev dolžnika iz naslova privarčevanih sredstev kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence denarna terjatev in ne kakšna druga premoženjska pravica.

Nedvomno je v primeru, ko je sklep izvršilnega sodišča o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo izdan, podan pravni interes upnika, da se kot intervenient v pravdi pridruži dolžniku, ki vtožuje zarubljeno in preneseno terjatev. Enako pa po presoji pritožbenega sodišča velja tudi v položaju, ko sicer sklep o prenosu terjatve v izterjavo še ni izdan, terjatev pa je bila že zarubljena z vročitvijo sklepa o njenem rubežu dolžnikovemu dolžniku. Predlagatelj intervencije ima namreč v teku izvršbo, katere predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) je terjatev, o kateri se odloča v predmetnem pravdnem postopku in na kateri ima zastavno pravico in s tem prednostno pravico do poplačila. Uspešnost predlagateljeve (nadaljnje) izterjave zadevne zarubljene terjatve od tožene stranke (v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v izvršilnem postopku) je odvisna tudi od uspeha tožeče stranke v predmetni pravdi in bo tako odločitev vplivala na njegov pravni položaj v izvršilnem postopku.

V prvem odstavku 107. člena ZIZ povsem jasno določa, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za “prisilno“ cesijo, ne za “prisilno“ zastavno pravico. Določba tretjega odstavka 107. člena ZIZ ima svoj pomen v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice, s tem pa vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ določala posledice rubeža denarne terjatve. Ne glede na to bi lahko tožena stranka za izpolnitev odškodninsko odgovarjala, če bi bile za to izpolnjene predpostavke iz 131. člena OZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na odškodninski podlagi je treba izhajati iz vsebine sklepov, s katerima je prišlo do rubeža terjatve in prenosa v izterjavo. Toženi stranki je bilo s sklepom o rubežu (povsem v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIZ) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici, družbi A. Če bi tožena stranka prostovoljno poravnala terjatev družbi A., bi njeno ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi

Sklep o prenosu terjatve v izterjavo predstavlja zgolj procesno-tehničen sklep, ob njegovi izdaji pa sodišče ne preverja obstoja in višine izterjevane terjatve.

Fiduciarni račun odvetnika ni vezan (ločen) na posamezno stranko, ampak je zbirni račun, na katerem so zbrana denarna sredstva vseh strank, torej tudi premoženje, ki ni dolžničino. Že ta okoliščina ne dopušča izvršbe na računu v skladu s 138. členom ZIZ, saj bi organizacija za plačilni promet lahko za izterjavo dolžničine obveznosti posegla tudi na denarna sredstva, ki niso njena. Komu pripadajo sredstva, ki so vodena na odvetnikovem fiduciarnem računu, namreč organizaciji za plačilni promet zaradi pojasnjenega načina vodenja sredstev na ime odvetnika, ni znano. Šele odvetnik je tisti, ki v skladu z mandatnim razmerjem izroči denarna sredstva posameznim strankam. V tej fazi pa ima upnik možnost, da poseže na terjatev stranke do odvetnika iz mandatnega razmerja, še preden ta denar izroči svoji stranki (rubež in prenos terjatve - 107. in 114. člen ZIZ).

S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve, ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika. S sklepom o prenosu upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. V sklepu o rubežu mora biti terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ni treba, da bi moral upnik že v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva.

Ustavno sodišče je določbo, ki predvideva sankcijo takojšnjega zavrženja pritožbe, če odvetnik ne predloži pravilnega in popolnega pooblastila, razveljavilo, kolikor se nanaša na postopek s pravnim sredstvom pritožbe. Terjatev, ki naj bo predmet izvršbe, mora biti opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati, saj je dopustno zarubiti le določno opredeljeno terjatev, pa tudi prenos terjatve je mogoč le, če je terjatev konkretizirana, kar je še toliko bolj pomembno pri predlaganem prenosu namesto plačila.

Glede na odpravljeno pravnomočnost sklepa o rubežu (izdanega dne 28. 4. 2014), je odpadla zakonita podlaga za izdajo sklepa o prenosu (izdanega dne 10. 9. 2014) iz prvega odstavka 115. člena ZIZ, po kateri sme sodišče sklep o prenosu terjatve izdati šele, ko postane sklep o rubežu pravnomočen.

Zarubi se lahko le terjatev, ki je konkretno opredeljena, le tako zarubljena terjatev pa se lahko nato prenese upniku bodisi v izterjavo bodisi namesto plačila. Pri slednjem je opredelitev terjatve na način, da jo je mogoče identificirati, še toliko bolj pomembna, saj je že s samim prenosom upnik poplačan toliko, kolikor znaša prenesena terjatev. V primeru, ko ni jasno, katera oziroma kolikšna terjatev je bila zarubljena, zato (kljub pravnomočnosti sklepa o rubežu) njen prenos ni mogoč.

Za pogoje pobotanja se štejejo tudi likvidnost, izterljivost in zapadlost terjatve (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča vsi ti pogoji niso izpolnjeni, saj je bila upnikova terjatev, ki je predmet izterjave v tem izvršilnem postopku, zarubljena v drugi izvršilni zadevi (In 1), ki se vodi med P.S. kot upnikom in družbo K. d.o.o. kot dolžnikom.

S sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj terjatve, še manj pa je s tem sklepom dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev.

Z izdajo sklepa o rubežu terjatve in po njegovi pravnomočnosti še sklepa o prenosu zarubljene terjatve na upnika, postane upnik cesionar dolžnikove terjatve, vprašanje, kako bo tako pridobljeno terjatev uveljavljal, pa ni več stvar konkretnega izvršilnega postopka. Zato dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, oz., da je bila predhodno prenešena na drugega upnika, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe.

Ob odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve dolžnika zoper njegovega dolžnika izvršilno sodišče nima podlage za presojo obstoja te terjatve.

Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.

Izvršilno sodišče se ni dolžno in upravičeno spuščati v vprašanje obstoja oziroma spornosti ali nespornosti terjatve, za katero upnik trdi, da jo ima dolžnik proti svojemu dolžniku.