VSL Sodba in sklep II Cp 2351/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo tožeče stranke za izločitev okrožne sodnice A. A. v zadevi P 666/2015-II.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 8.188.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od vložitve tožbe dalje in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 9.938,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

3Zoper sklep in sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Kot bistveno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o dejstvih, ki jih je tožeča stranka navajala kot izločitveni razlog, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Sodnica je s prvega naroka za glavno obravnavo brez utemeljenega razloga odslovila novinarko R. I., ki je na narok pristopila kot javnost. Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem novinarke predlagala glede pravno nepomembnega dejstva, sodnica pa dokaza ni nemudoma zavrnila, temveč je pooblaščenca tožene stranke vprašala, ali vztrajata pri zaslišanju priče. Tudi ob zaključku naroka ni odločila o tem, ali se dokaz z zaslišanjem R. I. dopusti ali zavrne, s čimer ji je onemogočila prisotnost tudi na naslednjem naroku oziroma vseh nadaljnjih narokih. S takšnim ravnanjem je sodnica oblikovala javnost po okusu tožene stranke in omogočila, da obravnava postane javna šele, ko bo to ustrezalo njej. Na sodelovanje sodnice s toženo stranko kaže tudi dejstvo, da je po umiku dokaznega predloga z zaslišanjem R. I. ni kaznovala zaradi zlorabe procesnih pravic. Sodnica je kršila načelo kontradiktornosti. Pooblaščenka tožeče stranke je iz vsebine 8. pripravljalne vloge ugotovila, da je tožena stranka pred tem vložila dve vlogi, ki ji nista bili vročeni. Želela je vpogledati v spis, vendar ji to ni bilo omogočeno. Tožeča stranka je vlogo tožene stranke s prilogami prejela na naroku dne 16. 9. 2016, na katerega je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke vabljen na zaslišanje. S tem je sodnica ustvarila procesni položaj, v katerem bi bil zakoniti zastopnik tožeče stranke zaslišan tudi o trditvah in dokaznih predlogih, s katerimi se tožeča stranka ni mogla seznaniti, predhodno napačno vročanje vlog pa je dobilo povsem drug pomen.

Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je s tem, ko je dne 6. 7. 2016 novinarko R. I. napotilo iz sodne dvorane, v nasprotju z zakonom izključilo javnost prvega naroka za glavno obravnavo. Pod kršitev načela javnosti sodnih obravnav je namreč mogoče uvrstiti tudi primere, ko sodišče deklarativno javnosti ne izključi, vendar s svojim ravnanjem doseže, da pride do njene dejanske izključitve. V ZPP ni določbe, ki bi prepovedovala prisotnost prič med podajanjem navedb. Sodišče prve stopnje je kršilo prvi odstavek 287. člena ZPP, saj v dokaznem sklepu, sprejetem na prvem naroku za glavno obravnavo, ni navedlo, o katerih dejstvih bosta zaslišana zakoniti zastopnik tožeče stranke in priča A. O., hkrati pa ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje priče R. I. S tem je onemogočilo njeno prisotnost tudi na naslednjem in vseh nadaljnjih narokih vse do umika dokaznega predloga z njenim zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni nobena stranka zatrjevala drugačne volje od zapisane, zato ni jasno, ali je, če je in zakaj je ugotavljalo njuno voljo oziroma zakaj je ni ugotavljalo tudi na strani tožene stranke z zaslišanjem njenega takratnega zakonitega zastopnika B. B. Prezrlo je, da sta v 1.1.3. točki pogodbe stranki določili predpostavke za prenehanje učinkovanja pogodbe. Pravdni stranki sta se dogovorili, da začne tožeča stranka takoj s plačevanjem obnovitvenih del na graščinskem kompleksu, za kar ji je dolžna tožena stranka takoj priskrbeti gradbeno dovoljenje, ker je realizacija celotne obnove, kot jo je po obsegu in vrsti določila tožena stranka, določena kot odložni pogoj za vzpostavitev najemnega razmerja. Ker tožena stranka tožeči stranki ni posredovala gradbenega dovoljenja, da bi tožeča stranka lahko plačala izvedbo celotne obnove graščinskega kompleksa v obsegu in na način, ki bi ji omogočala njegovo trženje, se s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odložni pogoj ni uresničil in graščinski kompleks ni bil oddan v najem. Pogodba zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati, tožeča stranka pa je s tem pridobila kondikcijski zahtevek za vrnitev tega, kar je na njeni podlagi izpolnila. Ker sodišče ni zaslišalo priče B. B., ki je v imenu tožene stranke podpisal pogodbo in določil obseg obnove, je napačno ugotovilo, da tožena stranka obveznosti izročitve gradbenega dovoljenja ni dolžna izpolniti oziroma jo lahko odlaga v nedogled.

Nepravilna in protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi vsebina spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2501/2014 dokazovala, da pogodba med strankama še vedno obstoji. Tožeča stranka se ni sklicevala na povrnitev pogodbene škode in je tudi ni zatrjevala, vendar to ne pomeni, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna po pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Protipravnost ravnanja tožene stranke je dokazana, saj je bojkotirala obnovo graščinskega kompleksa X, ker ni zaprosila za gradbeno dovoljenje, čeprav se je s pogodbo z dodatkom že v letu 2004 zavezala, da ga bo brez odlašanja izročila tožeči stranki, da bo lahko plačala predvideno obnovo in s konstituiranjem najemnega razmerja s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe začela tržiti graščinski kompleks. Tožeča stranka ni zavezana zahtevati izgubljenega dobička, temveč lahko zahteva povrnitev navadne škode kot zmanjšanje svojega premoženja.

4Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

6Predsednik sodišča je o odločilnih dejstvih navedel jasne in popolne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči si, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa. Nestrinjanje tožeče stranke s temi razlogi še ne pomeni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Institut izločitve sodnika je eden najpomembnejših procesnih institutov, s katerim se zagotavlja pravica do nepristranskega sojenja. Tožeča stranka zatrjuje obstoj t. i. odklonitvenega razloga, ki ga ZPP v 6. točki 70. člena opredeljuje z generalno klavzulo: Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko, kot so npr. prijateljstvo, sovraštvo, daljne sorodstvo.¹

8Dejansko stanje, na katerem je tožeča stranka utemeljevala zahtevo za izločitev sodnice zaradi dvoma v njeno nepristranskost, je sledeče:

- tožena stranka je v IV. pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče zasliši pričo R. I., ki naj bi kot avtorica časopisnega članka izpovedala, na podlagi katerih dejstev in podatkov je zapisala, da naj bi tožena stranka bojkotirala izdajo gradbenega dovoljenja, nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke C. C. pa ustavil obnovo;

- tožena stranka je v V. pripravljalni vlogi predlagala še zaslišanje priče M. F., ki je bila v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2284/2014 na naroku prisotna kot javnost in bi izpovedala o vsebini izjav zakonitega zastopnika tožeče stranke;

- sodišče je za dne 6. 7. 2016 razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerega je kot javnost pristopila novinarka R. I.;

- zaradi tajnosti poravnalnega naroka je pričo za čas trajanja tega naroka napotilo iz sodne dvorane;

- po zaključku poravnalnega naroka je tožena stranka na vprašanje sodišča odgovorila, da pri zaslišanju priče R. I. vztraja;

- sodišče je R. I. poklicalo v razpravno dvorano in ji pojasnilo, da je predlagana kot priča, zato ne sme spremljati poteka glavne obravnave;

- priča je narok zapustila, sodišče pa je v nadaljevanju opravilo prvi narok za glavno obravnavo;

- ob zaključku naroka je sprejelo dokazni sklep, s katerim je dopustilo dokaz z vpogledom v listine v spisu ter zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. O. Listine je prebralo in zaradi izvedbe zaslišanj narok preložilo na 16. 9. 2016;

- nobena stranka opisanemu ravnanju sodišča ni nasprotovala;

- tožena stranka je dne 13. 7. 2016 vložila VII. pripravljalno vlogo, naslednji dan pa je s posebno vlogo dostavila dokazne listine, ki so bile spete v dva fascikla;

- sodnica je dne 25. 7. 2016 odredila vročitev obeh vlog pooblaščenki tožeče stranke;

- zaradi obsega pošiljke je bil njen naslov na kuverto napisan ročno, pri čemer je prišlo do napake, saj je bil izpisan naslov, na katerem je pooblaščenka tožeče stranke poslovala v času vložitve tožbe;

- dne 19. 8. 2016 se je pošiljka vrnila sodišču z oznako »ni dvignil«, istega dne je tožena stranka vložila VIII. pripravljalno vlogo;

- dne 22. 8. 2016 je sodnica odredila ponovno vročitev nevročene pošiljke, pri čemer je pri izpisu pošiljke znova prišlo do enake pomote v naslovu pooblaščenke;

- dne 26. 8. 2016 je sodnica odredila vročitev VIII. pripravljalne vloge, ki jo je pooblaščenka tožeče stranke prejela dne 31. 8. 2016. Iz vloge je razbrala, da sta bili predhodno vloženi še dve vlogi in je zato dne 12. 9. 2016 na sodišče naslovila predlog, da ji vroči še nevročeni vlogi;

- dne 13. 9. 2016 se je pošiljka z navedenima vlogama vrnila sodišču z oznako »ni dvignil«;

- ob oklicu naroka dne 16. 9. 2016 sta kot javnost pristopili novinarki R. I. in M. F.;

- na poziv sodišča je tožena stranka dokaz z zaslišanjem priče R. I. umaknila, nakar je M. F. narok zapustila;

- sodišče je na naroku pooblaščenki tožeče stranke vročilo vlogi z dne 13. 7. 2016 in 14. 7. 2016 s prilogami;

- pooblaščenka tožeče stranke je navedla, da je želela od prejema VIII. pripravljalne vloge vpogledati v spis, pri čemer ji to ni bilo omogočeno, opozorila je na kršitev načel javnosti in kontradiktornosti ter predlagala izločitev sodnice zaradi dvoma v njeno nepristranskost.

9Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da nestrinjanje stranke z načinom vodenja postopka ter morebitne postopkovne napake same po sebi ne predstavljajo izločitvenega razloga, saj so te predmet presoje v postopkih s pravnimi sredstvi. Morebitno napačno ravnanje sodišča pri zagotavljanju javnosti obravnave ali kontradiktornosti postopka bi utemeljevalo očitek o storjenih bistvenih kršitvah postopka, ne pa očitka o sodničini pristranskosti in s tem razloga za njeno izločitev.²

10Pritožnica skuša v pritožbi prikazati, da je bilo zgoraj opisano procesno postopanje sodnice odraz njenega sodelovanja s toženo stranko, vendar niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni ponudila najmanjšega indica, še manj dokaza, da bi bilo ravnanje sodnice kakorkoli motivirano z naklonjenostjo do tožene stranke.

11Sodnica je v zvezi s prisotnostjo priče R. I. na prvem naroku za glavno obravnavo ravnala v skladu s stališči pravne teorije³ in ustaljene sodne prakse. Vprašanja pooblaščencema tožene stranke, ali vztrajata pri zaslišanju priče, ni postavila, da bi preprečila pričino prisotnost (to je preprečeval predhodno podan dokazni predlog), temveč, da bi jo v primeru umika dokaznega predloga omogočila. Sodnica ob začetku prvega naroka ni mogla vedeti, kakšne bodo dodatne navedbe in dokazni predlogi strank, ter že takrat odločiti o potrebnosti dokaza z zaslišanjem priče. Tudi njeno ravnanje, ko je ob zaključku prvega naroka izvedla zgolj dokaz z listinami ter odločila o dokazih, ki jih je nameravala izvesti na naslednjem naroku, ne odstopa od običajne prakse. V postopkih, v katerih stranki ponudita obširne navedbe in številne dokaze, namreč ni nenavadno, da sodnik o potrebnosti posameznih dokazov odloča postopoma glede na potek sodnega postopka in uspeh dokazovanja.⁴ Dejstvo, da je priča novinarka, ki o ravnanju tožene stranke piše kritično, samo po sebi ne zahteva odstopa od ustaljenega načina procesnega vodenja. To velja toliko bolj, ker nobena stranka ravnanju sodišča ni ugovarjala, ali podala predloga za takojšnjo odločitev o dokaznem predlogu z zaslišanjem priče. Dvoma v nepristranskost sodnice ne more vzbuditi ravnanje novinark na 2. naroku za glavno obravnavo, kakor tudi ne dejstvo, da po umiku dokaznega predloga toženi stranki ni izrekla denarne kazni zaradi zlorabe pravic. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka pričo predlagala, ko še ni mogla vedeti, da se bo želela udeležiti naroka, poleg tega je pod zlorabo pravic mogoče uvrstiti le dejanja, ki predstavljajo najhujšo obliko nevestnega uveljavljanja procesnih pravic. Vztrajanje pri dokaznem predlogu in njegov kasnejši umik tega standarda ne dosegata.

12Tudi postopanje sodnice v zvezi z vročanjem vlog z dne 13. 7. 2016 in 14. 7. 2016 v ničemer ne kaže na njeno vnaprejšnjo opredeljenost ali naklonjenost do tožene stranke. Tožeča stranka ne trdi, da bi do napake pri zapisu naslova prišlo namerno, poleg tega te napake ni storila sodnica, temveč sodno osebje. Glede na to, da se je nevročena pošiljka na sodišče vrnila le tri dni pred narokom, je odločitev o vročitvi vlog na naroku povsem razumna. Neutemeljeni so tudi očitki o zavestnem ustvarjanju situacije, v kateri bi bilo tožeči stranki onemogočeno enakopravno sodelovanje v dokaznem postopku. Dejstvo, da sodnica po prejemu nevročene pošiljke naroka ni samoiniciativno preložila,⁵ ne izkazuje njene pristranskosti, temveč željo po racionalnem vodenju postopka. Glede zatrjevane odtegnitve vpogleda v spis pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne navaja, da bi bila sodnica z njenim poskusom vpogleda seznanjena ter bi ji namerno preprečevala vpogled. Šele takšno ravnanje, storjeno prav z namenom, da se pooblaščenki onemogoči priprava na narok in zaslišanje zakonitega zastopnika, pa bi lahko vzbudilo dvom v sodničino nepristranskost.

13Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je sodnica postopek vodila v skladu z določbami ZPP in ustaljeno sodno prakso, zaplete, ki so nastali v zvezi z vročitvijo vlog, je reševala sproti in korektno. Objektivna dejstva tako v ničemer ne potrjujejo očitkov, da je sodnica sodelovala s toženo stranko, oblikovala javnost po njenem okusu ali do nje kazala kakršnokoli naklonjenost.

14Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

15Pritožnica tudi v pritožbi vztraja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave.

16Pritožbeno sodišče na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To pomeni, da mora stranka skladno z 286.b členom ZPP kršitev načela javnosti glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Iz zapisnika o opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo z dne 6. 7. 2016 izhaja, da je sodišče prve stopnje pričo R. I. izrecno napotilo iz razpravne dvorane s pojasnilom, da je predlagana kot priča in zato ne sme spremljati glavne obravnave. Tožeča stranka temu ni ugovarjala, prav tako po sprejemu dokaznega sklepa ni predlagala, da sodišče nemudoma odloči o dokaznem predlogu za zaslišanje navedene priče. Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela javnosti glavne obravnave je zato prepozen.

17Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistvo načela splošne (širše) javnosti v tem, da sme biti vsaka polnoletna oseba navzoča na naroku za glavno obravnavo ter da sme vsakdo poročati o dogajanju na sodni obravnavi in obravnavo tudi komentirati.⁶ Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pričo napotilo iz dvorane, ravnalo v skladu s priporočili pravne teorije in ustaljeno prakso. Ne glede na to, da v ZPP ni izrecno določeno, da priče ne smejo biti navzoče med podajanjem navedb, podlago za takšno ravnanje sodnika daje določba 298. člena ZPP, v skladu s katero je vodstvo glavne obravnave in vodenje dokaznega postopka v rokah sodnika. S tem, ko je sodišče prve stopnje pričo napotilo iz razpravne dvorane, ni izključilo javnosti glavne obravnave. Vse ostale polnoletne osebe (ki niso bile predlagane za priče) so imele namreč možnost biti navzoče na glavni obravnavi, prav tako ni bilo omejeno poročanje o dogajanju na naroku. Bistvo načela javnosti sodnih postopkov, ki je v nadzoru družbe na delom sodišč, tako ni bilo v ničemer okrnjeno. Na 2. naroku za glavno obravnavo je bila R. I. prisotna. Pritožbena izvajanja, da bi ji lahko odlašanje sodišča prve stopnje z odločitvijo o njenem zaslišanju preprečilo prisotnost na vseh narokih, so zato s stališča očitane procesne kršitve nepomembna.

18Res je, da sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu ni navedlo, glede katerih dejstev bo izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. O., vendar tožeča stranka ne trdi, da se zaradi tega na zaslišanje zakonitega zastopnika ni mogla ustrezno pripraviti ali da bi to dejstvo kakorkoli drugače poslabšalo njen pravni položaj. Kršitev določbe prvega odstavka 287. člena ZPP zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

19Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot izhaja iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja, sta bili vlogi z dne 13. 7. 2016 in 14. 7. 2016 tožeči stranki vročeni, nanju je imela možnost odgovoriti, dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika pa ni bil izveden na naroku, na katerem je vlogi prejela. V njeno pravico do izjavljanja v postopku zaradi vročitve vlog na naroku torej ni bilo poseženo.

20Tožeča stranka izpodbijani sodbi na več mestih očita neobrazloženost in protispisnost, s čimer uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Za postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnica takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

21Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi vsebine pravde v 13. točki obrazložitve res zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja vsoto vlaganj tožeče stranke v obnovo dvorca X, zaradi katerih se je vrednost dvorca povečala, vendar je pri vsebinski presoji pravilno štelo, da tožeča stranka vtožuje povračilo koristi, za katero je bila tožena stranka obogatena. Očitki, ki jih v zvezi s tem pritožnica naslavlja na sodišče prve stopnje, so zato neutemeljeni.

22Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo vse relevantne pogodbene določbe in ugotovilo, da nobena stranka ni trdila, da bi bila njena volja ob sklenitvi pogodbe drugačna od volje, ki je razvidna iz besedila pogodbe. Pritožbeno sodišče tej ugotovitvi pritrjuje in dodaja, da tudi v pritožbi tožeča stranka ne konkretizira, katera določba ne izkazuje prave pogodbene volje strank. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje o okoliščinah sklepanja pogodbe (morda po nepotrebnem) zaslišalo priči B. K. in J. C., ne predstavlja relevantnega pritožbenega razloga. Glede opustitve zaslišanja priče B. B. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni opredelila, ali in kaj natančno je bilo z navedeno pričo dogovorjeno mimo ali poleg pogodbenih določb, da bi bilo potrebno vsebino tega dogovora dokazovati z njenim zaslišanjem. Slednje velja toliko bolj, ker se tožeča stranka v pritožbi tudi sama sklicuje na besedilo pogodbe in mu zgolj pripisuje drugačen pomen, kot mu ga je pripisalo sodišče.⁷

23Pritožnica v pritožbi vztraja, da je obseg obnove že pred konstituiranjem pogodbenega razmerja določila tožena stranka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je tožena stranka že pred sklenitvijo pisma o nameri pridobila idejni načrt za prenovo graščinskega kompleksa, vendar pa je v najemni pogodbi z dne 2. 4. 2004 soglašala, da tožeča stranka prevzame in izvede obnovo gradu X brez omejitev, razen kolikor te izhajajo iz statusa gradu X kot kulturnega in zgodovinskega spomenika (točka 2.3. najemne pogodbe). Nadalje je tožena stranka soglašala in tožečo stranko pooblastila, da pri projektantu po svojem izboru naroči pripravo projekta obnove gradu X, ki bo ob upoštevanju statusa te nepremičnine opredeljeval predmet obnove, obseg obnove, postopek in način obnove, terminski plan izvedbe in za izvedbo obnove potrebna finančna sredstva (točka 2.4. najemne pogodbe). S sklenitvijo najemne pogodbe je torej tožeča stranka pridobila pravico, da samostojno odloča o obsegu in načinu obnove gradu X. Tožeča stranka je kot naročnica dne 2. 4. 2004 z družbo S., d. o. o., kot izvajalcem sklenila pogodbo, katere predmet je bila izdelava projektne in tehnične dokumentacije, vključno z dokumentacijo, potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dejstvo, da je tožeča stranka izbrala projektanta, ki je predhodno po naročilu tožene stranke izdelal idejni načrt, in je pri načrtovani obnovi (morda) sledila temu načrtu, kakor tudi dejstvo, da je s sklenitvijo in vsebino pogodbe soglašala tožena stranka, ne pomenita, da je slednja tožeči stranki predpisala način in obseg obnove ter obnovo tudi vodila.

24Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je gradbeno dovoljenje kot lastnica nepremičnine lahko pridobila le tožena stranka, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v pravilnost njegove nadaljnje ugotovitve, da je bila ta obveznost vezana na poziv tožeče stranke, ki je vodila obnovo in je vedela, ali sploh, kdaj in katero dovoljenje potrebuje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila v pogodbi določena obveznost takojšnje pridobitve gradbenega dovoljenja. V 2.2. točki pogodbe, na katero se pritožnica v utemeljitev takšnega stališča sklicuje, se je tožena stranka namreč zavezala, da bo tožeči stranki brez odlašanja izdala vsa soglasja, potrebna za pripravo in izvedbo obnovitvenih del na gradu X ter sodelovala v vseh upravnih in drugih postopkih, potrebnih za pridobitev dovoljenj v zvezi z obnovitvenimi deli, da ne bo odrekla soglasja iz razlogov, ki niso razumno utemeljeni, in bo tožeči stranki posredovala celotno dokumentacijo oziroma odločbe v upravnih in drugih postopkih, ki so v zvezi s to pogodbo, takoj po njihovem prejemu. Iz citirane določbe tako ne izhaja obveznost tožene stranke, da takoj po sklenitvi pogodbe pristopi k pridobivanju gradbenega dovoljenja oziroma, da dovoljenje pridobi do oziroma takoj po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Slednjega tožena stranka brez dokumentacije, ki je potrebna za izdajo gradbenega dovoljenja in ki jo je tožeča stranka dne 2. 4. 2004 naročila pri družbi S., d. o. o., niti ni mogla storiti. Da bi pridobila potrebno dokumentacijo in toženo stranko pozvala k vložitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, pa tožeča stranka ne trdi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na vsebino sestanka z dne 14. 5. 2004. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je šlo za načelne dogovore o poskusu pridobitve gradbenega dovoljenja pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. S temi pogovori predhodne pogodbene zaveze strank niso bile v ničemer spremenjene. Ker tožeča stranka ne trdi, da je s takratnim zakonitim zastopnikom tožene stranke B. B. mimo pogodbenih določb sklenila poseben dogovor glede pridobitve gradbenega dovoljenja, so neutemeljeni tudi očitki sodišču prve stopnje, da je zaradi opustitve dokaza z njegovim zaslišanjem pogodbo glede pridobitve gradbenega dovoljenja vsebinsko spremenilo.

25Bistvo pritožbenih očitkov zoper vsebinsko presojo predstavljajo navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta pogodbeni stranki pridobitev gradbenega dovoljenja in obnovo gradu v skladu s tem dovoljenjem določili kot odložni pogoj. Ker se ta pogoj ni uresničil, pogodba ni začela učinkovati, tožeča stranka pa ima pravico od tožene stranke zahtevati vrnitev tega, za kar je bila na podlagi te neučinkujoče pogodbe obogatena. V utemeljitev teh navedb se tožeča stranka sklicuje na vsebino 1.1.3. točke pogodbe, v kateri sta se stranki dogovorili, da najemodajalec (tožena stranka) z dnem pravnomočnosti odločbe (o denacionalizaciji) odda grad X v najem pod pogojem, da bo najemnik (tožeča stranka) poskrbel za obnovo gradu, gradu pripadajoče infrastrukture in okolice, najemnik pa pod tem pogojem vzame grad X v najem.

26V zvezi s temi očitki pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je pogodba med strankama prenehala veljati. Prav tako v pritožbi prvič trdi, da naj bi bili pridobitev gradbenega dovoljenja in obnova gradu na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji določeni kot odložni pogoj, z uresničitvijo katerega (celotna) pogodba šele začne učinkovati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da pogodba še vedno velja. Utemeljeno je opozorilo, da tožeča stranka ni ugovarjala navedbi tožene stranke na naroku dne 6. 7. 2016, da tožeča stranka najemno pogodbo šteje za veljavno. Tem ugotovitvam pritožnica tudi v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Graja le ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2501/2014 izhaja, da stranki štejeta pogodbo za še vedno obstoječo, vendar za svoje nasprotovanje ne navede nobenega prepričljivega razloga. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se bo namreč sodišče v navedeni zadevi moralo ukvarjati z veljavnostjo med strankama sklenjene najemne pogodbe, saj je v tožbenem zahtevku opredeljena pravica najema/uporabe utemeljena prav na tej pogodbi. Ker tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje citirani pogodbeni določbi torej ni pripisovala pomena, ki ji ga pripisuje v pritožbi, niti ni trdila, da je pogodba prenehala veljati, so tovrstne pritožbene navedbe (in v tej smeri predlagani dokaz z zaslišanjem priče B. B.) prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27Ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila skladno s točko 1.1.3. pogodbe obnova graščinskega kompleksa pogoj za vzpostavitev najemnega razmerja (pravice uporabe kompleksa), ne pa hkrati pogoj za veljavnost in učinkovanje celotne pogodbe, s katero se je tožeča stranka zavezala obnoviti grad, po obnovi, katere skrajni rok ni bil določen (6.1. točka najemne pogodbe), pa bi pridobila pravico do 15 letne brezplačne uporabe kompleksa. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da zgolj zaradi dejstva, ker obnova (morda) še ni končana in se najemno razmerje (morda) še ni vzpostavilo, pogodba med strankama nima nobenega učinka. Nasprotno. Pogodba velja z vsebino, ki je bila dogovorjena. Za primer, da tožena stranka ne izpolni obveznosti, ki ji jih nalaga 2.2. točka pogodbe, ali da upravni organ zavrne izdajo gradbenega dovoljenja, ni bilo dogovorjeno avtomatično prenehanje pogodbe, temveč odstopno upravičenje tožeče stranke in šele kot posledica uspešno uveljavljenega odstopnega upravičenja obveznost tožene stranke, da povrne vsa vlaganja v grad X (7.4. točka pogodbe). Ker tožeča stranka od tožene stranke še ni zahtevala pridobitve in izročitve gradbenega dovoljenja,⁸ na tej podlagi ni pridobila odstopnega upravičenja, s tem pa tudi ne zahtevka za povrnitev vlaganj.

28Že iz do sedaj povedanega izhaja neutemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odškodninsko podlago zahtevka. Pridobitev dokumentacije, ki je potrebna za izdajo gradbenega dovoljenja, je bila obveznost tožeče stranke, ki ni dokazala, da bi dokumentacijo pridobila in toženo stranko pozvala k pridobitvi gradbenega dovoljenja. Ker tožena stranka (še) ni odklonila pridobitve gradbenega dovoljenja in s tem onemogočila obnove gradu in njegove uporabe s strani tožeče stranke za predvideni namen, ni podana zatrjevana protipravnost njenega ravnanja, ki je ena od kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninskega delikta.

29Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

30Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko navedbe v odgovoru na pritožbo, niso bile takšne, da bi lahko prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP).

¹ Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS Cp 1/2014 z dne 6. 2. 2014 in Cp 6/2015 z dne 22. 4. 2015
² Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS Cp 1/2014 z dne 6. 2. 2014 in Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 803/2017 z dne 19. 9. 2017, III Cpg 1406/2016 z dne 5. 1. 2017, II Cp 858/2016 z dne 8. 6. 2016 in III Cpg 1299/2014 z dne 7. 8. 2014.
³ Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 459
⁴ Določba drugega odstavka 287. člena ZPP, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne določa, kdaj mora sodišče sprejeti sklep o zavrnitvi dokazov.
⁵ Pri čemer tožeča stranka ne pojasni, zakaj ni tega predloga podala sama.
⁶ J. Juhart, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 47
⁷ Pri čemer bo iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da v pritožbi zatrjevanega pomena tem določbam v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pripisovala niti sama.
⁸ Oziroma sploh še ni pridobila dokumentacije, na podlagi katere bi tožena stranka lahko predlagala izdajo gradbenega dovoljenja.