425. člen OZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona. Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha. Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Pritožnica navaja, da je med drugim v imenu in za račun A., d. o. o. upravičena sodno izterjati dolgovane zneske. Takšen položaj pa se prilega kvečjemu odstopu terjatve v izterjavo (drugi odstavek 425. člena OZ), na podlagi česar pa pritožnica tudi ne more uspeti, saj ne prereka, da je toženka obveznost izpolnila A., d. o. o. Zgolj določitev osebe, ki ji naj upnik izpolni, ne pomeni, da je ta tretja oseba postala tudi upnik, če pri tem izrecno ne gre za cesijo.

Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel 29. 7. 2020, pritožnik pa je tožbo po splošnih pravilnih obligacijskega prava (tudi) proti dolžnici vložil že po začetku stečajnega postopka. Tožbo je spremenil šele 29. 12. 2021, to je po poteku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Ne drži pritožbena navedba, da za spremembo tožbe ni predpisan noben prekluzivni rok, saj prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP izrecno določa (prekluzivni) rok, v katerem je potrebno vložiti izpodbojno tožbo. Sodna praksa glede spremembe tožbe po poteku prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP je jasna: takšna sprememba ni dopustna, če se je že iztekel rok za vložitev izpodbojnega in povračilnega zahtevka po 277. členu ZFPPIPP.

Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji. Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sa

Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi. Tožnik bi v reviziji moral izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen. Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo. V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.

Avtorsko delo kot stvaritev je nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati. Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu. Upniku je bilo z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice.

Novejša sodna praksa stoji na stališču, da 143. člen ZD, ki ureja institut ločitve zapuščine, ne določa pogoja prezadolženosti. Zato bi upoštevanje tega pogoja pomenilo nedopustno preširoko razlago te določbe. Okoliščina, da naj bi bili pri zapustničini nepremičnini vknjiženi hipoteki v korist ločitvenih upnikov, slednjima ne jemlje pravnega interesa za vložitev predloga za ločitev zapuščine.

V obravnavani zadevi je odločilno, da je obstajalo soglasje o tem, da bo financiranje (posojanje denarja za točno določen namen) potekalo po etapah ("projektno") in da morajo biti za vsako izpolnjene posebne predpostavke - za veljavnost vsake posamezne pogodbe (povezane s skupnim, že omenjenim namenom) morajo biti izpolnjene posebne predpostavke, in če slednje niso podane, lahko odpade tudi pogodbeni temelj celotnega posla (ali okvirne pogodbe z odloženim pogojem).

Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Obravnavana izvršba bi bila nedopustna samo, če bi denarna sredstva revidentovega dolžnika v prvi izvršbi ne le prispela na račun davčnega organa, ampak bi tam tudi (dokončno) ostala. Šele v tem primeru bi bila terjatev do dolžnikovega dolžnika izterjana in s tem predmetom izvršbe poplačana revidentova obveznost.

Toženka je z licenčnimi pogodbami z dne 6. 1. 2009 pridobila pravice po načelu "vse-pravice-na-enem-mestu" (one-stop-shop). Ta način je koristen za uporabnike in imetnike pravic, saj zmanjšuje stroške kolektivnega upravljanja pravic, zato je lahko licenciranje pravic cenejše. Memorandum in njegovi Dodatki tako predstavljajo skupno tarifo, pri sklenitvi katere je sodelovalo več kolektivnih zastopnikov imetnikov pravic. Sodišče druge stopnje se pravilno ni omejilo na besedno razlago, temveč je v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ upoštevalo tudi namen pogodb. Namen je bil, da se določi enotno plačilo za vse pravice in da ena organizacija ureja vse v zvezi s pobiranjem in izterjavo dogovorjenega plačila. Pri razmerju med toženko, tožnikom in drugimi imetniki pravic ne gre za deljive obveznosti v smislu 393. člena OZ niti za solidarne terjatve, temveč za inkaso cesijo v smislu drugega odstavka 425. člena OZ. Pooblastilo kolektivnim organizacijam, da lahko prevzamejo opravljanje administrativno-tehničnih nalog za druge kolektivne zastopnike, izhaja že iz drugega odstavka 146. člena ZASP, zato posebno dovoljenje UIL v zvezi s tem ni potrebno. Če tožnik ne bi smel

Presoja pravne narave pogodbe o odstopu terjatve je bila potrebna za presojo, ali je terjatev prešla v premoženjsko sfero cesionarja (predlagatelja), ali pa je ostala v premoženjski sferi odstopnika in kateremu od njiju je dolžnik veljavno izpolnil svojo obveznost. Po pravilni presoji vsebine pogodbe kot inkaso cesije, za katero pa po četrtem odstavku 425. člena OZ velja, da dolžnik odstopljene terjatve svojo obveznost lahko veljavno izpolni tudi odstopniku, čeprav je bil obveščen o odstopu, je zato neutemeljena pritožbena kritika neupravičene presoje pravne narave pogodbe o odstopu terjatve.

Dolžnik lahko proti prevzemniku terjatve poda ugovor, ki se nanaša na samo pridobitev terjatve do njega. Če ji terjatev ni bila odstopljena v izterjavo zaradi poplačila njene terjatve do odstopnika, pomeni da jo ima le pravico izterjati. S sklenitvijo cesijske pogodbe cedirana terjatev preide iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. Ravno na podlagi ugotovljenega dejstva, da terjatev ni prešla iz premoženja A. A. v premoženje tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka z A. A. ni sklenila pogodbe o odstopu terjatve.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik odgovornost toženke utemeljuje tudi s trditvami o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Ker zastaranja terjatve za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, ne ureja prvi ampak tretji odstavek 252. člena OZ, bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju ugovor zastaranja presojati tudi ob upoštevanju te določbe. Pritožnik v zvezi s povzetimi trditvami v pritožbi najprej opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je bila med odstopnico in toženko v aprilu 2007 res sklenjena veljavna krovna pogodba in kakšna je bila njena vsebina, sploh ni ukvarjalo, čeprav bi se moralo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, saj gre za odločilno dejstvo. Odločilno je zato, ker je ugotovitev, da je bila pogodba (veljavno) sklenjena, predpogoj, da je mogoče sploh govoriti o njeni kršitvi.

Ker je bila z najemodajalcem, ki je bil v pravdi VI Pg 170/2006 tožen na podlagi njegove poslovne odškodninske odgovornosti, v pogodbenem odnosu le druga tožnica (najemnica), bi lahko imela le ona neposredno odškodninsko terjatev do njega. Bistveno za zavrnitev zahtevka v pravdi VI Pg 170/2006 je bilo torej dejstvo, da ni izkazala lastne škode, ki bi jo lahko uveljavljala zoper najemodajalca, saj sama prvi tožnici (podnajemnici) ni nikoli povrnila škode, ki je tej nastala zaradi kršitve podnajemne pogodbe.

Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

Prenos terjatve v izterjavo ureja drugi odstavek 425. člena OZ, pri čemer se ta institut tudi skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 59/2001 z dne 23. 1. 2002) obravnava kot posebna oblika cesije, sicer imenovana tudi inkaso cesija. Pri odstopu terjatve v izterjavo (inkaso cesija), ravno zato, ker se s cesijo na prevzemnika prenese le upravičenje. Dolžnik zato lahko svojo obveznost še vedno veljavno izpolni odstopniku, kljub dejstvu, da je o cesiji terjatve v izterjavo obveščen.