128. člen ZASP

Kratki glasbeni filmi spadajo med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, jasno določa drugi odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.

Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ. Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogram

Posnetek glasbe, ki je bil na podlagi individualnega naročila izdelan le za potrebe obratovanja toženčevih gostinskih obratov, ni fonogram, izdan za komercialne namene. Okoliščina, da sta pogodbeni stranki v pogodbi z dne 31. 12. 2014 uporabljali zgolj izraze, ki se navezujejo na avtorsko pravico (npr. "avtorska", "avtorsko delo", itd.), ne omenjata pa posebej sorodnih pravic, na odločitev nima vpliva.

V skladu z drugim odstavkom 3. člena SS se določbe tega sporazuma med drugim ne nanašajo na prireditve, ki so organizirane izključno ali prvenstveno zaradi javnega priobčevanja fonogramov (npr. koncerti z uporabo posnete glasbe (rave-party, nastopi DJev ...) oziroma nastopi na posneto glasbeno podlago (playback ...). To pomeni, da po SS ni mogoče odmerjati nadomestil za uporabo fonogramov v primerih, ko je priobčevanje fonogramov osrednjega pomena na določeni prireditvi. V primeru, ko je nastop v živo na prireditvi osrednjega pomena, je pravno nepomembno, koliko skladb predvaja DJ. Število predvajanih skladb (fonogramov) ne povzroči, da je nastop DJ-a treba šteti kot pomembnejši ali vsaj enakovreden element nastopu v živo, ko iz siceršnjih okoliščin prireditve izhaja, da je nastop v živo tisti, ki je osrednjega pomena.

Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.

Fonogram je le posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov ali nadomestka zvokov. „Slušni del“ avdiovizualnega dela nima pravne narave fonograma.

Pri priobčevanju fonogramov po radiu nosi trditveno in dokazno breme glede prihodkov radijske postaje kolektivna organizacija. Priobčevalec fonogramov nosi trditveno in dokazno breme glede tega, koliko prihodkov je imel iz radijske dejavnosti.

Zvočni posnetek, ki ni izdan z namenom tržne eksploatacije, ne more imeti pravnega položaja komercialnega fonograma. Nekomercialni fonogram z javno priobčitivjo ne more pridobiti pravnega položaja fonograma, izdanega za komercialne namene. Neizdani posnetki ne morejo imeti pravnega položaja komercialnih fonogramov. Če je tožnik menil, da je toženec na prireditvah „miksal“ različne zvoke, bi moral konkretizirano zatrjevati, da so zvočni posnetki, posneti s strani njegovih terenskih zastopnikov, vsebovali dele komercialnih fonogramov.

ZASP jasno določa, da kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja pravice. Zakon ji daje procesno upravičenje, četudi ne uveljavlja lastnih pravic.

Če je bil posnetek zvokov (fonogram) izdan za komercialen namen, ali se njegov posnetek uporabi za javno priobčitev, je uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Če radijska postaja javno priobči, to je: radiodifuzno oddaja komercialni fonogram, mora plačati nadomestilo. Tudi tisti, ki z radijskim sprejemnikom sprejema radijski program in ga potem predvaja javno, izpolni predpostavke po 1. odstavku 130. člena ZASP. Gre za t.i. sekundarno uporabo fonogramov. Zaradi tega je tudi takšna oseba dolžna plačati ustrezno nadomestilo proizvajalcu fonogramov. Ni pomembno, kje se nahaja sam radijski ali kakšen drug sprejemnik. Ta je lahko tudi v prostoru, ki ni namenjen javnosti. Odločilno je namreč, ali se fonogram predvaja tam, kjer je dostopen javnosti. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kole