VSL Sodba I Cpg 317/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 499,77 EUR, zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka .

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke do premoženja stečajnega dolžnika, tj. tožene stranke, zoper katerega se vodi stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. St ... in da v stečajno maso ne sodi oprema gostinskega lokala v L. Ulica 0, in sicer stroj za pomivanje kozarcev, točilni pult s hladilnikoma iz rostfreja, pult s pipo, bojlerjem in pomivalnim koritom, police nad pultom, 6 kom stoječih mizic v lokalu, 12 kom barskih stolov, garderobna omara, miza v skladišču, miza s klopjo pred lokalom, lesena obloga v skladišču in lokalu, PVC pod točilnim pultom, luči, vratne kljuke, stikala, tapete na oknih in vratih, ključavnice, držala za WC papir, koši za brisače ter tiskalnik za blagajno, klima naprava, glasbeni stolp z zvočniki, TV aparat, električni štedilnik, električni pekač, električna peč, žličke za kavo in sok, kozarci, skodelice za čaj, kozarci za kuhano vino, doze za sladkor, posode za mleko iz rostfreja, pladnji iz rostfreja ter steklenica za sladko (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.540,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter njenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopke, ki naj se naložijo v plačilo toženi stranki.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice na gostinski opremi v lokalu, ki se nahaja v pritličju stavbe na naslovu R., cesta 0, L., v lasti tožene stranke. Tožena stranka je njenemu zahtevku oporekala z očitkom, da ni izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na inventarju, kar bi morala storiti za vsak kos opreme posebej, saj ni navedla niti tega, od koga naj bi opremo kupila in kdaj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila nobene dokumentacije, iz katere bi bila razvidna njena lastninska pravica na inventarju, ki je predmet spora ter da zato tožeča stranka ni dokazala svoje lastninske pravice na predmetnem inventarju.

6Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožeča stranka pridobitev lastninske pravico na opremi, ki je predmet spora, zatrjevati (in dokazati) za vsak kos opreme posebej,¹ tožnica pa niti ni podala nobenih trditev glede tega kdaj, od koga in kateri inventar naj bi sploh kupila. Posest premičnine namreč ne izkazuje nujno tudi lastninske pravice na njej. Za pridobitev lastninske pravice je v skladu s 40. in 60. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) potreben veljaven pravni naslov (zavezovalni pravni posel) in izročitev premičnine v posest (razpolagalni pravni posel). Tega pa tožeči stranki, ki niti ni konkretno zatrjevala obstoja zavezovalnega pravnega posla, ki bi predstavljal pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na vsakem posameznem kosu opreme, ni uspelo dokazati. Ker te ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, je že iz navedenega razloga pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila (212. člen ZPP).

7Tožena stranka je tožbenemu zahtevku, kot je razumeti, podrejeno,² ugovarjala tudi iz razloga, da naj bi sicer tožeča stranka lastninsko pravico na opremi lokala že izgubila. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev, da naj bi tožeča stranka opremo odsvojila, predložila potrdilo z dne 21. 11. 2014, na katerem je tožeča stranka potrdila prejem plačila 2.200,00 EUR za odkup inventarja s strani nove najemnice N. V. (priloga B2). Odgovor tožeče stranke, da se predloženo potrdilo nanaša na drug inventar (in ne na vtoževanega), je ostal nesubstanciran, brez konkretnih trditev v smeri, kateri inventar naj bi bil prodan naprej. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listnine v spisu ter z zaslišanjem tožnice in priče N. V. presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil N. V. prodan drug (drobni) inventar, ne pa tisti, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka s pritožbo v bistvenem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je bil najemnici N. V. inventar prodan, saj vztraja pri trditvi, da ji je bil prodan droben inventar, ki ni predmet te tožbe.

8Tožnica v pritožbi izpodbija dokazno ocene sodišča prve stopnje s trditvijo, da je imela omenjeni prostor (lokal) in vse premičnine v njem v posesti vse do oktobra 2016 ter da N. V. v vsem tem času od tožnice ni zahtevala izročitve opreme. Po presoji pritožbenega sodišča pa je izpovedba prejšnje najemnice N. V. da je inventar pustila v gostinskem lokalu, ker z njim ni imela kaj početi, življenjsko prepričljiva, saj inventar pretežno predstavljajo predmeti, namenjeni za opravljanje gostinske dejavnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato logično, da je inventar posledično ostal v posesti (vsakokratnega) naslednjega posestnika lokala. Pritožbeno sodišče prav tako ne more pritrditi pritožbenemu stališču, da je prodajna pogodba z dne 12. 9. 2017 (priloga B6), sklenjena med novo najemnico M. V. in N. V. glede (drobnega) inventarja za kupnino 300,00 EUR, prirejena za potrebe predmetnega postopka. Logično je, da nakupljenim predmetom s časom pada cena, toliko bolj pa to velja za predmete, ki so v stalni uporabi v lokalu. Iz nizke cene torej ni mogoče sklepati na to, da naj bi bila pogodba o prodaji z dne 12. 9. 2017 fiktivna. Pritožnica nadalje opozarja na datum sklenitve prodajne pogodbe ter na to, da v vmesnem času najemnina ni bila zahtevana. Vendar pa te pritožbene trditve za uspešno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje ne zadoščajo. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, ki je obsegal tako dokazovanje z že omenjenima listinama kot tudi dokaz z zaslišanje tožnice in priče N. V. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in prepričljiva, zato je tožeča stranka z navedenima pomislekoma, po presoji pritožbenega sodišča, ne more uspešno izpodbiti.

9Izjava B. V. z dne 26. 2. 2018 (priloga A6), da je N. V. odkupljeni droben inventar po prenehanju poslovanja odnesla s seboj, pa je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Glede na to, da je bil B. V. sopodpisnik potrdila z dne 21. 11. 2014, bi morala tožeča stranka, v skladu z 286. členom ZPP, pred sodiščem prve stopnje pravočasno predlagati njegovo zaslišanje. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica pravil o prekluziji ne more obiti tako, da v pritožbenem postopku predloži njegovo pisno izjavo, ne da bi hkrati pojasnila, zakaj ni pravočasno predlagala dokaza z zaslišanjem te osebe.

10Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tudi sicer zavrniti, saj tožbeni predlog ni bil pravilno oblikovan, na kar sta tožečo stranko opozorili tako tožena stranka kot tudi sodišče. Skladno s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena tega zakona. Po tem členu pa sodišče naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice iz 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Izločitveni upnik mora tako oblikovati tožbeni zahtevek z enako vsebino kot bi bila vsebina odločitve (stečajnega) sodišča o priznanju izločitvene pravice, če ta ne bi bila prerekana.³ Tožeča stranka bi torej morala uveljavljati dajatveni tožbeni zahtevek (za izročitev individualno določenih premičnin), z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom (da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke ter da v stečajno maso ne sodi določena oprema) pa tudi iz tega razloga ne more uspeti.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni storilo očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje dovolj razlogov, da je sposobna preizkusa. Ker niso podani niti drugi razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni (313. člen ZPP) povrniti njene potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo v višini 875 odvetniških točk (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT) in materialne izdatke v višini 17,5 odvetniških točk (11. člen OT), kar ob upoštevanju višine vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR (13. člen OT) ter 22% DDV znaša 499,77 EUR.

¹ Tako kot pri vrnitvenem zahtevku na podlagi 92. člena SPZ, mora biti stvar individualno določena oziroma ustrezno individualizirana.
² Podrejeno v smislu, če bo tožeča stranka izkazala, da je lastninsko pravico na vtoževanih kosih opreme pridobila.
³ N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 242.