92. člen ZZZDR-UPB1

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člena Družinskega zakonika (DZ) je potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.

Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko spremeni. Da sodišče dokaza z izvedbo DNK analize pred Inštitutom za sodno medicino ni izvedlo niti izvedbe slednjega ni obrazloženo zavrnilo bi lahko grajala le tožnika, ki sta ta dokaz predlagala in ne toženec, ki v postopku ni aktivno sodeloval.

Odobritev opravljenih procesnih dejanj ni nujno izrecna ali pisna, ampak je lahko tudi konkludentna; kolizijski skrbnik (CSD) pa je s svojimi konkludentnimi ravnanji v preteklosti jasno izrazil, da želi pravdo nadaljevati. Pravica izpodbijati očetovstvo je otrokova samostojna pravica, ki ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva po 92. členu ZZZDR. Sodišče mora opraviti tehtanje med pravico mladoletne tožnice do ohranitve statusa in pravico do poznavanja identitete svojih naravnih staršev, v kateri je zaobjeto tudi upravičenje do ukinitve pravne vezi z domnevnim staršem, ki ne ustreza realnosti.

Ravno s tem, ko bi se toženec podvrgel DNA analizi, bi imel možnost prepričljivo izkazati svoja zatrjevanja, da ni oče prve tožnice. Njegovo odklonitev DNA analize in pravico do zasebnosti je treba povezati s pravico prve tožnice do poznavanja svojega izvora, ki prav tako spada v sklop osebnostnih pravic. Oddaja biološkega materiala je neinvazivna in preprosta, zato toženčeva zatrjevanja o nedopustnem posegu v njegovo zasebnost niso prepričljiva. Še posebej, če se jim ob bok postavi pravica otroka do poznavanja lastnega izvora. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo izključno na toženčevo odklonitev izvedbe raziskave DNA, marveč je upoštevalo celoten spekter preostalih dokazov.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja zadostna dejanska podlaga za sklep, da je pritožnica onemogočila izvedbo DNK analize, jo je pa treba opraviti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zgoraj ugotovljeno kršitev postopka lahko pritožbeno sodišča odpravi samo oziroma lahko samo popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje, zato je postavilo izvedenca, mu naložilo, da opravi ločen odvzem biološkega materiala ter odgovori na vprašanje, ali je tožnik oče prvega toženca. Postopek ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je specifičen dokazni postopek, saj je v njem z naravoslovno znanstveno metodo dognana materialna resnica. Zanesljivost te znanstvene metode pa je izjemna, največja možna in tako onkraj razumnega dvoma.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva je treba skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

Vsak ima lahko samo enega očeta in na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potreba zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva, za zatrjevanega biološkega očeta.

V konkretnem primeru se starša mladoletne ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne. Sodišče prve stopnje je zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo.

Sklicevanje na službene obveznosti brez ustreznih dokazil ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost. Toženec ni z ničemer izkazal svojih zatrjevanj o neodložljivih službenih obveznostih, zato prvo sodišče njegovemu posplošenemu predlogu, da se analiza DNK opravi v Južni Ameriki, pravilno ni sledilo.

Za izpodbijanje očetovstva je treba vložiti oblikovalno tožbo, na kar napotuje 98. člen ZZZDR, ki se glasi: „Otrok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta“.

Vprašanje veljavnosti očetovstva kot predhodno vprašanje, se lahko ugotavlja le po postopku, predpisanem v ZZZDR in pod pogoji, kot jih določa ZZDZR, v pravdnem postopku. Tožba, na vložitev katere se napoti oseba, katere pravico zapuščinsko sodišče šteje za manj verjetno, glasi le na ugotovitev, da je pokojni zapustničin sin njun oče in ne na ugotovitev, da jima pripada dedna pravica po zapustnici.

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva je mladoletni otrok, zato so bili šele s tožbo, ki jo je vložil mld. otrok, izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku na ugotovitev očetovstva in s tem posledično zahtevki vezani na varstvo, vzgojo in preživljanje mld. otroka. Otroški dodatek je v osnovi dopolnilni prejemek otroka za njegovo preživljanje in ne dopolnilni prejemek staršev, s katerim se zniža njihova preživninska obveznost. Takšno osnovno funkcijo pa izgubi, če je le na ta način mogoče kriti celotne preživninske potrebe otroka, ob upoštevanju preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev. V takšnih primerih se otroški dodatek oziroma del otroškega dodatka izjemoma lahko upošteva na način, da se del otrokovih potreb krije tudi z otroškim dodatkom, ker razpoložljiva finančna sredstva preživninskih zavezancev ne zadoščajo za kritje vseh nujnih preživninski potreb otroka.

Za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva po določbi 92. člena ZZZDR aktivno legitimiran otrok, zastopan po svoji materi, pasivno pa je legitimirana oseba, za katero se domneva, da je oče. Stranka se sicer ni dolžna odzvati vabilu na zaslišanje oziroma za opravo DNK analize in je k temu tudi ni mogoče prisiliti (262. člen ZPP)(1), vendar pa sodišče v takem primeru presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje oziroma odklonila DNK analizo.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko ima po naših predpisih vsak samo enega očeta in da na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potrebno zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva za zatrjevanega biološkega očeta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so pasivno legitimirane za tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko le osebe, ki so v povezavi s tem materialnopravnim razmerjem. Potrebne pravilne materialnopravne pasivne legitimacije stranke za zahtevek za izpodbijanje očetovstva pa tožeča stranka ne more zaobiti z uveljavljanjem tega zahtevka kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v drugem odstavku 92. člena določa, da se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. Po mnenju pritožbenega sodišča ta rok ne more začeti teči, predno se otrok ne rodi, torej ne pridobi pravne subjektivitete.

Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko nekdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu dokaznega bremena.