VSL Sodba I Cpg 1181/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sta M. P. in R. Č. dolžna tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 547.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila.

II. Prvo toženka in drugo toženec sta dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 26.570,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Prvo toženka in drugo toženec sta dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.929,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo toženka in drugo toženec dolžna v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati 547.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prvo toženki povrniti pravdne stroške v znesku 13.743,70 EUR in drugo tožencu pravdne stroške v znesku 14.087,05 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave RS. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Prvo toženka na pritožbo ni odgovorila. Drugo toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno in nepopolno zavrže, oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je popolna in dovoljena.

5Po stališču drugo toženca pritožba ni popolna, ker na njej ni navedeno ime, priimek in status osebe, ki se je lastnoročno podpisala ob štampiljki Odvetniške pisarne A. d. o. o., ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke. Na enak očitek je višje sodišče že odgovorilo, ko je prvič odločalo o pritožbi v navedeni zadevi in sicer v sklepu I Cpg 1367/2014 z dne 7. 10. 2015. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila pritožbo po pooblaščencu, ki je odvetniška družba (35. člen Zakona o odvetništvu). Podpis pritožnika je obvezna sestavina pritožbe (4. točka 335. člena ZPP). Kadar ima stranka pooblaščenca, v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da pritožbo podpiše pooblaščenec. V obravnavanem primeru je tožeča stranka za zastopanje v tem sporu pooblastila odvetniško družbo (četrti odstavek 87. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je podpis na pritožbi, ki je za drugo toženca sporen, na več vlogah in zapisnikih o naroku za glavno obravnavo, enak podpisu odvetnika mag. A. A., kar pomeni, da ni nobenega dvoma, da je tudi podpis na pritožbi njegov. Pooblaščenec drugo toženca je bil navzoč na več narokih za glavno obravnavo skupaj z odvetnikom in ni imel nobenih pripomb na zapis (npr. 13. 1. 2016), da je le ta pristopil na narok za Odvetniško družbo A. d. o. o. v skladu s pooblastilom tej pisarni, ki se nahaja v spisu. Zato je neutemeljeno njegovo pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru obstaja dvom, da je pritožbo podpisala tajnica ali pripravnik oziroma katerakoli oseba, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, in ki zato ne izpolnjuje pogojev za zastopanje tožeče stranke pred višjim sodiščem v smislu določbe tretjega odstavka 87. člena ZPP. Žig in podpis namreč nista sama sebi namen, temveč je njuna funkcija v izkazovanju istovetnosti vlagatelja, ki pa v konkretnem primeru kot že rečeno ni oziroma ne more biti sporna.

6Drugo toženec je v odgovoru na tožbo navajal tudi, da sta v spisu dve pooblastili Odvetniški pisarni A. d. o. o., ki sta bili obe podpisani s strani uprave tožeče stranke (in ne nadzornega sveta), zaradi česar naj ne bi bili veljavni. Pooblastili z dne 18. 6. 2010 (A1) in z dne 13. 1. 2016 (A31) sta podpisani s strani uprave, prvo s strani uprave T. d. d., drugo pa s strani uprave sedanje tožeče stranke. Vendar očitek ni utemeljen, kot je to višje sodišče ugotovilo že v sklepu I Cpg 1367/2014 z dne 7. 10. 2015. Uprava oziroma njen predsednik in člani so zakoniti zastopniki tožeče stranke, ki jo zato lahko zastopajo v pravdi (78. člen ZPP) zoper bivša člana uprave, za zastopanje pa lahko pooblastijo tudi pooblaščenca (86. člen ZPP), kot v konkretnem primeru. Pri tem ni nobene kolizije interesov med sedanjo upravo in bivšima članoma uprave (toženca).¹ Kar pomeni, da ima pooblaščenec tožeče stranke tudi veljavno pooblastilo za pritožbo. Drugačne trditve drugo toženca niso utemeljene. S tem se izkaže, da je pravočasna pritožba tudi popolna in dovoljena.

7Pritožba je utemeljena.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvah določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve in dokaze, ki jih je prvo toženka prvič podala oziroma predložila po prvem naroku za glavno obravnavo (13. 11. 2013) in sicer v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2013. Iz zapisnika naroka z dne 13. 11. 2013 sicer res izhaja, da je sodišče rok 30 dni za vložitev naslednje pripravljalne vloge določilo le tožeči stranki, vendar je bilo na ugovor tožencev ugotovljeno, da je pri navedenem zapisniku prišlo do očitne pisne napake oziroma je iz njega izpadlo, da je sodišče prve stopnje skladno z 286.a členom ZPP s sklepom določilo 30 dnevni rok za vložitev pripravljalnih vlog in nato 15 dnevni rok za odgovore na te vloge obema strankama (list. št. 131-a) in ne le tožeči stranki, kot to narobe izhaja iz zapisnika naroka. 286.a člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da lahko sodišče strankam med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo prvo toženke z dne 12. 12. 2013 pravilno štelo za pravočasno, saj je bila vložena znotraj določenega 30 dnevnega roka in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi sicer pa je dopis z dne 20. 11. 2013 o tem, da je bil 30 dnevni rok določen za obe stranki, sodišče prve stopnje poslalo obema strankama, pa tožeča stranka v nadaljnjem postopku le-temu ni ugovarjala oziroma ni uveljavljala kršitev določb postopka, temveč je to prvič storila v pritožbi, kar pa je prepozno (286.b člen ZPP).

9Prav tako je neutemeljen očitek drugo toženca v odgovoru na pritožbo o nedopustni spremembi tožbe, ker naj bi tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi korporacijsko pravne neposlovne škode iz 263. člena ZGD-1, v nadaljevanju pa tudi na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti in sicer opustitvi obveznosti iz mandatnega razmerja. Očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč vseskozi tožbeni zahtevek temeljila na korporacijsko pravni odškodninski odgovornosti članov uprave na podlagi 263. člena ZGD-1. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

10Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine, ki ga uveljavlja zoper svoja dva bivša člana uprave na podlagi določbe drugega odstavka 263. člena ZGD-1. 263. člen ZGD-1 določa, da mora član organa vodenja in nadzora (v konkretnem primeru člana organa vodenja) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organa vodenja so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

11Trditveno in dokazno breme pri uveljavljanju zahtevkov za povračilo škode po 263. členu ZGD-1 je razporejeno tako, da mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati nastanek škode, njeno višino in vzročno zvezo med ravnanjem člana organa vodenja in nastalo škodo ter okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo lahko ravnanje, zaradi katerega je družbi nastala škoda, kvalificirano kot protipravno. Člani organa vodenja (toženca) pa morajo zatrjevati in dokazati, da so ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi, ali da jim ni mogoče očitati krivde, ali da bi škoda nastala tudi, če bi ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi.²

12V sodni praksi se je za presojo odgovornosti članov organov vodenja oziroma pri razlagi dolžne skrbnosti njihovega ravnanja izoblikovalo in začelo uporabljati pravilo podjetniške presoje (business judgement rule).³ Bistvo navedenega pravila je, da vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja, zato je treba v tej luči dejstva upoštevati in presojati ex ante, torej v času sprejetih odločitev oziroma v času, ko odločitve, ki bi jih bilo treba sprejeti, uprava ni sprejela.

13Predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, tako kot so se razvile v tuji (zlasti nemški) sodni praksi so naslednje: da gre za podjetniško odločitev; da člani organa vodenja niso imeli lastnega interesa glede zadeve, ki je bila predmet odločitve in je bila odločitev sprejeta brez vpliva tretjih; da je bila odločitev sprejeta na podlagi (primernih) informacij, za katere so lahko upravičeno (razumno oz. racionalno) menili, da zadostujejo za sprejem odločitve (t. i. procesna skrbnost); da je bila odločitev sprejeta v dobri veri; in da gre za ravnanje v dobro družbe. Vse navedeno pa se kot že rečeno presoja ex ante.⁴ Iz navedenih predpostavk izhaja, da se od članov uprave pričakuje predvsem, da pravilno in dovolj skrbno pripravijo odločitveno podlago ter nato sprejmejo odločitev v dobro družbe.⁵ Za obravnavani primer to pomeni, da je ključno, ali je bila odločitev o nakupu spornih delnic sprejeta na podlagi informacij, za katere sta toženca razumno menila, da so zadostne za sprejem odločitve, ki je bila razumno v najboljšo korist družbe.

14Materialno pravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da toženca nista odgovorna za škodo zaradi propadle naložbe v sporne delnice, ker so bile tvegane naložbe del Strategije tožeče stranke oziroma družbe T. d. d. (B142), in ker sta en dan pred nakupom delnic pripravila Strategijo nakupa, prestrukturiranja, identifikacije tveganj, pregled poslovanja, izhodno strategijo (v nadaljevanju Strategija nakupa B145). Dejstvo, da je bil sporni nakup del strategije tožeče stranke namreč ne odvezuje člana organa vodenja, da pred sprejemom odločitve o določeni tvegani naložbi ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nasprotno bi pomenilo, da bi se lahko člani organa vodenja v družbi, katere strategija so tvegane naložbe oziroma aktivno upravljanje z relativno bolj tveganimi (a perspektivnimi) naložbami, lahko odločili za vsako tvegano naložbo, ne da bi na podlagi primernih informacij razumno pretehtali, ali je le-to v dobro družbe.

15Iz navedene Strategije nakupa izhaja, da so bila pri sporni naložbi identificirana visoka tveganja in sicer visoko tveganje lastniškega kapitala S., visoko tveganje zadolženosti, visoka nevarnost odpisa terjatev S. do družbe B. AG, visoko finančno tveganje zaradi relativno visoke zadolženosti družbe, visoko likvidnostno tveganje ter visoko tveganje pridobitve in realizacije poslov. Navedena tveganja pa bi bilo mogoče obvladovati po izvršitvi načrtovanih nakupov delnic in prevzemu večinskega (75,8 %) lastništva v S. Ni torej sporno, da sta toženca vedela, da je za obladovanje tveganj nujen prvi korak pridobitev 75,8 % lastništva v S. Ne glede na navedeno, pa sta toženca nato sprejela odločitev o pridobitvi delnic S. po delih in sicer najprej pridobitev 21,6 % lastnih delnic S., nato odkup 13,1 % delnic S. od P. in odkup 8,4 % delnic S. od KAD-a ter 8,4 % od SOD-a.

16Navsezadnje iz same Strategije nakupa in pisne izjave prvo toženke (list. št. 226, 227) izhaja, da je bil namen in cilj sporne naložbe v prevzemu 75 % lastništva S. in nato njegova finančna sanacija. Ne glede na zgoraj navedeno visoko tveganje, ki bi ga bilo mogoče obvladovati zgolj s pridobitvijo 75 % deleža, pa sta se toženca odločila za nakup delnic S. po delih. Po oceni pritožbenega sodišča, glede na visoko tveganost naložbe, odločitve za pridobitev delnic po delih in sicer samo lastnih delnic družbe, brez trdnega zagotovila delničarjev, da bodo tudi oni prodali svoje delnice, ne more biti označena za razumno. Nenazadnje navedeno izhaja iz dejstva, da sta bili kasneje dani dve ponudbi za odkup delnic S. in sicer C. d. d. in D. d. d., vendar do prodaje ni prišlo, ker ni bilo soglasja lastnikov S. za prodajo. V obeh primerih je namreč šlo za paketni odkup delnic, kar napotuje na zaključek, da zaradi visoke tveganosti naložbe oziroma slabega finančnega stanja S., nihče ni bil pripravljen investirati v delnice S., razen na način paketne pridobitve delnic, ki bi strateškemu partnerju omogočal upravljanje družbe, kar pa je bil kot že rečeno tudi cilj tožencev oziroma T. d. d., ki pa ga tožena stranka ni ustrezno speljala.

17Glede na navedeno se torej takratna uprava T. d. d. oziroma toženca sporne naložbe nista lotila na razumen način. V kolikor je bil namreč namen pridobitve delnic S. lastniška konsolidacija in finančna sanacija S., bi morala toženca ali z enkratnim nakupom pridobiti ciljni 75 % lastniški delež ali pa pred izvedbo naložbe zagotoviti izvedljivost lastniške konsolidacije in finančne sanacije, na primer tako, da bi s katerim od pravnih institutov⁶ pridobila trdno zavezo akterjev (drugih lastnikov S.). Zgolj z nakupom prvega svežnja delnic, s katerim je bil pridobljen le 21,6 % lastniški delež, pa cilja lastniške konsolidacije in finančne sanacije, brez zagotovitve, da bo mogoče pridobiti tudi preostali ciljni lastniški delež, ni bilo mogoče razumno pričakovati. Vse navedeno pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da toženca na podlagi informacij, ki so jima bile na voljo, zlasti visoko tveganost naložbe in odvisnost uspeha naložbe od drugih akterjev (lastnikov S.), nista sprejela pravilne in dovolj skrbne odločitve, ki bi bila razumno najboljša za dobro družbe, kar pa bi kot vestna in poštena gospodarstvenika morala in mogla storiti. Zakaj sta se odločila za nakup po delih, toženca v postopku nista pojasnila razen toliko, da sta se sklicevala na dejstvo, da za nakup prvega svežnja delnic na podlagi pooblastila nadzornega sveta (za nakupe do 200 milijonov SIT mesečno) uprava ni potrebovala soglasja nadzornega sveta, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožencev ne odvezuje odgovornosti za njuno protipravno ravnanje.

18Glede sklicevanja na 14. in 15. sejo nadzornega sveta T. d. d. pritožbeno sodišče poudarja, da sta bili ti dve seji izvedeni po spornem nakupu delnic, zato glede na ex post presojo nista odločilni za presojo skrbnosti ravnanja tožencev. Tudi dejstvo, da sta si toženca po sklenitvi pogodbe o nakupu spornih delnic v 21,6 % lastniškem deležu prizadevala, da bi dejansko prišlo do ciljne lastniške konsolidacije in finančne sanacije, ne pomeni, da njuna odgovornost ni podana. Upoštevaje informacije, ki so jima bile ob sprejemanju odločitve na voljo, bi namreč morala in mogla vedeti, da do lastniške konsolidacije in nato sanacije S. brez strinjanja ostalih lastnikov za prodajo delnic (da bi T. d. d. skupaj pridobila 75 % delež) ne bo prišlo, pa si kljub temu pred nakupom lastnih delnic, ki jih je ponujal v prodajo S., nista pridobila njihove trdne zaveze k prodaji. Njuna odločitev le za nakup lastnih delnic S. zato ni imela razumne podlage in posledično ni bila v dobro družbe. Zato ju kasnejši trud, da bi bil zastavljeni cilj dosežen, ne ekskulpira odgovornosti po 263. členu ZGD-1.

19Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj dejstvo, da nadzorni svet ni dal soglasja za dodatni nakup delnic, ne pomeni, da ravnanje tožencev ni bilo nedopustno. Soglasje nadzornega sveta sta namreč toženca iskala šele po pridobitvi prvega svežnja delnic S. Če bi namreč ravnala v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in razumno v dobro družbe (263. člen ZGD-1), bi bilo glede na tveganost naložbe edino razumno ravnanje v dobro družbe pridobitev ciljnega 75 % lastniškega deleža z enkratnim paketnim nakupom delnic, za kar bi potrebovala soglasje nadzornega sveta, v primeru nakupa po delih pa zagotovitev vnaprejšnje zaveze preostalih lastnikov k prodaji delnic S. Ker toženca kot člana uprave T. d. d. tega nista storila, se s sklicevanjem, da nadzorni svet naknadno, potem, ko je bila njuna odločitev za pridobitev lastnih delnic S. že sprejeta, ni dal soglasja za nakup še več delnic po delih, ne moreta ekskulpirati odgovornosti za svojo odločitev.

20Po povedanem se izkaže, da toženca pri opravljanju svojih nalog nista ravnala v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, zaradi česar sta solidarno odgovorna tožeči stranki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njunih nalog (263. člen ZGD-1).

21Tožeča stranka je uveljavljala škodo v višini 547.834,25 EUR, kolikor je 15. 5. 2006 plačala za 131.283 navadnih delnic S. na podlagi prodajne pogodbe s S. (šlo je namreč za prodajo lastnih delnic). Oba člana uprave sta na svoji redni seji 31. 1. 2007 sprejela sklep, da se na podlagi 62.b člena Pravilnika o računovodstvu pred sestavitvijo letnih računovodskih izkazov, preveri ustreznost velikosti posamezne kratkoročne naložbe in se v breme prevrednotenih finančnih odhodkov financiranja za leto 2006 popravi knjigovodska vrednost za sporno naložbo v S. v višini celotne vrednosti naložbe. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila za to naložbo v letnem poročilu tožeče stranke za leto 2006, v skladu z računovodskim načelom previdnosti, opravljena 100% slabitev, se je glede na stališče, ki ga zastopa sama tožena stranka, ustalila škoda zaradi propadle investicije že z oblikovanjem popravkov njene vrednosti v računovodskih izkazih (konec leta 2006). Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da se je tekom odločanja o konkretni zadevi v sodni praksi (sklep VS RS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016) že izoblikovalo stališče, da gre v konkretnem primeru odgovornosti članov uprave za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let od nastanka škode (346. člen OZ) in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Tožba je bila vložena 20. 9. 2010, sporni posel nakupa pa je bil opravljen 15. 5. 2006. Do začetka stečaja nad S. 23. 9. 2009 je imela sicer tožeča stranka sporne delnice v posesti, a sta toženca sama trdila, da kupca, ki bi kupil samo te delnice, ni bilo (kot že rečeno je bil interes zgolj za paketni nakup delnic z namenom pridobitve kontrolnega deleža). Zato se je škoda dejansko ustalila že konec leta 2006. Zato zahtevek ni zastaral. Višina škode med pravdnima strankama ni bila sporna, tožeča stranka pa je zamudne obresti zahtevala šele od začetka stečaja S. 23. 9. 2009 dalje in jih je pritožbeno sodišoče prisodilo od takrat dalje.⁷

22Pritožbeno sodišče je zato, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da sta prvo toženka in drugo toženec dolžna tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 547.834,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka te sodbe).

23Po uspešni pritožbi tožeče stranke in spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sta ji toženca dolžna nerazdelno povrniti njene stroške, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku (tretji odstavek 161. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter stroškovnikom tožeče stranke (list. št. 484). Za postopek na prvi stopnji in prvi pritožbeni postopek ji je priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 2.697,50 EUR, nagrado za narok po tarifni št. 3102 v višini 2.490,00 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, nagrado za prvi pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v višini 3.320,00 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR za prvo pritožbo, nagrada za narok v ponovljenem postopku po tarifni št. 3102 v višini 2.490,00 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 v višini 20 EUR za ponovljeni postopek, skupaj 11.057,50 EUR, z 22 % DDV pa 13.490,15 EUR, nato pa še sodno takso za redni postopek v višini 6.225,00 EUR in sodno takso za prvi pritožbeni postopek v višini 6.855,00 EUR, vse skupaj 26.570,15 EUR, ki sta jih dolžna toženca v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka te sodbe).

24Za obravnavani pritožbeni postopek pa je tožeči stranki priznalo naslednje stroške: nagrado za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v višini 3.320,00 EUR, pavšal po tarifni št. 6002 v višini 20 EUR, skupaj 3.340,00, z 22 % DDV pa 4.074,80, nato pa še sodno takso v višini 6.855,00 EUR, vse skupaj 10.929,80 EUR.

25Drugih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo. V skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT se v primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje, pripada le ena nagrada za postopek.

¹ Tako tudi VS RS III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012, točka 11.
² Dr. Podgorelec P., Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten, št 1/2013, str. 97.
³ Glej sodbo VS RS III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013.
⁴ Tako dr. Podobnik K., Pasti uvedbe pravila poslovne odločitve (business judgment rule) v slovensko korporacijsko pravo, Pravnik, št. 3-4, 2016, str. 191 – 203. Tako tudi nemško VS v zadevi ARAG/Garmenbeck BGH II ZR 175/95 z dne 21. 4. 1997. Podobno tudi VS RS v sodbi in sklepu III Ips 97/2015 kot ključne šteje informacije, s katerimi so člani uprave razpolagali ob sprejemu odločitve, in ali je bilo njihovo pričakovanje glede na te informacije realno ter posledično njihovo ravnanje dobroverno.
⁵ dr. Mayr V., Odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora, Odvetnik, 2015, št. 70, str. 16.
⁶ Na primer tako, da bi pridobila pisma o nameri ali sklenila predpogodbo.
⁷ Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ).