VSK Sodba in sklep I Cp 731/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba v odločitvi glede parcel št. 2012/0, 5028/3 in 5028/4, k.o. razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.147,50 EUR, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je umik tožbe v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine in v tistem delu parcel št. 1118/, 1118/5, 2386/0, 2571/0, 5019/0, 6132/4, 6227/0, 1386/0, 1387/0, 1418/0, 1448/0, 2985/1, 2995/2, 3202/1 k.o., ki v elaboratu izvedenca M. M. niso označene z rezervirano parcelno številko, vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. S sodbo pa je razsodilo, da so nepremičnine, zemljišča vpisana v k.o., s parcelnimi številkami, kot opredeljeno v izreku, oziroma delu parcelnih številk, kot opredeljeno v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru št. 2632-0491-15-1, IDPOS 90401-15 z dne 22.12.2015, označenimi z rezerviranimi številkami, last tožeče stranke in se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke ter so elaborati za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru za dele parcel, kot določno opredeljeno v predzadnjem odstavku izreka, sestavni del izreka sodbe, na podlagi katere se v katastrski evidenci GURS evidentirajo spremembe. Odločilo je še o pravdnih stroških ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 23.574,90 EUR stroškov, prvemu stranskemu intervenientu na njeni strani (KGZS) stroške v znesku 673,07 EUR, drugemu stranskemu intervenientu na njeni strani (SKZG) pa stroške v znesku 6.852,58 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do končnega plačila.

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti, graja tudi odločbo o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, plačilo stroškov pa naložilo v breme tožeči stranki. Podrejeno naj sodbo in sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3Ko primerja izrek sklepa, s katerim je vzet delni umik tožbe na znanje ter meritorni izrek, pritožnica ugotavlja, da je tožnica umaknila tožbo za parcele, ki so navedene v sklepu o umiku, obenem pa je sodišče odločilo o delih teh istih parcel, ki so predmet elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, kar procesno ni združljivo. Če je tožnica umaknila tožbo za celo parcelo, sodišče niti v delu ne more odločiti. Hkrati še opozarja, da izrek sodbe obsega del parcele št. 1118/1, ki je v elaboratu rezerviran s parcelno številko 1118/9, v sklepu o umiku pa je navedena parcela 1118 brez podelilke, in ni jasno, ali gre za pomoto ali neskladje med umikom tožeče stranke in sklepom o umiku. Procesno nemogoče je, da je v umiku navedena tudi parcela št. 1118/5, v izreku pa je naveden del parcele številke 1118/3, ki je v elaboratu rezerviran z isto številko, to je 1118/5. Če je npr. zahtevek umaknjen za celotno parcelo št. 2386/0, sodišče ne more odločiti o delu iste parcele, ki ima v elaboratu rezervirano parcelno številko 2386/1. To velja tudi za druge parcele v izreku na strani 5 in 6. Ker je prišlo do umika tožbe, bi moralo sodišče postopek zavarovanja ustaviti in odrediti izbris iz zemljiške knjige ter začasno odredbo, ki je izdana v predmetnem postopku, razveljaviti v delu, ki se nanaša na umik. O tem ni odločeno, tožena stranka predlaga, da se o tem odloči.

4Sodišče nekritično sledi tožeči stranki, za to ni osnove v trditveni podlagi in v dokaznem postopku. Že pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da je vprašanje odplačnega prenosa zemljišč s pravne prednice tožene stranke na Sklad stavbnih zemljišč Občine Piran pred uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) s pogodbo z dne 18.2.1993 pomembno. Sodišče pa sedaj zaključi, da gre za navidezno pogodbo. Tega ne trdi nobena stranka, sploh pa ne tožnica. Tožena stranka je v zvezi s to pogodbo podala več relevantnih trditev že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah, nazadnje in edino, kar je v zvezi s to pogodbo navajala tožnica, je bilo na naroku v prvotnem postopku dne 5.7.2006, ko je tedanji pravobranilec na zapisnik navedel, da je pogodba nična, kasneje na naroku z dne 25.3.2010 pa je celo navedel, da pogodba kot taka ni sporna, kolikor gre za nezazidana stavbna zemljišča, sporna pa je, če gre za kmetijska zemljišča in da so take pogodbe sklepale vse občine, da bi se izognile prenosu kmetijskih zemljišč. Drugih konkretnih dejstev in okoliščin, čemu bi bila ravno Pogodba z dne 18.2.1993 nična ter tudi ali se ničnost uveljavlja v tem postopku kot ugovor (predhodno vprašanje) ali kot samostojni zahtevek, v postopku, ki traja že 14. leto, tožnica ni navedla niti trdila. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago in kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi vprašanja, ali je bil po pogodbi izstavljen in plačan račun, nobena stranka ni izpostavila, kot tudi ne, da pogodba morebiti ni izpolnjena. Tožnica ni nikoli zahtevala ugotovitve, da je pogodba navidezna in nična, pogodba ni bila razveljavljena in tudi ne ugotovljena njena absolutna ali relativna neveljavnost. Prenos nepremičnin je bil na podlagi pogodbe izvršen pred uveljavitvijo ZSKZ, zato ta zakon ne pride v poštev, tudi ne uporaba kasnejše spremembe tretjega odstavka 14. člena. Tožnica bi dejansko morala vložiti izbrisno tožbo, s katero bi se ugotovila (domnevna) materialnopravna neveljavnost pogodbe z dne 18.2.1993 ter posledično dajatveni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki je bilo na podlagi navedene pogodbe z dne 18.2.1993 spremenjeno in šele nato bi lahko sledil zahtevek tožnice, ki je predmet tega postopka, pri čemer toženka trdi, da tudi v tem primeru ta zahtevek ne bi bil utemeljen. Izbrisna tožba je bila po Zakonu o zemljiški knjigi pred novelo časovno omejena. Upoštevaje zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe z dne 18.2.1993 takega zahtevka tožnica v letu 2002 in tudi kasneje, znotraj materialnopravnega roka, ni mogla vložiti, zato gre zahtevek kot postavljen v vsakem primeru vsebinsko zavrniti. Toženka je ves čas trdila, da obstoj in realizacija navedene pogodbe predstavljajo oviro za ugoditev zahtevku. Sodišče se o tem ne izreče, mimo napotkov pritožbenega sodišča zaključi, da je pogodba navidezna in zato ker nima učinka med strankama (katerima? - zagotovo ne pravdnima) ni vprašljiva niti pasivna legitimacija toženke. Očitek sodišča, da je prišlo do vknjižbe v zemljiški knjigi po uveljavitvi ZSKZ, je pravno zgrešen, sloje za prenos pravice uporabe in ne lastninske pravice, vpis v zemljiško knjigo pa ni imel konstitutivnega elementa. To stališče je sodna praksa že večkrat potrdila. Odločitev sodišča glede navideznosti pogodbe z dne 18.2.1993 je za toženo stranko popolno presenečenje. Tožena stranka je v okviru postopka z vlogo z dne 25.5.2005 v zvezi s samim dejstvi odkupa zemljišč s strani Sklad stavbnih zemljišč Občine Piran predlagala tudi zaslišanje priče A. G., ki pa ni bil nikoli zaslišan, ta dokaz ni bil izveden in ni jasno, čemu sodišče, ki je zavzelo stališče, da je pogodba z dne 18.2.1993 navidezna, ni izvajalo dokazov v zvezi s samo pogodbo, če je menilo, da je vprašanje veljavnosti same pogodbe relevantno.

5Tožena stranka je tudi trdila, da vsa zemljišča, ki so predmet zahtevka, ne morejo biti predmet prenosa na tožnico, ker v času uveljavitve ZSKS niso bila last občine, in občina ni bila imetnica pravice uporabe. Občina jih je pridobila v last šele kot pravni naslednik Sklada stavbnih zemljišč Občine Piran.

6Tožena stranka v nadaljevanju poudarja, da je sodišče odločilo vsebinsko napačno, ko je opredelilo status zemljišč, ki so predmet zahtevka in posledično razmejilo zemljišča, ki pripadajo eni in drugi stranki. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedene ustanove F. (v nadaljevanju: F.) ter posledično elaborate, izdelane s strani postavljenega izvedenca geodetske stroke. Sodba sledi tožeči stranki. Osnovno razhajanje med strankama izvira iz definicije, kaj je kmetijsko in kaj stavbno zemljišče po zakonodaji, ki je veljala v letu 1993. Na to je tožena stranka opozorila v postopku v obrazloženih vlogah, in tudi na obravnavah, na primer 14.10.2014. Prekludirana ne more biti, saj je spoštovala roke, postavljene s strani sodišča. Zato so ti razlogi sodbe napačni. Ko so bile zaslišane izvedene priče 14.10.2014, je tožena stranka ugotovila, da so priče dejansko odločale o pravnih vprašanjih in definicijah, ki niso nekaj, o čemer naslovno sodišče ne bi imelo znanja in tako tudi niso bila upoštevana določila vseh sprememb zakonodaje na področju ZSKZ in posledično razmejitve med lastnino nad zemljišči med pravdnima strankama, kljub temu da je do teh materialnopravnih sprememb prišlo - določeni so bili drugi in novi kriteriji ter časovni mejniki, na kar vse je toženka opozorila, ugovarjala in zahtevala, da se upošteva pri vsebinski odločitvi o zahtevku na prvi stopnji. Navedeno je izrecno zatrjevala tudi v svoji vlogi z dne 28.10.2014, v kateri se je tudi izjasnila o vlogi tožnice prejeti na naroku z dne 14.10.2014. Razlogi sodbe pod točko 20, da je tožena stranka v pripombah in opozorilih prekludirana, so zmotni, saj ni šlo za navedbe dejstev, pač pa o materialnem pravu. Toženka je tako v točki V. vloge z dne 28.10.2014, vloženi znotraj roka danega s strani sodišča na naroku z dne 14.10.2014, izrecno navedla, da je v letu 2010 prišlo tudi do spremembe ZSKZ, na podlagi katere je v predmetni zadevi potrebno upoštevati tudi določila 16.a, 16.b in nadaljnja določila ZSKZ, ki določajo nov časovni mejnik namembnosti zemljišč na dan 20.7.2004, o čemer sodba, kot navedeno, nima razlogov. Nadalje je toženka opozorila, da sta izvedeni priči, ki sta v imenu F. izdelali mnenje, ki ga je sodišče v celoti sprejelo, izhajali iz povsem napačnih predpostavk, in sicer da ne zadošča, da je določeno področje oziroma so zemljišča na presečne datume opredeljena na način, ki omogoča zaključek, da ne pripadajo tožeči stranki, temveč, da mora biti celo določen poseg že izveden, kar se predvsem nanaša na infrastrukturo, ceste, itd..., kar predstavlja napačno izhodišče, ki v korist tožnice širi zemljišča, ki po zaklonu pripadajo njej, čeprav take definicije zakon ne vsebuje in je večina zemljišč kot stavbnih namensko opredeljena v dolgoročnem in srednjeročnem planu tožene stranke, na kar je izrecno toženka tudi opozorila. Izhodišče izvedenih prič je za toženko neugodno, toženka je stališča izpostavila v vlogah 16.8.2014, 17.2.2014, 28.10.2014, 1.7.2015 in 5.10.2015 a temu sodišče ne sledi. Celo več, izvedeni priči sta nadalje tudi trdili (stran 3 in 5 dopolnitve mnenja z dne 8.11.2013), da zaradi ročno izdelane Kartografske dokumentacije ni moč brezpogojno jamčiti za nedvoumno interpretacijo vsebin o statusu zemljišč, kar je bilo izrecno pojasnjeno s strani toženke tudi v vlogi z dne 5.10.2015 (točka IV.) in obenem ovrženo s strani izvedenca geodetske stroke, ki je bil imenovan kasneje in ni imel naloge/pravice poseči v mnenje F.. Zaslišan na naroku z dne 7.6.2016 je izvedenec M. izpovedal, da planski akti toženke, ki jih je sam pridobil, izkazujejo drugačen obseg stavbnih zemljišč od tistega, ki ga je ugotovila F., kakor tudi, da je moč tudi ročno izdelano kartografsko dokumentacijo primerjati in jo je moč preslikati brez večjih odstopanj, zaradi česar je stališče F. v tem delu napačno in na to je toženka izrecno opozorila. Izvedenec geodet pa ni preverjal medsebojne skladnosti prostorskih aktov toženke, te naloge mu sodišče ni naložilo, a je sam ugotovil določena razhajanja pri določitvi območja stavbnih zemljišč v korist toženke. Sodišče je odločitev prepustilo izvedeni ustanovi, čeprav je šlo za pravno vprašanje. Mnenje ni skladno z opredelitvijo namembnosti v prostorskih aktih toženke. Tudi ni pravilne in verodostojne primerjave grafičnih dokumentacij. Sodišče je odstopilo od predhodne odločitve v letu 2008, toženka je oškodovana, sodba nima jasnih razlogov o tem, čemu je svojo odločitev sodišče oprlo na izdelano mnenje, ki odstopa od mnenja, ki je bilo izdelano v prvotnem postopku s strani imenovanega izvedenca. Navedba v sodbi, da mnenje sprejema, ne zadošča, to odločitev je treba obrazložiti. Sodbe zato niti ni mogoče preizkusiti.

7Toženka še trdi, da pri določanju o tem ali gre za stavbna zemljišča ali ne, gre za vprašanje uporabe prava (pravno vprašanje) in ne za dejansko vprašanje, zato mora sodišče jasno opredeliti, zakaj ni sledilo definiciji Zakona o stavbnih zemljiščih, ki kot nezazidana stavbna zemljišča definira tudi zemljišča, na katerih je bila predvidena izgradnja magistralne ceste, kar je jasno in nedvoumno zapisano v mnenju družbe E. d.o.o., ki ga je toženka vložila v spis z vlogo z dne 17.2.2014 in na katero se je v smislu utemeljevanja svojega materialnopravnega stališča v celoti sklicevala. O tem sodba tudi nima razlogov in za vsebinsko pravilno odločitev se sodišče ne more preprosto sklicevati na mnenje izvedenca, saj se mora do tega pravnega vprašanja opredeliti sodišče.

8V sodbi je nadalje navedeno (točka 12 obrazložitve), kateri prostorski akti so veljali na območju O. P. na dan 11.3.1993 in na dan 25.3.2000, pri čemer ni navedenega (in vse navedeno so pravni viri in ne dejansko stanje) Odloka o lokacijskem načrtu za odvodnjavanje in tretiranje odplak za S. dolino, ki je bil objavljen v Uradnih objavah Primorskih novic št. 22/1994 z dne 11.11.1994, kar je ponovna vsebinska pomanjkljivost sodbe, ki se uveljavlja.

9Sodišče tudi glede vprašanja javnih cest ne poda razlogov in se sklicuje le na mnenje izvedenca. Zaključi še, da so vsi dokazi in predlogi toženke v zvezi s tem nepotrebni. Ne držijo navedbe ustanove F., kjer se je trdilo, da je pri izdelavi mnenja ustanova upoštevala tudi stanje na terenu in orto-foto posnetke za ceste. Celo tožeča stranka je v postopku priznala, da so kategorizirane ceste last toženke, vendar naj bi se to vprašanje urejalo izven tega postopka. To ne drži, že v času odločanja o zahtevku za prenos lastninske pravice na tožnico je izkazano, da določeni deli niso predmet prenosa, to gotovo velja za kategorizirane ceste in bi sodišče moralo zavzeti materialno pravno opredelitev do tega vprašanja in to upoštevati pri svoji odločitvi. Toženka je svoje stališče in dokaze v zvezi z obstojem cest podala pravočasno, v sklopu pripomb na izdelano mnenje. Opozarja na določbe Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), po katerem so lokalne ceste last občine.

10Stališče izvedene ustanove F., ki mu sodišče v celoti in nekritično sledi, da je pri izdelavi mnenja bilo upoštevano stanje na terenu in podatki upravne enote, ne drži tudi v primeru vprašanja t.i. funkcionalnih zemljišč, kjer je tožena stranka pravočasno, v roku, vezanem na podajo pripomb, posredovala stališče in dokaze glede parcele 2012/0 k.o.. Na navedeni parceli se namreč nahaja objekt ki je bil prodan na podlagi določil „Jazbinškovega" Stanovanjskega Zakona - gre za objekt z naslovom P. in nikakor ne more biti predmet prenosa na tožnico in njena last, saj je lastnik tretji, ki ni stranka predmetnega postopka. Parcela 2012/0 je predmet izreka izpodbijane sodbe. Izrek sodbe vsebuje tudi parceli 5028/3 in 5028/4 k.o., pri čemer je na parc. št. 5028/4 po podatkih zemljiške knjige vpisana stavba št. 1347, posamezni deli so v lasti tretjih. Izrek sodbe tako sploh ni zemljiškoknjižno izvedljiv. Parcela 5028/3 pa predstavlja pripadajoče zemljišče k navedenemu objektu in tako tudi ni last ne tožene in niti tožeče stranke, temveč vsakokratnega lastnika stanovanjske hiše z naslovom S.. Ne drži navedba v sodbi, da je toženka gornje trditve podala prepozno, opozorila je namreč, da mnenje ni narejeno pravilno in s konkretnimi primeri to dokazala.

11Poudariti tudi gre, da je v samem izvedenskem mnenju F. navedeno, da razmejitev po karti namenske rabe oz. t. i. VIII. kategorije (stran 8. Mnenja F. z dne 8.11.2013) ni točna oziroma, da zaris VIII. kategorije ne določa točne velikosti/površine in oblike funkcionalnih zemljišč k objektom, ter da se ta določa na podlagi lokacijske dokumentacije. Zaradi navedene ugotovitve izvedene ustanove bi sodišče bilo dolžno pozvati F. na dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali so izvedenci vpogledali in kolikor so vpogledali, kako so upoštevali lokacijsko dokumentacijo za objekte na območju VIII. kategorije, ki je določila funkcionalno zemljišče k posameznim objektom. Toženka trdi, da je toliko bolj relevanten in utemeljen očitek toženke vezan na primer razpršenih gradenj na območju objekta S. in P., ki ga sodišče ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo.

12Pritožba zaključi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ugovorih, kot tudi ne o materialnopravnih stališčih toženke. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Temelji tudi na pomanjkljivem in nepravilnem mnenju F., ni upoštevano dejansko stanje na terenu. To pa ni bila podlaga za zakonito in pravilno odločitev.

13V zaključku pritožba graja odločitev o stroških. Dejstva, da je bila tožba večkrat spremenjena in delno umaknjena, sodišče ne upošteva pri presoji uspeha v postopku. Obrazložitev, da je pri zahtevku, ki obsega več kot 1000 parcel (ne da se upošteva površine), prišlo do umika le glede nekaj deset parcel, ponovno brez površin, samo zase ne daje podlage za odločitev, po kateri so vsi stroški naloženi v plačilo toženi stranki.

14Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Glede umika poudarja, da je zahtevek umaknila glede dela in ne celotnih parcel. Glede razlogov sodbe v zvezi s Pogodbo o prenosu pravice uporabe na zemljiščih med toženo stranko in Skladom stavbnih zemljišč z dne 18.2.1993 pa izpostavi, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju s 14. členom ZSKZ z namenom izognitve prenosu kmetijskih zemljišč na državo. Iz 1. člena Pogodbe je razvidno, da je šlo za prenos kmetijskih zemljišč (zaradi zagotovitve nadomestnih zemljišč razlastitvenim zavezancem, ki imajo status kmeta). To je tožeča stranka zatrjevala v vlogi z dne 4.12.2003, 9.6.2005 in v pritožbi z dne 5.1.2009. Tožena stranka pa tudi ni zmogla dokaznega bremena, da te trditve ne držijo, pač pa da je šlo za resničen in ne za navidezen in torej za zakonit odplačen prenos. Zato odločitev glede učinka pogodbe ne more biti presenečenje. Zatem opozarja, da so zemljišča tudi po navedeni pogodbi ostala v družbeni lastnini, izpolnjen je bil pogoj iz 14. člena ZSKZ, to je tudi edino relevantno. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ne glede na to, kako so bila pridobljena - odplačno ali neodplačno (razen izjemoma v primeru zadrug), je zakonsko določilo predalo v last RS in v upravljanje Sklada KZG RS.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče sledilo. Izvedensko mnenje je izdelala najbolj kompetentna institucija v državi, ki se je na podlagi veljavno sprejetih planskih aktov izrekla o namenski rabi zemljišč. Gre za dejansko vprašanje urbanistične stroke, ko sta izvedenki raziskovali prostorske akte ter ugotavljali, katero od konkretnih vtoževanih zemljišč ima konkretno namembnost na presečne datume glede na konkretni prostorski akt. Sodišče je pravilno ugotovilo, katera posamična zemljišča oziroma kaj je štelo za kmetijsko in kaj za stavbno zemljišče po zakonodaji, veljavni v letu 1993. Pričakovanja tožene stranke, da bi se preširoko v nasprotju s pravili urbanistične stroke razlagalo občinske prostorske akte, se v dokaznem postopku, tudi s pomočjo ustreznih izvedencev, niso izkazala za upravičena. Slednje pa ne more pomeniti bistvene kršitve procesnih določb. Tožeča stranka tudi z izbrisno tožbo ne bi dosegla ničesar. Gre za družbeno lastnino in je pravni red ne pozna več, vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja za nazaj na družbeno lastnino ne bi bila mogoča. Tožena stranka tudi ni bila pripravljena na podlagi 14. člena ZSKZ vtoževanih zemljišč s Sporazumom o prenosu prenesti na državo ter bi bila potrebna nova lastninska pravda.

16Pritožba je delno utemeljena.

17Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov, ki jih je podala pritožba, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP.

18Graja pritožbe, da je sodišče s sodbo odločilo tudi o usodi tistih parcel, glede katerih je tožba (delno) umaknjena, ne drži. Iz izreka sklepa namreč izhaja, da se umik tožbe nanaša na tiste dele določno označenih parcel, ki v elaboratu izvedenca M. M. niso označene z rezervirano parcelno številko. Glede slednjih pa je odločeno s sodbo. Res je sicer, da se je pripetila v izreku tiskarska napaka, saj iz vloge tožeče stranke na list. št. 831 spisa (vloga z dne 1.6.2016, - uskladitev zahtevka), izhaja, da uveljavlja del nepremičnin s statusom kmetijskih zemljišč, med drugim tudi parc. št. 1118/3 in 1118/3 (v nadaljevanju del 2386/0, 2571/0 itd.), kar je razvidno tudi iz izreka sklepa o delnem umiku (gre za parcele, ki v elaboratu niso označene z rezervirano parcelno številko), ter je glede parcel, ki jih delno pridobi tožeča stranka, v izreku na strani 5 in 6 navedeno, da gre za parcele kot je to navedla v vlogi tožeča stranka, torej 1118/1, 1118/3, 2386/0, 2571/0 itd.). Sodišče prve stopnje je to pisno napako odpravilo s sklepom dne 24.8.2016.

19Neutemeljena je tudi graja pritožbe, da bi sodišče moralo odločiti o ustavitvi postopka zavarovanja z izdano začasno odredbo, saj je bilo s sklepom o začasni odredbi z dne 2.9.2003 odločeno, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka, sklep o umiku pa s samo izdajo še ni bil pravnomočen.

20ZSKZ je eden izmed zakonov, ki je urejal lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini. Po tem zakonu so last države ali občin postala tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last države ali občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) oziroma Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) ter tista kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način (ta zemljišča so bila kasneje prenesena na občine na podlagi določb Zakona o javnih skladih). Za kmetijska zemljišča in gozdove so se štela tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni bilo veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni bil izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč (zakon je začel veljati 11.3.1993 - tretji odstavek 14. člena). Ta člen je bil naknadno spremenjen. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-78/1993 z dne 18.10.1995 ugotovilo neskladnost prvotnega tretjega odstavka 14. člena z Ustavo, ker je od prostorskih izvedbenih aktov upošteval le prostorske izvedbene načrte, ne pa tudi prostorskih ureditvenih pogojev. To neskladje je zakonodajalec odpravil s spremembo 14. člena (1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSKZ, Ur. 1. RS, št. 1/96), pojem kmetijskih zemljišč je sedaj ožji, za kmetijska zemljišča se namreč ne štejejo tudi tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila 11.3.1993 kot taka predvidena tudi v prostorskih ureditvenih pogojih (prvi stavek tretjega odstavka - Za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu zakona o zadrugah, 5. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po tem členu, se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN)). Noveliran tretji odstavek 14. člena pa po drugi strani ne določa več, da se za kmetijska zemljišča štejejo tudi tista, za katera ni bil izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč. Spremenjena določba zakona je stopila v veljavo takoj. Sodna praksa je spremenjeni režim lastninjenja razložila tako, da je zato Republika Slovenija na določenih nepremičninah lastninsko pravico izgubila že z uveljavitvijo ZSKZ-A z dne 13.1.1996, ki je pojem kmetijskih zemljišč zožil (torej glede zemljišč, ki so kot nezazidana stavbna predvidena tudi v prostorskih ureditvenih pogojih - prim. odločbi VS RS II Ips 179/2010 ter II Ips 158/2013 - »naknadna ex lege subjektivna sprememba lastninsko pravnega položaja zemljišč«), s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. To pa hkrati pomeni, da je po drugi strani občina lastninsko pravico na nepremičnini izgubila z uveljavitvijo ZSKZ-A, ki kot zemljišč, ki postanejo last občine, ne šteje več tistih zemljišč, ki jih je predala v upravljanje skladu stavbnih zemljišč (neupoštevaje status). Ob povedanem okoliščina sklenitve pogodbe o prenosu določenih zemljišč na Sklad stavbnih zemljišč O. P. ni aktualna in zato tudi niso utemeljeni očitki o zagrešenih kršitvah v zvezi z oceno te pogodbe.

21Tretji odstavek 14. člena ZSKZ je določal podlage za lastninjenje kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad ter tistih kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Ta zemljišča so postala z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in so se po stanju na dan uveljavitve zakona prenesla na sklad oziroma občine (prvi odstavek). Tretji odstavek je določil, katera nezazidana stavbna zemljišča se tudi štejejo za kmetijska zemljišča ter del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so na dan uveljavitve zakona v upravljanju občin, postanejo z dnem uveljavitve zakona last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa last Republike Slovenije. Kriterij torej ni bila okoliščina, kdo je bil imetnik pravice uporabe, zato pritožnica neutemeljeno izpostavi, da je pomembno, da je v času uveljavitve ZSKZ bil titular teh zemljišč Sklad stavbnih zemljišč, in da nepremičnine niso "bile last" O. P., ki tudi ni bila imetnica pravice uporabe.

22Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo sedaj veljavne določbe 14. člena ZSKZ, tudi ob upoštevanju 57. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju: ZJS). Ob tem je sicer pritrditi pritožbi, da pritožnica, ki tekom postopka podaja svoja pravna naziranja, v tem ne more biti prekludirana, kot ji to pravno zmotno očita prvostopenjsko sodišče pod točko 20 glede nekaterih poznejših navedb, a ne drži, da sodišče ni odgovorilo, zakaj ni sledilo definiciji Zakona o stavbnih zemljiščih (pritožnica se je v postopku večkrat sklicevala na Zakon o stavbnih zemljiščih in Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki pa nista pravna podlaga za odločitev v tej zadevi), saj je kot zgoraj povzeto pojasnilo, da je treba izhajati iz določb ZSKZ in ZJS. Posledično ni bilo mogoče pritrditi navedbam pritožnice o neupoštevanju mnenja družbe E. d.o.o. (mnenje v prilogi B14), ko je v zvezi s tem v vlogi, ki ji je to mnenje predložila (vloga z dne 17.2.2014), opozarjala na srednjeročne družbene plane ter "zgodovinsko razlago 1. člena ZSZ. Tudi te plane sta namreč izvedenki upoštevali (npr. str. 3 Dopolnitve z dne 8.11.2013), vendar glede na relevantne določbe ZSKZ in ZJS. Pritožba v nadaljevanju izpostavi določbe 16a, 16b in nadaljnjih členov ZSKZ, ki določajo nov časovni mejnik namembnosti zemljišč na dan 20.7.2004. Po določbi 16a. člena ZSKZ se v last občine prenesejo nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami Občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami Občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina, kot tudi zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev teh prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20.7.2004 namenila za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina. Da bi bili ti pogoji izpolnjeni, pritožba ne trdi, čeprav je toženka tista, ki je take akte sprejemala in ji je znano, ali so bili sprejeti in se nanašajo na sporna zemljišča. Le posplošeno se sklicuje na navedene zakonske določbe. Navedba pritožbe v nadaljevanju, da je "večina zemljišč" kot stavbnih namensko predvidena v dolgoročnem in srednjeročnem planu tožene stranke, pa je tako splošna, da preizkusa ne omogoča.

23Ne drži niti navedba pritožbe, da je izvedena ustanova upoštevala, poleg prostorskih aktov, tudi okoliščino, da bi moral biti določen poseg izveden, kar naj bi se nanašalo na infrastrukturo. Upoštevani so bili prostorski plani, to je tudi povedala izvedenka A. Z. L. ob zaslišanju. Glede infrastrukture je izvedenka M. F. tudi pojasnila, da so upoštevali, ali gre za kategorizirano javno pot ali ne. Izvedenki sta še pojasnili, da sta upoštevali tako tekstualne dele prostorskih aktov kot tudi kartografsko dokumentacijo ter da ni moč brezpogojno jamčiti za nedvoumno interpretacijo vsebine in to določno pojasnili: zaradi debeline posameznih črt na kartah (1 mm debela črta na karti pomeni 5 metrov v naravi) in zaradi slabe vidnosti kartografske podlage prihaja do določenih odstopanj v naravi ter ob tem povedali, da se težko razvidna kartografska dokumentacija nanaša samo na deleže glede parcel, ki so delno kmetijska in delno stavbna zemljišča. To vprašanje je bilo zastavljeno tudi izvedencu geodetske stroke. Na vprašanje pooblaščenke tožeče stranke je odgovoril, da je mogoče narediti iz planskih aktov in mnenja fakultete preslikavo in ugotoviti, kje so stične točke po grafični prilogi in razmejiti stavbna zemljišča, pojasnil pa je tudi, da je to že narejeno. Povedal je še, da je mogoča preslikava brez večjih odstopanj.

Njegovo pojasnilo je torej podobno pojasnilu izvedenk, preslikava brez odstopanj tako po mnenju geodeta kot po mnenju izvedenk ni možna. Če pa je toženka menila, da ima izvedenec v mislih manjša odstopanja, bi mu na naroku morala zastaviti ustrezna vprašanja, česar ni storila.

24Izvedenec M. je res še navedel, da so bile določene variante izdelane na predlog občine, in da niso imele podlage v mnenju fakultete. Pritožnica z izpostavljanjem teh pojasnil izvedenca ni uspešna, saj niti ne pove določno, katere planske akte konkretno bi moral izvedenec upoštevati glede na ZSKZ ali ZJS, pa jih ni. Prav tako je pritožba neuspešna s posplošeno navedbo, da sedaj izdelano mnenje odstopa od prvotnega mnenja. Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago za odločitev (prim. npr. točko 9 sodbe), ter poudarilo, da je zaradi izpolnjevanja teh kriterijev glede posamičnih parcel ugotavljalo stanje v naravi upoštevaje navedene akte s pomočjo izvedene ustanove. Potem, ko je bilo izdelano mnenje, je bilo na predlog strank dodatno dopolnjeno, nazadnje zaradi parcelacije, določen je tudi izvedenec geodet, in ves ta čas med strankami v postopku ni bilo sporno, da bo odločitev slonela na mnenju te izvedene ustanove. Da bi ocena prvotnega mnenja vplivala na uspeh postopka, pa pritožba tudi ne trdi.

25Izvedenki sta ugotovili, kateri prostorski akti so bili v veljavi 11.3.1993, kot tudi tisti, ki so bili v veljavi 25.3.2000, opravili ogled prostorske dokumentacije tako na Upravni enoti Piran na Oddelku za prostor kot tudi na sedežu Občine Piran, med njimi Odlok o lokacijskem načrtu za odvodnjavanje, ki je po navedbah pritožbe sprejet v letu 1994, ni naveden, ter sta izvedenki pojasnili, da se drugi prostorski akti, ki so bili v veljavi v aktualnih obdobjih, ne nanašajo na območje obravnave (torej na sporne parcele) - stran 5 Dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 15.11.2013.

26Ni pritrditi zaključku pritožbe, da za ugotovitev statusa zemljišč izvedenkam ni zadoščala že opredelitev v ustreznih aktih, pač pa da sta šteli, da bi moral biti poseg že izveden (infrastruktura, cesta,..). Nasprotno, v Dopolnitvi mnenja z dne 15.11.2013 sta pojasnili, da bi moral npr. za območje ceste biti izdelan izvedbeni akt (lokacijski načrt) in ker je šlo v določenih primerih le za zasnove in ustrezni prostorski akti niso sprejeti, sta to pri presoji statusa zemljišč upoštevali (npr. stran 8). To mnenje je ocenilo in sprejelo tudi sodišče prve stopnje (razlogi pod točko 16), torej sodba glede vprašanja cest razloge ima.

27Pritožba opozori, da je v izvedenskem mnenju F. navedeno, da razmejitev po karti namenske rabe ni točna oziroma, da zaris VIII. kategorije ne določa točne velikosti/površine in oblike funkcionalnih zemljišč k objektom, ter da se ta določa na podlagi lokacijske dokumentacije. Sodišču očita, da bi bilo dolžno pozvati F. na dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja, ali so izvedenci vpogledali in kolikor so vpogledali, kako so upoštevali lokacijsko dokumentacijo za objekte na območju VIII. kategorije, ki je določila funkcionalno zemljišče k posameznim objektom. Očitek ni utemeljen, izvedena ustanova se je do tega vprašanja opredelila, v navedeni Dopolnitvi (npr. stran 8), pojasnjeno je, da je za opredelitev statusa potrebna lokacijska dokumentacija, ki je očitno glede zemljišč, ki jih pridobi tožnica, ni. Sicer pa glede teh dopolnitev in pojasnil toženka ni dala pripomb - pripombe je imela le glede statusa cest (vloga z dne 1.7.2.2014), tudi ob zaslišanju ni glede potrebe po lokacijski dokumentaciji izvedenkam zastavila vprašanj, a je to možnost imela (narok 14.10.2014).

28Utemeljena pa je pritožba, ko napada odločitev glede parcele št. 2012/0 k.o. in parcel št. 5028/3 in 5028/4 k.o.. Glede prve parcele je v postopku trdila, da se na njej nahaja objekt, ki je bil prodan na podlagi določil "Jazbinškovega" Stanovanjskega Zakona (P.) in ne more biti predmet prenosa na tožnico, saj je lastnik tretji, glede parcel št. 5028/3 in 5028/4 pa je navajala, da je na parc. št. 5028/4 po podatkih zemljiške knjige vpisana stavba št. 1347, posamezni deli so v lasti tretjih, parcela 5028/3 pa predstavlja pripadajoče zemljišče k navedenemu objektu in tako tudi ni last ne tožene in niti tožeče stranke, temveč vsakokratnega lastnika stanovanjske hiše z naslovom S. (podatki zemljiške knjige te navedbe potrjujejo). Gre za pravno pomembna dejstva (samo sodišče npr. pod točko 6 razlogov poudari, da so predmet prenosa lahko le zemljišča v družbeni lastnini), ki bi jih moralo, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, ugotoviti že prvostopenjsko sodišče (status zemljišč - npr. vprašanje, ali so parcele res v družbeni lastninili pa so last tretjih in ali so lahko predmet lastninjenja), posebej po opozorilu ene od strank (vloga toženke z dne 28.10.2014), a se do teh okoliščin ni izreklo, saj je zmotno štelo, da gre za dejstva, ki bi jih morala pravočasno navesti tožena stranka, ta procesna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

29Temeljno načelo za odločitev o stroških je kriterij uspeha in ker je tožeča stranka v pretežnem delu uspela, je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

30Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo v odločitvi glede parcel št. 2012/0, 5028/3 in 5028/4, k.o. razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj so odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena in je glede na te ugotovitve odločitev materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo (353. člen ZPP).

31Ker pritožnica s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, sama trpi te stroške, hkrati pa mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni skladno s tar. št. 20 v zvezi z tar. št. 18 prvotno veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03), ki jo je uporabiti na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. 1. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (tožba je bila vložena v letu 2002) na 1.147,50 EUR, ki jih mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.