VSL Sklep IV Cp 2607/2017

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek¹, da prvi toženec ni naravni oče mladoletne tožnice, roj. ... 2009 (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta oba toženca.

3Prvi toženec odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Oporeka odločitvi prvega sodišča, da skrbnik za posebni primer vložene tožbe ni odobril. Poudarja, da odobritev opravljenih procesnih dejanj ni nujno izrecna ali pisna, marveč je lahko tudi konkludentna. Graja odločitev prvega sodišča, da tožba ni v korist mladoletne tožnice. Njenega trenutnega statusa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in o njem ni sprejelo nobenega dokaznega zaključka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da otrok lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe oziroma razkril ime biološkega očeta. Opozarja na dolžnost kolizijskega skrbnika, da tožnico pripelje na DNA analizo ter ugovarja zaključku prvega sodišča, da prisilna oprava DNA testa otroku ni v korist. Opozarja na neobrazloženost zaključkov prvega sodišča. Meni, da je pomanjkanje dokazne ocene o dejanskem in pravnem stanju tožnice vodilo k zmotni uporabi materialnega prava in tudi k zmotni oceni, da prisilna oprava DNA analize tožnici ni v korist.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Druga toženka v obsežni pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da ni bilo potrebe po postavitvi skrbnika za posebni primer in da za zavarovanje ustavnih osebnostnih pravic mladoletne tožnice njegova odobritev ni potrebna. Opozarja, da sodišče ni napravilo ocene glede kolizije interesov. Poudarja, da tožbe na ugotovitev očetovstva tretje osebe ni možno vložiti, dokler za tožničinega očeta velja prvi toženec. Izpostavlja pravico mladoletne tožnice do poznavanja svojega izvora, pa tudi do tega, da prvi toženec ni njen biološki oče. Meni, da odločitev prvega sodišča ni dovolj razumno obrazložena, ker niso upoštevane vse postopkovne in ustavne pravice pravdnih strank. Opozarja na izjavo mladoletne tožnice, da prvega toženca noče nikoli več videti, slišati ali imeti z njim kakršnega koli opravka, podano 17. 1. 2017 pred pristojnim CSD. Tožnica je že sposobna izraziti svojo voljo in mnenje ter podati pisno izjavo. Poudarja, da ne obstaja pravilo o dokaznem bremenu, ki bi določalo, da je očetovstvo moč izpodbiti le z DNA analizo ter da zoper stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija. Tožbenemu zahtevku na izpodbijanje očetovstva se lahko ugodi tudi na podlagi ostalih dokazov. Meni, da se bo za privolitev v DNA analizo mladoletna tožnica lahko odločila sama, ko bo opravilno sposobna. Neizvedba analize zaradi nesodelovanja strank pri izvajanju dokaza ne sme iti v tožničino škodo in biti razlog za ohranjanje trenutnega zatečenega stanja. O tem, s kom je imela druga toženka intimne odnose, v tem postopku ne želi izpovedovati. Ima pravico, da zaslišanje preprosto odkloni. V primeru, ko pride do kolizije med materino pravico do zasebnosti in otrokovo pravico do poznavanja svojega izvora, vedno prevlada materina pravica do zasebnosti. Nihče od matere ne more zahtevati, da se izpove o otrokovem očetu. Že sam postopek DNA analize za razreševanje vprašanja očetovstva otroka po svoji vsebini pomeni poseg v materino pravico do zasebnosti, saj se z DNA analizo ugotavljajo okoliščine iz materinega zasebnega intimnega življenja.

Druga toženka predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev razveljavi in na podlagi dokazov, nahajajočih se v spisu, sámo odloči ter izda nov sklep, v katerem tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Pritožbi sta bili vročeni pravdnim strankam, ki pa nanju niso podale odgovorov.

6Pritožbi sta utemeljeni

7Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek², da prvi toženec ni naravni oče mladoletne tožnice, roj. ... 2009. Menilo je, da skrbnik za posebni primer tožbe ni odobril, zato je že od vsega začetka obremenjena s procesno hibo. Zaradi njene neperfektnosti jo je prvo sodišče zavrglo. Kljub dejstvu, da je prvo sodišče tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrglo iz procesnih razlogov, pa se je v nadaljevanju ukvarjalo tudi z vsebinskimi vidiki tožbe. Ker druga toženka ni želela razkriti identitete tožničinega biološkega očeta ter je nasprotovala izvedbi DNA analize, je prvo sodišče zaključilo, da so s predmetno pravdo ogrožene tožničine pravice. V primeru, če bi se ugotovilo, da drugi toženec ni njen oče, bi ob takšnem dejanskem stanju lahko ostala brez očeta. Zato je prvo sodišče menilo, da prevlada tožničina pravica do ohranitve statusa, ki ga že ima.

8Zgoraj izpostavljeno razlogovanje prvega sodišča pa je zmotno tako v procesnem kot tudi vsebinskem vidiku.

9V primeru navzkrižja koristi staršev in otroka je treba otroku postaviti skrbnika za posebni primer. To je bilo v obravnavani zadevi tudi storjeno, saj je bila tožba oblikovana tako, da je mladoletna tožnica tožila tako domnevnega očeta kot tudi mater. Zato je položaj druge toženke kot zakonite zastopnice v koliziji s položajem otroka kot tožnika. V danem primeru je treba upoštevati dejstvo, da se izpodbija priznano očetovstvo (88. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Aktivno legitimacijo v takšnem primeru ima le otrok in tisti, ki misli, da je otrokov oče. To je logična posledica dejstva, da je priznanje očetovstva strogo oblična, prostovoljna in zavestna izjava tistega, ki trdi, da je otrokov oče in s katero se mora strinjati tudi otrokova mati. Ni mogoče dopustiti, da bi lahko tako priznano očetovstvo izpodbijal tisti, ki je izjavo dal, ali mati, ki se je s tem strinjala. Seveda pa lahko tisti, ki je priznal očetovstvo, izpodbija izjavo o priznanju očetovstva, če je bila dana pod vplivom napak v volji. Glede na predstavljene okoliščine je bil mladoletni tožnici utemeljeno postavljen skrbnik za posebni primer. V skladu z določbo 211. člena ZZZDR ga je postavil pristojni CSD. Druga toženka zmotno meni, da bi moralo prvo sodišče v svoji odločitvi še podrobneje pojasnjevati razloge v zvezi s skrbništvom za posebni primer. Zoper odločbo pristojnega CSD z dne 13. 8. 2013 je imela možnost pritožbe, ki pa je očitno ni uveljavila. Zato v tem postopku ne more podajati ugovorov v zvezi s samo postavitvijo skrbnika za posebni primer.

10Utemeljeno pa pritožbi izpostavljata vprašanje odobritve tožbe s strani skrbnika za posebni primer. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pritožbeni tezi prvega toženca, da je kolizijski skrbnik s konkludentnimi ravnanji ter jasnimi navedbami, ki jih pritožba tudi izpostavlja, odobril vloženo tožbo. To povsem jasno izhaja iz njegovih navedb na prvem naroku z dne 11. 12. 2013, ko je poudaril, „da je v tej zadevi nujno treba ugotoviti očetovstvo, zato je tudi vložena predmetna tožba, saj je od izida tega postopka odvisen tudi spor o vzgoji in varstvu ter stikih, ki bi se moral zaradi varstva in koristi mladoletne tožnice čimprej končati“. Kolizijski skrbnik je predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke za opravo DNA analize. Pravdni postopek je tekel več let, kolizijski skrbnik je v njem tudi aktivno sodeloval, nato pa je šele v letu 2017 navedel, da tožbe ne odobrava. Takšna izjava - glede na vse izpostavljene okoliščine skrbnikovega predhodnega postopanja - ne more biti pravno upoštevna, zato je ugotovitev prvega sodišča o neperfektnosti tožbe zmotna. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim naziranjem prvega toženca, da odobritev opravljenih procesnih dejanj ni nujno izrecna ali pisna, ampak je lahko tudi konkludentna; CSD pa je s svojimi konkludentnimi ravnanji v preteklosti jasno izrazil, da želi pravdo nadaljevati.

11Glede na pojasnjeno je odločitev prvega sodišča o zavrženju nepravilna, kar narekuje njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

12Zmotna pa so tudi naziranja prvega sodišča v zvezi z nekaterimi vidiki vsebinske presoje. Iz celotnega spisovnega gradiva veje, da je med pravdnimi strankami močno razbolel odnos, kar se odraža v več kazenskih in pravdnih postopkih. Obe pritožbi utemeljeno izpostavljata, da je pravica izpodbijati očetovstvo otrokova samostojna pravica. Ta ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva po 92. členu ZZZDR, kar zmotno izhaja iz izpodbijane odločbe.³ Zato gola ugotovitev prvega sodišča, da ima prednost tožničina pravica do ohranitve statusa, ne vzdrži kritične presoje. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ustreznega tehtanja ni opravilo. Izhajalo je iz dejstva, da druga toženka nasprotuje izvedbi dokaza z DNA analizo ter izvedencem klinične psihologije, ker noče razkriti identitete tožničinega biološkega očeta. To po oceni pritožbenega sodišča ne more biti argument, ki bi narekoval zaključek, da prevlada otrokova pravica do ohranitve statusa.

13Pravica poznati svoj izvor je ključna za posameznikovo predstavo o samem sebi, njegovem mestu v družbi, za pridobitev pomembnih informacij o lastni medicinski zgodovini in za uveljavljanje premoženjskih interesov. Navedeno jasno izhaja iz prej citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 13. 10 2011. Pravico do poznavanja svojega izvora varuje 35. člen Ustave. Iz navedene pravice izhaja tudi upravičenje ukiniti oziroma izpodbiti morebiti obstoječo pravno vez med otrokom in domnevnim staršem, ki ne ustreza realnosti. Kot ugotavlja Ustavno sodišče, je lahko pravno priznano starševstvo brez naravne podlage za posameznika hudo psihološko breme, poleg tega pa ustvarja tudi pravne obveznosti. Možnost izpodbijanja pravnega starševstva je tudi nujni predpogoj za uspešno uveljavljanje pravice do ugotavljanja in pravnega potrjevanja (dejanskega) starševstva.⁴ Sodišče prve stopnje pravega tehtanja med pravico otroka do ohranitve trenutnega statusa ter pravico do poznavanja svojega izvora – sem sodi tudi ukinitev pravne vezi, ki ne ustreza realnosti – ni opravilo, na kar pritožbi utemeljeno opozarjata. Pritožbeno sodišče je že opozorilo na močno konfliktnost odnosov med pravdnimi strankami, ki se odraža v več sodnih postopkih, med drugim tudi v onemogočanju stikov. Močno negativen odnos mladoletne tožnice do prvega toženca prežema tudi njena izjava z dne 17. 1. 2017, podana pred pristojnim CSD. V izjavi, ki jo izpostavlja pritožba druge toženke, mladoletna tožnica pravi, da "noče nikoli več videti, slišati ali imeti kakršnega koli opravka s A." (prvim tožencem). Takšna izjava je lahko plod manipulacij, za ugotavljanje katerih pa pritožbeno sodišče, niti sodišče prve stopnje, nimata ustreznih strokovnih znanj. Je pa ta izjava še en kamenček v mozaiku bolečih in nepredelanih odnosov med pravdnimi strankami, ki narekuje skrbnejšo presojo sodišča, kaj dejansko je glede na celoten sklop okoliščin največja korist mladoletne tožnice. V primeru, da bi moralo prvo sodišče interese in koristi ugotavljati z izvedencem klinične psihologije, kar je kolizijski skrbnik tudi predlagal, pritožbeno sodišče poudarja, da stališča druge toženke pri tem ne morejo biti odločilna. Sodišče prve stopnje mora v skladu z določbo 408. člena ZPP po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Citirana določba poudarja pomen preiskovalnega načela v zadevah, kot je obravnavana. Poleg tega mladoletno tožnico zastopa skrbnik za posebni primer, kar pomeni, da sta starša oziroma zakonita zastopnica omejena pri uveljavljanju otrokovih koristi. Skrbnik za posebni primer otroka zastopa v postopku in namesto staršev odloča tudi o tem, kako ob upoštevanju vseh okoliščin primera najbolje zavarovati njegove koristi. Prav dejstvo, da druga toženka odločno nasprotuje izvedbi dokazov s postavitvijo ustreznih izvedencev - med drugim tudi opravi DNA analize - kaže na to, da je bila postavitev skrbnika za posebni primer nujna. Razlogi, ki jih druga toženka navaja za odklonitev izvedbe dokazov, niso prepričljivi. Še posebej ob dejstvu, ker oddaja biološkega materiala za DNA analizo predstavlja razmeroma preprost in neinvaziven poseg. DNA analiza je eden najzaneslivejših dokazov o (ne)obstoju očetovstva. Zato sodišče v danem primeru ne more kar avtomatično sprejeti odločitve na podlagi dokaznega bremena. To bi bilo tudi v nasprotju z zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice glede na zavzeto stališče v sodbi Mikulić proti Hrvaški, št. 53176/99 z dne 7. februarja 2002. Prav zaradi koristi otroka je treba ugotoviti zanesljivo resnico, ne pa odločati na temelju posebnih voljnih ravnanj strank. Glede na daljnosežne posledice, ki jih ima odločitev v takšnih zadevah, je treba ustrezno ovrednotiti tudi njeno morebitno odklonilno stališče do izvedbe prej izpostavljenih dokazov. Otrok, ki še ni dopolnil 15 let, nima pravdne sposobnosti in ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. Mladoletna tožnica je šele v devetem letu, zato je morebitno njeno odklonilno stališče treba presojati glede na širši kontekst in dolgoročni vpliv na njeno nadaljnje življenje.

14Celoten sklop okoliščin, s poudarkom na konfliktnosti in odklonilnem odnosu mladoletne tožnice do prvega toženca, izkazuje neprepričljivost zaključka prvega sodišča, da ji tožba ni v korist in da bo očetovstvo lahko izpodbila po polnoletnosti, če bo menila, da ji ni v korist. Zato naj prvo sodišče opravi ponovno tehtanje med pravico mladoletne tožnice do ohranitve statusa in pravico do poznavanja identitete svojih naravnih staršev, v kateri je zaobjeto tudi upravičenje do ukinitve pravne vezi z domnevnim staršem, ki ne ustreza realnosti. Pri tem naj skrbno upošteva celoten dejstveni in dokazni substrat, s posebnim poudarkom na konfliktnosti odnosov med pravdnimi strankami, kar izpostavlja tudi pritožba prvega toženca. Pri presoji naj upošteva sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter dejstvo, da ima mladoletna tožnica skrbnika za posebni primer, ki zastopa njene interese in koristi. Ta bo moral ob ustrezni podpori sodišča poskrbeti, da bo mladoletna tožnica prisotna pri izvedbi dokazov, ki jih bo odredilo prvo sodišče.

15V ponovljenem postopku naj sodišče nemudoma odpravi zgoraj opisane pomanjkljivosti in nasprotja ter ob poudarjanjem upoštevanju preiskovalnega načela ugotovi vsa dejstva, potrebna za odločitev, izvede celostni dokazni postopek in napravi dokazno oceno, skladno z napotilom iz 8. člena ZPP.

16Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pravilno: tožbo, op. pritožbenega sodišča.
² Pravilno: tožbo, op. pritožbenega sodišča.
³ Primerjaj U-I-58/10 z dne 13. 10. 2011.
⁴ Ibidem