180. člen SPZ

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

V pogodbi o sofinanciranju tožeča stranka ni nastopala kot upravičenec v smislu Uredbe št. 1083/2006. Tudi družba A. kot upravičenec na podlagi te pogodbe ni pridobila civilnopravne terjatve do tožene stranke, ki bi bila v pravnem prometu. Tako upravičenje zato ne more biti predmet zastavne pravice (tretji odstavek 128. člena ZSP). Zastavna pogodba, ki jo je sklenila tožeča stranka z A. ni mogla ustvariti pravnega učinka na podlagi 180. člena SPZ, da bi morala tožena stranka nepovratna javna sredstva po Pogodbi o sofinanciranju izplačati tožeči stranki. S tem, ko je A. d. o. o. nakazala sporni znesek, ni ravnala v nasprotju s 180. členom SPZ.

Fiduciarna cesija, torej odstop terjatve v zavarovanje, je dogovor med dolžnikom in upnikom osnovnega razmerja, na podlagi katerega dolžnik (fiduciant, leasingojemalec) prenese na upnika (fiduciarja, leasingodajalca) svojo terjatev, ki služi zavarovanju obveznosti osnovnega razmerja iz sklenjene pogodbe o leasingu. Po odstopu terjatve pripada terjatev fiduciarnemu upniku, to je leasingodajalcu. Ne glede na vprašanje pravne veljavnosti navedene pogodbe, ki je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku niti ni izpostavila, je sodišče prve stopnje materialnopravno povsem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe po nobeni od navedenih pravnih podlag.

V prvem odstavku 107. člena ZIZ povsem jasno določa, da je dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku (ne pa, da jo sme veljavno izpolniti le zastavnemu upniku, kar je kasneje in drugače za primer zastavne pravice uredil 180. člen SPZ). Pri rubežu terjatve gre v njenem bistvu za “prisilno“ cesijo, ne za “prisilno“ zastavno pravico. Določba tretjega odstavka 107. člena ZIZ ima svoj pomen v tem, da določa trenutek pridobitve upnikove ločitvene pravice, s tem pa vrstni red posameznega upnika, ne pa v tem, da bi drugače kot prvi odstavek 107. člena ZIZ določala posledice rubeža denarne terjatve. Ne glede na to bi lahko tožena stranka za izpolnitev odškodninsko odgovarjala, če bi bile za to izpolnjene predpostavke iz 131. člena OZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na odškodninski podlagi je treba izhajati iz vsebine sklepov, s katerima je prišlo do rubeža terjatve in prenosa v izterjavo. Toženi stranki je bilo s sklepom o rubežu (povsem v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIZ) prepovedano, da poravna terjatev dolžnici, družbi A. Če bi tožena stranka prostovoljno poravnala terjatev družbi A., bi njeno ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi

Predmet odstopa terjatve v zavarovanje je lahko tudi bodoča terjatev. Zavarovanje z bodočo terjatvijo učinkuje le, če zastavitelj naknadno dejansko pridobi terjatev. Tudi v izvršilnem postopku lahko upnik predlaga kot sredstvo izvršbe bodočo terjatev svojega dolžnika do njegovega dolžnika. Terjatev, ki je bila zarubljena, v času izdaje sklepa o njenem rubežu sploh še ni nastala. Ko pa je terjatev upnika H. do tožeče stranke iz naslova prodane električne energije nastala, je v istem naslednjem trenutku začela učinkovati a.) njegova izjava toženi stranki o prenosu te terjatve nanjo; nastopile pa so tudi b.) posledice iz 107. člena ZIZ. Ker se učinki in posledice, ki so nastopile v istem trenutku, med seboj izključujejo, pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na vprašanje, kateri upnik ima na terjatvi prednost.

Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). To velja tudi v primeru, ko zavarovana terjatev ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ocenjuje, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju neposredno tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih javnih nepovratnih sredstev. Omenjena sredstva naj bi tožena stranka nakazala družbi R. Č. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki.

Za ustanovitev zastavne pravice na terjatvi, se poleg veljavnega pravnega naslova zahteva tudi obvestitev dolžnika zastavljene terjatve ter razpolagalna sposobnost zastavitelja. Zastavijo se lahko tudi bodoče terjatve. Anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Tožena stranka je z začetkom stečajnega postopka izgubila razpolagalno sposobnost glede terjatev iz naslova najemnin, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Te terjatve spadajo v splošno stečajno maso, namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev. Tako lahko ločitvena pravica tožeče stranke zajema le terjatve, ki so nastale do začetka stečaja nad toženo stranke.

V konkretnem primeru je (navadna) škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožene stranke ni bila poplačana (oziroma ni bila v celoti poplačana), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R.Č. d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova prejetih nepovratnih javnih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipične rizike, za katere se domneva, da so bili toženi stranki znani oziroma bi vsaj morali biti znani. Zastavni dolžnik namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sam odločati, ali bo s prejetimi sredstvi poplačal svojega upnika ali ne, saj bi se s tem popolnoma zaobšlo kogentno pravilo iz 180. člena SPZ. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, sicer zavarovanje za upnika ne bi imelo nobenega smisla, ker bi premoženjska vrednost zavarovanja prešla v roke dolžniku zavarovane terjatve.

Pogoj za pobotanje ni izpolnjen, ker terjatev tožene stranke do odstopnika ni obstajala že ob izdaji potrdila o vinkulaciji.