197. člen ZPP

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Za presojo pravočasnosti vložene tožbe, ki jo je skupaj vložilo devet tožnikov, za katere je mogoče spor rešiti le na enak način za vse, je sodišče upoštevalo datum vročitve upravnega akta zadnjemu od njih.

Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesni

Tožnika sta soupravičenca iz materialnopravnega razmerja, ki je obstajalo pred pravdo in se nanaša na predmet spora. Zato sta materialna sospornika. Materialno sosporništvo je lahko navadno ali enotno. Glede na trditve in postavljeni tožbeni zahtevek sta tožnika enotna sospornika, saj po naravi pravnega razmerja spora ni mogoče rešiti drugače kot na enak način za oba. Zato se štejeta za enotno pravdno stranko. Drugotožnik ni bil individualno pozvan na plačilo takse niti ni bil opozorjen na posledice nepravočasnega plačila (prvi in četrti odstavek 34. člena ZST-1). Ker drugotožniku plačilni nalog ni bil vročen, zanj rok za plačilo takse za pritožbo še ni pričel teči (in se zato tudi ni mogel izteči). Plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik naveden le eden od tožnikov, ki so enotni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga obema tožnikoma. V vmesnem času je bila sodna taksa za pritožbo s strani prve tožnice plačana. Kot enotna sospornica je prvotožnica deležna ugodnosti iz 197. člena ZPP, kar pomeni, da je imela možnost plačila takse za pritožbo vse dokler se rok za plačilo ni iztekel tudi drugotožniku.

Vsak dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove samostojno do višine vrednosti podedovanega premoženja, če je pa dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (prvi in tretji odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Solidarni dolžniki pa niso ne nujni ne enotni sosporniki.

Ker se je v tem primeru zakonsko določen prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu za tožnika in tudi za ostale sospornike iztekel najkasneje 15. 10. 2019, tožnik pa je tožbo v tem upravnem sporu vložil šele 18. 10. 2019, saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko, sodišče ugotavlja, da je tožba prepozna.

Solastnika zemljišč, katerih meja je bila z izpodbijano upravno odločbo evidentirana kot urejena, sta v položaju enotnih sospornikov v smislu 196. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu. Pravno se namreč razmerje, ki se z izpodbijano upravno odločbo ureja, to je ureditev meje med zemljišči, za solastnike zemljišča lahko reši le na enak način. Pri presoji pravočasnosti tožbe je zato treba upoštevati ne samo prvi odstavek 28. člena ZUS-1, ampak tudi 197. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je o tožbi, ki sta jo skupaj vložila tožnik in pritožnica, torej o skupaj vloženi tožbi, odločilo po vsebini in tožbo zavrnilo. Učinki te sodbe, o poteku meje, se raztezajo tudi na pritožnico, saj je sporno razmerje za oba tožnika mogoče rešiti le na enak način. S tem, ko je sodišče prve stopnje po vsebini odločilo o skupaj vloženi tožbi, je torej odločilo tudi o pritožničini tožbi, čeprav jo je zavrglo. Nastala je torej procesna situacija že pravnomočno razsojene zadeve (res iudicata), zato je ponovno odločanje sodišča prve stopnje izključeno. Zaradi te procesne situacije pa pritožnici ne smejo nastati negativne pravne posledice, zato

Ugotovljena okoliščina, da sta toženca kot samostojni pogodbeni stranki sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke – vsaka v okviru svojega solastninskega deleža na nepremičnini, mogoča in pogojna terjatev pa se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakem od idealnih solastniških deležev posebej - predstavlja podlago za nujen zaključek, da bi lahko bili odločitvi zoper vsakega toženca različni. Zato prvotoženka ne uživa procesne koristi v smislu 197. člena ZPP, ki določa, da če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, ko še teče rok za kateregakoli izmed njih. Ker prvotoženka ni pravočasno izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje z rednim pravnim sredstvom, je tudi izgubila pravico izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom sodbo sodišča druge stopnje. Ker toženi stranki, nista enotna sospornika, pa revizijske navedbe drugotoženca prav tako ne morejo koristiti prvotoženki (primerjaj določbo 196. člena ZPP, po kateri se le pri enotnih sospornikih raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, tudi na tiste sospornike, ki so zamudili kakšn

Aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika učinkuje v korist vseh sospornikov. Drži, da je rezultat takšnega enotnega obravnavanja sospornikov, lahko samo enaka (enotna) meritorna odločba za vse enotne sospornike. Vendar pa to ne pomeni, da se prav tako enotno (za vse sospornike enako) obravnava obstoj procesnih predpostavk, vezanih na stranke. Te se presojajo za vsakega sospornika posebej, morebiten njihov neobstoj pri posameznem sosporniku pa pomeni nedopustnost opravljenega pravdnega dejanja tega posameznega sospornika. Dokler odškodnina tožnikom v denacionalizacijskem postopku ni bila določena, niso mogli zanesljivo ugotoviti pravega obsega škode. Četudi ni bilo realno pričakovanje, da bodo v tekočem denacionalizacijskem postopku tožniki prejeli nepremičnine v naravi ali odškodnino v drugačni višini, kot je predpisana z metodologijo vrednotenja nacionaliziranega premoženja, je škodo kot razliko med vrednostjo premoženja, ki bi ga prejeli, če bi jim bilo vrnjeno v naravi, in višino odškodnine, priznane v denacionalizacijskem postopku, mogoče po višini ugotoviti šele potem, ko jim je ta odškodnina priznana.

Že pritožbene navedbe, da nujnega sosporništva ni na aktivni strani, da vseh udeležencev dediščinske skupnosti ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugemu pravdnemu ravnanju, utemeljujejo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo revizijo tistih tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila. Predložitev novega pooblastila k reviziji namreč pomeni, da posamezni enotni sospornik želi biti (še naprej) procesno aktiven. Posamezni enotni sospornik na aktivni strani namreč lahko prosto izbira, ali bo še naprej procesno aktiven v pravdnem postopku, torej v konkretnem primeru tudi po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje, s tem, da vloži revizijo, kateri predloži novo pooblastilo.

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.

Nimata prav pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkurenci dveh upniških predlogov upoštevati le prvega. V ZFPPIPP za to ni nobene podlage. Ker je pred vložitvijo predlogov za začetek postopka prisilne poravnave predhodno nad dolžnikom tekel postopek preventivnega prestrukturiranja, je sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim je ugotovilo obstoj razlogov za ustavitev postopka preventivnega prestrukturiranja, upnike in dolžnika pozvalo, naj v enem mesecu po objavi sklepa vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Glede na to, da so upravičeni predlagati začetek postopka prisilne poravnave (tudi) upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, je jasno, da ZFPPIPP dopušča, da je v enomesečnem roku vloženih več predlogov za začetek postopka prisilne poravnave (največ štirje upniški in dolžnikov predlog).

Dolžnika nista enotna sospornika. Prvi dolžnik namreč nastopa kot glavni dolžnik, drugi dolžnik pa kot menični porok, ki upniku odgovarja solidarno. Eno od načel meničnega prava je namreč načelo samostojne menične obveznosti. Tudi, če menico izda glavni dolžnik, ki je npr. kasneje izbrisan iz sodnega registra, to ne vpliva na veljavnost obveznosti poroka.

Ker prvo toženka izpodbijane sodbe v roku ni dvignila, je v skladu s 4. odstavkom 142. člena dne 12. 3. 2012 nastopila fikcija vročitve. Petnajstdnevni rok za dvig pisanja oziroma za nastop fikcije bi sicer potekel že z iztekom 11. 3. 2012, ker pa je bil ta dan nedelja, se je vročitev v skladu s 4. odstavkom 111. člena ZPP štela za opravljeno s potekom prvega prihodnjega delavnika, tj. z iztekom 12. 3. 2012.

Tožnika sta kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca v položaju enotnih sospornikov v smislu 196. člena ZPP (ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1). Pri presoji pravočasnosti tožbe z dopolnitvijo, ki jo je vložila druga tožnica, je zato treba upoštevati določbo 197. člena ZPP.

Stranski intervenient ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil.

Odločitev o utemeljenosti in dovoljenosti pritožbe sedme tožene stranke zoper zamudno sodbo, ki ni izdana proti tej toženi stranki, je odvisna od vprašanja, ali so tožene stranke v pravdi navadni ali enotni sosporniki. Le v primeru enotnega sosporništva je mogoče izdati zamudno sodbo samo, če vsi sosporniki niso odgovorili nanjo. Tožene stranke niso enotni sosporniki. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala od vsakega toženca, da ji prizna solastninski delež, ki je vpisan na vsakega od njih, tožene stranke ni mogoče po materialnem pravu, na katerega napotuje določba 197. člena ZPP, šteti za enotno pravdno stranko. Solastnina namreč upravičuje vsakega solastnika do idealnega deleža v razmerju do celote, s katerim samostojno razpolaga.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba v obravnavanem primeru vse sodelujoče pravne naslednike po pokojnem upravičencu šteti za enotne sospornike v smislu 196. člena ZPP, saj je po naravi pravnega razmerja, ker se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca (prvi odstavek 67. člena ZDen), sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti vložene tožbe tudi pravilno sklicevalo na 197. člen ZPP oziroma je pravilno presodilo, da je tudi za tožnico, ne glede na to, da ji odločba tožene stranke ni bila vročena, rok za vložitev tožbe iztekel s potekom roka za kateregakoli od teh drugih pravnih naslednikov, ki jim je bila odločba vročena.

Sodišče je na podlagi predloženega seznama prijavljenih terjatev v stečajno maso nad toženo stranko ugotovilo, da tožnik vtoževane terjatve ni priznal v stečajnem postopku, zato nima več pravnega interesa za vodenje pravde.

Če je terjatev iz naslova odpravnine in jubilejne nagrade ob stečajnem dolžniku prerekala tudi druga oseba (banka), v primeru spora, v katerem delavec od nekdanjega delodajalca v stečaju zahteva plačilo navedenih zneskov, delodajalec v stečaju in banka nista nujna sospornika na pasivni strani.