VSRS Sklep II Ips 224/2017

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Reviziji zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki s tožbo zahtevajo povračilo škode, ki je nastala, ker je bilo v denacionalizacijskem postopku pokojni upravičenki premoženje vrnjeno v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD), ne pa v naravi. Škodo v skupni višini 2.953.934,00 EUR opredeljujejo kot razliko med vrednostjo nepremičnin v naravi in višino prejete odškodnine v obliki obveznic SOD ter kot izgubljeno pravico do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da terjatev pokojne denacionalizacijske upravičenke v višini 1.947.255,85 EUR, tj. razlika med vrednostjo nepremičnin v naravi in odškodnino v obveznicah SOD, predstavlja del zapuščinske mase po pokojni in je tožena stranka dolžna ta znesek plačati skupnosti dedičev. V preostalem delu, tj. glede izgubljenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen je sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožniki pravočasno vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹). Citirajo del obrazložitve sklepa II Cp 3351/2014, kjer je sodišče zapisalo, da so tožniki kljub odločbi Vrhovnega sodišča z dne 28. 2. 2002 še vedno lahko pričakovali drugačno odločitev vsaj glede dela premoženja in jim ni mogoče očitati, da bi že tedaj lahko vedeli za celoten obseg nastale škode. Sklep je javna listina in pravnomočen. Sodišče sedaj ne more odločiti drugače, samovoljni odstop od ugotovitev v javni listini pa je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zastaralni rok za zastaranje terjatve ni mogel začeti teči pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, saj v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina šele tedaj preide na dediče, zaradi česar dediči pred tem trenutkom odškodninske tožbe niso mogli vložiti. Šele tedaj so tožniki postali dediči in z gotovostjo zvedeli, da vrnitev premoženja v naravi ni mogoča. Tožniki so bili v pravni negotovosti glede pravice do denacionalizacije, to stanje pa se je odpravilo šele z odločbo o denacionalizaciji. Zato je izhodišče, da so bili tožniki že prej seznanjeni, da se nepremičnine ne da vrniti v naravi in da od tedaj teče zastaralni rok, zmotno in pomeni zanikanje pravice iz 26. člena Ustave. Prestrogo in togo je stališče, da bi morali tožniki, da bi se izognili zastaranju, tožiti državo v času, ko bi to zanje pomenilo zavrnitev zahtevka ali prekinitev pravdnega postopka do pravnomočnega konca denacionalizacijskega postopka. Tožiti bi morali, še preden je ugotovljena njihova pravica do denacionalizacije in še preden jim je nastala škoda. Oškodovanje nastopi šele, ko je končan matični postopek. Razlaga v izpodbijani odločbi obrne razmerja pravila in izjeme, kot ga je oblikovalo Ustavno sodišče v odločbah Up-124/14, U-I-45/14, Up-450/15 in drugih². Posebni položaj posameznika v razmerju do odgovornosti države je izjema od izjeme, izjeme od izjeme pa je treba razlagati široko, saj privedejo do splošnega pravila. To vodi do zaključka, da ni bilo zastaranja. Ni na mestu, da se sredi nezaključenega postopka denacionalizacije zahteva, da sproži odškodninsko tožbo. Ni stvarno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa, zoper njo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Sodišča ne bi smela pred tožnike postavljati zahteve, da bi morali že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo (vračilo premoženja in popravo krivic) zoper državo uveljavljati tudi s to zadevo povezan odškodninski zahtevek. Do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka ni jasno, ali je upravičenec upravičen do vračila odvzetega premoženja, zato obravnavani primer zahteva razlago, da zastaranje ne začne teči pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo o tem odločeno. Z drugačno razlago pravil o zastaranju je tožeči stranki naloženo nesorazmerno breme. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo tožena stranka najprej opozarja, da vsi tožniki niso predložili novega pooblastila za vložitev revizije, nato pa obširno obrazloži, da revizija ni utemeljena. Predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6Sodišče prve stopnje je nato s sklepom 23. 1. 2017 zavrglo revizijo tistih tožnikov³, ki niso predložili novega pooblastila za revizijo.

7Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje.

8Zoper ta sklep so tožniki pravočasno vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP. Navajajo, da je izpodbijani sklep delno sledil argumentaciji, da so tožniki enotni sosporniki, nato pa kljub temu del tožnikov obravnaval različno, ker niso predložili novega pooblastila. Če so tožniki enotni sosporniki in je sodna odločba enako veljavna za vse in ima za vse lahko le enak učinek, ni mogoče delu tožnikov revizije zavreči, ne da bi to isto revizijo s tem avtomatsko zavrgli tudi ostalim tožnikom, ki so predložili novo pooblastilo za revizijo. Višje sodišče očitno vsakega sospornika obravnava kot ločeno stranko. S tem je kršilo 196. člen ZPP, ki določa beneficium cohaesionis. Učinek pravnega dejanja enega sospornika se ipso iure raztegne tudi na vse ostale sospornike. In obratno, če se bo obravnavala revizija tistih tožnikov, ki so predložili nova pooblastila, to zaradi enotnega sosporništva pomeni, da se bo ta ista revizija obravnavala tudi za vse ostale tožnike. Ni združljivo trditi, da je treba revizijo za vse tožnike obravnavati enako, hkrati pa jo v delu tožnikov zavreči, v delu pa sprejeti v obravnavo. Takšno razlogovanje je notranje kontradiktorno in v nasprotju s samim seboj. Sodna odločba se lahko za vse enotne sospornike glasi samo enako, ne pa deloma tako in deloma drugače. Če se enemu enotnemu sosporniku zavrže pravno sredstvo, drugemu pa vsebinsko obravnava, se neenako obravnavata podobna oziroma enotna položaja. Določbe o zastopanju so splošni predpis, določbe o sosporništvu pa posebni in sta tako sodišči kršili tudi pravilo da specialni predpis izpodrine splošnega. Izpodbijana odločitev višjega sodišča se bo zaradi učinkov enotnega sosporništva raztezala na vse tožnike in bo prišlo do situacije, ko se bo Vrhovno sodišče lahko oprlo na izpodbijani sklep kot res iudicata. Pravnomočen postane izrek, v njem je določeno, da se revizija za določen del strank zavrže, kar pa se avtomatično raztegne na vse tožnike in jim odvzame pravico do pravnega sredstva. Zato je obrazložitev, ki tožnikom zatrjuje, da bodo vsi imeli pozitivne koristi od uspeha revizije, v nasprotju z izrekom, da se revizijo zavrže. Iste revizije ni mogoče hkrati zavreči in sprejeti v obravnavo. Zavrže ali obravnava se lahko le v celoti. Sodišče je tožnikom odvzelo pravico do sodnega varstva v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena ZPP, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

9Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP vročena toženi stranki. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da ni dovoljena revizija tistih tožnikov, katerih revizija ni bila zavržena. V tem delu predlaga zavrženje revizije, sicer pa njeno zavrnitev.

10Sodišče prve stopnje je 26. 9. 2017 zavrglo revizijo tožnikov, navedenih v uvodu pod zaporednimi številkami 8, 13, 15, 27 in 31, ker niso priložili pooblastila oziroma niso predložili novega pooblastila.

11Revizija zoper sklep ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

O reviziji zoper sklep

12Ob prvem odločanju v tej zadevi⁴ je Vrhovno sodišče že pojasnilo, kakšna je narava materialnopravnega razmerja med tožniki, ta pa narekuje sklep, da gre za enotne sospornike. Tožniki so namreč dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke, premoženje (odškodnine v obliki obveznic SOD), iz katerega izvira obravnavana odškodninska terjatev, pa mednje še ni razdeljeno. Zato so ti v skupnosti dedičev, to pa predpostavlja, da je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike.

13Učinke enotnega sosporništva opredeljuje ZPP v 196. členu, po katerem se sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Predvideno je torej raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega sospornika na druge in (v 197. členu ZPP) varovanje rokov za opravo pravdnih dejanj v okviru enakih možnosti za vse sospornike.⁵ Poenostavljeno rečeno, aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika učinkuje v korist vseh sospornikov. Drži tudi, da je rezultat takšnega enotnega obravnavanja sospornikov, lahko samo enaka (enotna) meritorna odločba za vse enotne sospornike. Vendar pa to ne pomeni, da se prav tako enotno (za vse sospornike enako) obravnava obstoj procesnih predpostavk, vezanih na stranke.⁶ Te se presojajo za vsakega sospornika posebej, morebiten njihov neobstoj pri posameznem sosporniku pa pomeni nedopustnost opravljenega pravdnega dejanja tega posameznega sospornika.

14Za obravnavani primer zato velja: Zaradi pravila o upoštevanju aktivnega in koristnega dejanja enega oziroma kateregakoli enotnega sospornika v korist vseh je zoper sklep dovoljena revizija tudi tistih tožnikov, katerih revizija ni bila zavržena. Predlog v odgovoru na revizijo, naj se v določenem delu revizija zavrže, torej ni utemeljen. Zaradi samostojne presoje obstoja procesnih predpostavk, vezanih na stranke, za vsakega posameznega sospornika, je pravilno stališče izpodbijanih sklepov sodišč prve in druge stopnje, da revizija, za vložitev katere mora odvetnik po določilu drugega odstavka 95. člena ZPP predložiti novo pooblastilo, tistih tožnikov, ki tej procesni predpostavki niso zadostili, ni dovoljena. Takšna odločitev ni obremenjena z notranjim protislovjem, ki ji ga ob hkratnem očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pripisuje revizija. Pravilo o presoji izpolnjevanja procesnih predpostavk vsakega posameznega sospornika namreč ne nasprotuje niti pravilu o upoštevanju aktivnih koristnih dejanj posameznega sospornika v korist vseh niti pravilu o enakem načinu rešitve spora (meritorni odločitvi) za vse sospornike niti pravilu o res iudicata. Odločitev o zavrženju pravnega sredstva ni meritorna odločitev, saj o vsebini pravnega sredstva (njegovi utemeljenosti) ni odločeno. Zato pravnega sredstva drugih enotnih sospornikov ni mogoče zavreči z argumentom, da je bilo o pravnem sredstvu že pravnomočno odločeno; pravnomočno je bilo odločeno le o neizpolnjevanju določenih procesnih predpostavk in nedopustnosti pravnega sredstva posameznih enotnih sospornikov. Njihova revizija zato vsebinsko ne bo obravnavana, čeprav bo vsebinska odločitev o pravnem sredstvu drugih sospornikov zaradi pravila o upoštevanju aktivnih in koristnih dejanj enega enotnega sospornika učinkovala tudi zanje, s čimer bo tudi vsebinsko na enak način odločeno za vse sospornike. V izpodbijanem sklepu je višje sodišče to jasno in razumljivo pojasnilo, zato očitana bistvena kršitev ni podana.

15Sospornišvo pomeni subjektivno kumulacijo, torej združevanje oseb na aktivni ali pasivni strani pravdnih strank, zato o samo en(otn)i reviziji, ki ne dopušča presoje formalnih predpostavk po posameznih subjektih, ni mogoče govoriti. Tudi ne gre za neenako obravnavanje podobnih (enotnih) položajev, saj je procesna subjektiviteta posameznih oseb, združenih sicer v enotno pravdno stranko, bistveno različna, kar upravičuje in utemeljuje različno obravnavanje. Določbe o zastopanju in določbe o sosporništvu pa niso v medsebojnem razmerju splošnega in posebnega, ampak v prirejenem razmerju, saj urejajo različna področja. Zatrjevane kršitve, vključno z odvzemom pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva, torej niso podane.

16Revizija preostalih tožnikov (tistih, katerih revizija ni bila zavržena s sklepom z dne 26. 9. 2017) zoper sklep torej ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

O reviziji zoper sodbo

17Vrhovno sodišče je vsebinsko obravnavalo revizijo zoper sodbo tistih tožnikov, revizija katerih ni bila zavržena s sklepom sodišča prve stopnje z dne 23. 1. 2017.

18O zastaranju odškodninske terjatve tožnikov za škodo, ki se kaže v razliki med vrednostjo nepremičnin v naravi in višino odškodnine v obliki obveznic SOD, je Vrhovno sodišče obsežno pojasnilo svoje stališče v predhodni odločitvi, tj. sklepu II Ips 76/2016 z dne 23. 6. 2016. Temu stališču je ob ponovnem odločanju sledilo tudi sodišče druge stopnje. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, sklep višjega sodišča II Cp 3351/2014 z dne 25. 2. 2015 predstavlja eno od odločitev v tem pravdnem postopku, ki mu ni mogoče pripisovati takšnih učinkov, kot menijo revidenti. V njem izraženo pravno stališče o zastaranju ni zavezujoče v nadaljnjem teku tega pravdnega postopka, torej niti za prvostopenjsko sodišče niti za sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju. Od njega je smelo (obrazloženo) odstopiti, kar je tudi storilo. V izpodbijanem sklepu se tudi ne povzema napačno vsebina prvotne odločitve oziroma obrazložitve in zato ni ti. protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19Vrhovno sodišče je že v prejšnjih odločbah pojasnilo, da se v denacionalizacijskem postopku v primeru, ko vrnitev v naravi ni mogoča, o tem ne odloči v izreku odločbe, ampak tako, da se upravičencu prizna druga oblika denacionalizacije, to je odškodnina v obveznicah SOD. To govori v prid stališču tožnikov o „odloženem“ začetku teka zastaranja njihove odškodninske terjatve do izdaje denacionalizacijske odločbe, saj upravičenci (praviloma) šele tedaj zvedo za obliko denacionalizacije in morebitno s tem povezano oškodovanje. Posebna okoliščina tega primera je, da so bile nepremičnine⁷ najprej pokojni denacionalizacijski upravičenki vrnjene v naravi, nato pa taka odločba odpravljena ravno zaradi nemožnosti vračila nepremičnin v naravi. Pravilnost takšne odločitve je bila glede dela nepremičnin⁸ preizkušena tudi v upravnem sporu, vključno z instančno presojo na Vrhovnem sodišču s sodbo I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002. S tem so bila izčrpana vsa pravna sredstva, zato je bilo res že tedaj jasno, da vrnitev v naravi kot primarna oblika denacionalizacije ni več mogoča in da bo s (končno) odločbo o denacionalizaciji lahko določena le odškodnina kot sekundarna oblika denacionalizacije.

20Ob ponovnem odločanju v zadevi, tokrat na revizijo tožnikov, in ponovnem razmisleku o vprašanju zastaranja terjatve Vrhovno sodišče korigira in spreminja svoje prejšnje stališče. Za zastaranje odškodninskih terjatev zakon predpisuje objektivni in subjektivni zastaralni rok. V času nastanka obligacijskega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih je v prvem in drugem odstavku 352. člena določal, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Po dejanskih zaključkih tožniki od seznanitve z odločbo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu niso mogli več pričakovati vrnitve nepremičnin v naravi. Tedaj so torej vedeli, da bodo vrednostno prejeli manj, saj odškodnina kot oblika denacionalizacije ne dosega vrednosti v naravi vrnjenega premoženja. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pa je nadalje odločilno še, ali so imeli že tedaj oziroma kdaj so imeli tožniki kot oškodovanci tudi realno možnost ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode.

21Tožena stranka ima prav, da je metodologija določanja odškodnin za nacionalizirano premoženje predvidena z zakonom in podzakonskimi predpisi. Ugotovitev vrednosti premoženja na kakšen drugačen način niti ne more biti podlaga za odločanje v postopku denacionalizacije. To pomeni, da je odločitev o višini odškodnine predvidljiva, odškodnina pa določljiva. Vendar pa tedaj, ko je bilo znano, da tožniki nepremičnin ne bodo dobili vrnjenih v naravi, škoda tožnikom še ni nastala in vse do izdaje odločbe upravnega organa ni bilo znano, v kakšni višini jim bo nastala. Predvidljivost (določljivost) višine odškodnine kot oblike denacionalizacije namreč ni edini element za opredelitev višine škode. Drugi element je tržna vrednost nepremičnine. Tudi ta je sicer določljiva, a spremenljiva, saj je odvisna o vsakokratnih tržnih razmer. To pa pomeni, da vse dokler odškodnina tožnikom v denacionalizacijskem postopku ni bila določena, niso mogli zanesljivo ugotoviti pravega obsega škode. Četudi torej ni bilo realno pričakovanje, da bodo v tekočem denacionalizacijskem postopku tožniki prejeli nepremičnine v naravi ali odškodnino v drugačni višini, kot je predpisana z metodologijo vrednotenja nacionaliziranega premoženja, pa je vendarle škodo kot razliko med vrednostjo premoženja, ki bi ga prejeli, če bi jim bilo vrnjeno v naravi, in višino odškodnine, priznane v denacionalizacijskem postopku, mogoče po višini ugotoviti šele potem, ko jim je ta odškodnina priznana. Povedano drugače, dokler tožnikom ni bila v denacionalizacijskem postopku določena odškodnina za nacionalizirano premoženje, ta čas po višini premoženjska škoda, za katero je bilo sicer pričakovano, da jim bo nastala, ni bila določljiva z denarnim zneskom, ampak jo je bilo mogoče opredeliti le opisno. Na tak način pa tožniki svoje terjatve v pravdnem postopku, v katerem se kot bistvena sestavina tožbe zahteva določen zahtevek (v primeru denarne terjatve torej navedba določenega denarnega zneska), ne bi mogli uspešno uveljaviti. Ob ponovni presoji torej Vrhovno sodišče sodi, da zastaranje odškodninske terjatve ni pričelo teči pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, obenem pa tudi kot nerealno ocenjuje pričakovanje in zahtevo, da bi tožniki škodo, ki izvira iz denacionalizacijskega postopka, uveljavljali še v času, ko ta postopek teče, torej med denacionalizacijskim postopkom v vzporedno tekočem sodnem postopku, v katerem vsi elementi za izračun škode še niti ne bi bili na voljo.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje sledilo v prejšnji odločbi izraženemu stališču o zastaranju, namreč ni v celoti odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s posameznimi elementi temelja odškodninske obveznosti.

23Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² V reviziji navaja še na odločbe Up -450/15, Up-1141/12, Up-1177/12 in Up-89/14.
³ To je tožnikov, navedenih v uvodu pod zaporednimi številkami 1, 4, 5,6, 7, 8, 11, 14, 16, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30 in 31.
⁴ Sodba in sklep II Ips 364/2010 z dne 6. 4. 2014
⁵ Nina Betetto v Pravdni postopke, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 260.
⁶ To so predpostavke sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost in postulacijska sposobnost ter s tem povezano pravilno zastopanje stranke.
⁷ Gre za poslovna prostora v Ljubljani na Ulici 2 in 4, ki sta jih uporabljali podjetji L., d. d., in S., d. d.
⁸ Poslovnih prostorov L., d. d.