VSL Sodba II Cp 2266/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 1.866,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožencev pri nepremičninah z ID znakom: ..., ter se pri navedenih nepremičninah opravi ustrezna vknjižba lastninske pravice in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 5.874,58 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče postopalo v nasprotju z razpravnim načelom in sprejelo sodbo brez ustrezne obrazložitve, razlogi sodbe pa so si na več mestih kontradiktorni do te mere, da jih sploh ni mogoče razumeti. Tožeča stranka je tožbo uperila zoper napačno pravdno stranko, ker ni zajela vseh nujnih sospornikov, to je vseh skleniteljev pravnega posla, katerega ničnost je sodišče ugotovilo v okviru odločanja o predhodnem vprašanju. Stališče sodišča je napačno, da je potrebno zajeti s tožbo vse nujne sospornike tudi v primeru, ko se o ničnosti pravnih poslov odloča kot o predhodnem vprašanju, je mogoče razbrati tudi iz sodne prakse. Posledice izbrisne tožbe se namreč raztezajo tudi na A. A., tako v okviru pogodbe o preužitku, zlasti pa v primeru pogodbe o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja. Začetek stečajnega postopka zoper A. A. je ključen za predmetno pravdo. Če upnik pred začetkom stečajnega postopka vloži tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika. Ker tožeča stranka ni ustrezno spremenila tožbenega zahtevka, s podrednim tožbenim zahtevkom v tem postopku ne more uspeti. Glede aktivne legitimacije pri izbrisni tožbi pritožniki opozarjajo, da je aktivno legitimiran tisti, ki je svojo pravico dobil pred vpisom spornega posla v zemljiško knjigo. Tožeča stranka pa pred vpisom spornega posla v zemljiško knjigo ni imela pravnomočne sodbe glede svoje terjatve, niti sklepa o izvršbi. Dolžnik A. A. razpolaga tudi z drugim premoženjem, prejema plačo in je imetnik deleža v družbi B., d.o.o. Glede vrednosti poslovnega deleža je sodišče odločalo o strokovnih vprašanjih, ne da bi razpolagalo z ustreznim znanjem. Napačno je stališče, da izvedenec finančne stroke ne more oceniti vrednosti poslovnega deleža na podlagi bilance stanje in izkaza poslovnega izida. Tožene stranke niso vedele za dolgove, ki jih ima dolžnik A. A. Zaznambe sklepov o izvršbi na njegovem poslovnem deležu so bile zaznamovane po sklenitvi pogodb, ki so predmet izpodbijanja, zato toženci niso mogli vedeti zanje. Razlog sklenitve posla je bil izključno v tem, da je dolžnik želel, da sinova ostaneta doma in se zaposlita v domačem podjetju, z ženo pa sta uredila lastniška razmerja na njeno željo, saj je prihajalo do nesoglasij v zvezi, ki so bile posledica težav z alkoholom. Dolžnik s svojim razpolaganjem ni škodoval upnikom, saj ima tudi drugo premoženje, iz katerega se lahko upniki poplačajo. Tožena stranka ugovarja odmeri stroškov postopka, ker sodišče ni upoštevalo nepotrebnosti podrednega zahtevka ter vrednosti spornega predmeta obeh zahtevkov, to je primarnega in podrednega. Ni jasno, ali je plačilo naloženo tožencem solidarno.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo ne strinja s pritožbenimi ugovori ter jih zavrača in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče storilo s tem, da je postopalo v nasprotju z razpravnim načelom, sodbo pa sprejelo brez ustrezne obrazložitve in s kontradiktornimi razlogi, so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo materialnopravna stališča, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in si ne nasprotujejo. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato ni storjena v pritožbi nekonkretizirana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožnica je zoper toženca vložila tožbo s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. Primarni tožbeni zahtevek temelji na pravnem institutu izbrisne tožbe iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tožnica zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev na posameznih, v izreku sodbe navedenih nepremičninah ter izbris vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. S podrednim zahtevkom izpodbija pravna dejanja dolžnika po določbah 255. do 260. člena OZ (paulijanska tožba). Ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, prvostopenjsko sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo.

7Stališče sodbe o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka temelji na sledečih ugotovitvah:

– tožnica ima zoper A. A. judikatno terjatev v višini 48.224,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov v obdobju od 7. 11. 2009 do 17. 1. 2010, vse na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani XIV Pg 5314/2010 z dne 11. 7. 2014;

– terjatev je zapadla v plačilo v začetku leta 2010;

– dolžnik A. A. niti prostovoljno niti v postopku sodne izvršbe ni ničesar plačal;

– s svojima sinovoma, drugim in tretjim tožencem, je 13. 11. 2014 sklenil pogodbo o preužitku št. SV 942/2014 (v nadaljevanju pogodba), s katero je nanju prenesel lastninsko pravico v celoti na vseh nepremičninah, katerih lastnik je takrat bil;

– v zameno za dobljene nepremičnine sta se sinova zavezala očetu nuditi dosmrtno oskrbo glede vsakokratnih potreb preužitkarja;

– s prvo ženo, prvo toženko, je 23. 12. 2014 sklenil sporazum o delni razdelitvi skupnega premoženja SV 1077/14 (v nadaljevanju sporazum), s katerim sta se dogovorila, da znaša delež prve toženke na skupnem premoženju 80 %, delež A. A. pa 20 %;

– z dodatkom k pogodbi o preužitku je A. A. tudi ta svoj delež na nepremičninah prenesel na sinova, prvega in drugega toženca;

– dolžnik A. A. prejema minimalno plačo, nima premičnin večje vrednosti, niti premoženja v obliki terjatev, poslovni delež 40 % v družbi B. d.o.o., ki ustvarja zanemarljiv dobiček, pa je že obremenjen z dvema sklepoma o izvršbi v korist drugih upnikov;

– dolžnik A. A. je bil v času sklepanja spornih pogodb v izredno slabem finančnem stanju, svojih dolgov ni bil sposoben poravnati;

– pogodba in sporazum nista bila sklenjena z namenom zagotovitve preužitka dolžniku A. A. in tudi ne zato, ker bi bila zakonska zveza med prvo toženko in dolžnikom v krizi;

– nad dolžnikom A. A. je s sklepom 3. 11. 2016 začet postopek osebnega stečaja.

8Na podlagi navedenih ugotovitev izpodbijana sodba pravilno zaključi, da je dolžnik A. A. s sklenitvijo sporne pogodbe in sporazuma s toženci, ki so njegovi najožji družinski člani, hotel onemogočiti poplačilo terjatev tožeče stranke iz svojega nepremičnega premoženja. Dokazna ocena v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča o tem je skrbna in prepričljiva in ji v ničemer ni mogoče oporekati. Ker sta bila sporna pogodba in sporazum sklenjena z očitnim namenom izigravanja tožeče stranke kot upnika, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ). Sodna praksa je o tem že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba¹. Pri tem pa odsotnost posebnega ugotovitvenega zahtevka na ničnost pogodbe oziroma sporazuma tožeči stranki ne odvzema možnosti vložitve izbrisne tožbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe².

9Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkanju pasivne legitimacije, ker da bi morala tožeča stranka ustrezen tožbeni zahtevek uperiti zoper vse sklenitelje pravnega posla, katerega ničnost zatrjuje, torej še zoper odsvojitelja A. A. Izbrisna tožba je posebna tožba, ki je namenjena odpravi materialnopravno neveljavne vknjižbe (243. člen ZZK-1). Pri izbrisni tožbi je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice, kar izrecno določa prvi odstavek 244. člena ZZK-1. Pravilno je poudarilo prvostopenjsko sodišče, da ni nobene materialnopravne podlage, ki bi zahtevala vložitev izbrisne tožbe tudi zoper A. A. kot pogodbenika in nujnega sospornika. Sodna praksa, na katero se ponovno v pritožbi sklicuje tožena stranka, se nanaša na zadeve, v katerih je postavljen še posebej zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnega posla.

10Začetek stečajnega postopka zoper A. A., ki ni stranka tega postopka, ni ključen za odločitev v tej zadevi, kot zmotno meni pritožba. Upošteven je le kot ena izmed okoliščin, ki kažejo na izjemno slabo gmotno stanje dolžnika, za katerega tožena stranka na drugi strani trdi, da ima dovolj sredstev za poplačilo tožeče stranke kot upnika. O podrednem tožbenem zahtevku sodišče sploh ni odločalo in je že zato neutemeljena zahteva, da bi moralo sodišče ta tožbeni zahtevek ustrezno spremeniti oz. prilagoditi.

11Glede aktivne legitimacije pri izbrisni tožbi je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče upniku odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito³. Vsekakor pa ni pravilno stališče v pritožbi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker pred vpisom spornega posla v zemljiški knjigi njena terjatev še ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo⁴. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo kot odločilno, da ima tožeča stranka obligacijsko pravico do dolžnika A. A., ki je bila s sporno vknjižbo kršena že od začetka leta 2010, torej pred sklenitvijo spornih pogodbe in sporazuma (243. člen ZIZ-1).

12Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve v smeri, da dolžnik ima premoženje za poplačila sporne in ostalih terjatev, do oškodovanja upnikov pa bi lahko prišlo zgolj v primeru, če se ne bi mogli poplačati iz vsega premoženja, ki je v njegovi lasti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin v postopku in v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da dolžnik A. A. in nima premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačati terjatev tožeče stranke v izvršilnem postopku, v katerem je uveljavljala poplačilo z vsemi izvršilnimi sredstvi in na vseh predmetnih izvršbe, tudi na njegov 40 % poslovni delež v družbi B., d.o.o., in na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Tudi če bi izvedenec finančne stroke ocenil tržno vrednost poslovnega deleža dolžnika na podlagi bilance stanja in izkaza poslovnega izida, kot vztraja pritožba, to ne bi vplivalo na plačilno sposobnost dolžnika do tožeče stranke, saj je po ugotovitvah sodbe njegov poslovni delež na družbi že obremenjen z drugimi izvršilnimi postopki, zaradi česar tožeča stranka v izvršbi doslej ni bila uspešna. Vse okoliščine, ki jih je v tem postopku podrobno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kažejo na očitno neutemeljenost pritožbenih trditev, da namen sklenjenega posla ni bil v izigranju in oškodovanju upnikov ter da so bili toženci ob sklepanju pogodb dobroverni, ker niso vedeli za dolgove svojega očeta oziroma moža. Da to ne drži, izhaja že iz izpovedi pravdnih strank, predvsem prve toženke (38. točka obrazložitve tožbe).

13Prav tako je treba zavrniti pritožbo v tistem delu, v katerem izpodbija pravilnost odločitve o stroških postopka. Odločitev je pravilna in oprta na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožena stranka je tista, ki v pravdi v celoti ni uspela. Neutemeljeno zahteva, da bi moralo sodišče v zvezi z uspehom upoštevati tudi vrednost spora ter nepotrebnost podrednega tožbenega zahtevka, čeprav o njem sodišče sploh ni odločalo, ker je v celoti ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku. Na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZPP so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.

14Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožeči stranki pa mora povrniti njene potrebne pritožbene stroške za sestavo odgovora na pritožbo, v katerem je podrobno odgovorila na vse pritožbene trditve. Višina stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP, če zamudi pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti(1. odst. 299. čl. In 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Primerjaj VSRS II Ips 259/2013, II Ips 44/2014 in tam navedeno sodno prakso.
² VSRS II Ips 246/2014, VSL I Cp 1178/2017.
³ VSRS II Ips 259/2013. Drugače o tem pravna teorija: v prispevkih Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo, Podjetje in delo – 2017, številka 1 in Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izbrisna in ničnostna tožba, Pravna praksa – 2016, številka 31 – 32, avtorja Jasna Hudej in dr. Matjaž Tratnik zagovarjata stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, bolj ustrezna paulijanska tožba.
⁴ Sodba sodišča prve stopnje XIV Pg 5314/2010 je bila izdana 11. 7. 2014, torej pred sklenitvijo sporne pogodbe in sporazuma v novembru in decembru 2014, pravnomočna je postala 9. 7. 2015.