VSRS Sodba IV Ips 3/2018

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba in odločba prekrškovnega organa se razveljavita in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Brežice je dne 20. 10. 2016 zoper storilca J. V. izdal odločbo o prekršku, zaradi prekrškov po 4. in 19. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) ter po 5. točki prvega odstavka 48. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (v nadaljevanju ZEPI). Izrečena mu je bila globa v skupnem znesku 1.400,00 EUR in stranska sankcija odvzema pištol, revolverja, nabojev ter petard, prekrškovni organ pa je storilcu naložil tudi plačilo stroškov postopka in sodno takso. Okrajno sodišče v Brežicah je zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitve iz 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ZP-1, zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi z 4. točko 84. člena in v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ter zaradi kršitev 22., 23. in 36. člena Ustave RS. V zahtevi navaja, da je isti sodnik naprej odločal o predlogu prekrškovnega organa za izdajo odredbe za hišno preiskavo, nato pa še o vloženi zahtevi za sodno varstvo, v okviru katere je presojal tudi utemeljenost odreditve hišne preiskavi. Meni, da okoliščina predhodnega odločanja sodnika o hišni preiskavi, v poznejšem postopku z zahtevo za sodno varstvo, predstavlja izločitveni razlog po 4. točki 84. člena ZP-1. Nadalje ocenjuje, da razlogi odredbe za hišno preiskavo z dne 23. 8. 2016 ne vsebujejo konkretizacije dokaznega standarda, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Naknadnega sodnega preizkusa utemeljenih razlogov za sum tako zaradi pomanjkljive obrazložitve ni bilo mogoče izvesti. Glede na navedeno meni, da so bili dokazi najdeni tekom hišne preiskave, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic, zato se odločba in sodba nanje ne bi smeli opirati. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, pri čemer je nanjo odgovoril njegov zagovornik, ki je zahtevi pritrdil in pri tem v pretežni meri ponovil navedbe iz zahteve.

B.

4Vrhovni državni tožilec navaja, da je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločal sodnik, ki v konkretni zadevi ne bi smel soditi, ker je v isti zadevi že opravljal dejanja v zvezi z odkrivanjem prekrška. S takšnimi navedbami uveljavlja kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Brežicah na predlog prekrškovnega organa izdalo odredbo o hišni preiskavi. Pri opravljanju hišne preiskave je bilo pri storilcu najdeno orožje in eksplozivna sredstva, za katera ni imel ustreznih orožnih listin ter dovoljenj. Zaradi posesti takšnega orožja je prekrškovni organ storilcu izdal odločbo o prekršku, zoper katero je njegov zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, pri tem pa je v vloženi zahtevi je odločal isti sodnik, ki je pred tem izdal odredbo za hišno preiskavo.

5Za postopek z zahtevo za sodno varstvo, za katerega se sicer smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (tretji odstavek 59. člena ZP-1), veljajo določila 84. do 89. člena ZP-1, ki urejajo razloge in postopek za izločitev sodnika. V 4. točki 84. člena je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal kakšno dejanje v zvezi z odkrivanjem prekrška ali sodeloval v postopku v kakšni drugi vlogi. Omenjeni razlog absolutne narave, saj zanj zadošča že sama ugotovitev, da je sodnik opravljal prejšnja dejanja v postopku in pri tem ni potrebna dodatna ugotovitev, da je ta okoliščina vplivala na sodnika.¹ Okoliščina, da je sodnik odločal o predlogu za hišno preiskavo, tako predstavlja razlog, zaradi katerega isti sodnik ne more odločati tudi o vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki je bila izdana na podlagi predmetov, najdenih v hišni preiskavi.

6V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o prekršku neposredno povezana z odreditvijo hišne preiskave. Navedeno je pomenilo, da je o ugovorih, ki so se nanašali na utemeljenost hišne preiskave v okviru vložene zahteve za sodno varstvo odločil isti sodnik, ki je hišno preiskavo tudi odredil. Ravno preprečitvi takšnih situacij pa je namenjeno določilo 4. točke 84. člena ZP-1, ki izhaja iz predpostavke, da sodnik, ki je sodeloval v predhodnem postopku, ne bi mogel biti pri sojenju nepristranski, ker si je o zadevi že ustvaril določeno mnenje.² Navedeno je od sodnika, ki je odločal o zahtevi za sodno varstvo, terjalo, da tudi brez predloga stranke, ravna po določbi 85. člena ZP-1. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sodil sodnik, ki bi moral biti po 4. točki 84. člena ZP-1 izločen, je izpodbijana sodna odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7Zahteva uveljavlja tudi kršitev določb, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Pri tem vrhovni državni tožilec navaja, da iz obrazložitve odredbe ni razvidno, da bi sodnik preizkusil obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za hišno preiskavo. Dodaja, da iz odredbe za hišno preiskavo ne izhaja obrazložitev zahtevanega dokaznega standarda, zato ne omogoča naknadne sodne presoje. Meni, da so dokazi, ki izvirajo iz takšne odredbe, pridobljeni s kršitvijo pravic iz 22. člena in 36. člena Ustave, zato se sodba na njih ne sme opirati.

8V postopku o prekršku pred prekrškovnim organom se glede hišne preiskave uporabljajo določila zakona o kazenskem postopku, na uporabo katerih odkazuje drugi odstavek 58. člena v povezavi z prvim odstavkom 67. ZP-1. Pri tem prvi odstavek 215. člena ZKP ne določa izrecno kaj mora vsebovati obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Na podlagi besedila prvega odstavka 214. člena ZKP je mogoče sklepati, da mora odredba vsebovati obrazložitev utemeljenih razlogov za sum in verjetnosti, da bo bodo pri hišni preiskavi odkriti sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico iz 22. člena Ustave. Sodišče mora zato v sodni odločbi na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.³ Glede na to, da tudi hišna preiskava v prekrškovnem postopku predstavlja poseg v posameznikovo varovano zasebno sfero ni videti nobenega razloga, da bi pravica iz 36. člena Ustave do nedotakljivosti stanovanja v prekrškovnem postopku uživala drugačno ali celo nižjo stopnjo varstva kot v kazenskem postopku.

9Iz odredbe za hišno preiskavo z dne 23. 8. 2015 je razvidno, da se obrazložitev zgolj sklicuje na predlog in podatke Policijske postaje Brežice. Podatki, navedeni v predlogu naj bi zadoščali za obstoj utemeljenega suma, da je storilec imel v posesti orožje. Pri tem iz obrazložitve odredbe ni razvidno, na kakšen način so bila zbrana obvestila in kdo je posredoval podatke, da naj bi storilec imel orožje. Odredba za hišno preiskavo tako ne vsebuje nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju ustrezne stopnje suma, kot pogoja za odreditev tega procesnega dejanja. Hkrati iz obrazložitve ni mogoče razbrati nobene vsebinske argumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče naknadno presoditi, ali so bili izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave. Obrazložitev se je sicer sklicevala na predlog za odreditev hišne preiskave, vendar dejstvo, da je predlog obrazložen, sodišča ne odvezuje dolžnosti, da svojo presojo utemeljenosti posega v posameznikovo pravico samo obrazloži. Odločitev sodišča o hišni preiskavi mora temeljiti na kritični in poglobljeni presoji, ali predloženi podatki zadostujejo za poseg v človekovo pravico, razlogi za takšno presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe. Na takšen način se preprečujejo neupravičeni posegi v nedotakljivost stanovanja, hkrati pa takšna odločitev omogoča učinkovito naknadno kontrolo.

10Glede na to, da odredba z dne 23. 8. 2015 ne vsebuje obrazložitve na podlagi česa je sodišče zgradilo svojo presojo utemeljenih razlogov za sum, da je storilec odgovoren očitanega prekrška, je bila hišna preiskava odrejena v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in 22. členom Ustave. Navedeno pomeni, da so bili v hišni preiskavi najdeni dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, zato se sodba in odločba o prekršku na takšne dokaze ne bi smeli opirati. Sodba in odločba o prekršku sta tako obremenjeni z bistveno kršitvijo določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo bistvene kršitve določb postopka iz 1. in 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jih zatrjuje vrhovni državni tožilec, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in odločbo o prekršku ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

¹ Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, redaktor dr. Ivan Bele, Ljubljana, 2005, str. 292.
² Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, avtorji Katja Filipčič in ostali, Ljubljana, 2009, str. 488 - 489.
³ Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, Up-384/15 z dne 18. 7. 2016, Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008.