UPRS Sodba I U 654/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je v izpodbijani odločbi v zvezi z nenapovedanimi dohodki za obdobje od 16. 8. 2010 do 30. 11. 2011 ugotovila, da je tožnik v obdobju od 16. 8. 2010 do 31. 12. 2010 prejel denarna sredstva v skupni višini 2.031.500,00 EUR, ki imajo značaj drugih dohodkov in predstavljajo osnovo za odmero dohodnine. Tožnik ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov in mu posledično ni bila odmerjena akontacija dohodnine v znesku 507.875,00 EUR (točka I.1 izreka). Ugotovila je tudi, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 prejel denarna sredstva v skupni višini 224.000,00 EUR, ki imajo značaj drugih dohodkov in predstavljajo osnovo za odmero dohodnine, vendar ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov ter mu posledično ni bila odmerjena akontacija dohodnine v znesku 56.000,00 EUR (točka I. 2 izreka). Davčni organ je zavrnil tožnikov zahtevek za povračilo stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, pa bremenijo slednjo. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka II izreka). Predmetni davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) se je začel 21. 9. 2015 z vročitvijo Sklepa o pričetku DIN tožniku. O ugotovitvah je bil 7. 4. 2016 sestavljen zapisnik DIN, na katerega je tožnik vložil pripombe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik 16. 8. 2010 odprl račun pri A. banki d.d. (v nadaljevanju TRR) in na ta račun polagal gotovino ter jo še isti dan prenakazal preko B. banke v Avstriji na račun družbe C. iz Avstrije. V nekaterih primerih pa je del sredstev vezal kot depozit pri banki za obdobje treh mesecev. Odlivi iz tožnikovega TRR so v vseh primerih predstavljala nakazila B. banki v Avstriji z navedbo namena: ˝plačila računov oz. predračunov˝ v imenu družbe D., ZDA, Delaware, družbi C. Prilivi sredstev na tožnikov TRR pri A. banki d.d. od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011 so navedeni na straneh 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za 40 pologov v višini 2.255.500,00 EUR. Dokazila v zvezi z navedenimi pologi, ki jih je tožnik predložil davčnemu organu, pa so navedena na straneh 3 do 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2Tožnik je v postopku pojasnil, da so bila vir sredstev za pologe na TRR tožnika, ki je bil odprt pri A. banki d.d., denarna sredstva, ki sta jih končna kupca, družbi E. d.o.o., Črna Gora in F. sh.p.k., Kosovo, preko svojih šoferjev, ki so s tovornjaki prišli po blago (kavo) plačali tožniku v gotovini, z namenom plačila razlike v kupnini za prejeto blago (kavo). Te zneske so šoferji izročali tožniku v gotovini kot pooblaščencu prodajalca C. Tožnik je nato to gotovino položil na svoj TRR in jo prenakazal prodajalcu blaga (kave), družbi C. Ta sredstva niso bila tožnikov dohodek, saj jih je prejel kot plačilo za prodajalca kave kot njegov posrednik. S tem v zvezi tožnik predlaga, da naj davčni organ zasliši predstavnika prodajalca iz Avstrije in kupca iz Črne Gore in Kosova, kakor tudi špediterja, ki je sodeloval pri transportu kave. Tožnik je 11. 12. 2015 izjavil, da je pri nakazilu sredstev na račun v Avstrijo v vseh primerih navedel, da je namen nakazila plačilo v imenu družbe D. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožnik za svoje trditve v zvezi s prejemom gotovine, ki jo je polagal na svoj TRR, ni predložil ustreznih knjigovodskih listin. Iz predloženih listini izhaja zgolj poslovni odnos med prodajalcem kave iz Avstrije in kupcem, družbo D. Povezave s tožnikom za prejem gotovine od šoferjev in nakazila te gotovine na tožnikov TRR, pa iz predložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti. Noben predloženi dokument se ne sklicuje na tožnika. Tožnik v postopku tudi ni predložil nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju, s katero bi bila opredeljena njegova vloga kot posrednika prodajalca kave in njegove pravice in obveznosti glede prometa s kavo. V postopku je tožnik predložil tudi izjavo oz. pooblastilo avstrijske družbe s prevodom, s katerima prodajalec iz Avstrije pooblašča tožnika, da od strank iz območja republik nekdanje Jugoslavije za njegov račun sprejema gotovinska plačila. Ta izjava ni v skladu z izjavo tožnika, da je bil namen nakazil prejetih sredstev, ki jih je tožnik nakazal na račun družbe C., ˝plačilo v imenu D.˝. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni na straneh 5 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je tožnika večkrat pozval, da pojasni okoliščine in predloži dokumente v zvezi s prejemom gotovinskih sredstev, ki jih je nato polagal na svoj TRR pri A. banki d.d. Tudi fizične osebe morajo v skladu z določili 41. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) razpolagati z dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost in jo hraniti najmanj 5 let.

3Tožnik bi s potrdili o prevzemu denarja od šoferjev družbe E. moral to gotovino prevzeti v blagajni družbe in s potrdili dokazati prenos gotovine iz Črne Gore oziroma Kosova v Slovenijo. Tako bi lahko dokazal razpolaganje z gotovino v obravnavanem obdobju. Tožnik pa za svojo pavšalno trditev, da je gotovino prejel od šoferjev, ni predložil nobenega dokaza. Predlog tožnika glede zaslišanja predstavnikov avstrijske družbe in predstavnika družbe iz Črne gore po mnenju davčnega organa ni utemeljen, saj se dvig gotovinskih sredstev iz računa družbe iz Črne gore lahko dokazuje le z verodostojnimi listinami v zvezi s porabo gotovine za poslovne namene. Tožnik pa ne razpolaga z dokazi, da je prejel gotovino, dvignjeno iz transakcijskih računov družbe iz Črne gore. Blagajniški prejemki potrjujejo dvig gotovine iz bančnih računov in njihov prejem v blagajno (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 287/2012-8 z dne 9. 10. 2012). Davčni organ ugotavlja dejansko stanje z listinami, ki jih pridobi v postopku DIN. Pri gotovinskem poslovanju so to dokazila o prejemu, oddaji in pologu gotovine. Pričanje predlaganih predstavnikov družb pa ne bi moglo dokazati pravilnosti ugotovitve toka denarnih sredstev tožnika, saj bi moral tožnik svoje navedbe podkrepiti z listinskimi dokazi. Davčni organ navaja 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 77. člen ter prvi odstavek 76. člena ZDavP-2. Tožnik za trditev, da je denarna sredstva prejel od predstavnika kupca E. ni dokazal z verodostojnimi listinami. Tožnik tudi ni izkazal prijave gotovine ob vstop v EU iz Črne Gore oz. Kosova, saj ni predložil potrdila o prenosu gotovine tuje pravne osebe preko državne meje, kot to določa 1. člen Zakona o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP-2). Iz nobene predložene dokumentacije ni razvidno, kdo naj bi denar plačal oz. predal tožniku in to potrdil s svojim podpisom. Prav tako ni dokazil o višini sredstev, ki jih je tožnik prejel. Za zadevo z davčnega vidika je bistveno le, da je tožnik denar dejansko prejel. Dokazil o viru gotovinskih denarnih sredstev, s katerimi je tožnik razpolagal, pa tožnik ni predložil. Ob predaji gotovine oz. prejemu gotovine niso bila sestavljena in podpisana potrdila o predaji oz. prejemu gotovine. V postopku ni bila predložena dokumentacija o dvigih sredstev iz računov družbe iz Črne Gore in evidentiranje dvignjene gotovine v poslovnih knjigah te družbe, kar bi dokazovalo, da je gotovina, ki jo je tožnik polagal na svoj TRR pri banki, povezana s poslovanjem tuje družbe. Tožnik zgolj ustno zatrjuje, da je sredstva prejel od družbe E. Po uradnih podatkih pa tožnik v tej družbi ni opravljal nobene funkcije. Tožnik v postopku ni dokazal, da je denarna sredstva prejel od pravne osebe (E.oz. F.). Denar je polagal na svoj TRR pri A. banki d.d., ni pa predložil konkretnih dokazil oz. listin, s katerimi bi ustrezno dokazal resničnost svojih trditev. Zgolj navedbe, da gre pri teh pologih za sredstva plačnikov iz Črne gore, ne da bi bila ob tem verodostojno dokazana druga pomembna dejstva, pa ne zadoščajo. Razen lastnih izjav tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega verodostojnega dokaza.

4Tožnik davčnemu organu ni predložil potrdil o višini in datumu prejema gotovine in podatka o plačniku gotovine; ni predložil dokazil o tem, da je bila gotovina, ki jo je prejel v obravnavanem obdobju, prevzeta v blagajni družbe E. d.o.o. in zavedena v njenih poslovnih knjigah; ni predložil potrdil o prijavi gotovine pristojnim organom države članice, skozi katero so vozniki – plačniki gotovine po izjavi tožnika vstopali v Evropsko Skupnost. Nesporno je tožnik razpolagal z gotovino neznanega izvora, ki jo je polagal na svoj TRR in z njo plačeval določene zneske v imenu tuje družbe D., čemur tožnik tudi ne ugovarja. Sredstva je tožnik nedvomno prejel, vendar pa pravne narave teh sredstev ni dokazal. Ni mogoče pritrditi tožnikovim navedbam, da bi bila sredstva porabljena v zvezi s poslovanjem družbe iz Črne gore. Gotovina je denarno sredstvo, katere sledljivost brez poslovnih listin ni možno dokazati, saj ne pušča sledi. Dokazil pa tožnik ni predložil, zato se prejeta sredstva štejejo za osebne prejemke tožnika, ki pa so obdavčljivi. Prejem sredstev se v smislu določil Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za prejem drugih dohodkov, ki so obdavčljivi. Drugi dohodki so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz zaposlitve, iz dejavnosti, iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske prave ali iz kapitala (prvi odstavek 105. člena v zvezi z 18. členom ZDoh-2). Obdavčen je prejem dohodka v trenutku, v katerem ga fizična oseba prejme ali kako drugače z njim razpolaga. Nesporno je tožnik nakazoval gotovino na svoj TRR, čemur tožnik tudi ne oporeka. Pri tem pa je bistveno, da je tožnik sredstva prejel. Ne glede na naveden namen porabe sredstev s TRR, je potrebno dejanski prejem gotovine dokazati. Davčni organ se sklicuje na 15. člen, 6. točko 18. člena, 105. člen, 108. člen ter 124. člen ZDoh-2. Navaja tudi 321. člen, 323. in 324. člen ZDavP-2. Podatki o dohodku in pripadajočem davku so razvidni na straneh 14 in 15 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni napovedal dohodkov, ki jih je prejel v letu 2010 in 2011 v skupnem znesku 2.255.500,00 EUR in ni sam vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov, posledično tožniku ni bila odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov v skupnem znesku 563.875,00 EUR. S tem je tožnik kršil 323. člen ZDavP-2.

5Pritožbeni organ je točko II izreka izpodbijane odločbe spremenil tako, da je navedbo: „pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe“, odpravil. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V predmetni zadevi je sporna pravna narava prejemkov, ki jih je v različnih zneskih, v skupni višini 2.255.500,00 EUR, tožnik dnevno od 16. 8. 2010 do 31. 3. 2011 polagal na svoj TRR pri A. banki d.d. Pritožbeni organ je presojal utemeljenost izreka izpodbijane odločbe, s katerim davčni organ ugotavlja, da je tožnik v letih 2010 in 2011 prejel dohodke, ki štejejo za druge dohodke in predstavljajo osnovo za odmero za dohodnino. Z izpodbijano odločbo je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 2.255.500,00 EUR, kar predstavlja dohodninski vir, ki pa ga tožnik ni napovedal za odmero dohodnine. Tožnik v postopku skuša dokazati, da položena sredstva na njegov TRR predstavljajo zneske za plačila dobavljene kave med kupcem, pravno osebo iz Črne gore in prodajalcem, pravno osebo iz Avstrije, kateri je sredstva tožnik tudi nakazal. Ni sporno, da je tožnik na svoj TRR s 40 pologi nakazal 2.255.500,00 EUR in da je nato ta sredstva še isti dan, ko so bila položena na TRR, nakazal na račun podjetja C. Naravo sredstev, ki jih je tožnik polagal na svoj TRR in nato nakazal na podjetje C., v postopku tožnik dokazuje z listinami (računi), s katerimi je pravna oseba C. zaračunavala dobavo kave pravni osebi D. in z računi, s katerimi je pravna oseba D. dobavo kave zaračunavala pravni osebi E. Vendar pa ti računi niso žigosani, ne vsebujejo podpisa odgovorne osebe in tudi nimajo zveze s tožnikom, ki v predmetnih poslih ni nastopal niti kot odgovorna oseba niti kot pooblaščenec ali lastnik katerega od teh podjetij in tudi z navedenimi posli listinsko ni povezan. Pritožbeni organ kot brezpredmetno ocenjuje pooblastilo podjetja C. z dne 13. 4. 2011, s katerim slednje pooblašča tožnika, da od njihovih strank iz območja nekdanje Jugoslavije prejema gotovinska plačila in jih prenaša na bančni račun tega podjetja. Prav tako je brezpredmetna izjava tega podjetja z dne 30. 10. 2015, s katero podjetje C. potrjuje, da so bili vsi računi plačani, saj se ti računi ne glasijo na tožnika, kar davčni organ dodatno pojasni. Vendar za to zadevo ni bistvena poraba sredstev, marveč pridobitev sredstev. Sporni so prihodki, torej nakazila, katerih narava pa tudi po pregledu vse predložene dokumentacije ostaja nepojasnjena. Pojasnjeno je edino to, da nakazil ni mogoče listinsko povezati s posli, ki jih zatrjuje tožnik, torej s prodajo kave podjetja C. kupcema iz Črne Gore in iz Kosova.

6Ker ni takšnih dokazov, da bi podjetje C. prodajalo kavo podjetju E., bi bilo glede dokazovanja te prodaje brezpredmetno tudi zaslišanje predlaganih prič, predstavnikov obeh podjetij in predstavnika špediterja, ki bi naj opravljal prevoze. Tudi, če je podjetje C. kavo dejansko prodajalo tudi podjetju E., ni nikakršnih dokazov, da je bil s to prodajo povezan tudi tožnik, kot prejemnik denarja. Pritožbeni organ se ne strinja s tožnikovim ugovorom, da se prvostopenjski organ do predlaganih dokazov ni opredelil, saj je jasno navedel, da predlog glede zaslišanja predstavnikov omenjenih družb ni utemeljen, ker se dvigi gotovinskih sredstev iz računa družbe iz Črne Gore lahko dokazuje le z verodostojnimi listinami. V zvezi s porabo gotovine za poslovne namene pa tožnik ne razpolaga z dokazi, da je prejel gotovino dvignjeno s transakcijskih računov družbe E. Glede navedenega tudi predlagane priče (predstavniki podjetij) ne bi mogle izpovedati drugače. Moti se tudi tožnik glede zaključka, da neobstoj listin ne more iti v njegovo škodo do te mere, da se vsa položena sredstva štejejo za njegov dohodek. Ker tožnik z listinami ni dokazal pravne naravne teh sredstev na njegovem TRR, niti njihove povezave s predmetnimi pravnimi osebami, je odločitev davčnega organa, da gre za tožnikove dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, pravilna. Kot podlago pritožbeni organ navaja določbe 15. člena, 6. točko 18. člena in 105. člen ZDoh-2.

7Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja bistveno kršitev določb postopka, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotovanje med vsebino listin ter razlogi, ki jih navaja upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je na svoj TRR polagal sredstva zgolj kot posrednik, kot tuja sredstva za prodajalca kave (za družbo C.). V razlogih izpodbijane odločbe pa ni najti ničesar v zvezi z izjavo - pooblastilom te družbe z dne 30. 10. 2015 in z dne 13. 4. 2011. Davčni organ celo zmotno zapiše, da se po vsebini izjavi ne nanašata na obdobje DIN, ker sta bili pooblastili izdani v letu 2013 in 2015, DIN pa se je opravljal za obdobje od 16. 8. 2010 do 30. 11. 2011. Izjava z dne 30. 10. 2015 se nanaša na obdobje med 16. 8. 2010 in 14. 3. 2011, torej prav na denarna sredstva v višini 2.255.500,00 EUR. Iz izjave z dne 13. 4. 2011 pa izhaja, da je tožnik pooblaščen, da iz območja republik nekdanje Jugoslavije za račun družbe C. prejema gotovinska plačila. Gre torej za listino, ki se nesporno nanaša na inšpicirano obdobje. Tožena stranka se do te listine ne opredeli zaradi napake pri povzemanju letnice. Napačna je tudi ugotovitev toženke, da se noben od predloženih dokumentov ne sklicuje na tožnika ter, da tožnik ni dostavil nobene listine, s katero bi bila opredeljena njegova vloga, njegove obveznosti in dolžnosti v odnosu do udeležencev v prometu s kavo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Toženka zmotno ugotavlja dejansko stanje, ko zaključili, da se sporna sredstva štejejo za tožnikove osebne prejemke. Tožnik je s predložitvijo izjave z dne 30. 10. 2015 in pooblastila z dne 13. 4. 2011 jasno izkazal, da je sredstva prejel v imenu podjetja C., kot prodajalca kave. Toženka pa teh dokazov ni upoštevala in je zmotno razlagala vsebino teh listin.

8Tožnik je v zvezi z virom in namenom prejemanja gotovine, ki jo je polagal na svoj TRR, v vlogi 5. 11. 2015 davčnemu organu predlagal izvedbo vrsto drugih dokazov, predvsem zaslišanje prič: F.F. in G.G., oba predstavnika prodajalca, družbe C., zaslišanje H.H., predstavnika končnega kupca, podjetja E. v zvezi z izvorom (namenom) gotovine ter vrsto druge dokumentacije v zvezi z izvorom in namenom obravnavanih sredstev. Tožena stranka pa se zaradi zmotnega materialno-pravnega prepričanja, da se v skladu z davčnimi predpisi poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki kažejo na poslovni dogodek, do teh dokazov ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega akta. V okviru izvedenega DIN je izostala vsaka dokazna ocena dokazov, ki jih je predlagal tožnik in gredo v njegovo korist. Sklicuje se na 77. člen ZDavP-2. Praviloma se res v davčnem postopku dokazuje s pisno dokumentacijo, lahko pa tudi z izvedbo drugih dokazov in z drugimi dokaznimi sredstvi. Tožnik je predlagal zaslišanje prič. Do tega dokaza pa se organ prve stopnje in tudi pritožbeni organ nista opredelila in ga tudi nista izvedla. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo stranki v korist tudi zato, da se ugotovi materialna resnica. Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Z enako skrbnostjo mora ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist davčnega zavezanca, česar pa v predmetnem postopku ni storil. Nezakonito je, da davčni organ ocenjuje kot neverodostojno izpoved posameznih prič, še preden jo zasliši. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka.

9Tožnik ugovarja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je davčni organ ugotavljal dejansko stanje v predmetni zadevi v nasprotju z načelom materialne resnice. V izpodbijanem aktu davčni organ ugotavlja, da je tožnik v obdobju od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011, torej v obdobju 7 mesecev zaslužil 2.255.500,00 EUR, kar je nemogoče in tudi neživljenjsko. Tožnik je predlagal zaslišanje priče H.H., ki je preko šoferjev družbe E. od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011 tožniku, v imenu družbe E. izročil gotovino v višini 2.203.500,00 EUR po pologih, ki jih navaja na straneh 6 in 7 tožbe ter s pologom 18. 11. 2010 v znesku 52.000,00 EUR v imenu družbe F. Toženka tega dokaza ni izvedla in se do njega tudi ni opredelila, marveč je od tožnika zahtevala zgolj listine, ki pa jih tožnik sam ne more pridobiti in najverjetneje tudi ne obstojajo. Šoferji družbe E. prenosa gotovine čez državno mejo niso prijavljali, zato dokumentacija o tem ne obstaja. V Črni Gori in na Kosovu se je poslovalo pretežno z gotovino, zato družbi E. in F. tudi ne razpolagata z dokumentacijo o dvigih sredstev, ki so bila izročena tožniku iz njunih računov. Tožnik je pri navedenih družbah v obdobju DIN večkrat zaprosil za pridobitev listin, vendar neuspešno, iz česar tožnik sklepa, da verjetno listine ne obstajajo. Slednje pa ne more iti na škodo tožnika. Prav zato, ker knjigovodskih listin o izvoru sredstev ni in ne obstajajo ter jih tožniku tudi ne more priložiti, je v zvezi s takšnim dejanskim stanjem tožnik predlagal zaslišanje prič, vendar temu dokaznemu predlogu toženka ni sledila, brez obrazložitve, češ, da se dvig gotovinskih sredstev iz računa družbe E. iz Črne gore lahko dokazuje le z verodostojnimi listinami. Ker davčni organ brez ustrezne obrazložitve predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni izvedel, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Davčni organ je skladno s 5. členom ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve.

10Tožnik v tožbi glede namena porabe denarnih sredstev navaja, da je s knjigovodskimi listinami izkazal namen sredstev. Davčnemu organu je dostavil račune prodajalca kave, družbe C., ki jih je tožnik plačal preko njegovega TRR, odprtega pri A. bank d.d. s predmetnimi finančnimi sredstvi. Tožnik je ves čas postopka vztrajal, da gotovina, ki mu je bila izročena od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011, predstavlja izključno sredstva družb E. in F., ter, da je z njo poravnaval račune prodajalca kave – družbe C. za dobavljeno kavo, ki sta jo družbi E. in F. prevzeli v skladišču v pristanišču Bar v Črni Gori, za kar na straneh 8 in 9 tožbe navaja datume in zneske ter račune. Ob primerjavi plačil, ki nesporno izhajajo iz priloženega izpiska plačil v obdobju od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011 iz tožnikovega TRR pri A. bank d.d. ter računov družbe C. je mogoče nesporno ugotoviti, da je bila tožniku gotovina v višini 2.255.500,00 EUR v obdobju od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011 izročena izključno kot plačilo prodajalcu kave, družbi C. in ni šlo za osebne prejemke tožnika. Navedena sredstva je tožnik prejel v imenu in za račun družbe C., kar nesporno potrjujejo izvršena nakazila na račun te družbe in priloženi računi te družbe. Poleg tega pa je priložena tudi izjava te družbe z dne 21. 4. 2011, pooblastilo tožniku s strani družbe C. ter izjavi z dne 13. 4. 2011 in z dne 30. 10. 2015. Glede na navedeno je jasno, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da ni mogoče ugotoviti, da je tožnik prejel sredstva v imenu in za račun nekoga drugega.

11Z obravnavanimi računi je bila nesporno zaračunana kava, ki sta jo družbi E. in F. naročili pri družbi C. Za nakup in dobavo kave na podlagi v tožbi navedenih računih se je H.H. kor direktor družbe E. dogovarjal neposredno s predstavniki družbe C. Namen vseh pologov denarnih sredstev na TRR tožnika in nato vseh plačil v obdobju od 16. 8. 2010 do 14. 3. 2011 v skupnem znesku 2.225.500,00 EUR je bil, da je tožnik po pooblastilu prodajalca kave, družbe C. od končnih kupcev, družb E. in F. prejel denarna sredstva v gotovini iz naslova plačila razlike v kupnini za prodano oz. kupljeno blago (kavo) ter nato ta denarna sredstva najprej položil na svoj TRR in jih nato nakazal prodajalcu kave, družbi C. Do teh dokazov se je bila tožena stranka dolžna opredeliti. Tudi iz izjave družbe C. izhaja, da je tožnik prejel s strani končnih kupcev gotovino v znesku 2.225.500,00 EUR in vsa ta denarna sredstva prenakazal na bančni račun prodajalca, družbe C. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženka je napačno ugotovila, da ti zneski predstavljajo osebni dohodek tožnika. Glede na to, da ta sredstva niso dohodek tožnika, temveč je šlo glede na predložena dokazila za prejeta plačila za prodajalca C., je vse položene zneske tožnik iz svojega TRR takoj prenakazal prodajalcu, družbi C. in od teh transakcij ni imel nobenih nenapovedanih dohodkov. Vse svoje dohodke, ki jih je imel v obdobju od 16. 8. 2010 do 14. 3. 2011, je tožnik prijavil in so bili tudi že ustrezno obdavčeni. Davčni organi tudi ni opravil poizvedb, kar bi moral storiti po uradni dolžnosti, kar je predlagal tožnik v pripombah na zapisnik in sicer: ni pridobil informacij od špediterja - družbe I. d.o.o., Bar, Črna Gora, ki je opravila vse špedicijske posle v zvezi z dobavljenim blagom končnemu kupcu E.; ni pridobil carinske deklaracije, iz katere bi bilo razvidno, da je dejansko prišlo do prodaje in izročitve blaga in sicer kave s strani prodajalca C., končnemu kupcu E.; ni pridobil vseh izhodnih faktur in tovornih listov v obdobju od 16. 8. 2010 do 14. 3. 2011, ki se nanašajo na končnega kupca E.. Tožena stranka se do predlaganih poizvedb tudi ni opredelila in jih tudi ni obrazloženo zavrnila. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in DIN ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek z navodilom, da naj v okviru DIN dopolni dokazni postopek ter zasliši predlagane priče in izvede predlagane dokaze in sicer: zaslišanje F.F. in G.G., oba predstavnika prodajalca C., H.H., predstavnika končnega kupca E., vpogleda v bančni izpiske TRR za tožnika, po uradni dolžnosti od špediterja – družbe I. pridobi dokaze glede poslov in dobav blaga končnemu kupcu C. v obravnavanem obdobju, pridobi carinske deklaracije in vse izhodne fakture ter tovorne liste za obravnavano obdobje. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi strani naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter se nanje tudi sklicuje, naslovnemu sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13Tožba ni utemeljena.

14Po mnenju sodišča je izpodbijana ugotovitvena odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

15V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito ugotovil, da je tožnik v obdobju od 16. 8. 2010 do 31. 12. 2010 prejel denarna sredstva v skupni višini 2.031.500,00 EUR in v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 pa v višini 224.000,00 EUR. Ta finančna sredstva, v skupnem znesku 2.225.000,00 EUR, imajo po mnenju davčnega organa značaj drugih dohodkov tožnika in predstavljajo osnovo za odmero dohodnine, tožnik pa ni vložil napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov, ter mu posledično od teh sredstev tudi ni bila odmerjena akontacija dohodnine. V predmetni zadevi je tako prvenstveno sporna pravna narava prejemkov, ki jih je tožnik v različnih zneskih, skupaj v višini 2.255.500,00 EUR dnevno v obdobju od 16. 8. 2010 do 31. 3. 2011 polagal na svoj račun pri A. banki d.d. Davčni organ je obravnavane prejemke tožnika prekvalificiral v druge obdavčljive dohodke, kot jih opredeljuje točka 11 tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, s čimer pa se tožnik ne strinja in ugovarja, da je glede namena porabe denarnih sredstev davčnemu organu predložil račune prodajalca kave, družbe C., ki jih je plačal preko svojega računa pri A. banki d.d. s predmetnimi sredstvi. Gotovina, ki mu je bila izročena v obdobju od 16. 8. 2010 do 31. 3. 2011, pa predstavlja izključno sredstva končnih kupcev, družb E. in F., s katero je tožnik poravnaval račune prodajalca kave, družbe C. za dobavljeno kavo, ki sta jo družbi E. in F. prevzeli v skladišču v pristanišču Bar v Črni Gori.

16Izdaja izpodbijane odločbe je pravno utemeljena z določbo 141. člena ZDavP-2. Gre za ugotovitveno odločbo davčnega organa, s katero je davčni organ pri tožniku v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ugotovil nepravilnosti. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ uvedel pri tožniku DIN 21. 9. 2015 z vročitvijo Sklepa o pričetku DIN tožniku. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik v obravnavanem obdobju od 16. 8. 2010 dalje, ko je odprl račun pri A. banki d.d., na ta račun polagal gotovino ter jo še isti dan prenakazal preko J. banke v Avstriji na račun družbe C. z navedbo namena: plačila računov oz. predračunov v imenu družbe D. Posamezni zneski nakazil oz. ugotovljena višina vseh tožnikovih nakazil v znesku 2.225.000,00 EUR na račun družbe C. v obravnavanem obdobju med strankama prav tako ni sporna. V zvezi s temi nakazili je tožnik davčnemu organu predložil račune v angleškem jeziku, ki jih je v obravnavanem obdobju izdala družba C. kot prodajalec kave kupcu, družbi D. in z njimi zaračunala različne vrste kavo z navedbo količine in skupnega dolgovanega zneska ter z navedbo računa J. banke za takojšnje plačilo. Nekateri računi se sklicujejo tudi na pogodbo, ki pa v postopku ni bila predložena. Računi so nepodpisani, brez žiga. Glede na vsebino teh računov tudi po presoji sodišča iz njih ne izhaja nobena povezanost s tožnikom. Povezanosti s tožnikom ne izkazujejo niti predloženi računi, ki jih je izdala družba D. družbi E., s katerimi ji je zaračunala različno vrsto kave, z navedbo cene in količine ter skupnega zneska, ter z žigom in podpisom. Po povedanem dejstvo, da je iz carinskih deklaracij, ki pa jih davčni organ na predlog tožnika ni pridobil po uradni dolžnosti in iz katerih po navedbah tožnika izhaja, da je dejansko prišlo do prodaje in izročitve blaga (kave) prodajalca, družbe C. kupcu, družbi E. in da ni šlo za fiktiven posel, na pravilnost izpodbijane ugotovitve ne more vplivati. Naveden posel namreč izkazujejo listine, računi, ki pa se ne glasijo na tožnika in s tožnikom tudi niso povezane. Tožnikov dokazni predlog za pridobitev carinskih deklaracij povezanih z obravnavanimi posli je davčni organ zavrnil kot nepotreben oz. nerelevanten in se s tem opredelil do njega.

17Povezanosti s tožnikom tudi ne izkazujejo predloženi tovorni listi, na katerih je kot špediter navedena družba I., kot predmet transporta surova kava, kot prevzemnik pa navedena družba E. Iz nekaterih predloženih mednarodnih tovornih listov (CMR) izhaja, da je bil pošiljatelj družba K. d.o.o., prejemnik pa družba E. d.o.o. in da gre za surovo kavo. Kopije nekaterih mednarodnih tovornih listov (CMR) pa so takšne, da iz njih ni razvidne številke in tudi ne navedba pošiljatelja. Na drugih pa je kot pošiljatelj naveden L. d.o.o., prejemnik pa družba E. d.o.o. Po presoji sodišča tudi iz vsebine vseh predloženih CMR ne izhaja tožnikova povezanost z obravnavanimi posli dobave kave. Po povedanem dejstvo, da vseh mednarodnih tovornih listov v obdobju od 16. 8. 2010 do 14. 3. 2011, ki se nanašajo na obravnavane posle oz. na končnega kupca, družbo E., davčni organ po uradni dolžnosti ni pridobil od špediterja, družbe I., kot je to predlagal tožnik, na pravilnost izpodbijane ugotovitve ne more vplivati. Tudi ta tožnikov dokazni predlog je davčni organ zavrnil kot nepotreben oz. nerelevanten in se s tem tudi opredelil do njega.

18Iz tožnikove izjave z dne 11. 12. 2015 izhaja, da je tožnik gotovino prejemal od prevoznikov - šoferjev od kupca kave, družbe E., ki je to kavo kupil od družbe D., tožnik pa je pripravil dokumentacijo in denar prenakazal v L. (C., op. sodišča) v Avstrijo, ker družba D. ni bila lastnik blaga. Denar je bil namenjen plačilu razlike v ceni kave. Z družbo D. pa tožnik nima sklenjene nobene pogodbe. Po presoji sodišča iz navedene izjave izhaja, da tožnik nima podlage za plačila računov, ki jih je za dobavo kave družbi D. izdala družba C., saj se računi ne glasijo na tožnika in tožnik tudi ne razpolaga z nobeno drugo listino, iz katere bi izhajala tožnikova zaveza, da kot fizična oseba preko svojega bančnega računa plačuje račune, ki se glasijo na drugo osebo, konkretno na družbo D. Predložene račune, ki se glasijo na družbo D., pa sta pravilno dokazno ocenila tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ.

19Iz izjave družbe C. z dne 30. 10 2015 v angleškem jeziku, ki pa je tudi prevedena (izdane s strani družbe C. in predložene davčnemu organu po 21. 9. 2015, ko je bil tožniku že vročen sklep o pričetku DIN), izhaja, da je družba C. tožnika prosila, da prevzame denarna sredstva v gotovini od strank na Balkanu v imenu in za račun te družbe in da prejeta sredstva prenese ne račun te družbe. V obdobju od 16. 8. 2010 in 14. 3. 2011 je tožnik za račun te družbe prejel sredstva v skupni višini 2. 225.000,00 EUR in jih nakazal na bančni račun navedene družbe, s čimer so bili poravnani računi, ki jih je izdala družba C., katerih številke v izjavi navaja. S to izjavo po presoji sodišča družba C. potrjuje, da so v tej izjavi navedeni računi (ki jih je izdala družba C. in se glasijo na družbo D.), poravnani. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ, tudi po presoji sodišča iz navedene izjave izhaja zgolj dejstvo, da je izdajatelj računov, podjetje C. izdalo račune podjetju D. Tako jih je bilo podjetje D. dolžno plačati direktno na bančni račun prodajalca, družbi C. pri banki J. in ne tožnik. Tožnik listinske podlage za plačilo teh računov, ki so bili izstavljeni drugi osebi (družbi D., tožnik pa je navedel kot namen obravnavanih nakazil iz tožnikovega bančnega računa na bančni račun družbe C. plačilo računov oz. predračunov v imenu družbe D.), po mnenju sodišča ni mogel imeti. Poleg navedenega je tožnik sam izjavil, da z družbo D. nima sklenjene nobene pogodbe. Da bi bil pooblaščen za plačilo kakršnihkoli drugih računov, izdanih na podlagi poslov na Balkanu oz. poslov s pravno osebo E. kot to zatrjuje tožnik, pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal. Po predloženih računih je družba E. kavo kupovala od podjetja D., in je bila tako dolžna kupljeno kavo tudi plačati na bančni račun podjetja D. Za izjavo, da je tožnik denar - gotovino iz teh poslov polagal na svoj bančni račun in nato iz njega ta sredstva nakazoval na račun podjetja C., v predloženi dokumentaciji po mnenju sodišča ni podlage. Predložene listine zgolj izkazujejo, da podjetje C. s temi posli ni bilo povezano oz. da podjetje C. ni prodajalo kave končnemu kupcu, družbi E.. Tožnik s posli, s katerimi utemeljuje obravnavana nakazila iz svojega bančnega računa pri A. banki d.d., ni bil povezan, saj glede na predloženo dokumentacijo ni od podjetja C. ničesar kupil ter mu tako tudi ni bil dolžan ničesar plačati. Po povedanem tudi po presoji sodišča poraba obravnavanih finančnih sredstev, ki jih je tožnik od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011 iz svojega računa pri A. banki d.d. nakazoval družbi C. za poslovni namen, ni izkazana.

20Tožnik je predložil tudi izjavo družbe C., datirano z dne 13. 4. 2011, v angleškem jeziku s prevodom. Iz te izjave izhaja, da družba C. s to listino pooblašča tožnika, da od strank družbe C. iz območja republik nekdanje Jugoslavije za račun družbe C. prejema gotovinska sredstva. Iz navede izjave nesporno izhaja, da je bila dana 13. 4. 2011 (oz. „A-2331 Voesendorf, 2011-04-13/MA), obravnavano obdobje v predmetni zadevi oziroma obdobje, v katerem je tožnik polagal gotovino na svoj bančni račun pri pri A. banki d.d. pa je bilo od 16. 8. 2010 do 31. 3. 2011. Iz navedenega izhaja, da je bilo pooblastilo dano kasneje in ne za obravnavano obdobje in se tako tudi po presoji sodišča ne nanaša na obravnavano obdobje, kot je to pravilno ugotovil tudi davčni organ. Res je davčni organ napačno navedel datum predmetne izjave in sicer „13. 4. 2013“, namesto „13. 4. 2011“, kot to upravičeno ugovarja tožnik, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bilo to pooblastilo družbe C. tožniku dano po preteku obravnavanega obdobja (datirano je bilo z dne 13. 4. 2011), saj so bila predmetna nakazila tožnika izvedena od 16. 8. 2010 do 21. 3. 2011, pooblastila pa ni mogoče dati za nazaj. Tako je že davčni organ pravilno ugotovil, da se to pooblastilo na obravnavano obdobje ne nanaša. Tožnikov ugovor, da se to pooblastilo nesporno nanaša na inšpicirano obdobje, pa je neutemeljen in v neskladju z vsebino pooblastila. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da se do izjav oz. pooblastil družbe C., danih tožniku, davčni organ ni opredelil. Do predložene izjave oz. pooblastila sta se opredelila tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ in izjavo oz. pooblastilo družbe C. tožniku po presoji sodišča tudi pravilno dokazno ocenila.

21Iz dejanskega stanja, kot ga po presoji sodišča izkazujejo listine, ki jih je v postopku predložil tožnik sam, je družba D. kupovala kavo od družbe C. (izdani računi družbe C.družbi D.) in jo nato prodajala družbi E. (izdani računi družbe D. družbi E.). Računi se glasijo na predhodno navedene družbe in ne na tožnika. Tožnik s predhodno navedenimi družbami ni imel sklenjene nobene pogodbe, ni bil pri njih zaposlen, ni bil njihov zastopnik, kot to v postopku pravilno ugotavlja davčni organ. Poslovanje med navedenimi družbami bi moralo potekati negotovinsko, s plačili preko bančnih računov. Poslovanja z gotovino ne izkazujejo tudi nobene druge predložene listine, kot so to blagajniški prejemki (izdatki). Izjava oz. pooblastilo družbe C. (z dne 30. 10. 2015 in 13. 4. 2011), pa predhodno ugotovljenih dejstev ne moreta spremeniti. Tako tudi po presoji sodišča tožnik, na katerem je tudi dokazno breme v skladu z določbo 77. člena ZDavP-2, ni izkazal porabe obravnavanih sredstev za poslovni namen. Na davčnem zavezancu je, da dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo z drugimi dokaznimi sredstvi. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev (odločba Ustavnega sodišča RS I-U-397/98 z dne 21. 3. 2002). Tudi predložene listine je treba dokazno oceniti v smislu dokaznega postopka, kar pa je sodišče tudi storilo, kar izhaja iz obrazložitve te sodbe.

22Kakor hitro pa v davčnem smislu ni dokazana poraba sredstev za poslovni namen, se izplačani zneski štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe. Tožniku pa so bila tudi po presoji sodišča denarna sredstva, ki jih je v obravnavanem obdobju polagal na svoj račun pri A. banki d.d., nesporno izplačana. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svojih gospodarski (ekonomski) vsebini. Kot davčno upoštevni pa so le tisti poslovni dogodki, za katere ima davčni zavezanec verodostojno listino, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Poslovni dogodki se priznajo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek. Verodostojna listina pa je tista, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna, neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka. Na podlagi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oz. doseženi v davčnem letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oz. prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan. Po 6. točki 18. člena ZDoh-2 med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki. To so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2. Za druge dohodke se po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo na podlagi 105. člena ZDoh-2. Davek za davčnega zavezanca izračuna, odtegne in plača plačnik davka. V zvezi z akontacijo dohodnine pa so za zadevo relevantne tudi določbe prvega odstavka 59. člena, 283. člen in 321. člen ZDavP-2. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

23Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ni imel možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za sprejem pravilne in zakonite odločitve (v danem primeru ugotovitve) oz., da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Med strankama ni sporno, da je davčni organ tožnika večkrat pozval k predložitvi listin in da je imel tožnik vse možnosti, da predloži relevantne listine. Tožnik je v postopku DIN sodeloval in tudi podal svojo izjavo. Tožnik je prejel zapisnik DIN, davčni organ mu je na njegovo prošnjo podaljšal rok za podajo pripomb na zapisnik DIN, ki jih je tožnik tudi podal. Tožnikove pripombe na zapisnik DIN je davčni organ povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v njej tudi do njih opredelil. Tožnik je nato pravočasno podal pritožbo v zvezi z izpodbijano odločbo. Do pritožbenih ugovorov pa se je opredelil pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Po presoji sodišča sta na tožnikove pripombe na zapisnik DIN in na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovorila oba upravna organa. Po povedanem po presoji sodišča ni bilo podane očitane kršitve tožnikove pravice do izjave.

24Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da izpodbijane ugotovitvene odločbe ni možno preizkusiti. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi so navedeni zahtevki tožnika in njegove navedbe o dejstvih, navedeno je ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerih so oprte ugotovitve davčnega organa, obširno so navedeni razlogi za izpodbijano ugotovitveno odločbo in za presojo posameznih dokazov, navedeno je relevantno materialno pravo, na katerem sloni izpodbijana ugotovitev ter razlogi za izpodbijano ugotovitveno odločbo. Navedeni pa so tudi razlogi, zaradi katerih davčni organ ni sledil posameznemu dokaznemu predlogu tožnika.

25Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je davčni organ brez obrazložitve in neutemeljeno zavrnil tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič F.F. in G.G., predstavnikov družbe C., kakor tudi H.H., predstavnika družbe E. Ker knjigovodske listine o izvoru sredstev ne obstajajo oz. jih tožnik ne more pridobiti, je prav zaradi odsotnosti knjigovodskih listin tožnik predlagal zaslišanje navedenih prič. Tožnik je predlagal zaslišanje predstavnikov družbe C. in E., ki bi izpovedali o viru za pologe gotovine na račun tožnika pri A. banki d.d. in o poslovnem namenu nakazil te gotovine družbi C. Davčni organ je iz listin, ki jih je predložil tožnik sam v predmetnem postopku in iz njegove izjave ugotovil, da je tožnik prejemal gotovino neznanega izvora, jo nato nakazal na svoj račun pri A. banki d.d. ter nato ta sredstva nakazal na bančni račun družbe C. z navedbo namena nakazila - plačilo predračunov oz. računov v imenu družbe D. Iz predloženih listin in izjav tožnika ni bilo izkazane nobene zveze tožnika s predloženimi listinami in s posli, ki jih te listine dokazujejo in tudi ni bilo podane nobene podlage za predmetna nakazila tožnika na račun družbe C., saj tej družbi tožnik ni bil ničesar dolžan. Do tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje predhodno navedenih prič se je davčni organ opredelil na straneh 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na strani 5 obrazložitve svoje odločbe. Tudi po presoji sodišča zaslišanje prič F.F. in G.G., predstavnikov družbe C., kakor tudi H.H., predstavnika družbe E. ni bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in vseh relevantnih dejstev. Tožnik je predlagal dokazni predlog z zaslišanjem predhodno navedenih prič v zvezi z izvorom gotovine o dejstvu, da je družba E. preko svojih šoferjev tožniku izročila gotovino v višini 2.225.000,00 EUR v zvezi s posli dobave kave družbi E.E. (stran 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zaslišanje navedenih prič pa tudi po presoji sodišča ne more spremeniti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki neposredno izhaja iz listin, ki jih je v postopku predložil tožnik sam in iz njegove izjave. Vse listine je pravilno dokazno ocenil že davčni organ. Tako so po presoji sodišča ugotovitve davčnega organa iz izreka izpodbijane odločbe dokazane na podlagi predloženih listin, zaslišanje prič pa je nepotrebno. Dejstva, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale, pa so za predmetno ugotovitev tudi nerelevantna. Predložene listine namreč izkazujejo, da podjetje C. z obravnavanimi posli dobave kave končnemu kupcu, družbi E. ni bilo povezano, saj mu ni dobavljalo kave. Tožnik s posli, s katerimi utemeljuje obravnavana nakazila iz svojega bančnega računa pri A. banki d.d. ni bil povezan, saj glede na predloženo dokumentacijo v obravnavanem obdobju ni od podjetja C. ničesar kupil ter mu tako tudi ni bil dolžan ničesar plačati. Ničesar mu ni bil dolžan plačati niti v imenu in za račun podjetja D., za kar po izjavi tožnika ni imel sklenjene nobene pogodbe, računi, ki jih je izdalo podjetje C. družbi D., ki naj bi bili podlaga za plačilo, pa se ne glasijo na tožnika. V zadevi so po presoji sodišča relevantna dejstva (neposlovna poraba sredstev, ki jih je tožnik iz svojega računa pri A. banki d.d. v obravnavanem obdobju nakazal na račun družbe C.), ki se prvenstveno izkazujejo z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar tudi izhaja iz narave stvari. Neizvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki na odločitev (v danem primeru na ugotovitev) ne morejo vplivati (zaslišanje prič), pa ne pomeni kršitve pravil postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 82/2015 z dne 20. 10. 2015).

26Davčni organ mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialno-pravno ali procesno-pravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravno relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilna ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Po presoji sodišča je bil predlagani dokazni predlog za zaslišanje prič v postopku podan sicer pravočasno, ni pa bil potreben. Nepotreben je bil iz razloga, ker so bila sporna dejstva dokazana z knjigovodskimi listinami. Prvostopenjski organ je v zapisniku DIN in tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe obsežno navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na sporna dejstva. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno upošteval dokazna pravila, ki veljajo v davčnem postopku, ki kot podlago za odločitev prednostno napotujejo na podatke in listine. Izpodbijana odločba je po mnenju sodišča ustrezno obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne ugotovitvene odločbe in svoje ugotovitve tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se je davčni organ vnaprej opredelil o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in vplivu zaslišanja predlaganih prič na končno oceno dokaznega gradiva.

27Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v primeru spornega dejanskega stanja pa tudi, če stranke navajajo tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu z določbami ZUS-1 ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59 ZUS-1). Tožnik v tožbi ni predlagal novih dejstev in dokazov ter sodišču tudi ni predlagal izvedbo glavne obravnave. Uporaba drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sicer nalaga sodišču, da za vsako novo dejstvo ali dokaz opravi presojo njegove pomembnosti za obravnavano zadevo ali dopusti v smislu omenjenih določb ZUS-1, v sodbi pa navede razloge za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016). Ker tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, se je sodišče v obrazložitvi te sodbe opredelilo in dokazno presodilo vse v postopku predložene in pridobljene relevantne dokaze.

28Res je, da se v primeru odsotnosti listinskih dokazov lahko dejstva oz. trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013). Pri tem sodišče poudarja, da predlagani dokaz z zaslišanjem prič F.F. in G.G., predstavnikov družbe C., kakor tudi H.H., predstavnika družbe E. v primeru, kot je obravnavani, ko relevantna dejstva izhajajo iz listin, ki jih je tožnik sam predložil davčnemu organu v predmetnem postopku, po presoji sodišča ni potreben in tudi ni primeren. Tudi sicer pravila dokazovanja v davčni zadevah po ZDavP-2 prvenstveno napotujejo na listine. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena, saj lahko obstajajo upravičeni razlogi za njihovo zavrnitev, če so: nepravočasni, nepotrebni, neprimerni za ugotovitev določenega dejstva ali nesubstancirani. Pravica do izvajanja dokazov ni kršena, če je dokazni predlog zavrnjen, ker so drugi, pred tem izvedeni dokazi dovolj prepričljivi, da končne odločitve (v danem primeru ugotovitve) ne bi mogli spremeniti niti predlagani dokazi, ki v tem pogledu očitno ne bi bili uspešni (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2016).

29Po povedanem je izpodbijana ugotovitvena odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako tudi ni bilo podanih očitanih kršitev določb postopka, tožbeni ugovori so neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili po presoji sodišča v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

31Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse tožnikove tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za izpodbijano ugotovitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

32Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.