UPRS Sodba I U 253/2017-25

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-29/2016/10 z dne 6. 1. 2017 se v izpodbijani 1. in 2. točki izreka odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Kmetijske zadruge A. z. o. o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) in dopolnilno odločbo Upravne enote Kranj št. 321-87/1993-423 z dne 8. 6. 2016 odpravil v delu, v katerem se nanaša na parcele št. 1037/5, 1040/19, 1040/21 in 1040/31, vse k.o. ... (1. točka izreka); zavrnil zahtevek za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi (2. točka izreka) in zavrnil zahtevek (prizadete stranke) za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je bilo z odločbo prvostopenjskega organa med drugim odločeno, da se tožnici oz. 10 fizičnim osebam, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice v različnih deležih, z dnem pravnomočnosti te odločbe vrnejo v skupno last in posest predhodno navedene nepremičnine v k.o. ..., na katerih je po zemljiškoknjižnih podatkih vknjižena lastninska pravica na prizadeto stranko. Drugostopenjski organ ugotavlja, da za vrnitev navedenih parcel v naravi obstajajo ovire iz drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3Glede objektov na parcelah št. 1037/5 in 1040/21, obe k.o. ..., drugostopenjski organ navaja, se po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS) upravičencem lahko vrnejo le objekti, ki so bili predmet podržavljenja (prvi odstavek 8. člena). Ker objekta na navedenih parcelah nista bila predmet podržavljenja, tudi ne moreta biti predmet vračila v naravi. Nadalje ugotavlja, da je v obravnavnem primeru med strankama sporno lastništvo na predmetnih objektih. Tožnica v skladu z 39. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastninske pravice na navedenih objektih ni izkazala, saj ni predložila nobenega dokazila, ki bi v skladu z navedeno določbo izkazovalo, da je lastnica objektov. Sklicevanja na priče in razna soglasja za gradnjo glede na citirano določbo SPZ niso dokazi o lastništvu objektov na navedenih parcelah. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na pridobitev lastninske pravice na zemljiščih obeh parcel. Drugostopenjski organ se zato do tožničinih navedb, ki se nanašajo na vprašanje lastništva objektov, ne opredeljuje. Poudarja še, da se v postopku vračanja premoženja po ZPVAS uporabljajo določbe specialnih zakonov za vračanje podržavljenih nepremičnin in sicer ZPVAS in ZDen. Zavrača tudi tožničine navedbe, da so objekti, ki se nahajajo na navedenih parcelah, obstajali že ob podržavljenju in so bili po podržavljenju le obnovljeni. Pri tem se sklicuje na dokumente v zadevi in tudi tožničine navedbe v odgovoru na pritožbo. Sklicuje se še na fotografije, posnete na ogledu predmetnih nepremičnin.

4Glede parcel št. 1040/31 in 1040/19, obe k.o. ..., drugostopenjski organ ugotavlja, da gre za funkcionalni zemljišči k stavbama na parcelah 1046 in 1040/8, obe k.o. ..., ki sta v lasti fizičnih oseb, delno pa sta tudi pozidani. Zato je na navedenih nepremičninah prav tako podana ovira za vračilo po drugem odstavku 32. člena ZDen. Obseg funkcionalnega zemljišča je drugostopenjski organ lahko ugotovil že iz mapnih kopij, sklicuje pa se tudi na mnenje izvedenca geodetske stroke, ki ga je postavil prvostopenjski organ. Zato ni bilo potrebno sodelovanje geodeta. Kot brezpredmetne ocenjuje tudi izjave lastnikov objektov na parcelah 1046 in 1040/8, da ne nasprotujejo vračilu navedenih parcel v naravi, saj obseg funkcionalnega zemljišča ni odvisen od volje lastnika objekta, h kateremu se določa.

5Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah izpostavlja, da je na parceli 1037/5 že pred podržavljenjem stal lesen objekt - zavetišče za živino. Na istem mestu je bil v letih 2000 in 2001 obnovljen in dograjen objekt (brunarica Sonček). Zanj so bila pridobljena vsa potrebna dovoljenja, izdana na tožnico. Prav tako je tožnica prispevala vsa denarna sredstva za gradnjo navedenega objekta, kar v inšpekcijskem postopku ni bilo sporno, saj je bil kot investitor vedno naveden A.A., ki je tožničin član. Prizadeta stranka, ki je podržavljene nepremičnine dobila neodplačno, niti v predmetna zemljišča, niti v objekte, ni vlagala nobenih denarnih sredstev, saj so objekte, zgrajene na navedenih nepremičninah, vzdrževali in po potrebi obnavljali in dograjevali izključno tožničini člani. Pri tem poudarja, da so ti imeli pravico uporabljati objekte tudi za individualno uporabo, zato je logično, da je v času od odvzema prišlo tudi do večjih obnov objektov.

6Gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta iz leta 2000 se je le formalno glasilo na prizadeto stranko, pri čemer je takratna direktorica prizadete stranke izrecno pristala na to, da je za pridobitev gradbenega dovoljenja in drugih dovoljenj le „posodila svoje ime“, dejansko pa je bila investitorka tega objekta tožnica, kar potrjuje tudi pisna izjava tedanje direktorice. Prizadeta stranka je namreč v času gradnje (gradnja se je izvajala po letu 1996, ko je tožnica že formalno obstajala) soglašala z vračilom zemljišč v naravi in sebe štela le za formalnega, ne pa tudi za dejanskega lastnika zemljišč in objektov. Soglašala je s tem, da tožnica dogradi in obnovi objekta na parcelah 1040/21 in 1037/5 ter ju uporablja, za kar ni zahtevala nobenega plačila najemnine ali uporabnine. Prizadeta stranka navedenih objektov ni štela za svoja, saj ju je ves čas nemoteno posedovala in uporabljala tožnica preko svojih članov. Prvostopenjski organ je kot nesporno ugotovil, da sta bila objekta na navedenih parcelah zgrajena s sredstvi tožničinih članov. Obrazložitev drugostopenjskega organa glede ovir za vračilo nepremičnin za parcele št. 1037/5 in 1040/21 ocenjuje za nerazumljivo, nejasno in pomanjkljivo. Meni, da gre v zadevi za vračilo zemljišč, ne pa za vračilo objektov, zato je razlogovanje drugostopenjskega organa, da objekta nista bila podržavljena, in da ne moreta biti vrnjena, nerazumljivo. Poleg tega ZPVAS v tretjem odstavku 8. člena odkazuje na smiselno uporabo 16. do 33. člena ZDen, drugi odstavek 32. člen ZDen pa določa, da se podržavljeno zazidano zemljišče ne vrača v naravi, razen če na njem stoji objekt v lasti upravičenca. Navedeno pomeni, da se tudi v postopkih po ZPVAS lahko vrnejo podržavljena zemljišča, na katerih stojijo po podržavljenju zgrajeni objekti, ki so v lasti upravičenca. Kot pravno nevzdržen ocenjuje tudi zaključek toženke, da bi lahko tožnica lastništvo na objektih izkazala le na podlagi enega od pridobitnih načinov iz 39. člena SPZ in da ga ni možno dokazovati na drug način, kar podrobneje pojasni. Pravilneje je bilo postopanje prvostopenjskega organa, ko je vprašanje lastništva objektov na navedenih parcelah rešil kot predhodno vprašanje in zaključil, da je tožnica izkazala lastništvo na teh objektih, pri čemer se je skliceval na listinsko dokumentacijo, zaslišanje prič in drugo dokumentacijo v zvezi z gradnjo. Poudarja, da je do vprašanja lastništva objektov na navedenih parcelah prišlo šele po zamenjavi vodstva pri prizadeti stranki, do leta 2002 ta vrnitvi navedenih parcel v naravi ni nasprotovala.

7Sklicuje se na smisel drugega odstavka 32. člena ZDen, ki je v tem, da se ne posega v pravna razmerja glede objekta na zemljišču ter da se varuje tretje osebe, ki so se zanesle na svoje pridobljene pravice. Pri tem poudarja, da je prizadeta stranka parcele pridobila neodplačno in v objekte ni vlagala lastnih sredstev, zato varstvo njenih interesov glede na namen citirane zakonske določbe ni potrebno. Navaja, da na predmetnih nepremičninah ni stavb, ki bi bile v lasti tretjih oseb, zato ni ovir za vrnitev nepremičnin v naravi. Poudarja, da bi pravna interpretacija, za kakršno se je zavzel drugostopenjski organ, privedla do absurdne situacije, da kolikor na predmetnih nepremičninah ne bi stala objekta, bi se obe zemljišči vrnili tožnici oz. njenim članom v naravi, ker pa je tožnica na teh zemljiščih zgradila objekta, ki sta premoženje njenih članov, pa je sankcionirana s tem, da se ji ne vrneta v naravi. Sklicuje se tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 674/2014 z dne 11. 5. 2016, iz katere izhaja, da predmetni parceli sploh nista last prizadete stranke, ampak last Republike Slovenije. To pomeni, da zavezanka za vračilo navedenih nepremičnin ni prizadeta stranka, ampak Republika Slovenija oz. zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Navedeno je toženka v izpodbijani odločbi prezrla in glede tega sploh nima razlogov, kar je bistvena kršitev postopka. Glede vrnitve parcel št. 1040/31 in 1040/19 navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj na ogledu ni sodeloval izvedenec geodet, meje pa tudi niso označene z mejniki, tako da je nepreverljiv zaključek drugostopenjskega organa, da sta navedeni parceli funkcionalni zemljišči k objektoma, ki sicer že imata vsak svojo funkcionalno zemljišče. Poleg tega se drugostopenjski organ niti z besedo ne opredeli do vsebine pisnih izjav ... z dne 26. 11. 2015, iz katerih izhaja, da kot lastniki objektov na parcelah št. 1046 in 1040/8 ne nasprotujejo vračilu parcel 1040/31 in 1040/19 v naravi tožnici. Poleg tega poudari, da je ves čas po podržavljenju pašna skupnost obstajala in funkcionirala, saj se režim podržavljenih zemljišč na ... ni spremenil. Kmetje so pasli po starih pašnih redih, za potrebe paše so redno obnavljali in dograjevali objekte, brez pristanka pašnih skupnosti ni bilo mogoče graditi na podržavljenih zemljiščih. Iz priložene listine iz leta 1975 izhaja, da je bila Pašna skupnost ... pristojna za izdajo soglasja k zazidalnemu načrtu za gradnjo na ..., zato ni mogoče reči, da posegi pravnih prednikov sedanje tožnice v času po podržavljenju nimajo pravnih učinkov na zahtevek tožnice po vrnitvi nepremičnega premoženja v naravi, dokazuje pa tudi, da se nepremičnine, parc. št. 1040/19, 1040/21 in 1040/31 uporabljajo izključno za dejavnost paše. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni v 1. točki izreka tako, de se pritožba zavrne, 2. točko izreka pa odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijano odločbo odpravi in se zadevo vrne drugostopenjskemu organu v nov postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožbe. Glede spornega lastništva in sklicevanja na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju navaja, da iz navedene sodbe izhaja, da je lastnica predmetnih objektov RS in ne tožnica, glede uporabe SPZ pa navaja, da je treba uporabiti predpis, veljaven v času odločanja.

9Prizadeta stranka Kmetijska zadruga ... z. o. o. v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah med drugim pritrjuje stališču drugostopenjskega organa, da gre pri parc. št. 1037/5 za zemljišče, ki so je pozidano z objektom, ki je bil zgrajen po podržavljenju, in gre zato za oviro za vrnitev nepremičnine po drugem odstavku 32. člena ZDen. Pojasnjuje, da gre za nov objekt in ne za objekt, ki je obstajal že v času podržavljenja. Kot nepomembno šteje okoliščino, kdo je vlagal sredstva v novo zgrajeni objekt. Izjavo B.B. pa šteje kot nedovoljen dokaz, poleg tega pa je tudi prepozen. Tožnici očita, da bi glede na to, da je bila v register agrarnih skupnosti vpisana že leta 1996, gradbeno dovoljenje za Okrepčevalnico sonček pa je bilo izdano leta 2000, zemljiškoknjižno stanje že predhodno lahko uredila. Poudarja, da tožnica v času po podržavljenju in do ponovne vzpostavitve ni obstajala, kar pomeni, da tudi objekti, ki so bili zgrajeni po podržavljenju, ne morejo biti njena last. Enako pravno in dejansko usodo delijo tudi nepremičnine, med drugim 1040/19, 1040/21 in 1040/31, saj so vse pozidane. Investitorica Brunarice Sonček je bila prizadeta stranka, na katero se je izdalo tudi gradbeno in lokacijsko dovoljenje, ta pa je pooblastila A.A., ki je kot tak plačal tudi odškodnino zaradi spremembe namembnosti. Večkrat poudari, da gre v zadevi za odločanje po 8. členu ZPVAS.

10Tožba je utemeljena.

11Vračanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti ureja ZPVAS, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona; na območjih, ki so bila po 1. svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo, in so bila po 2. svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi. Po drugem odstavku navedene določbe lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Tretji odstavek navedene določbe določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena zakona o denacionalizaciji in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu.

12Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

13V zadevi je med drugim sporna zavrnitev tožničinega zahtevka za vrnitev v naravi sedanjih parcel št. 1037/5 in 1040/21, obe k.o. ... s strani drugostopenjskega organa, ker naj bi tožnica ne izkazala, da je lastnica objektov, ki stojita na njem. Pri tem se je skliceval na 39. člen SPZ, po katerem se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe upravnega organa. Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni predložila nobenega dokazila, ki bi v skladu s to določbo SPZ izkazovala, da je lastnica objektov, ostali dokazi (priče, soglasja za gradnjo) pa glede na citirano določbo ne morejo dokazovati njene lastnine na objektu.

14Po presoji sodišča je takšno stališče drugostopenjskega organa v obravnavanem primeru napačno in v nasprotju z namenom citirane določbe in pravnim sistemom, veljavnim v času sprejema ZDen in citirane določbe.

15ZDen je bil objavljen 29. 11. 1991, ko SPZ, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, niti še ni veljal¹. V času objave ZDen je bil v veljavi pravni sistem, drugačen, kot ga je kasneje uvedel SPZ (urejal ga je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), po katerem sta imela stavbišče in funkcionalno zemljišče (zazidano zemljišče) pravno pripadnost tistemu, ki je lastnik objekta.

16Drugače pa je po SPZ (načelo povezanosti zemljišča in objekta) vse, kar je po namenu trajno spojeno ali se trajno nahaja na, nad ali pod nepremičnino, sestavina nepremičnine, razen če SPZ ne določa drugače (8. člen SPZ).

17Povedano drugače, po SPZ je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali se trajno nahaja na, nad ali pod zemljiščem, zgolj njegova sestavina (načelo superficies solo cedit). Zato objekti na njih (zemljiščih) ne morejo biti samostojen predmet stvarnih pravic (izjema sta stavbna pravica in etažna lastnina), kar pomeni, da za njih tudi ni mogoče izkazati pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice iz 39. člena tega zakona. Stališče drugostopenjskega organa, da tožnica ni izkazala pridobitnega načina iz 39. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na objektih, stoječih na parc. št. 1037/5 in 1040/21, je že iz navedenega razloga nepravilno.

18Poleg tega je bil namen citiranega drugega odstavka 32.člena ZDen v tem, da se z odpravo prejšnjih krivic ne povzroči novih, ki bi nastale, če bi se denacionalizacijskemu upravičencu vrnilo zemljišče skupaj z objektom, ki ga ni zgradil upravičenec, ampak nekdo tretji, in bi po prejšnjem pravnem sistemu lastništvo na zemljišču (na katerem je zgrajen gradbeni objekt in ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta) pripadlo lastniku tega objekta.

19V obravnavnem primeru tožnica zatrjuje in dokazuje, da je objekta na zemljiščih parc. št. 1037/5 in 1040/21 zgradila s svojimi sredstvi. Tem navedbam prizadeta stranka niti izrecno ne oporeka. Glede na tako zatrjevano dejansko stanje pa bi bilo v nasprotju z navedenim namenom drugega odstavka 32. člena ZDen, da bi bila tožničina zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi zavrnjena samo zato, ker ni izkazala pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na objektih iz 39. člena SPZ (ki ga, kot rečeno, niti ni mogla izkazati).

20Če je tožnica objekta dejansko zgradila oziroma obnovila s svojimi sredstvi in na svoj račun, kot zatrjuje sama, bi z razlago 32. člena ZDen, kot jo zagovarja drugostopenjski organ, prišlo do absurdne situacije, da bi bila ovira za vrnitev tožničinih podržavljenih zemljišč prav dejstvo, da je tožnica na mestu podržavljenih objektov zgradila nove objekte oziroma jih je obnovila. Takšna razlaga navedene določbe bi bila v nasprotju z njenim citiranim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še nova krivica, saj tožnici prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s prizadeto stranko (zemljiškoknjižno lastnico navedenih nepremičnin) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišči ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako pa bi bila taka razlaga v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine (16. člen ZDen).

21V obravnavnem primeru je sporna tudi zavrnitev tožničinega zahtevka za vrnitev v naravi sedanjih parcel št. 1040/19 in 1040/31, obe k.o. ... s strani drugostopenjskega organa. Pravilno je sicer stališče, da se funkcionalno zemljišče (sedaj se uporablja izraz gradbena parcela), to je stavbišče in zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta, praviloma ne določa glede na želje lastnikov objekta. Vendar pa to v obravnavnem primeru ni bistveno. Bistveno je, ali je drugostopenjski organ izkazal, da za vrnitev navedenih nepremičnini v naravi obstojijo zakonsko določene ovire za vrnitev v naravi. Drugostopenjski organ svojo odločitev utemeljuje na ugotovitvi, da navedenih nepremičnin v naravi ni mogoče vrniti, ker predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbama na parc. št. 1040/8 in 1046 oziroma da sta delno pozidani. S tem v bistvu drugostopenjski organ ugotavlja, da za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi obstaja ovira iz tretjega odstavka 16. člena ZDen, in sicer da premoženja ni mogoče vrniti, ker je na njem lastninska pravica fizičnih oseb oziroma gre za oviro iz drugega odstavka 32. člena ZDen. Navedene ugotovitve pa sodišče ne more preizkusiti, saj dejstvo, da naj bi šlo za nepremičnine v lasti fizičnih oseb, ne izhaja niti iz zemljiške knjige, tej ugotovitvi pa nasprotuje tako tožnica, kot tudi lastniki objektov, v katerih lasti naj bi bile tudi navedene nepremičnine. Lastniki objektov na parc. št. 1046 in 1040/8 so v spis celo podali pisne izjave, da ne nasprotujejo vrnitvi navedenih nepremičnin tožnici v naravi, iz česar je mogoče sklepati, da menijo, da ne gre za funkcionalno zemljišče k njihovim objektom oziroma da ne gre za (pozidano) zemljišče v njihovi lasti. Drugostopenjski organ se do navedenih izjav ni opredelil. Tudi, če bi v obravnavanem primeru šlo za funkcionalna zemljiča oz. pozidana zemljišča, pa drugostopenjski organ ni ugotovil, ali so podane ovire za vrnitev celotnega zemljišča. Kot rečeno, je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine (16. člen ZDen).

22Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, in je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral drugostopenjski organ pri presoji pritožbenih navedb materialno pravo pravilno uporabiti. Pri tem sodišče še pripominja, da se mora drugostopenjski organ opredeliti tudi do ugovora, da prizadeta stranka sploh ni zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi, ampak da je to Republika Slovenija. Če bo ugotovila, da je navedeni ugovor utemeljen, bo morala s to ugotovitvijo seznaniti tudi Republiko Slovenijo in ji dati možnost izjave. Prav tako pa mora dati pravico do izjave tudi Slovenskemu državnemu holdingu d. d. (prej Slovenski odškodninski sklad d. d.), ki je zavezanec za plačilo odškodnine, sicer v morebitnem kasnejšem pravdnem postopku. Vsi morebitni denacionalizacijski zavezanci so namreč samostojne stranke postopka denacionalizacije, zato so upravičeni do lastne pravice izjave. Če se z denacionalizacijsko odločbo, izdano na podlagi ZPVAS, ugotovi, da vrnitev premoženja v naravi ni mogoča, kar pomeni, da lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino (9. in 10. člen ZPVAS), o kateri odloča pravdno sodišče, namreč zavezanca za plačilo odškodnine Slovenski državni holding d. d. navedena denacionalizacijska odločba ne zavezuje, če ta v denacionalizacijskem postopku ni imel pravice do izjave. Navedeno izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014. Zato je smiselno in ekonomično, da se mu že v tem postopku da pravico do izjave. Drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, Slovenskemu državnemu holdingu d. d. ni dal pravice izjaviti se, čeprav bi bil glede na izpodbijano odločitev v kasnejšem pravdnem postopku zavezanec za plačilo odškodnine za predmetne podržavljene nepremičnine.

¹ SPZ je začel veljati 1. 1. 2003.