VSK Sklep CDn 61/2018

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Dn 120858/2017 z dne 15. 6. 2017. S slednjim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica pri uvodoma navedenih nepremičninah na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 179/2012 z dne 16. 2. 2015 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2825/2015 z dne 30. 3. 2016 dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist Ž. N., z naslovom Š. ulica 3, L. in hkrati izbris lastninske pravice nasprotnega udeleženca G. D. d.o.o. Vpis je bil dovoljen z učinkom od 31. 5. 2017, ko je bil začet ta postopek.

Nasprotni udeleženec izpodbijanemu sklepu očita nepravilnost in nezakonitost. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi ustavno pravico do enakosti pred zakonom in ustavno varovano lastninsko pravico, s tem, ko je napačno interpretiralo zakonsko podlago, navedeno v ugovoru. O njegovih pravicah ni odločilo neodvisno in nepristransko sodišče. V prvem sklopu pritožbene argumentacije graja odgovor na ugovorne navedbe v zvezi z naslovom predlagatelja. Meni, da je z vsebino ugovora izpodbil domnevo, da je dejanski naslov tisti, ki izhaja iz uradnih evidenc. Zato je po njegovem mnenju sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbi 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi in 24. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Ni sledilo načelu, da formalen obstoj nekega dejstva še ne pomeni tudi dejanskega obstoja, če ni predhodno opravljen predhodni preizkus le-tega. V posledici ni ustrezne obrazložitve. Potrditev ugovornih navedb se kaže tudi v tem, da sodišče ni opisalo postopka med izdajo obeh sklepov. Ni omenilo, da je predlagatelju vročalo oziroma poskušalo vročiti ugovor nasprotnega udeleženca na formalni naslov, a se ta ni odzval. S tem je kršilo pravila postopka, iz navedenega pa izhaja, da predlagatelj nima prebivališča. Prav tako izpodbijani sklep navaja drug naslov predlagatelja, T. 108, L., kar ni pravilno povzeta ugovorna trditev. Nasprotni udeleženec je trdil, da je bil ta naslov dolgo nazaj, v vmesnem času pa je bil predlagatelj brez naslova. Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje predložitve potrdila o plačilu prometnega davka. Pritožnik navaja, da mora sodišče pri dovolitvi vpisa lastninske pravice na podlagi sodne odločbe ločiti, za kakšen izrek gre v konkretnem primeru. Ni enaka presoja, če gre za ugotovitev lastninske pravice ali pa za izdajo zemljiškoknjižne listine. Sodišče se v zvezi s tem ni ustrezno opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do izpostavljenega petega odstavka 148. člena ZZK-1, ki določa, da se vpis dovoli, če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih določa zakon. Sodišče ni navedlo, kateri vsi pogoji morajo biti v tem primeru izpolnjeni. Predlagatelj ima trenutno le tako imenovano pričakovalno pravico, ki ne more imeti pravnega varstva po ZZK-1. Z vidika pravne varnosti ni sprejemljivo, da sodišče dovoli vpise, ko obstajajo dvomi, ki jih je nasprotni udeleženec utemeljeno izpostavil.

Pritožba je bila vročena predlagatelju po notarju, ki ga zastopa v tem postopku. Na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sklepu o dovolitvi vpisa v tej zadevi je nasprotni udeleženec po eni strani ugovarjal s trditvami, da predlagatelj, ki je imel prej dejanski naslov na T. 108, L., v Sloveniji (niti kje drugje) nima dejanskega stalnega prebivališča in da glede na dopis UE L. z dne 23. 11. 2016 nima niti prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Zavzel je stališče, da bi moralo zemljiškoknjižno sodišče predlog zavreči oziroma zavrniti, če se predlagatelj izkaže s podatki, ki niso pravi in dejanski, četudi zdaj izhajajo iz Centralnega registra prebivalstva (CRP). Zemljiškoknjižna sodnica se je do teh navedb jasno in celovito opredelila in pravilno navedla, da ZZK-1 ne zahteva, da bi se moralo zemljiškoknjižno sodišče pred odločanjem o predlogu ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega prebivališča predlagatelja, da je vezano na uzakonjeno načelo formalnosti postopka in odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Razlogi so preverljivi in materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zemljiškoknjižno sodišče mora ob upoštevanju načela formalnosti postopka pri odločanju o vpisu spoštovati pravila, ki mu jih glede vpisa podatkov o imetniku pravice določa zakon (glej 23. člen ZZK-1). In ZZK-1 konkretno v 24. členu določa, da se o imetniku pravice, ki je fizična oseba, vpišejo naslednji podatki: 1. ime in priimek, 2. enotna matična številka občana (EMŠO) in 3. naslov stalnega prebivališča. Ni dvoma, da mora zemljiškoknjižni predlog vsebovati tudi podatke o predlagatelju in določen zahtevek za vpis (glej prvi odstavek 140. člena ZZK-1). Pri tem tudi za pritožnika ni sporno, da se pri sestavi elektronskega zemljiškoknjižnega predloga o fizični osebi kot imetniku pravic v zaslonski obrazec vnese samo podatek o EMŠO fizične osebe, drugi podatki iz 24. člena zakona pa se prevzamejo iz CRP in jih v zaslonskem obrazcu ni dovoljeno spreminjati. Ob tem pritožnik ne izpodbija ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je iz podatkov CRP¹ razvidno, da ima predlagatelj naslov stalnega prebivališča v Sloveniji na naslovu, kot je naveden v zemljiškoknjižnem predlogu. Glede na navedeno je jasno, da odločitvi zemljiškoknjižnega sodišča, ki je dovolilo vpis lastninske pravice s takimi podatki, ni mogoče očitati nepravilnosti in nezakonitosti.

Pritožnik ne more uspeti niti, kolikor vprašanje prebivališča predlagatelja povezuje s postopkom samega vročanja v postopku.² Protispisna je trditev, da je predlagatelju vročalo oziroma poskušalo vročiti ugovor nasprotnega udeleženca na formalni naslov, a se ta ni odzval. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bil ugovor (pravilno) vročen predagatelju po notarju, ki ga kot pooblaščenec zastopa v tem postopku.³ Okoliščine tega vročanja in dejstvo, da predlagatelj na ugovor ni odgovoril, pa so z vidika varstva koristi nasprotnega udeleženca v tem postopku irelevantne. Če se zemljškoknjižna sodnica glede vročanja ugovora ni izrekla, v konkretnem primeru ni odločilnega pomena.

V drugem sklopu ugovornih trditev je nasprotni udeleženec izrazil stališče, da je tedaj, ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila⁴ oziroma nalaga priznanje podpisa na zasebni listini, ki vsebuje omenjeno dovolilo, potrebno predložiti tudi potrdilo o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1. Zemljiškoknjižna sodnica je jasno odgovorila, da glede na vsebino citirane določbe to ne drži. Tako stališče je pravilno in ga je tudi pritožbeno sodišče že zavzelo v sklepu 275/2012 z dne 28. 8. 2012; enako pa izhaja tudi iz sklepa VS RS II Ips 219/2014 z dne 15. 1. 2015. Pritožba nima tehtnih argumentov, ki bi omajali materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je zemljiškoknjižna sodnica pravilnost sklepa o dovolitvi vpisa (pravilno) preizkusila v mejah, ki jih je z vsebino svojega ugovora začrtal nasprotni udeleženec in z vidika uradoma upoštevnih kršitev. Do vseh konkretnih očitkov, ki jih je podal nasprotni udeleženec v ugovoru, se je kot rečeno opredelila. Posplošena ugovorna trditev, da niso bili izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa iz 5. točke 148. člena ZZK-1 (kolikor je podana mimo ostalih konkretnih očitkov) pa ni terjala vsebinskega odgovora. Zato so drugačne pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da zemljiškoknjižno sodišče ni zagrešilo očitanih kršitev ZZK-1 niti kršitev ustavnih pravic. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da je pavšalna trditev pritožnika, da o njegovih pravicah ni odločilo neodvisno in nepristransko sodišče, neupoštevna.

Pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 120. člena ZZK-1). Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

--------------

¹ Ki jih je sodišče prve stopnje preverilo z uporabo predlagateljeve EMŠO iz sodbe, ki je podlaga za vpis in zato tudi identiteta imetnika pravice ne more biti sporna.

² Postopek elektronskega in pisnega vročanja ZZK-1 ureja v 125.b in 125.č členu.

³ Glej drugi in petiodstavek 125.a člena ZZK-1.

⁴ Ni sporno, da je takšna sodba, ki je podlaga za vknjižbo v tej zadevi.