UPRS Sklep I U 425/2016-29

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožnik z obravnavano tožbo zoper sklep Občine A., št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016, v zvezi z aktom - soglasjem za gostinstvo pristojnega organa Občine A., št. 321-1-1/2015-037 z dne 23. 12. 2015, terja sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi zatrjevane kršitve tožnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

2V tožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 župan nezakonito odločil o pritožbi tožnika zoper odločbo - soglasje za gostinstvo pristojnega organa Občine A., št. 321-1-1/2015-037 z dne 23. 12. 2015, s katerim je prvostopni organ na obrazcu za prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata in za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času prijavitelju B. d.o.o., s sedežem v ..., za gostinski obrat „C.“ na naslovu ..., izdal za čas od 1. 1. 2015 do 29. 2. 2016 soglasje za obratovanje s podaljšanim obratovalnim časom, in sicer od ponedeljka do petka do 23.00 ure, v petek in soboto do 3.00 ure zjutraj ter v nedeljo do 23.00 ure.

3Tožnik poudarja, da je že v postopku pred izdajo navedenega soglasja z vlogama z dne 12. 6. 2015 in 17. 12. 2015 zahteval od prvostopnega organa, da naj mu zaradi varstva njegovih pravic prizna status stranskega udeleženca na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar dokazuje s predložitvijo zapisnika z dne 23. 12. 2015 (tožbena priloga A5), iz katerega naj bi izhajalo, da mu je ta status v postopku za izdajo soglasja tudi dan, saj je bil povabljen na obravnavo, poimenovano sestanek, za izdajo soglasja, kjer je tožnik uveljavljal svoje pravice in nasprotoval izdaji spornega soglasja. Kljub temu pa mu prvostopni organ ni vročil izdanega soglasja skladno z določilom 3. odstavka 43. člena ZUP, pač pa ga je vročil njegovi pooblaščenki dne 22. 1. 2016 na njeno pisno zahtevo z dne 20. 1. 2016. Tožnik je zatem v petnajstdnevnem roku vložil dne 3. 2. 2016 pritožbo, o kateri je z izpodbijanim sklepom župan odločil tako, da je o pritožbi odločil kot o predlogu za obnovo postopka in le-tega zavrgel na podlagi 2. odstavka 229. člena ZUP. Tožnik mu zato očita zmotno in napačno uporabo določil ZUP, saj je po mnenju tožnika pritožbeni organ napačno štel, da je (pri)tožnik oseba iz 2. odstavka 229. člena ZUP, posledično pa naj bi bil zato napačen tudi zaključek pritožbenega organa, da bi moral tožnik ravnati po 2. odstavku 229. člena ZUP in zahtevati vročitev soglasja najkasneje do dne, ko se je iztekel pritožbeni rok za stranko - prijavitelja, ki mu je bilo soglasje vročeno 13. 1. 2016, ter vložiti svojo pritožbo najpozneje do 28. 1. 2016. Ker pa je tožnik svojo pritožbo vložil pozneje, in sicer dne 3. 2. 2016, jo je pritožbeni organ štel kot prepozno ter jo je zato obravnaval na podlagi 5. odstavka 235. člena ZUP kot predlog za obnovo postopka in ga zavrgel. Tožnik očita toženi stranki, da je nepravilno stališče župana v izpodbijanem sklepu v zvezi s statusom tožnika upravnem postopku, posledično pa je nepravilen tudi njegov zaključek v zvezi z (ne)pravočasnostjo tožnikove pritožbe, s čimer je domnevno poseženo v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker meni, da mu je bila s tem odvzeta pravica do odločanja o njegovi pritožbi zoper izdano soglasje po vsebini, kar naj bi že samo po sebi posegalo v tožnikove pravice in pravne interese.

4Ker tožnik meni, da zoper izpodbijani sklep nima drugega sodnega varstva, češ da je bil izpodbijani sklep izdan 16. 2. 2016 in da naj bi bila morebitna tožba zoper ta sklep zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo zavržena, ker se je že izteklo časovno obdobje med 1. 1. 2016 in 29. 2. 2016, za katero je bilo izdano sporno soglasje, na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 vlaga predmetno tožbo, ker meni, da nima drugega sodnega varstva zoper izpodbijani sklep, podane pa naj bi bile tudi vse predpisane procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Toženi stranki očita, da naj bi zlorabila možnosti po Pravilniku, ki ga je sama izdala in ki ji omogoča, da izda sporno soglasje za čas, ki je krajši od enega leta. Slednje naj bi izhajalo tudi iz že citiranega zapisnika z dne 23. 12. 2015 (tožbena priloga A5), iz katerega je razvidna odločitev tožene stranke, da se izda imetniku lokala soglasje vsakokrat le za 2 meseca. Ker tako v zgolj 2-eh mesecih rokovno ni mogoče uspeti s pritožbo in zatem še z upravnim sporom, predvsem, ker tožniku kot stranskemu udeležencu tožena stranka ni vročila spornega soglasja istočasno kot stranki predmetnega upravnega postopka, to je prijavitelju podaljšanega obratovalnega časa omenjenega gostinskega lokala, ker je slednjemu vročila sporno soglasje že dne 13. 1. 2016, se je 15-dnevni pritožbeni rok po stališču tožene stranke iztekel že dne 28. 1. 2016, zato je tožnikovo pritožbo z dne 3. 2. 2016 kot prepozno vloženo obravnavala upoštevaje določila 5. odstavka 235. člena ZUP v povezavi z 9. točko 260. člena in 3. odstavkom 261. člena ZUP kot predlog za obnovo postopka ter ga z izpodbijanim sklepom zavrgla, ne da bi se vsebinsko opredelila do pritožbenih navedb.

5Tožnik še dodaja, da bi ob normalnem teku stvari tako odločitev lahko izpodbijal v upravnem sporu, vendar v konkretnem primeru, ker je bilo sporno soglasje izdano zgolj za obdobje 2-eh mesecev, in sicer za januar in februar 2016, ki se je izteklo že dne 29. 2. 2016, ni več izkazanega pravnega interesa za tako tožbo. Ker je še za nadaljnja 2 meseca, in sicer marec in april 2016 tožena stranka spet izdala soglasje le za obdobje nadaljnjih 2-dveh mesecev, mu je spet onemogočeno sodelovanje v postopku kot stranskemu udeležencu in s tem posledično poseženo v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, naj razsodi, kot sledi: „1. Ugotovi se, da je z izdajo sklepa Občine A. št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, 2. Sklep Občine A. št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 je nezakonit akt in se odpravi, 3. Tožena stranka je dolžna v bodoče tožeči stranki dati položaj stranskega udeleženca v postopku po 43. členu ZUP in ji vsakokrat omogočiti sodelovanje v postopku izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas prijavitelju podjetju B. za gostinski lokal „C.“... ter mu vročiti odločbo - soglasje hkrati z vročitvijo odločbe podjetju B. ... in 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila“.

7Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 vložila odgovor na tožbo, v katerem obrazloženo nasprotuje tožbenim navedbam in sodišču predlaga, da naj tožbo v celoti zavrne in tožniku naloži tudi povrnitev njenih stroškov postopka, omenjene navedbe pa še dodatno utemeljuje v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah.

K točki 1:

8Tožba ni dovoljena.

9Obravnavano tožbo tožnik izrecno utemeljuje na podlagi 4. člena ZUS-1 in terja sodno varstvo s tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik sodišču predlaga, da naj razsodi, kot sledi: „ 1. Ugotovi se, da je z izdajo sklepa Občine A. št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. 2. Sklep Občine A. št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 je nezakonit akt in se odpravi. 3. Tožena stranka je dolžna v bodoče tožeči stranki dati položaj stranskega udeleženca v postopku po 43. členu ZUP in ji vsakokrat omogočiti sodelovanje v postopku izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas prijavitelju podjetju B. za gostinski lokal „C.“ ... ter mu vročiti odločbo - soglasje hkrati z vročitvijo odločbe podjetju B. ... 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila“. Tožnik sicer vseskozi v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjuje, da za presojo njegove tožbe nima na razpolago drugega sodnega varstva zaradi domnevne kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vendar temu izrecno vseskozi nasprotuje tožena stranka v odgovoru na tožbo in svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Obravnavano tožbo zoper uvodoma navedeni izpodbijani akt tožnik utemeljuje na podlagi določil 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, ker zoper izpodbijani sklep tožene stranke domnevno nima na razpolago nobenega drugega sodnega varstva ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po navedbah tožnika mu je tožena stranka posegla v njegovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave, ker mu med tekom prvostopenjskega in pritožbenega upravnega postopka za izdajo izpodbijanega sklepa ni priznala statusa stranskega udeleženca in ni vsebinsko obravnavala njegove pritožbe, pač pa jo je zavrgla na podlagi 5. odstavka 235. člena ZUP, kot predlog za obnovo postopka. Sodišče je zato glede na tožbene navedbe o domnevni kršitvi tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi, in sicer tudi na odpravo uvodoma navedenega izpodbijanega akta tožene stranke ob upoštevanju določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku, kot je povzet pod točko 7, pa ima po mnenju sodišča tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zaradi očitane kršitve človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave tožniku zagotovljeno v rednem upravnem sporu na podlagi določil 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem rednem upravnem sporu. Navedeno pomeni, da ima tožnik za varstvo svoje ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v rednem upravnem sporu po določbah 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 157. člena Ustave, ki se zaključi s sodbo po 63. členu oziroma po 64. členu ZUS-1, zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up-24/14-20 U-I-7/14-18 z dne 8. 1. 2015), torej mu je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo rednem upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 157. člena Ustave.

10Na podlagi s strani tožnika izpostavljenega določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo in zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti tega sodišča, kot je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v odločbi št. I Up 50/2013. Navedeno pomeni, kakor je že večkrat pojasnilo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih odločitvah, med drugim v sklepu št. I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015 (v obrazložitvi pod točko 7), da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma gre za tako imenovano rezervno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem lahko stranke izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, ali uveljavljajo sodno varstvo v primeru, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim dejanjem.

11Iz navedenega izhaja, da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj le tedaj, če je izpolnjen pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali specializiranimi sodišči, kar povedano še drugače tudi pomeni, da upravni spor po tej določbi ni dopusten, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku. Subsidiarna narava upravnega spora torej sodišču narekuje, da mora tudi v obravnavanem primeru najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, razen tega, ki ga v konkretnem primeru terja sam tožnik z vložitvijo obravnavane tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1 v tako imenovanem subsidiarnem upravnem sporu.

12V upravnem sporu sodišče skladno z določili 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov; sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi 1. odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, medtem ko na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, na podlagi katerega tožnik utemeljuje svojo tožbo v konkretnem primeru, pa odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

13Tožnik se kot rečeno v tožbi izrecno sklicuje na določilo 4. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, po katerem v primeru, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, odloča sodišče v upravnem sporu. V tožbi torej terja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi sklepa oziroma ravnanj, s katerimi so organi prve in druge stopnje tožniku domnevno kršili ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in glede katere naj tožniku ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, sicer odloča v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj (oziroma opustitev), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru oziroma pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo, torej zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013). Navedeno pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, sodišče pa v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj po določilih 4. člena ZUS-1 v povezavi 2. odstavkom 157. člena Ustave le, če sta kumulativno podana dva predpisana pogoja: prvi pogoj je, da takšno dejanje ali akt posega v ustavne pravice posameznika, drugi pogoj pa je, da posamezniku ni na voljo drugo sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo.

14Tožnik torej s tožbo, kot je predhodno povzeta v točkah od 1 do 6 tega sklepa, zahteva sodno varstvo pred upravnim sodiščem v upravnem sporu zaradi zatrjevane kršitve njegove ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče je zato glede na tožbene navedbe, da tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi v skladu z določilom 2. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek in tožbene navedbe pa ima tožnik po mnenju sodišča zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu določil 23. člena Ustave, in sicer sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi določil 2. člena ZUS-1 v povezavi z določili 33. člena ZUS-1, o čemer se je v primerljivih zadevah že večkrat izrekla tudi sodna praksa, na primer v zadevah št. I U 1125/16, I U 1689/26 in I U 265/17, v katerih je zavzela stališče, da kršitev ustavnih pravic v zvezi z domnevnimi kršitvami procesnih določb v različnih pravnih postopkih ni mogoče uveljavljati kot samostojni razlog za tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ki je dopusten le, če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da je sodno varstvo zoper zatrjevano kršitev temeljne človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave tožniku zagotovljeno v rednem upravnem sporu na podlagi določil 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1, kot je bil tožnik pravilno poučen tudi s samim izpodbijanim sklepom (v pravnem pouku) in je izčrpano z izčrpanjem rednih in izrednih pravnih sredstev v upravnem sporu, po izčrpanju katerih ima tožnik možnost vložiti tudi ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem, skladno z določilom 6. alineje 1. odstavka 160. člena Ustave. Navedeno pomeni, da ima tožnik v konkretnem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave v rednem upravnem sporu skladno z določili 2. člena ZUS-1, zato v tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave za odločanje sodišča o tožnikovi tožbi, s katero terja sodno varstvo na podlagi določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 157. člena Ustave v tako imenovanem subsidiarnem upravnem sporu. Ker torej sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika odloča v upravnem sporu samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre, ker ima tožnik za varstvo svojih pravic na voljo sodno varstvo v tako imenovanem rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, je zato tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče se, ker je v obravnavanem primeru tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo.

K točki 2:

15Ker skladno z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče tožbo zavrže, zato tudi v konkretnem primeru ni bilo mogoče priznati ne tožniku in tudi ne toženi stranki povračila stroškov postopka, ki sta jih uveljavljala.