53. člen ZKUASP

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da zahtevek za plačilo nadomestila na podlagi Odločbe SAP ne pomeni enostranskega spreminjanja Tarife III-C/1, kot je to v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami. Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa toženca, s katerim je odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih. Za odmero stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca so upoštevne seje in ustne obravnave, ki jih je v zvezi z vsebinskih obravnavanjem glavne stvari izvedel toženec. Na podlagi izkazanih zapisnikov sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, je treba preveriti prisotnost vsakega posameznega člana in predsednika na teh sejah oziroma ustnih obravnavah. Na podlagi udeležb članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah ter ob upoštevanju relevantnih določb ZKUASP pa nato ugotoviti višino nagrade za posamezne člane in predsednika toženca.

Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt.

Če tožnik ni imel zahtevanega procesnega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora po 17. členu ZUS-1. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku na podlagi spora med strankama, ki sta v tem postopku stranki z interesom, katerih legitimacija kot aktivne in pasivne stranke v tem postopku je utemeljena na ZKUASP, v tem postopku pa bi tožnik lahko sodeloval kot stranski udeleženec v primeru izkazanega interesa kot določa 43. člen ZUP. Zoper odločitev o zavrnitvi sodelovanja v tem postopku bi tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu, kolikor pa je ni, njegova neaktivnost ne more biti podlaga za izpodbijanje odločbe na drugih temeljih, ki pa v obravnavanem primeru tudi ni ustrezna podlaga (četrti odstavek 5 člena ZUS-1).

Izkoriščanje fonograma je množično, obsežno, poteka hitro in je nesledljivo, zaradi česar bi bilo individualno upravljanje njihovega javnega priobčevanja po naravi stvari zelo oteženo, enako kot to velja za male (avtorske) pravice. Predvajanje komercialnih fonogramov, na katerih je posneta glasba, se zato tudi po presoji sodišča po vsebini bistveno bolj približa malim avtorskim pravicam kot pa mehanski avtorski pravici oziroma izpolnjuje vse znake malih (sorodnih) pravic iz 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKUASP, saj gre za že objavljena glasbena dela in za njihovo neodrsko priobčitev. Sodišče se strinja s tožnikom, da obvezno kolektivno upravljanje predstavlja monopolni položaj. Vendar zgolj zaradi tega ni nedopustno. SEU je že večkrat zavzelo stališče, da monopol kolektivne organizacije sam po sebi ni v neskladju s pravili konkurence na notranjem trgu, ampak je nedopustna le zloraba prevladujočega položaja.

Tožeča stranka je upravičena od tožene stranke zahtevati plačilo nadomestila za pravice v primeru kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih, med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela. Sodišče v primeru, ko prejme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, primerno nadomestilo določi le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. Primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih znaša 0,246 EUR na naročnika.

Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.

S tem, ko je toženec v obravnavani zadevi upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017) odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijane odločbe ne več veljavnih določb ZASP, je kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Toženec bi moral v predmetnem postopku postopati v skladu z določbo šestega odstavka 53. člena ZKUASP ter razpisati narok za ustno obravnavo. Ker tega ni storil, čeprav bi moral, opustitev tega procesnega dejanja pomeni kršitev pravil postopka, ki je po presoji sodišča bistvena.

Sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi, upoštevaje datum izdaje izpodbijane odločbe (22. 3. 2017), odločil na podlagi določb ZASP, ki v času odločanja niso več veljale, kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Toženec v predmetnem postopku ni upošteval v času odločanja veljavne določbe šestega odstavka 53. člena ZKUASP, po kateri mora obvezno razpisati ustno obravnavo. Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe toženec ni izvedel ustne obravnave, čeprav bi jo moral, opustitev tega procesnega dejanja pomeni bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP). Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz t