1. člen ZSZ

Tožnica je navajala in izkazala, da je lastnica (oziroma etažna lastnica) nepremičnine, na kateri je prvi toženec postavil vetrolov, in da dovoljenja (soglasja) za to ni dala. To zadošča za utemeljenost negatorne tožbe. Z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih dne 24. 7. 1997 je odpadla podlaga za razlago, da je funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine. V spornem obdobju je bil edini nujni skupni del etažne lastnine stavbišče. Če se dokaže namen in volja prejšnjega in novega lastnika (dela) stavbe, da si prejšnji lastnik pridrži lastninsko pravico na delu pripadajočega zemljišča stavbe, je ob obstoju določenih okoliščin ugovor o ločenem pravnem prometu stavbe (stavbišča) in (preostalega) pripadajočega zemljišča po tem presečnem datumu lahko utemeljen.

Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/1984 ni mogoče razlagati. Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B, torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem.

Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit, pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu, za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Gre za prostor, ki obkroža sporno stavbo in je funkcionalno povezan in namenjen njeni neposredni redni rabi, saj predstavlja dostopne poti, dvorišče s prostorom za parkiranje in manevriranje, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor za sušenje perila, zunanje stopnišče, zelene površine kot prostor vrtičkov, za igro in sprostitev, kar je bilo zasnovano že ob gradnji in je v takšni obliki in obsegu še sedaj.

Lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini.

ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.

Ko gre za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pomembno, za kakšno lastninsko pravico gre pri stavbnem zemljišču, pač pa le to, kdo je neposredni (dejanski) uporabnik takšnega zemljišča.