UPRS Sodba I U 245/2018-4

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., državljan Kraljevine Maroko, 30. 8. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni priložil nobenega osebnega dokumenta. Ob podaji prošnje je tožnik v zvezi z razlogi, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, navedel, da je Maroko zapustil zaradi družinskih težav, ki so se začele leta 2014. Leta 2014 sta zaradi čarovnije zbolela njegova starša, zato je prišlo do razkola v družini. Starša sta zbolela kar naenkrat, vendar ne ve, ali sta psihično bolna ali pa sta začarana. Odšla sta gola na cesto. Njegova babica je vzgajala tudi 45 letno žensko, ki jo je posvojila. Meni, da je ta ženska začarala njegove starše, vendar ne ve, zakaj. Tožnik je tudi povedal, da včasih ni mogel v službo, ker je sanjal hudiče. V Maroku je obiskoval zdravnika in tudi dobil zdravila. Zdravila mu niso pomagala, zato jih ni jemal. Njegovo finančno stanje v Maroku je bilo dobro, zaslužil je približno 1.000,00 EUR na mesec. V Evropo je odšel, ker so tam kulturni ljudje in zato, da bi lahko varno in mirno živel. Povedal je še, da so mu ljudje na cesti govorili, da je nor, prav tako so govorili za njegova starša in sestro.

2Tožnik je od leta 2012 do odhoda iz države (to je bilo nekje 30. marca 2017) delal kot samostojni podjetnik – električar. Za mednarodno zaščito je zaprosil aprila ali maja 2017 v Grčiji. S tožnikom je bil 26. 9. 2017 opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je povedal, da je Maroko zapustil, ker je konec leta 2014 prišlo do zdravstvenih težav njegovih staršev. Opisal je kako sta se naenkrat spremenila njegova starša in kaj se je dogajalo z njima. Oče je začel piti alkohol, postal je nasilen, govoril je kletvice. Včasih jih je ponoči nagnal iz hiše in so morali prenočiti pri sosedu. Tožnika je tudi tepel. Nato je začela piti alkohol še mama. Začela se je obnašati kot oče. Tožnika je obnašanje staršev zelo prizadelo, mlajšega brata in sestro je odpeljal v zavetišče.

3Glavni razlog, zaradi katerega je zapustil Maroko, pa se je zgodil 7. 5. 2015. Tri dni pred tem datumom ga je poklical nekdo, ki se je predstavil kot B.B. Po telefonu mu je dejal, da ima v mestu Agadir hišo in da želi, da bi mu tožnik opravil elektroinštalacijo. Dogovorila sta se, da se 6. 5. 2015 dobita v neki kavarni. Dogovorila sta se o delu, plačilu ter da gresta naslednji dan skupaj v Agadir, kjer je imel B.B. hišo. Ko sta naslednji dan prispela, mu je B.B. dejal, da bo prišel takoj nazaj. Čez eno uro je prišel še s tremi moškimi, za katere je rekel, da so njegovi sinovi. Ko je eden od njih govoril z njim, ga je drug prijel za vrat in ga vrgel na tla. Izgubil je zavest. Ko se je zbudil, je bil zvezan. B.B. mu je dejal, da se naj ne boji, da mu bodo vzeli kri in da bo nato lahko odšel. Ker je imel usta prelepljena, je samo pokimal. Prosil jih je, da mu zavezo iz ust odstranijo, in ko so to storili, je začel vpiti. Eden od sinov ga je udarih po ustih in ponovno so mu zavezali usta, nato pa zaklenili stanovanje in odšli. Ob 3.30 uri zjutraj je slišal, da so začeli izvajati neke čudne molitve. Nato so ga odnesli k ognju, kjer so pekli suho sadje in pili čaj. Nadaljevali so z molitvami, ki so bile podobne Koranu. Ko je B.B. končal z molitvijo, ga je porezal po prstu, vzel malo krvi in si jo dal na čelo. Z nekaj krvi pa si je začel masirati brado. Nato ga je B.B. prejel za glavo in začel ponovno moliti neke čudne molitve. Tožnik je padel v nezavest. Zbudil se je okoli 6. ure zjutraj v sobi, kjer je bil pred tem. Izgubil je vid, oči pa je imel zavite. Okoli 15. ure je nato prišel mimo njega pastir, skupaj z ovcami. Videl ga ni, samo slišal. Povedal mu je celo zgodbo, pastir je poklical policijo. Tožnika so odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga zaslišali. Policija je nato ugotovila, da gre za mafijsko skupino, ki v Maroku išče zlato in zaradi tega žrtvujejo eno osebo. Policija ga je nato odpeljala domov ter mu dejala, da v primeru, da se bo še kaj spomnil, naj javi policiji. Tožnik je nato poklical prijatelja C.C. in odšla sta k njemu domov. Pri prijatelju je ostal 15 dni in takrat se mu je vid tudi povrnil, vendar čisto normalno ni videl. Ker je ta dogodek močno vlival nanj, je začel iskati delo, da bi zaslužil. Nekaj mesecev je delal in si tako zbral denar za pot.

4Ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito tožnik ni govoril o tem dogodku, ker se je bal, da ne bi ponoči sanjal o tem dogodku. Ko je zapustil Maroko, ni s seboj vzel nobenega dokaza. Na vprašanje, ali se je tožnik v Maroku psihično zdravil, je tožnik odgovoril, da se je zdravil. Vendar pa z zdravljenjem ni nadaljeval, ker se je bal, da bi mu ti ljudje drugič še kaj hujšega storili. Tožnik je povedal, da policija v Maroku ne deluje. Policija je res rekla, da zbira dokaze, vendar opisanega dogodka policija ne bi mogla rešiti. V arabskem svetu policija nič ne naredi. Državo je zapustil eno leto in štiri mesece po tem dogodku. V tem času so vsako noč z njim govorili hudiči. Prepričevali so ga, da naj se poroči z njihovo hčerko. Tožnik ves čas sanja o hudičih, zaradi česar se boji.

5Ker je iz dokumentacije razvidno, da se je tožnik pred prihodkom v Republiko Slovenijo nahajal v Italiji, je tožena stranka poslala Italiji standardni obrazec za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Italija je 20. 11. 2017 sporočila, da ni odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, saj tožnik ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki določa pogoje za priznanje statusa begunca in tretji odstavek 20. člena ZMZ-1, iz katerega izhaja kdaj se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države. Nadalje se sklicuje na 52. člen ZMZ-1, ki določa, kdaj se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z dogodkom, ki se mu je zgodil 7. 5. 2015, ko so mu med molitvijo in obredom iz prsta vzeli kri, ter zaradi zdravstvenih problemov svojih staršev. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno.

6Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, namreč niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik je opisal stanje oziroma ravnanje svojih staršev. Povedal je, da sta starša začela piti in se čudno obnašati. Tožena stranka ugotavlja, da razlogi, ki so povezani z obnašanjem njegovih staršev, ne predstavljajo utemeljenih razlogov za priznavanje mednarodne zaščite. Navedbe glede staršev namreč niso povezane z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožena stranka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, česar tožnik v konkretnem primeru ni izkazal.

7Tožnik je nadalje opisal dogodek, ki se mu je zgodil 7. 5. 2015 z moškim B.B. Tožena stranka ugotavlja, da o navedenem dogodku tožnik ni povedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog je navedel, da se je bal, da o tem ne bi sanjal ponoči in da ne bi videl hudiče. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik s strani oseb, ki naj bi ga po njegovem žrtvovale, kasneje po tem dogodku (to je po 7. 5. 2015), ni bil več ogrožen. V postopku je tožnik sam navedel, da je izvorno državo zapustil šele eno leto in štiri mesece po tem, ko se je ta dogodek zgodil, in da je v tem vmesnem času normalno živel in delal. Na vprašanje uradne osebe kako je živel po omenjenem dogodku, je tožnik povedal, da so vsako noč z njim govorili hudiči in ga prepričevali, da bi se poročil z njihovo hčerko. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da navajanje zgolj enega omenjenega dogodka, ki se je zgodil 7. 5. 2015, iz izvorne države pa je tožnik odšel marca 2017, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik s strani navedenih oseb ni bil nikoli več ogrožen, niti jih ni nikoli več srečal, čeprav se je zaradi dela gibal zunaj. Tožena stranka meni, da tožnikove navedbe ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj ne gre za razloge, ki bi bili kakorkoli povezani z raso, vero, narodnostno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupnosti.

8Tožena stranka še navaja, da je tožnik navedeni dogodek s pomočjo pastirja prijavil na policijo. Policisti so ga odpeljali na postajo, kjer je bil zaslišan, nato ga je policija, ker takrat ni videl, odpeljala domov. Policija mu je tudi dejala, da naj jim javi v primeru, če se bo še kaj dodatnega spomnil. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Tožnik je tekom postopka dajal kontradiktorne izjave glede ravnanja policistov. Tako je navedel, da policija v Maroku ne pomaga. Ko je bil vprašan, zakaj ni počakal, da policija razišče njegov primer, je povedal, da policija tega primera ne bi mogla rešiti, saj ta skupina dela zelo pazljivo. Tožnik tako ni z ničemer dokazal, da mu subjekti zaščite niso nudili zaščite, ravno nasprotno, povedal je, da je policija prišla in mu pomagala. Tožena stranka še navaja, da ni mogoče spregledati, da se tožnik o nadaljnjih ukrepih policije ni nič pozanimal. Tožnik tako v postopku ni dokazal, da mu zaščita v izvorni državi ni bila dostopna. Tožena stranka navaja, da je že iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, oziroma da ne obstajajo relevantni razlogi, ki bi utemeljevali priznanje mednarodne zaščite v smislu določb ZMZ-1. Poleg tega pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik z lažnimi navedbami zavaja v postopku mednarodne zaščite. Tožnik namreč glede dogodka, ki se je zgodil 7. 5. 2015, ni povedal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tako je več kot očitno, da tožnik ob podaji prošnje ni navedel zanj domnevno najbolj odločilnega dogodka za zapustitev izvorne države, kar vzbuja utemeljene dvome v to, ali se je dogodek sploh zgodil. Ob tem tožena stranka poudarja, da je bil tožnik, preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, opozorjen, da mora sam navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo.

9Tožena stranka nadalje ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu z 26. členom ZMZ-1, ki ga citira. Tožena stranka citira tudi 24. člen ZMZ-1 in ugotavlja, da tožnik ne navaja, da bi bil v izvorni državi izpostavljen kakršnemu koli preganjanju tako s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Tožena stranka navaja še 25. člen ZMZ-1, ki določa subjekte zaščite, in drugi odstavek 25. člena ZMZ-1, ki določa, da mora biti zaščita pred preganjanjem ali resno škodo dejanska in ne zgolj začasne narave. Po mnenju tožene stranke vseh teh dogodkov ni mogoče šteti kot dejanje preganjanja, kot ga določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. Tožnik je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

10Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnikovo psihično stanje ni takšno, kot ga želi prikazati tožnik. Ugotavlja namreč, da je bila tožniku v izvorni državi nudena pomoč s strani zdravnikov in da je poleg osnovnega zdravljenja prejemal tudi psihično zdravljenje. Zdravnik mu je predpisal terapijo oz. tablete, ki pa tožniku po njegovih navedbah, niso pomagale. Zdravniku brez kakršnega koli razloga ni povedal, da mu tablete ne pomagajo. Tožniku je bilo nudeno tudi psihično zdravljenje v izvorni državi, vendar zdravljenja ni nadaljeval. Tožena stranka meni, da te tožnikove navedbe ne morejo predstavljati razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je namreč navedel, da mu je bila nudena vsa zdravniška pomoč v izvorni državi, torej je imel na voljo vsa zdravstvena sredstva za svoje zdravstveno stanje, zaradi česar ni in ne bo imel nobenih težav pri dostopu do javnih storitev.

11Tožena stranka ni ugodila predlogu tožnikovega pooblaščenca, danega na koncu postopka, da izvedenec oceni njegovo zmožnost sodelovanja v postopku, ker je bil tožnik pri opisovanju dogodka vidno vznemirjen. Tožena stranka se pri tem sklicuje na prvi odstavek 19. člena ZMZ-1, ki ga citira, in navaja, da ni imela nobenih razlogov za postopanje po tem členu. Tožnikov pooblaščenec tudi ni predložil nobene listinske zdravniške dokumentacije (izvide, ipd), vznemirjenost pa sama po sebi še ne daje podlage za postavitev izvedenca. Iz odgovorov, ki jih je podal tožnik pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, pa ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka.

12Sklepno tožena stranka zaključuje, da tožnik ne uveljavlja razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Iz navedb tožnika je očitno, da izvorne države ni zapustil zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ali resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1. Tožena stranka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih stisk. Iz navedb tožnika pa očitno izhaja, da omenjenih družinskih težav in težav zaradi dogodka, ki se mu je pripetil 7. 5. 2015, nima zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, zato zatrjevane težave nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožena stranka navaja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik s svojimi izjavami, ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru ni dokazal. Tožnik je v postopku navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

13Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Sklicuje se na prvi odstavek 62. člena ZMZ-1, ki določa kdaj se tretja država lahko za prosilca šteje za varno državo. Tožnik se je deklariral za državljana Kraljevine Maroko in tožena stranka ni imela razlogov za dvom v to njegovo navedbo. Tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko za tožnika ni varna izvorna država. Tožena stranka zato zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

14Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uveljavlja tožbene razloge nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik meni, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni pravilno presodila razlogov iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca šteje kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik meni, da je izkazal posebne okoliščine, ki dokazujejo, da vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Pojasnil je, da se je nad njim dogajalo nasilje. Poleg tega, da je bil nasilen oče, ga je napadel B.B., ki ga je 6. 5. 2015 vrgel na tla, ko se je tožnik zbudil, je bil zvezan, imel zalepljena usta, eden od njegovih sinov ga je napadel in pustil v stanovanju do 3.30 ure. Dejansko so tožniku neupravičeno odvzeli prostost, nato pa nadaljevali z obredom žrtvovanja. Policija mu je povedala, da je bila to mafijska skupina, ki žrtvuje osebe. Dejansko je bil ves čas v strahu, da ga bodo ugrabili in nadaljevali s postopkom žrtvovanja. Tožnik je prepričan, da je podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.

15Tožnik navaja, da prav tako iz drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 izhaja, da je dejstvo, da je bil tožnik že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile. Tožena stranka v zadevi ni predstavila niti splošnih informacij v smislu 8. alineje 23. člena ZMZ-1, niti specifičnih informacij o izvorni državi v smislu 9. alineje 23. člena ZMZ-1, ki bi vključevale način izvajanja zakonov, niti kakršnihkoli drugih relevantnih in aktualnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi. To bi morala tožena stranka storiti po uradni dolžnosti, kar je dodaten razlog za ponovljen postopek.

16Tožnik pa se ne strinja tudi z zaključkom tožne stranke glede 1. alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da mu ne grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ-1. Tožnik najprej izpostavlja, da se v okviru pospešenega postopka preverja le, ali je prosilec navajal nepomembna ali zanemarljiva dejstva, ki kažejo na očitno neutemeljenost prošnje. Preverjanje teh navedb pa sodi v redni postopek, kjer mora tožena stranka v ta namen zbrati informacije o izvorni državi in omogočiti prosilcu, da pri tem sodeluje. Tožnik se sklicuje, da je Ustavno sodišče RS v zadevi Up 96/09 pojasnilo, da je navedeni zakonski kriterij izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. V pospešenem postopku gre torej za to, da se preveri, ali so zatrjevana dejanja lahko dejanja preganjanja v smislu pogojev iz 26. in 28. člena ZMZ-1, ne pa za to, da bi tožnik dokazal, kakšne posledice mu grozijo in česa ga je strah.

17Tožnik poudarja, da je tožena stranka dolžna upoštevati tudi splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji ter specifične informacije o izvorni državi, česar pa ni storila, zato temelji izpodbijana odločba na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Resna škoda je v 28. členu ZMZ-1 opredeljena kot mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Opisani dogodki, ki so se zgodili tožniku, kažejo točno to. Žrtvovanje pri obredu sodi v zakonski dejanski stan citirane določbe. V zvezi z očitki tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da mu subjekti zaščite v Maroku niso nudili zaščite, navaja, da ni jasno, kako bi to dokazal. Pojasnil je, da obstaja zapisnik v Maroku, do katerega ne more in da se v Maroku težko dobijo dokazi, policija je neaktivna. Tožena stranka bi lahko v skladu z 9. alinejo 23. člena ZMZ-1 v povezavi z 22. členom ZMZ-1 pridobila zapisnik iz Maroka. Tožnik je pojasnil, da je Maroko zapustil zaradi strahu, ker je ogrožen in samo dejstvo, da pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni navedel vsega, tožniku ni mogoče šteti v škodo v smislu, da je zato njegova prošnja neutemeljena.

18Tožnikov pooblaščenec je tudi predlagal, da izvedenec oceni tožnikovo zmožnost sodelovanja v postopku, saj je bil pri opisovanju dogodka vidno vznemirjen. Meni, da je zavrnitev tega predloga povsem neutemeljena. Ne strinja se z razlogi, ki jih za zavrnitev navaja tožena stranka, saj le-ta ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Tožnik je pojasnil svoje psihično stanje, dokazov pa ni mogel predložiti. Na zaslišanju je tudi pojasnil, da ga še sedaj mučijo more. Gledal je v prazno, preden je odgovoril je trajalo približno 15 sekund, razpoloženje se mu je menjavalo, nekaj čas je govoril tekoče, nekaj časa je bil tiho. Zato tožnik predlaga zaslišanje pooblaščenca, ki je bil prisoten na razgovoru, in bo lahko pojasnil navedeno. Iz vseh navedenih razlogov tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

19Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

20Tožba ni utemeljena.

21Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

22Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Iz 52. člena ZMZ-1 izhaja, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje med drugim za očitno neutemeljeno, če: - je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja); - prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

23Iz 20. člena ZMZ-1 izhaja, da pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

24Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po 1. alineji 52. člena ZMZ-1. Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, namreč niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v svoji vlogi navedel, da je zapustil Maroko zaradi družinskih težav, ki so se začele leta 2014. Opisal je, kako sta kar naenkrat, zaradi čarovnije, zbolela njegova starša, zaradi česar je prišlo do razkola v družini. Oče je začel piti, ponoči je razgrajal, bil nasilen in tožnika tudi tepel. Nato je začela piti tudi mama in se začela obnašati kot oče. Starša sta nato začela gola hoditi po ulici. Vse to je tožnika zelo prizadelo. Pri opisanih dogodkih gre tudi po presoji sodišča za družinske razmere, le-te pa niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka. Sodišče se strinja s toženo stranko, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal. Zato tožnikovi ugovori, da je bil do tožnika nasilen oče, na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo.

25Kot glavni razlog, zaradi katerega je zapustil Maroko, je tožnik navedel dogodek z dne 7. 5. 2015. Opisal je, da ga je poklical moški z imenom B.B., za katerega naj bi tožnik opravil elektroinštalacijo v njegovi hiši. Dogovorila sta se o delu, plačilu ter da gresta skupaj v Agadir, kjer je imel B.B. hišo. Tam pa je bil tožnik deležen nasilja s strani še treh oseb, za katere je B.B. dejal, da so njegovi sinovi. Tožnik je izgubil zavest. Ko se je zbudil, je bil zvezan. Ponoči so omenjeni moški opravljali nek obred, izvajali so čudne molitve, tožnika pa odnesli k ognju. Iz prsta so mu vzeli nekaj krvi. Tožnik je padel v nezavest in se zbudil okoli 6. ure zjutraj, oči je imel zavite. Začasno je izgubil vid, ki se mu je po 15 dneh vrnil, vendar čisto normalno ni videl. Sodišče se strinja s toženo stranko, da navajanje zgolj enega - opisanega dogodka, ki se je zgodil 7. 5. 2015, iz izvorne države pa je tožnik odšel marca 2017 (kot je sam navedel v prošnji), pri čemer pa navedeni dogodek ni povezan s pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja.

26v 26. členu ZMZ-1 so opredeljena dejanja preganjanja. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1).

27Tudi po presoji sodišča pri dogodku, na katerega se sklicuje tožnik, ne gre za dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik s strani omenjenih oseb ni bil od dogodka (7. 5. 2015) do zapustitve države (marca 2017) nikoli več ogrožan ter pravilno ugotovljeno, da pri omenjenem dogodku ne gre za razloge, ki bi bili kakorkoli povezni z raso, vero, narodnostno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini. Tožena stranka se tudi utemeljeno sklicuje, da je tožnikov dogodek v izvorni državi obravnavala policija, ki je tožniku dala tudi napotilo, da v primeru, če se bo še kaj dodatnega spomnil, to sporoči policiji. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Na vprašanje tožniku, zakaj ni počakal, da policija razišče njegov primer, je tožnik povedal, da policija tega primera ne bi mogla rešiti ter da v arabskem svetu policija zelo malo naredi. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ni z ničemer dokazal, da mu subjekti zaščite niso nudili zaščite. Nasprotno, sam je povedal, da je policija prišla in mu pomagala pri dogodku. Sodišče se prav tako strinja s toženo stranko, da se tožnik ni nič pozanimal o nadaljnjih ukrepih policije. Tudi po presoji sodišča tožnik tako ni dokazal, da mu zaščita v izvorni državi ni bila dostopna. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Po slednjem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

28Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Tožena stranka je namreč v obravnavani zadevi dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ-1. Ker prav dejanske okoliščine, kot jih je glede opisanega dogodka navedel tožnik, po presoji tožene stranke, s katero pa se strinja tudi sodišče, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS Up - 96/09 meni, da bi morala tožena stranka v rednem postopku preveriti tožnikove navedbe ter v ta namen zbirati informacije o izvorni državi. Zato sodišče tožnikove ugovore, da temelji izpodbijana odločba na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zavrača.

29Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da jo je tožnik v postopku mednarodne zaščite zavajal z lažnimi navedbami. Pri tem se tožena stranka sklicuje na okoliščino, da tožnik o dogodku, ki se mu je zgodil 7. 5. 2015, in ki naj bi bil ključnega pomena, ni povedal pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je bil izrecno opozorjen, da mora navesti vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik je kot razlog navedel, da naj ga bi bilo strah, da bo ponoči sanjal o tem dogodku. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je, v nasprotju s povedanim, tožnik na vprašanje uradne osebe, kakšno je bilo njegovo življenje po tem dogodku, povedal, da so vsako noč z njim govorili hudiči in ga prepričevali, da se naj poroči z njihovo hčerko. Zato se tudi sodišče strinja z oceno tožene stranke, da omenjeno tožnikovo ravnanje vzbuja dvom v to, ali se je ta dogodek sploh zgodil, ob dejstvu, ki med strankama ni sporno, da tožnik pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito sploh ni omenil dogodka, ki naj bi bil ključnega pomena, zato so upravičeni dvomi tožene stranke glede verodostojnosti tožnikovih navedb. Vendar po presoji sodišča obstoj navedenega razloga, to je razloga iz 3. alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno: „če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije…, kar bi lahko vplivalo na odločitev“, ni bistvenega pomena v obravnavani zadevi. Tudi tožena stranka svoje odločitve, kljub navedenim ugotovitvam, ni oprla tudi na omenjeno zakonsko določbo, to je določbo 3. alineje 52. člena ZMZ-1. Zato sodišče tožnikove ugovore glede navedenih razlogov zavrača kot nerelevantne. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po 1. alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, namreč zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku.

30Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Ugotavlja namreč, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, torej države, ki jo je Vlada RS določila kot varno izvorno državo. Iz 62. člena ZMZ-1 izhaja, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: - ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno.

31Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik, ki se je izdajal za državljana Kraljevine Maroko, ni izkazal tehtnih razlogov, iz katerih bi izhajajo, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država, ugovore tožnika, ki se s tem ne strinja, pa zavrača. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da za izpodbijano odločitev obstoja tudi pravna podlaga iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

32Sodišče se strinja tudi s stališči tožene stranke glede tožnikovega psihičnega stanja in z njeno zavrnitvijo predloga tožnikovega pooblaščenca, da izvedenec oceni tožnikovo zmožnost sodelovanja v postopku. Tožena stranka je v postopku ugotovila, kar je argumentirano pojasnila, da niso obstojali nobeni razlogi iz 19. člena ZMZ-1, zaradi katerih tožnik ne bi mogel samostojno sodelovati v postopku. Strinja se z zaključkom tožene stranke, da zgolj vznemirjenost sama po sebi še ni razlog za postavitev izvedenca. Tožena stranka pa je tudi pojasnila kako je tožnik sodeloval v postopku, zaradi česar je utemeljeno ocenila, da ni razlogov za postavitev izvedenca. Ker sodišče sledi in sprejema argumentirano odločitev tožene stranke kot pravilno, ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje pooblaščenca, ki je bil prisoten na razgovoru s tožnikom.

33Po presoji sodišča je tožna stranka izpodbijano odločitev pravilno utemeljila na pravni podlagi iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

34Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.