88. člen ZZZDR-UPB1

Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva. ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava. S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožniko

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da se priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, to dokaže le v sodnem postopku. S priznanjem očetovstva je zadoščeno varstvu koristi otroka in zgolj s poudarjanjem teh koristi tožnica dokaza z DNK analizo ne more izsiliti.

Izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi (20. člen ZMatR). Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s spremembami izjav. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, je tožnik dosegel natančno to. To pa je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožniku je treba odreči sodno varstvo, ker je njegovo ravnanje v času, ko si je našel drugo partnerico in začel uveljavljati ničnost izjave o očetovstvu po splošnih in obče sprejetih pravilih nepošteno, ugoditev tožbenemu zahtevku pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Odobritev opravljenih procesnih dejanj ni nujno izrecna ali pisna, ampak je lahko tudi konkludentna; kolizijski skrbnik (CSD) pa je s svojimi konkludentnimi ravnanji v preteklosti jasno izrazil, da želi pravdo nadaljevati. Pravica izpodbijati očetovstvo je otrokova samostojna pravica, ki ne more biti prisilno zvezana s hkratnim uveljavljanjem pravice do ugotovitve očetovstva po 92. členu ZZZDR. Sodišče mora opraviti tehtanje med pravico mladoletne tožnice do ohranitve statusa in pravico do poznavanja identitete svojih naravnih staršev, v kateri je zaobjeto tudi upravičenje do ukinitve pravne vezi z domnevnim staršem, ki ne ustreza realnosti.

V primerih, ko je tožnik priznal očetovstvo na podlagi 88. člena ZZZDR, se analogno uporabljajo pravila iz 94. in naslednjih členov OZ.

Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.

Spor zaradi ugotavljanja ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva (enako velja za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva) spada med spore iz razmerji med starši in otroki, torej med statusne spore, za katere postopek ureja 27. poglavje ZPP. Kljub temu, da spor o ničnosti izjave o priznanju očetovstva spada med statusne spore, pa tožbe na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva ni možno vložiti na podlagi določb ZZZDR. Ničnost izjave o priznanju očetovstva je mogoče uveljavljati po določbah OZ o ničnosti pravnih poslov. Ničnost pravnega posla določa prvi odstavek 86. člena OZ.

Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za nemoteno opravljanje dela. 41. člen ZDR tako kot pogodba o zaposlitvi določa, da mora delodajalec delavcu, če ni drugače dogovorjeno, zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnica izpolnjevala svoje delovne obveznosti na terenu, ker sama ni izpolnila svoje obveznosti plačila potnih stroškov, ki so predstavljali 20 – 30 % tožničine mesečne neto plače (minimalne plače). Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ni zakonita.

Zapustnik je v navedeni izjavi sicer priznal tožnico za svojo hčer, „vključno s pravico do dedovanja“, ni pa izjavil, da ji zapušča svoje premoženje ali njegov del. Zapustnik v tej izjavi ni razpolagal s svojim premoženjem. Ker izjava z dne 10. 5. 2004 nima značilnosti oporoke, v njej izraženo priznanje očetovstva nima pravnega učinka. Brez pomena je tudi tožničino sklicevanje na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. To namreč ne sme odločati o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine, ampak mora v takem primeru skladno z 210. členom ZD prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo. Potemtakem napotitev na pravdo ne pomeni prejudiciranja spornega razmerja med zapustnikom in tožnico, ki bi lahko bilo podlaga za dedovanje po zakonu.

Tožnik, ki je priznal očetovstvo pri CSD, nima pravice do vložitve tožbe zaradi izpodbijanja očetovstva po določbah ZZZDR. Možno je zgolj izpodbijati izjavo o priznanju očetovstva po določbah 94. člena OZ in naslednjih, vendar v rokih iz 99. člena OZ. Rok iz 99. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava.

Člen 99 ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka, se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov. v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav.

Materialno pravo ne določa pravil o tem, kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Toženki se na večkratno vabilo za izvedbo analize DNA v krvi nista odzvali. Zakon o pravdnem postopku v 262. členu določa, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (preneseno na obravnavani primer: da bi dala kri v dokazne namene). Za takšna ravnanja ni predpisana neposredna sankcija, sodišče pa glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na postavljeni izvedenski inštitut. Uporaba tega pravila v očetovskih pravdah ni izključena. Sodišče je tako pravilno to okoliščino štelo v prid tožniku in je pravilno v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo, da je tožnik uspel dokazati, da je oče mld. druge toženke.

Zakonske določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva so kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ. V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna i

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Očetovstvo je dopustno obravnavati le kot glavno vprašanje ter v postopku in rokih, ki jih določa rodbinska zakonodaja (sedaj 86. - 94. čl. ZZZDR). Neodvisno od tega pa je bodisi kot glavno bodisi kot stransko vprašanje vselej dopustno odločati v sporu, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Javna listina je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samostojen zavod ali samostojna organizacija v zadevi poverjene ji javne službe (določilo 1. odst. 164. čl. Zakona o upravnem postopku iz l. 1956). Fotokopija ne more predstavljati javne listine, temveč bi bil to lahko le original listine ali njen na ustrezen način overjen prepis (overjena fotokopija).

Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja ZZZDR, ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje. Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) v 11. členu določa prvi dedni red zakonitih dedičev in ne loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroki zapustnika. Enako je urejal dedovanje nezakonskih otrok po njihovih starših tudi Zakon o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55 in SFRJ, št. 42/65 do 47/65).

Po presoji revizijskega sodišča ni dovoljena tožnikova revizija v delu, s katerim pobija zavrnitev njegovega zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca. Čeprav je priznanje očetovstva ena od oblik ugotavljanja očetovstva (naslov poglavja členov 86 do 95 ZZZDR), vendar po prevladujoči sodni praksi spora po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih v smislu določbe 1. člena ZPP. Po takem stališču se šteje zato spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Glede takih sporov pa je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (3. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru tožnik v tožbi, ki jo je vložil 16.6.1994, ni navedel vrednosti spornega predmeta. Tožnik si zato ni zagotovil pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP. Tožnik je očetovstvo ml. toženca priznal in zato ni njegov domnevni zakoniti oče po določbah 86. člena ZZZDR. Zato tožnik ni aktivno legitimiran k izpo

Na podlagi ugotovitve, da je zapustnik F. L. podal na sodni zapisnik v sporu zaradi ugotovitve očetovstva in plačevanja preživnine, pred sodnikom in pričami, izjavo, da se zaveže kot oče ml. tožnice D. L., ki jo je 9.2.1951 rodila S.L., prispevati za preživljanje otroka od 1.3.1951 dalje preživnino, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da pomeni taka izjava priznanje očetovstva v javni listini. Tak način priznanja je poznal 24. člen tedaj veljavnega temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki (Uradni list bivše federacije, št. 104/47), ki je vsebinsko enak 88. členu sedaj veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76). Na podlagi take ugotovitve pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili še, da je tožnica nujna dedinja po očetu - zapustniku F. L.