VSM Sodba III Kp 48395/2017

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod III izreka sodbe, v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu F. S.:

- določene posamične kazni za tri kazniva dejanja pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje s štirih mesecev zapora zvišajo na šest mesecev zapora,

nakar se mu ob upoštevanju določenih kazni za kazniva dejanja pod točko I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje ter določene kazni eno leto in tri mesece zapora v preklicani pogojni obsodbi v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 41533/2016 z dne 1.6.2017, izrečena enotna kazen pet let zapora zviša na pet let in šest mesecev zapora, v katero se mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas prestan v priporu, ki traja od 26.10.2017 od 9.10 ure dalje.

II. V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke v nespremenjenem delu in v celoti pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnejo kot neutemeljene.

III. Obdolženega F. S. se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 48395/2017 z dne 9.1.2018 obdolženega F. S. spoznalo za krivega storitve pod točko I izreka 12 kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka štirih kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 176. člena KZ-1 in pod točko III izreka treh kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Za kazniva dejanja pod točko I mu je določilo posamične kazni en mesec zapora, za kazniva dejanja pod točko II mu je določilo posamične kazni šest mesecev zapora, za kazniva dejanja pod točko III mu je ob uporabi omilitvenih določil iz drugega odstavka 52. člena KZ-1 (pravilno drugega odstavka 51. člena KZ-1) določilo posamične kazni štiri mesece zapora ter mu ob upoštevanju določene kazni v preklicani pogojni obsodbi v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 41533/2016 z dne 1.6.2017 eno leto in tri mesece zapora, po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 26.10.2017 od 9.10 ure dalje. Po petem odstavku 176. člena KZ-1 mu je onemogočilo uporabo pornografskega gradiva, s tem da mu je odvzelo mobilni telefon znamke Samsung, IMEI št. 354722/05/554406/9 z vstavljeno SIM kartico in spominsko kartico Micro SD, znamke Sandisc v velikosti 16 GB. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po prvem in po tretjem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice obdolženca ter stroški postavljenih pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženi F. S. zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ga mileje kaznuje;

- zagovornica obdolženca zoper odločbo o kazenski sankciji v skladu s četrtim odstavkom 370. člena KZ-1, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje;

- okrožna državna tožilka zoper odločbo o kazenski sankciji (iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu za dvanajst kaznivih dejanj opisanih pod točko I izreka določi za vsako dva meseca zapora, za tri kazniva dejanja pod točko III izreka pa določi za vsako šest mesecev zapora ter mu upoštevaje vse ostale določene kazni izreče enotno kazen šest let in tri mesece zapora.

3Pritožba okrožne državne tožilke je delno utemeljena, pritožbi obdolženca in njegove zagovornice sta neutemeljeni.

4Z zavzemanjem okrožne državne tožilke za določitev višjih zapornih kazni in izrek višje enotne zaporne kazni se pritožbeno sodišče strinja le v delu, ko gre za višino določenih zapornih kazni za tri kazniva dejanja pod točko III izreka napadene sodbe in v zvezi s tem vpliv na višino enotno izrečene zaporne kazni. V tem delu namreč pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za tri kazniva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 ni imelo podlage za uporabo omilitvenih določil v skladu z drugim odstavkom 52. člena KZ-1 (očitno drugim odstavkom 51. člena KZ-1), ker priznanje krivde obdolženca na predobravnavnem naroku ter obžalovanje kaznivih dejanj, ne predstavljata takšnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev kazni. Po oceni pritožbenega sodišča gre namreč za olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri splošni odmeri kazni v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, medtem ko morajo biti posebne olajševalne okoliščine posebne, torej različne od ostalih okoliščin, ki se upoštevajo že pri splošni odmeri kazni, pri čemer se ocenjuje njihova drugačna kvaliteta in obseg v primerjavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami, ki vplivajo na odmero kazni. To pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej ob dejstvu, da je bil obdolženec za istovrstna kazniva dejanja že pravnomočno obsojen in je z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj neposredno nadaljeval, v času preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 41533/2016 z dne 1.6.2017. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obdolžencu za kazniva dejanja pod točko III izreka napadene sodbe določene posamične kazni štiri mesece zapora, v skladu s tretjim odstavkom 176. člena KZ-1, zvišalo na šest mesecev zapora.

5Glede ostalih izvajanj pritožbe okrožne državne tožilke, ki se zavzema za strožje določene kazni za kazniva dejanja pod točko I izreka napadene sodbe, se pritožbeno sodišče z njimi ne strinja. Preizkus odločb o kazenski sankciji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo krivde obdolženca ter upoštevaje pravilno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, obdolžencu določilo primerne kazni, in sicer za vsako izmed 12 kaznivih dejanj po en mesec zapora, ki jih ne gre spreminjati v škodo obdolženca. Zato je pritožba okrožne državne tožilke, ki se v tej zvezi sklicuje na predkaznovanost obdolženca za istovrstna kazniva dejanja, kar je pri odmeri vrste in višine kazni že bilo ustrezno upoštevano kot obteževalna okoliščina, (v tem delu) neutemeljena.

6Neutemeljeni sta tudi pritožbi obdolženca in njegove zagovornice, ki se zavzemata za izrek nižje oziroma milejše kazni. Obdolženi v pritožbi navaja, da se ne spomni vseh kaznivih dejanj ter da je bil pod stresom in je po izreku kazni pristal na psihiatričnem oddelku. Ponovno navaja, da kazniva dejanja obžaluje in se zanje opravičuje ter prosi za milejšo kazen.

Zagovornica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo načela individualizacije kazenske sankcije ter da se sme storilcu, ki krivdo prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem predlogu, kazen omiliti. Okoliščina, da je okrožna državna tožilka na predobravnavnem naroku predlagala kazen za primer priznanja krivde, še ne pomeni, da se je s predlogom strinjal tudi obdolženec. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni pojasnilo razlogov o primernosti višine izrečene kazni zapora, ki bi morala biti nižja.

7S pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je kot že navedeno pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije (z izjemo uporabe omilitvenih določil, kar je že bilo obrazloženo pod 4. točko), to je težo storjenega kaznivega in obdolženčevo krivdo ter kot olajševalne okoliščine, da je obdolženec krivdo za kazniva dejana priznal ter jih obžaloval in da je oče mladoletnega otroka, kot obteževalne okoliščine, da je predkaznovan za istovrstna kazniva dejanja. Vse navedeno tako pokaže, da je sodišče prve stopnje ustrezno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazni v okviru nevarnosti obravnavanih kaznivih dejanj ter obdolženčeve osebnosti, kar pomeni, da obdolžencu načelo individualizacije kazenske sankcije ni bilo kršeno. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, ki pogreša razloge o primernosti višine izrečene kazni zapora, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Napadena sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh okoliščinah, ki jih mora sodišče upoštevati pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, sodišče prve stopnje je vse te okoliščine pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo ter obdolžencu izreklo zaporno kazen kot ustrezno kazensko sankcijo, ki jo je (razen izjeme pod točko III izreka) tudi odmerilo v primerni višini, zato je ne gre spreminjati v korist obdolženca. Kar zadeva izvajanje obdolženca, da se kaznivih dejanj, za katera je krivdo priznal na predobravnavnem naroku ne spominja dobro, je poudariti, da uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani kazenski zadevi je namreč obdolženec krivdo po obtožbi priznal na predobravnavnem naroku, predsednica senata je pred tem obdolženca pravilno poučila o posledicah priznanja krivde in je obdolženec izjavil, da je vsa ta opozorila razumel, nato pa izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Predsednica senata je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285. c člena ZKP s sklepom odločila, da obdolženčevo priznanje krivde sprejme, takšno priznanje krivde pa se v skladu s tretjim odstavkom 285.c člena ZKP ne more preklicati, zato so izvajanja obdolženca nesprejemljiva. Zagovornica v pritožbi sicer pravilno opozarja, da okoliščina, da je bil obdolženec pred priznanjem krivde seznanjen s predlogom okrožne državne tožilke glede vrste in višine kazni, še ne pomeni, da se je s predlogom strinjal, vendar se kot že pojasnjeno, ni mogoče strinjati z njenim predlogom za izrek nižje zaporne kazni. Po presoji pritožbenega sodišča na naroku za izrek kazenske sankcije niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni. Zato je obdolžencu posamične kazni zapora mogoče določiti le v mejah z zakonom predpisanih kazni, kar je ob delni ugoditvi pritožbe okrožne državne tožilke, bilo spremenjeno tudi pod točko III izreka, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

8Ob upoštevanju določenih kazni za kazniva dejanja pod točko I, II in III izreka napadene sodbe ter ob upoštevanju določene kazni eno leto in tri mesece zapora v preklicani pogojni obsodbi v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 41533/2016 z dne 1.6.2017, je pritožbeno sodišče obdolžencu izrečeno enotno kazen pet let zapora zvišalo na pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu od 26.10.2017 od 9.10 ure, ki je bil obdolžencu s sklepom sodišča prve stopnje II K 48395/2017 z dne 9.1.2018, podaljšan do nastopa zaporne kazni. Pritožbeno sodišče je prepričano, da tako določene zaporne kazni in izrečena enotna zaporna kazen ustrezajo teži obravnavanih kaznivih dejanj, stopnji krivde obdolženca, okoliščinam, v katerih so bila storjena kot tudi osebnosti obdolženca.

9Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po tretjem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo o pritožbah okrožne državne tožilke, obdolženega in njegove zagovornice odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

10Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljene mu zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP).