125.a člen ZZK-1

Ni sporno, da sta bili zemljiškoknjižnemu predlogu za zaznambo izbrisne tožbe priloženi listini, s katerima zakon pogojuje tako vrsto vpisa. Vendar pa to ne zadošča. Pritožnik zanemari, da listini v samem predlogu nista bili navedeni kot podlaga za vpis, čeprav bi glede na prvi odstavek 140. člena ZZK-1 morali biti. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti od uvedbe elektronskega poslovanja v zemljiškoknjižnih postopkih zemljiškoknjižni predlog vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje pa ima določene posebnosti, ki jih morajo upoštevati vsi udeleženci postopka. Predlagatelj v tem oziru ob vložitvi elektronskega predloga ni bil dosleden. Kot navaja sam in kot je razvidno iz e-spisa, ob vložitvi predloga za zaznambo spora listin ni pravilno označil (glej rubriko "Priloge"). Ustrezna oznaka (da gre za listino, ki je podlaga za vpis) ima svoj namen, saj omogoči, da elektronska aplikacija listini povzame v besedilo predloga kot podlago za vpis.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila taksa, ki znaša 30,00 EUR po tar. št. 4022 ZST-1, pravilno odmerjena in ugovor, v katerem je prvotožena stranka uveljavljala, da taksna obveznost v navedeni višini ni nastala in da je taksa napačno odmerjena, ni utemeljen. Tožeča stranka ima zoper družbo C., d. o. o. ‒ v stečaju denarno terjatev v znesku 222.497,32 EUR, izkazano s sodno poravnavo, ki jo je tožeča stranka sklenila s stečajno upraviteljico navedene družbe. Vrednost sedmih stanovanj (posamezni, že navedeni deli, v stavbi št. 1 k. o. X), so vredni 2.000.000,00 EUR. Po poplačilu ločitvenega upnika bodo ostala sredstva (masa) za navadne upnike, med katerimi je tudi sama. Poplačana bo v višini dobrih 25.000,00 EUR. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Izkazala je obligacijsko pravico do C., d. o. o. ‒ v stečaju, iz sosledja tožb proti toženima strankama pa izhaja, da je njen končni cilj, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Izdana začasna odredba drugotoženi stranki ne preprečuje, da s svojo lastninsko pravico pri obravnavanih nepremičninah razp

V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je (na podlagi materialnega prava) pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (v obravnavanem primeru zemljiškoknjižnem) postopku, zahtevati, da opusti opravo določenega pravnega dejanja (v obravnavanem primeru torej izdajo sklepa o vpisu v zemljiško knjigo in izvedbo samega vpisa). Takšna začasna odredba je nedopustna, ker sodišče v postopku izdaje začasne odredbe (niti v kateremkoli drugem postopku), ne more nalagati drugemu (pristojnemu) sodišču, kako naj v posameznem primeru odloči oziroma ne odloči (oziroma, kako naj postopa). Tudi, če bi bila takšna začasna odredba izdana, pa naj ne bi imela nobenega pravnega učinka.

V obravnavanem primeru je bil ugovor vložen elektronsko, torej je bil tudi digitalno podpisan z varnim elektronskim podpisom, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, ki je po odvetniku, ki je elektronsko vlogo vložil kot zunanji kvalificiran uporabnik, vložil ugovor. Vloge preko portala namreč ni mogoče oddati, če ta ni elektronsko podpisana

Status nepremičnine in vrsta vknjižbe pa sta zemljiškoknjižnemu sodišču narekovala, da v situaciji, ko je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred uveljavitvijo zdaj veljavnega ZZK-1 iz 2003, pri odločanju o vknjižbi na podlagi takega dovolila upošteva prehodno določbo 1. točke četrtega odstavka 246. člena ZZK-1.

Vloge v zemljiškoknjižnem postopku so lahko pisne (ob pogojih iz 125.c člena ZZK-1, nakar jih glede na četrti odstavek 125.d člena v elektronsko obliko pretvori centralno vložišče), sicer pa elektronske (glej 3.a in 125.a člen ZZK-1). Vloge v elektronski obliki morajo biti poslane preko ustreznega informacijskega sistema sodišča in podpisane z varnim elektronskim podpisom. Konkretna po elektronski pošti poslana vloga stečajnega upravitelja ni v nobeni od navedenih oblik, posledično pa tudi ne vsebuje ustreznega podpisa. Odločitev o dovolitvi izbrisa stavbne pravice je pravilna. Stavbna pravica je bila pridobljena po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni sodnik je zato pri odločanju o vpisu na podlagi sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnin kupcu pravilno uporabil določbo prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Določba prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP ne daje podlage za izbris stvarnih služnosti, pač pa le osebnih služnosti, stvarnih bremen ali stavbne pravice.

Sodišče ugotavlja, da je zadeva, v kateri je tožena stranka dodelila BPP stranki z interesom, očitno nerazumna. Za vložitev predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo namreč ni potrebna strokovna pomoč odvetnika, ker lahko to opravilo opravi predlagatelj sam, v konkretnem primeru stranka z interesom.

Obstaja verjetnost, da je bilo plačilo z nepravilno oznako opravljeno zaradi strankinega nedosledno izpeljanega postopka vnosa ugovora v aplikacijo, torej pomotoma. Če je temu tako, bi ob dejstvu, da sta pritožnika takso plačala, sklep o umiku ugovora predstavljal nesorazmeren poseg v njuno ustavno pravico do pravnega sredstva.

Predlagatelj mora v zemljiškoknjižnemu predlogu navesti listine, ki so podlaga za zahtevani vpis.

Nasprotna udeleženca, ki sta vložila ugovor skupaj, sta, kar se tiče plačila sodne takse za redni postopek, solidarna dolžnika. Sodišče prve stopnje bi zato moralo z nalogom za plačilo sodne takse k plačilu sodne takse pozvati oba nasprotna udeleženca. Ker je sodišče prve stopnje štelo ugovor nasprotne udeleženke za umaknjen, ker ni bila plačana sodna taksa za ugovor, ne da bi nasprotno udeleženko pozvalo k plačilu sodne takse (pozvalo je le nasprotnega udeleženca), ji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je podana absolutna kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Če odvetnik vlogo vloži pisno in ne elektronsko, kot to določa 125.a člen ZZK-1, se njegova vloga zavrže (šesti odstavek istega člena).

Vlagatelj je v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo takse sodno takso v znesku 20,00 EUR skladno z nalogom tudi plačal. Zato je pritrditi pritožbi, da ni nastopila domneva o umiku, 125.a člen ZZK-1 je nepravilno uporabljen. Le, če bi sodišče z novim nalogom predlagatelja pozvalo, da takso doplača, pa tega ne bi storil, bi lahko skladno z sedmim odstavkom 125.a člena ZZK-1 štelo, da je nastopila domneva umika predloga.

Po določbi 125.a člena ZZK-1 mora biti predlog za vpis vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje ima določene posebnosti, ki jih morajo vsi udeleženci postopka upoštevati.

Prav iz razloga, ker uporaba računalniških aplikacij (vsaj na povprečni ravni računalniškega znanja danes) ni tako enostavna kot vlaganje pisnih vlog, je Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) omejil legitimacijo za vlaganje predlogov na osebe, za katere se predvideva, da imajo ustrezno znanje, to je zlasti notarje in odvetnike. Da do napak pri vlaganju predlogov ne bi prišlo, je odvetnikom na voljo tudi ustrezna pomoč pri upravljalcih aplikacije. Zato zatrjevanje pritožnikov, da so pri aplikaciji napake, ne more biti uspešno.

Ob ugotovitvi, da je nasprotni udeleženec zaradi pomote sodišča dvakrat plačal sodno takso po istem plačilnem nalogu, zato je napačna ugotovitev, da sodne takse za pritožbo ni plačal in se tudi odločitev, da se posledično pritožba šteje za umaknjeno.

Zaradi napake aplikacije predloga brez pomoči Centra za pomoč uporabnikom pooblaščenec predlagatelja ni mogel vložiti, zato se je za čas, ko je pooblaščenec čakal na pomoč, rok za vložitev predloga podaljšal. Od neuspešnega poskusa vnosa predloga, do katerega je prišlo zaradi napake aplikacije, pa do prejema odgovora CIF, kako naj se predlog vloži, procesni rok ni tekel. Gre za podoben primer, kot ga ureja Zakon o sodiščih (ZS) v 83. členu, ko v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo in začnejo teči prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice oziroma za podoben primer, kot ga ureja 5. točka 205. člena ZPP. Ker predlagatelj predloga ni mogel vložiti zaradi napake aplikacije, je bil postopek prekinjen do trenutka, ko mu je bil vnos omogočen.

ZZK-1 v 125.a členu nepremičninske družbe uvršča v krog upravičenih pooblaščencev le v primeru, ko so posredovale pri sklenitvi zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega se predlaga vpis.

V 1. točki šestega odstavka 91. člena ZZK-1 je izrecno predpisano, da se ob zaznambi neposredne izvršljivosti navede podatek o terjatvi, glede katere je dogovorjena neposredna izvršljivost. Tudi v elektronskem obrazcu so upoštevane vse zahteve, ki jih glede na vrsto predlaganega vpisa zahteva zakon.

Določbi prvega in drugega odstavka 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi zahtevata, da je sam zahtevek za vpis - to je opredelitev vrste in vsebine vpisa, ki se s predlogom zahteva (5. točka prvega odstavka 140. člena ZZK-1), vsebovan v standardiziranem delu elektronskega predloga.

Zakon sicer določa, da v fazi predhodnega preizkusa zemljiškoknjižnega predloga zemljiškoknjižno sodišče preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu, in če te predpostavke (med katere spadajo tudi listine, ki morajo biti priložene), niso podane, predlog zavrže. To strogo pravilo pa je omehčano z dodatnim pravilom, po katerem je možno z ugovorom proti sklepu zemljiškoknjižnega sodišča o zavrženju predloga sanirati odpravljive pomanjkljivosti (1. točka četrtega odstavka 146. člena ZZK-1).