321. člen ZDavP-2

Po primerjavi prekrškov, kot so opisani v pravnomočni odločbi oziroma sodbi o prekršku, in kaznivim dejanjem, opisanim v obtožbi, tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pri ravnanju, ki je predmet obravnave, ne gre za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari o prekršku. Zato objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem ni podana. Pravilno je namreč naziranje pritožbe, da gre pri očitanem kaznivem dejanju za poseg v pravno dobrino, ki se navzven izkazuje z ravnanjem obdolženca v nasprotju z interesi gospodarske družbe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi zase in povzročitvijo velike premoženjske škode družbi, kakor tudi v njegovem takšnem izrecnem namenu. Nič od navedenega se obdolžencu pri prekršku ni očitalo, temveč se mu je očitala storitev prekrškov na škodo državnega proračuna, ko ob dvigih in izplačilih ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine. Nenazadnje pa se razlikuje tudi zatrjevana kršitev blanketnih norm, saj se obtožba sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1, in n

V zadevi so podane številne objektivne okoliščine - indici, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo in je takšne posle zavestno sklepal ter svojo pravo voljo davčnemu organu zavestno prikril.

Predmet obtožbe je nepopolno rešen tedaj, ko s sodbo ni odločeno o dejanju ali dejanjih kot so opisana v obtožbi. Protipravnost storilčevega ravnanja in njegov namen kot znaka kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in tretjem odstavku 249. člena KZ-1 nista v razmerju vzroka in posledice, kot izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč je ravno obratno, storilčev namen po izognitvi plačila dajatev, vzrok za njegovo protipravno ravnanje. Ker je višina odvzete premoženjske koristi identična višini velike premoženjske koristi, kot je bila po razlogih sodbe ugotovljena s strani izvedenca ekonomske stroke, njeno ponovno navajanje v drugem delu sodbe ni nujno. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo biti posledica zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko je k večjemu obratno s tem da je v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja domnevana, v primeru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena pa mora biti vsaj na ravni konkretno obrazložene verjetnosti izkazana. Glede opredeljevanja

Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar deloma izhaja tudi iz dokumentov, ki se nanje oba davčna organa sklicujeta) in s tem utemeljuje znižanje dogovorjene kupnine. Odločitev, da je tožnik prejel drug dohodek, bi bila tako utemeljena v primeru, ko znižanje kupnine ne b

Vzročna zveza med skritimi napakami stanovanja in in neplačilom drugega obroka kupnine ni izkazana. S tem zatrjevani razlogi za neplačilo drugega obroka kupnine niso izkazani, zato je zaključek, da je bilo prodano oziroma s stani tožnika kupljeno stanovanje za bistveno nižji znesek kupnine od primerljivih stanovanj v istem objektu, zakonit in pravilen. Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, dohodek po tem zakonu pa je vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet. Dohodek prejet v naravi pa se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno.

Status nosilca tihe družbe imajo lahko pravne osebe iz 1. člena Zakona o gospodarskih družbah, torej (že ustanovljena) gospodarska družba. Sodba na podlagi pripoznave ne pomeni odločitve o predhodnem vprašanju iz tretjega odstavka 147. člena ZUP, ki bi kakorkoli vplivala na odločitev, sprejeto v davčnem postopku.