VSL Sodba in sklep V Cpg 488/2018

I. Pritožba zoper III. točko izreka se zavrže.

II. Pritožba proti IV. in V. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstojajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Navedla je, da je tožena stranka v svojih poslovnih enotah P. v Ljubljani, v obdobju od maja 2013 do vključno februarja 2018, brez plačila javno priobčevala fonograme. Prvostopenjsko sodišče je zahtevkoma tožeče stranke na plačilo nadomestila in civilne kazni delno ugodilo, delno pa je ta dva zahtevka zavrnilo. O stroških je odločilo glede na uspeh.

2Zoper III. in IV. točka izreka in odločitev o stroških (IV. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba proti III. točki izreka prvostopenjske sodbe je nedovoljena, medtem ko je pritožba proti IV. in V. točki izreka neutemeljena.

I. K ODLOČITVI O PRITOŽBI ZOPER III. TOČKO IZREKA IZPODBIJANE SODBE

5Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ugodilo. Ugoditev tožbenemu zahtevku za tožečo stranko predstavlja uspeh. Zato njena pritožba zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

II. K ODLOČITVI O PRITOŽBI ZOPER IV. IN V. TOČKO IZREKA IZPODBIJANE SODBE

6Razlogi za odločitev o neutemeljenosti pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku tožeče stranke na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov za obdobje od 1. 1. 2015 dalje se nahajajo v 7. do 11. točki obrazložitve te odločbe, medtem ko so razlogi za neutemeljenost pritožbe zoper odločitev o tožbenemu zahtevku glede plačila nadomestila za uporabo fonogramov v obdobju pred tem, torej od maja 2013 do 31. 12. 2014, navedeni 12. in naslednjih točkah obrazložitve te odločbe.

Dejansko stanje in "avtorska pogodba"

7Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka fonograme predvajala le do 31. 12. 2014, ko je z J. K. s. p. sklenila "avtorsko pogodbo", na podlagi katere je ta po naročilu tožene stranke izdelal glasbo.

8Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je J. K. s. p. po toženčevem naročilu izdelal glasbo za predvajanje v njenih lokalih na podlagi pogodbe, sklenjene 31. 12. 2014 in na toženo stranko prenesel "avtorske materialne pravice". Iz 1. in 2. člena pogodbe nadalje izhaja, da je namen in predmet te pogodbe izdelava tematske elektronske glasbe, ki je komponirana in narejena ter pripravljena za predvajanje v gostinskih lokalih tožene stranke. Pritožbeno sodišče v zvezi s to pogodbo, ki sta jo stranki poimenovali "avtorska pogodba", ugotavlja, da si jo materialnopravno zmotno tolmači tako sodišče prve stopnje kot tudi tožeča stranka v pritožbi. Materialnopravno zmotno je namreč izpostavljanje okoliščine, da naj bi bilo pomembno, ali je glasbo izdala kakšna založba.

9V prvem odstavku 130. člena ZASP je predpisano, da je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. „Izdaja“ v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZASP pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela ali predmeta sorodne pravice z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti ali danih v promet. Za nastanek poplačilne pravice po 130. členu ZASP ne zadošča, da je fonogram izdan, to je ponujen javnosti (drugi odstavek 3. člena ZASP), temveč mora biti izdan prav s komercialnim namenom (prvi odstavek 130. člena ZASP). Fonogram je izdan s komercialnim namenom, ko je namenjen tržni eksploataciji s kakršnokoli obliko prodaje.¹ Literatura med fonograme, ki jih prvi odstavek 130. člena ZASP ne zajema, navaja na primer posnetke RTV-organizacij, namenjenih za njihove oddaje.² Smiselno isto velja tudi za v tem sporu obravnavane glasbene posnetke. Posnetek glasbe, ki je bil na podlagi individualnega naročila izdelan le za potrebe obratovanja toženčevih gostinskih obratov, ni fonogram, izdan za komercialne namene. Okoliščina, da sta pogodbeni stranki v pogodbi z dne 31. 12. 2014 uporabljali zgolj izraze, ki se navezujejo na avtorsko pravico (npr. "avtorska", "avtorsko delo", itd.), ne omenjata pa posebej sorodnih pravic, na odločitev nima vpliva. Iz določil pogodbe namreč nedvoumno izhaja, da je J. K. ustvaril elektronsko tematsko glasbo, ki je bila komponirana, narejena in pripravljena za predvajanje ter na elektronskem nosilcu podatkov izročena toženi stranki (pri. 1., 2. in 3. člen pogodbe). Fonogram je posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov (drugi odstavek 128. člena ZASP). Proizvajalec fonogramov je med drugim fizična oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov (prvi odstavek 128. člena ZASP). Posnetek pa pomeni fiksiranje zvokov ali njihovih nadomestkov na nosilce, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirajo ali priobčujejo s pomočjo naprave (tretji odstavek 128. člena ZASP). Ker iz pogodbenih določil izhaja, da je J. K. opravil vsa dejanja iz prvega do tretjega odstavka 128. člena ZASP, je jasno, da je (tudi) proizvajalec fonogramov, ne glede na uporabljeno izrazje v pogodbi, ki jo je sklenili s toženo stranko. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da tožeča stranka poplačilne pravice iz 130. člena ZASP nima. Zato je kljub zmotnim materialnopravnim razlogom odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od januarja 2015 ni več upravičena do nadomestila za priobčevanje fonogramov, pravilna.

10Do drugačnega zaključka ne more privesti niti razlaga tretjega odstavka 130. člena ZASP, kjer je določeno, da se za namen tega člena fonogrami, ki so bili dani na voljo javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo, štejejo kot fonogrami, ki so bili izdani v komercialne namene. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva novele ZASP-A, s katero je bil v 130. člen ZASP dodan citirani tretji odstavek, je s tem določilom definicija "fonograma, ki je bil izdan za komercialne namene", le razširjena. Razširjena je tako, da odtlej zajema tudi fonograme, ki so bili dani na voljo javnosti v okviru pravice po novem 32.a členu ZASP (pravica dajanja na voljo javnosti). Pravica dajanja na voljo javnosti pa je v 32.a členu ZASP definirana kot izključna pravica, da se po žici ali brezžično, delo naredi dostopno javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo.

11To pomeni, da so plačilu nadomestila za radiodifuzno oddajanje ali za drugo obliko javne priobčitve podvrženi tudi tisti fonogrami, ki se bodo radiodifuzno oddajali ali drugače priobčili iz interaktivnega vira.³ Tretji odstavek 130. člena ZASP torej širi poplačilno pravico le zaradi novih tehnoloških možnosti priobčevanja (tj. različnih oblik on-line distribucije). Sprejem tretjega odstavka 130. člena ZASP pa ne daje podlage za zaračunavanje nadomestil za fonograme, ki niso izdani v komercialne namene.

Nedopustnost razlikovanja med uporabniki

12Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.⁴

13Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju: SS 2006),⁵ s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov⁶ (v nadaljevanju: T 2005). SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

14Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta kriterij je bil v SS 2006 dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

15Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.⁷ Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006.

16Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP oziroma od uveljavitve Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) dne 22. 10. 2016 (88. člen ZKUASP), ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

17Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

18Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP.

Odločbi VSRS, odločba SEU in odločanje VSL

19Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke.

20Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VS RS odločilo z odločbama opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005.

21VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožeča stranka odločbe (opr. št. VSL V Cpg 2029/2014) ni izpodbijala pred VS RS, čeprav bi bila lahko to storila. VSL je potem tudi pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006.

22Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.⁸ Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

23Stališče prvostopenjskega sodišča in VSL je poleg tega tudi v skladu z odločbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015). Ta odločba je izšla precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je SEU zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.

24Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Za odločanje je prav tako nepomembno, ali je priobčevalec član kolektivne organizacije ali ne. Citirano stališče iz primera Hewlett-Packard/Reprobel velja za vse situacije, saj glede oblik (ne)sodelovanja v odločbi ni nikakršnih razlik.

25Nemška zakonodaja in nemško pravo nasploh za odločanje slovenskih sodišč nista odločilna. Pomembno je pravo EU. Odločbe SEU dejansko ustvarjajo učinek precedenčnih sodnih odločitev.⁹ Iz tega izhaja zaveza nacionalnim sodiščem, da odločbe SEU pri odločanju v primerljivih zadevah upoštevajo. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage.¹⁰ Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice. Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico.

26V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP).

27Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.¹¹

Glede pravne narave skupnega sporazuma in očitanih bistvenih kršitev določb ZPP

28Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča.

29Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP (ali katera druga določba) pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

30Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP).¹² Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP oziroma 1. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP oziroma osmi odstavek 44. člena ZKUASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

31Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To pravico ima tako pri SS 2006 kot tudi pri T 2005. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006.

32ZPP v relevantnem delu 14. točke drugega odstavka 339. člena predpisuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Od vsebine materialnega prava je odvisno, katera dejstva so odločilna. Tožeča stranka je z navedbami, ki jih je podala v okviru strokovnega ekonomskega mnenja, poskušala upravičiti razlikovanje uporabnikov po T 2005 in SS 2006. Sodišče prve stopnje je sledilo ustaljeni sodni praksi VSL in stališčem SEU, v skladu s katerimi razlikovanje med uporabniki fonogramov na podlagi okoliščine (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice, to je (ne)sklenitve pogodbe, materialnopravno ni dopustno. Zato dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla glede razlikovanja uporabnikov po T 2005 in SS 2006, niso pravno relevantna. Očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Zahtevek za plačilo DDV

33Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi v delu, ko na prisojeno nadomestilo za uporabo fonogramov ni prištelo DDV.

34Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1 (Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami). Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve.

35Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.

Civilna kazen

36Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se izkažejo za pravno zmotne tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnove za prisojeno civilno kazen.

37Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 100 % civilno kazen z utemeljitvijo, da je tožena stranka kršila pravico izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do nadomestila kljub temu, da je bila s to obveznostjo seznanjena.

38Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Upoštevajoč enotno sodno prakso pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 200 % civilna kazen je rezervirana za najtrdovratnejše in najbolj zavržne kršilce. Ta bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena npr. v primeru, če bi bilo proti toženi stranki izdano več takih sodb, kot je predmetna, in kljub temu nadomestila še vedno ne bi prostovoljno plačevala. Česa takega pa tožeča stranka ni trdila. Ker tožeča stranka v pritožbi ne podaja drugih tehtnih in razumnih pravnih argumentov, ki bi utemeljevali odstop od ustaljene sodne prakse (prim. odločbe VSL V Cpg 1119/2014, I Cpg 1366/2012, V Cpg 677/2015, V Cpg 1456/2015, V Cpg 57/2015, I Cpg 1265/2013...), je civilna kazen v 100 % odmerni stopnji primerna tudi v obravnavani zadevi.

Strokovni svet za avtorsko pravo

39Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP).¹³ Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v ZASP ali ZKUASP, ni pravnega temelja.

Stroški prvostopenjskega postopka

40Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

41Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

42Tožeča stranka izpodbija odločitev o stroških v delu, kjer ji sodišče prve stopnje ni priznalo posebnih odvetniških stroškov za poravnalni narok po tar. št. 20/1 Odvetniške tarife (OT) s pripadki. Sodišče prve stopnje naj pri odločitvi ne bi bilo upoštevalo obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (UO OZS).

43Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno (prim. VSL sklep I Cp 2118/93, VSC sklep I Cp 661/2016, VSL sklep I Cp 2491/2015).

44Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo (prim. tar. št. 20 OT in VSL Sklep I Cp 1250/2017). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni imelo podlage, da bi stranki priznalo nagrado za poravnalni narok še posebej.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

45Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

46Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 313.
² M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 313.
³ Poročevalec DZ, št. 47 z dne 10. 7. 2000, str. 27.
⁴ Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.
⁵ Ur. l. RS, št. 107/2006.
⁶ Ur. l. RS, št. 68/2005.
⁷ Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).
⁸ Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.
⁹ Gl. P. Grilc, T. Ilešič, Pravo Evropske unije, prva knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 249.
¹⁰ Prim. VSRS III Ips 179/2007.
¹¹ Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 - 11
¹² Po ZKUASP je ureditev podobna, le da se vabilo k pogajanjem objavi na spletni strani AJPES in na spletni strani kolektivne organizacije, sklenjeni skupni sporazum pa v Uradnem listu (tretji in šesti odstavek 44. člena ZKUASP).
¹³ Po drugem odstavku 53. člena ZKUASP pa lahko tak postopek začne samo kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov.