VSL Sklep II Cp 105/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Kratek oris zadeve

1Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta solastnika (vsak do ½) stanovanja. Obsega le eno sobo, kuhinjo, kopalnico z WC-jem, predsobo in balkon. S sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu N 90/2008 z dne 1. 3. 2010, ki je bil izdan v postopku za ureditev razmerij med solastniki, je bilo na podlagi predloga predlagateljice odločeno, da stanovanje uporablja ona, dolžna pa je nasprotnemu udeležencu plačevati mesečno uporabnino v višini 160,00 EUR ter nositi obratovalne stroške. S poravnavo sklenjeno med udeležencema pred istim sodiščem v zadevi P 356/2011, pa je bilo dne 11. 9. 2014 dodatno dogovorjeno, da nasprotni udeleženec plačuje ½ stroškov rezervnega sklada in upravljanja, ½ stroškov, ki jih upravnik zaračunava za skupne dele stavbe, ki ne pomenijo obratovanja stavbe in ½ davčnih obveznosti iz naslova lastnine oziroma nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Predlagateljica se je z isto poravnavo zavezala plačevati vse stroške za opravljene storitve telekomunikacijskih in internetnih ponudnikov, dobaviteljev energije in podobne storitve, ki so vezane na gospodinjstvo ter kurjavo. Udeleženca sklep in poravnavo izvršujeta.

228. 2. 2017 je predlagateljica vložila ponoven predlog za ureditev razmerij med solastnikoma. V njem je navedla, da so se razmere na nepremičninskem trgu v pogledu višine najemnin bistveno spremenile. Ker je to referenca za določitev uporabnine, predlaga, da se razmerje med udeležencema glede višine uporabnine uredi na novo tako, da sodišče določi uporabnino v višini 100,00 EUR.

3Nasprotni udeleženec je znižanju nasprotoval. Menil je, da bi s tem prišlo do posega v sklenjeno sodno poravnavo. Trdil je še, da spremembe na nepremičninskem trgu niso izkazane. Uporabnina je ustrezna.

Odločitev sodišča prve stopnje

4Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Presodilo je, da je razmerje med udeležencema glede uporabe že urejeno s sklepom N 90/2008 z dne 1. 3. 2010 ter sodno poravnavo P 356/2011 z dne 11. 9. 2014 in zato ni pogojev za odločanje. O uporabnini in njeni višini bi sodišče, ob upoštevanju 115. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), lahko odločalo le, če bi na podlagi 112. člena ZNP najprej odločalo o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, ne more pa biti uporabnina stvar samostojne odločitve.

Povzetek pritožbenih navedb

5Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pritožbo. Meni, da bi sodišče o predlogu moralo meritorno odločiti. Prezrlo je določilo 112. člena ZNP ter odločbo Ustavnega sodišča Up 79/2006. Odvzelo ji je možnost, da spor predloži sodišču. V primeru, da med solastniki ni mogoč dogovor o poslu, ki glede na peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) presega okvir rednega upravljanja, mora biti zagotovljen sodni postopek, v katerem sodišče oblikuje pravno razmerje. V nasprotnem primeru je stranki onemogočeno uveljavljanje njenih lastninskih upravičenj skladno s socialno, ekonomsko in ekološko funkcijo lastnine. V konkretnem primeru se ta funkcija kaže v tem, da predlagateljica za uporabo ne plačuje previsoke uporabnine. Spora o tem, kakšna je primerna uporabnina/najemnina, predlagateljica z nasprotnim udeležencem ne more rešiti sporazumno. Ker sklep z dne 1. 3. 2010 nadomešča dogovor med solastnikoma, ki bi ga solastnika lahko kadarkoli nadomestila z novim, mora tudi sodišče, če se razmere spremenijo, razmerje urediti na novo. Spremenjene razmere pa so v konkretnem primeru izkazane. Sodišču očita tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pred izdajo odločbe ni razkrilo svojega stališča o pomanjkanju predpostavke za vodenje postopka.

6Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

Presoja in odločitev pritožbenega sodišča

7Pritožba je utemeljena.

8Stališče sodišča prve stopnje, da o višini uporabnine ne more odločiti zato, ker 115. člen ZNP tako odločanje omogoča le v primeru, če mora predhodno odločiti o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, je materialnopravno zmotno. Zmotno je zato, ker se 115. člen ZNP, ki sodišču nalaga dodatno odločanje, ne nanaša na t. i. uporabnino, ampak na stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa ne vzdrži niti argument, da je razmerje glede uporabe med udeležencema že urejeno in zato za ponovno odločanje ni pogojev.

9Kot je bilo navedeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje o načinu uporabe sporne solastne nepremičnine med istima udeležencema že odločalo s sklepom N 90/2008 z dne 1. 3. 2010, ki je pravnomočen. O stroških vzdrževanja, upravljanja in uporabe pa sta se udeleženca sporazumela s poravnavo v letu 2014. Tako na sklep kot na poravnavo sta zaradi učinkov pravnomočnosti vezana, nanju pa je vezano tudi sodišče (320. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

10ZNP v poglavju, ki ureja postopek za ureditev razmerij med solastniki (za razliko od nekaterih drugih poglavij) ne predvideva, da bi sodišče zaradi bistveno spremenjenih okoliščin lahko o uporabi nepremičnine ponovno odločalo¹. Zato se postavlja vprašanje, ali je ob izkazanih bistveno spremenjenih okoliščinah ponovno odločanje vseeno mogoče, ali pa je treba dopustnost novega predloga presojati ob upoštevanju določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma pravila, da ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno (drugi odstavek 319. člena ZPP) in pri tem presoditi, ali gre pri predlogu, ki ga vlaga predlagateljica, morda za isto in torej za že razsojeno stvar ali ne.

11Pritožbeno sodišče meni, da uporaba dokaj togih in strogih pravil ZPP² v tem pogledu ni primerna že zato, ker mora predlog, ki ga stranka vloži, vsebovati le opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči (21. člen ZNP) in torej zahtevek ni bistvena sestavina predloga. Presoja objektivne identitete v delu, ki se nanaša na "zahtevek" tako pogosto niti ni mogoča. Naravi nepravdnih postopkov pa se ne prilega niti stroga presoja dejanske podlage³.

12Razmerje med solastniki glede uporabe, ki ga oblikuje sodišče s svojo odločbo, je po svoji naravi začasnega značaja, saj ga solastniki lahko kadarkoli sporazumno uredijo drugače. Če ne prej, način uporabe, kot je oblikovan s sklepom, neha veljati z delitvijo⁴. Vendar pa takšen začasen značaj ne more pomeniti, da ima solastnik, če se okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo, ko je uredilo način uporabe, bistveno spremenijo⁵ in do sporazuma ne pride, možnost predlagati le delitev. Tako stališče bi pregloboko poseglo v pravico do (so)uporabe in (so)uživanja stvari, ki je eno od temeljnih upravičenj, ki izvirajo iz (so)lastninske pravice. Novo odločanje je zato dopustno, če udeleženec izkaže, da so se okoliščine, ki so bile upoštevane ob prvem odločanju, bistveno spremenile.

13V konkretnem primeru je predlagateljica bistveno spremenjene okoliščine zatrjevala, saj je trdila, da so se razmere na nepremičninskem trgu v pogledu višine najemnin bistveno spremenile. Vsaj smiselno je trdila tudi to, da so bile te razmere (oziroma višina tržnih najemnin) okoliščina, ki jo je sodišče ob prvem odločanju upoštevalo, ko je presojalo višino uporabnine. Sodišče prve stopnje zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča, da odločanje ob upoštevanju 115. člena ZNP ni dopustno, dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo, posledično pa tudi ni presodilo, ali je do bistveno spremenjenih okoliščin res prišlo ali ne. Odločitev o zavrnitvi predloga je zato vsaj preuranjena.

14Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP izpodbijani sklep razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem pojasnjuje, da se je za razveljavitev (in ne za opravo pritožbene obravnave) odločilo zato, ker pogojev za spremembo odločitve na drugi stopnji ni, saj sodišče predloga (razen v smislu njegove dopustnosti) sploh še ni obravnavalo. Razpis pritožbene obravnave bi bil tudi neekonomičen. Sodišče prve stopnje je namreč nekaj dokazov že izvedlo, ni jih pa v celoti ocenilo. Upoštevati je treba tudi oddaljenosti strank in pooblaščencev od pritožbenega sodišča. Oprava pritožbene obravnave bi torej povečala stroške, postopka pa ne bi pospešila.

Napotki sodišču prve stopnje

15V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali je predlagateljica izkazala bistveno spremenjene okoliščine, ki nudijo podlago, da sodišče prve stopnje o načinu uporabe solastne nepremičnine ponovno odloča. V kolikor bo take bistveno spremenjene okoliščine ugotovilo, pa bo moralo, ko bo odločalo o predlogu, upoštevati, da je sodišče prve stopnje, ko je o predlogu za ureditev razmerij med solastnikoma odločalo prvič (to je s sklepom N 90/2008 z dne 1. 3. 2010) ter odločilo, da stanovanje uporablja predlagateljica, nasprotni udeleženec pa je upravičen do uporabnine, sprejelo eno odločitev (o načinu uporabe) in ne dveh. Zato je treba nov predlog (čeprav v njem predlagateljica predlaga le odločitev o uporabnini) obravnavati kot predlog, da sodišče o načinu uporabe ponovno odloči⁶. S tem, da predmet presoje ne bo le višina uporabnine, ampak način uporabe kot to narekuje 112. člen ZNP, bo moralo seznaniti tudi oba udeleženca. V kolikor bo po takem pojasnilu predlagateljica pri predlogu vztrajala, bo moralo sodišče obema udeležencema dati možnost, da svoje (doslej pomanjkljive) navedbe glede načina uporabe dopolnita in po potrebi predlagata nove dokaze.

16Glede na odločitev, ki je bila sprejeta v postopku N 90/2008 in v njej zavzeto stališče, ki ni bilo deležno pritožbenega preizkusa, pa pritožbeno sodišče dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje, ko bo o načinu uporabe ponovno odločalo, upoštevati tudi 66. člen SPZ. Po tej določbi ima solastnik med drugim pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To upravičenje solastnikov se lahko, če med njimi ni spora, v praksi realizira na različne načine. Pri tem je odločilna njihova volja, izbrani način lahko vsebini solastninskega razmerja ustreza ali pa tudi ne⁷, pri izbiri le-tega solastniki tudi niso omejeni. To pa ne velja, če do soglasja glede načina uporabe med njimi ne pride in o tem odloča sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki (to je na podlagi 112. člena ZNP). Sodišče tako pri izbiri načina uporabe, čeprav ZNP v tem pogledu nič ne določa, ni povsem prosto. Pri odločanju mora namreč upoštevati, da 66. člen SPZ pravico do posesti in uporabe solastne stvari daje vsem solastnikom in da denarnega nadomestila ni mogoče izenačevati s (so)uporabo solastne stvari. Za konkreten primer to pomeni, da odločitev, da sporno stanovanje uporablja izključno predlagateljica, nasprotnemu udeležencu pa pripada (le) denarno nadomestilo, v položaju, če bi se za njegovo uporabo morebiti potegoval tudi slednji, ne pride v poštev⁸. Taka odločitev bi namreč nasprotovala 66. členu SPZ in kršila pravico nasprotnega udeleženca do posesti in uporabe. Velja seveda tudi obratno. Če bo torej sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da uporaba na način, da stanovanje udeleženca souporabljata ali da vsak od njiju uporablja del, ki ustreza njegovemu solastnemu deležu, ni mogoča, oba pa bi pri svoji pravici do posesti in uporabe vztrajala, bo njuno nesoglasje (glede posesti in uporabe) rešljivo le z razdrtjem skupnosti, to je z delitvijo stvari⁹.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Taka možnost (ZNP govori o odpadlih razlogih) je predvidena le v postopku za odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti (glej 54. člen), postopku za podaljšanje in prenehanje podaljšane roditeljske pravice (60. člen), postopku za odvzem in vrnitev roditeljske pravice (68. člen), postopku za dovolitev nujne poti (148. člen) in postopku o sodnem depozitu (176. člen). V postopku o razglasitvi pogrešancev za mrtve in o dokazovanju smrti pa ZNP v 90. in 91. členu predvideva tudi možnost spremembe oziroma razveljavitve pravnomočnega sklepa.
² Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 813/2008, II Ips 873/2006, II Ips 468/2003 in druge).
³ Sodna praksa pravdnih sodišč v pravdah dejansko podlago sodbe razume kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na istem sklopu dejstev, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago (glej odločbo II Ips 229/2012).
⁴ Glej odločbo VS RS II Ips 151/1997.
⁵ Lahko se na primer spremeni višina solastnih deležev, lahko se spremeni oseba solastnika ali njihovi interesi, ki jih je pri odločanju sodišče upoštevalo.
⁶ Tako, da stanovanje še naprej pusti v uporabi predlagateljice, nasprotnemu udeležencu pa določi pravico do uporabnine.
⁷ Solastniki se tako lahko dogovorijo za deljeno posest (vsak uporablja del stvari), vse oblike skupne posesti (posest izvajajo skupaj ali zaporedoma), za posredno posest (ko izvrševanje posesti prenesejo na koga drugega) in kombinacijo posredne in neposredne posesti (ko samo nekateri uporabljajo stvar) - Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba 2007, stran 312 in naslednje.
⁸ V kolikor pa bi oba udeleženca s takim načinom uporabe soglašala, pritožbeno sodišče ovir za odločitev ne vidi.
⁹ Pritožbeno sodišče se s tem ne opredeljuje do položajev, ko načina izvrševanja posesti oziroma uporabe ni mogoče določiti povsem skladno z idealnimi deleži. Tudi v teh primerih se v sodni praksi odpira vprašanje, ali je v okviru postopka za ureditev razmerij med solastniki dopustno (in v kakšnih primerih) položaj solastnikov izenačevati z denarnim nadomestilom.