123. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno. Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana. Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve up

Upoštevaje določbo petega odstavka 97. člena ZIZ po opravljenem poplačilu upnika že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči nesporedno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Izvršitelj tako ob obstoju presežka kupnine dejansko postane dolžnikov dolžnik. Pritožba pa v zvezi s tem pravilno opozarja, da določbe ZIZ upnika ne omejujejo, da poseže na takšno dolžnikovo terjatev. S predlaganim rubežem terjatve bi si tako upnik lahko uspešno zavaroval plačilo svoje terjatve v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka sklep o rubežu terjatev, ki jih je imela do nje družba M. d. o. o., prejela dne 8. 1. 2017 in je tako vedela, da obveznosti iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016 od tega dne dalje ne sme več poravnavati M. d. o. o., ampak jih mora poravnati tožeči stranki, saj je to jasno izhajalo iz sklepa o rubežu. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da najemna pogodba z dne 1. 9. 2016 ne bi več veljala oziroma da v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane najemnine, teh iz kateregakoli drugega razloga ne bi bila dolžna plačevati. Prav tako ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.

S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo.

V prvem odstavku 107. člena ZIZ povsem jasno določa, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za “prisilno“ cesijo, ne za “prisilno“ zastavno pravico. Določba tretjega odstavka 107. člena ZIZ ima svoj pomen v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice, s tem pa vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ določala posledice rubeža denarne terjatve. Ne glede na to bi lahko tožena stranka za izpolnitev odškodninsko odgovarjala, če bi bile za to izpolnjene predpostavke iz 131. člena OZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na odškodninski podlagi je treba izhajati iz vsebine sklepov, s katerima je prišlo do rubeža terjatve in prenosa v izterjavo. Toženi stranki je bilo s sklepom o rubežu (povsem v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIZ) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici, družbi A. Če bi tožena stranka prostovoljno poravnala terjatev družbi A., bi njeno ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi

Upnik iz postopka, v katerem je bila s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo prenesena terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika, bo lahko šele s tožbo (123. člen ZIZ) terjal njeno plačilo od dolžnikovega dolžnika, ta pa bo imel tedaj možnost uveljavljanja ugovorov, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku. Nikakor ni dopustno, da bi imel sklep o prenosu terjatve moč in učinek izvršilnega naslova.

Dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, saj je sicer specifičen udeleženec izvršilnega postopka, vendar pa pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o rubežu terjatve in zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo nima.

Zoper sklep o rubežu dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe, kar pomeni, da v tej fazi izvršilnega postopka (od izdaje sklepa o rubežu do izdaje sklepa o prenosu terjatve) nima pravice do udeležbe v postopku. Nima niti pravice do izjave o obstoju oziroma neobstoju terjatve. Stroški nedovoljenih vlog že po naravi stvari ne sodijo med stroške, ki bi jih upnik neutemeljeno povzročil.

Vse navedeno pomeni, da z rubežem terjatve dolžnika nasproti svojemu dolžniku in prenosom te v izterjavo (lahko tudi namesto plačila) upnik nasproti tretjemu ne pridobi izvršilnega naslova, v kolikor tega nasproti tretjemu nima že sam dolžnik (ta je dolžan vse listine v zvezi z možno izterjavo terjatve predložiti upniku) in si ga bo moral morebiti šele pridobiti, v skrajnem primeru tudi s tožbo. S sklepom o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo (ki sledi sklepu o rubežu terjatve) ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika, zato tak sklep tudi ne predstavlja izvršilnega naslova v korist upnika nasproti dolžnikovemu dolžniku (enako na primer sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Ip 711/2007 in sklep Višjega sodišča Ljubljana, opr. št. III Cp 1047/2006).

Odločba o podelitvi pravice do modela je konstitutivna in ne deklaratorna. Pravica do modela se pridobi z "dnevom vpisa v ustrezen register" (1. odst. 76. čl. ZIL), za datum vpisa v register pa se "šteje datum izdaje odločbe o registraciji modela" (2. odst. 105. čl. ZIL). Časovna omejenost nekaterih pravic industrijske lastnine je izraz kompromisa med na eni strani interesom imetnika pravice industrijske lastnine do monopola, ki mu ga absolutna pravica daje, in na drugi strani družbenim interesom do svobodnega pristopa do dobrin in dosežkov, kar omogoča nadaljnji razvoj. Izhodišče za časovno opredelitev trajanja modela zato ne more vplivati na jasno opredelitev trenutka pridobitve pravice do modela. Če bi zakonodajalec tako želel pripisati odločbi o pridobitvi pravice do modela učinek za nazaj, to je za čas od vložitve prijave do izdaje odločbe o pravici do modela, bi to moral jasno zapisati.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.