VSRS Sodba III Ips 47/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.532,66 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ne obstajata terjatev v višini 1,434.508,87 EUR in ločitvena pravica, ki ju je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku nad družbo P., d. o. o., - v stečaju, in sta v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 1. 7. 2015 navedeni pod zaporedno številko 12.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov dosedanjega in revizijskega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Glede dopustnosti revizije

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožeča stranka opredelila vrednost spora v višini 201.000,00 EUR, ki zato presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

6Tožena stranka je v stečajnem postopku nad družbo P., d. o. o., prijavila terjatev do stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka in zastavitelja za obveznosti glavnega dolžnika I., d. o. o., po kreditnih pogodbah št. 240-51-506669 in 240-51-506670 in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika.

7Tožeča stranka je kot upnik v stečajnem postopku prerekala terjatev in ločitveno pravico, ki ju je prijavila tožena stranka. Tožeča stranka je bila s sklepom o preizkusu terjatev v stečajnem postopku napotena na vložitev tožbe, da ne obstajata terjatev in ločitvena pravica tožene stranke.¹

8Ni sporno, da glavni dolžnik obveznosti po kreditnih pogodbah redno odplačuje. Prav tako ni sporno, da terjatev tožene stranke do glavnega dolžnika v neplačanem delu še ni zapadla.

Materialnopravna stališča sodišč prve in druge stopnje

9Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima v primeru solidarnega poroštva upnik pravico sodno uveljavljati terjatev zoper dolžnika in (ali) poroka šele, ko je zapadla terjatev glavnega dolžnika. Pri tem se je sklicevalo, da je bila terjatev tudi na podlagi tretjega odstavka 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pravilno prijavljena kot terjatev pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če jo bo plačal glavni dolžnik.

10Sodišče druge stopnje je presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na določbi tretjega in četrtega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), iz katerih naj bi izhajala akcesorna narava porokove obveznosti glede na obveznost glavnega dolžnika. Pri terjatvi tožene stranke naj bi šlo za občasne dajatve, ki se v skladu z 254. členom ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v enkratno denarno terjatev. To terjatev pa je upnik v skladu s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP moral prijaviti v stečajnem postopku. Zavrnilo pa je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka morala prijaviti terjatev z odložnim pogojem, saj za takšno stališče ni podlage v zakonu niti v naravi poroštva kot institutu zavarovanja.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

11Edini očitek v reviziji v smeri uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se nanaša na zatrjevanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da se je tudi sodišče druge stopnje zateklo k nejasnim in neutemeljenim, arbitrarnim stališčem. Očitana kršitev je podana le ob predpostavki, da so pomanjkljivosti v razlogih sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka s takšnimi pavšalnimi očitki skuša zgolj dodatno podkrepiti revizijski očitek o nepravilni uporabi materialnega prava, o čemer pa bo Vrhovno sodišče odgovorilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Glede očitane nepravilne uporabe materialnega prava

12Namen postopka prijave in priznanja terjatev v stečajnem postopku, kot je urejen v ZFPPIPP, je ureditev procesne legitimacije upnika za opravljanje procesnih dejanj v stečajnem postopku in zagotovitev stvarne legitimacije za njegovo poplačilo iz premoženja stečajnega dolžnika pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP. Če za pridobitev procesne legitimacije upnika v stečajnem postopku zadostuje njegovo procesno dejanje prijave terjatve (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP), pa stvarno legitimacijo za uveljavljanje poplačila v stečaju zagotavlja postopek priznanja terjatev, saj predstavlja končni seznam preizkušenih terjatev osnovo za udeležbo upnika pri razdelitvi stečajne mase (363. člen in drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP).

13Predmet pravde o terjatvi upnika, ki je bila prerekana v fazi preizkušanja prijavljenih terjatev v stečajnem postopku, je vprašanje obstoja te terjatve kot je bila prijavljena v stečajnem postopku. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da po splošnem pravilu iz 252. člena ZFPPIPP nastanejo pravne posledice stečajnega postopka za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, torej tudi za še nezapadle terjatve, in da je vse te terjatve treba prijaviti v stečajnem postopku, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Časovna točka začetka stečajnega postopka je zato odločilna za presojo, katere terjatve je upnik dolžan prijaviti, da bi lahko uveljavljal svoja materialnopravna upravičenja v stečajnem postopku. V fazi preizkušanja prijavljenih terjatev je torej odločilno vprašanje, ali je posamezna terjatev obstajala ob začetku stečajnega postopka. Ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje lahko tožnik v pravdi, v kateri uveljavlja neobstoj prerekane terjatve in ločitvene pravice, uspe samo ob predpostavki, da dokaže, da sta prijavljena terjatev in ločitvena pravica prenehala (z izpolnitvijo ali na drug način v skladu z zakonom) do zaključka glavne obravnave.

14Tožeča stranka v pravdi ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je stečajni dolžnik P., d. o. o., pred začetkom stečaja prevzel solidarno poroštveno zavezo za obveznosti glavnega dolžnika do tožene stranke iz naslova dveh kreditnih pogodb, kakor tudi, da je bila v zavarovanje obveznosti stečajnega dolžnika kot poroka ustanovljena zastavna pravica na njegovi nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato kot neprerekane upoštevalo trditve tožene stranke o višini njene še ne zapadle terjatve do stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka.

15Materialnopravno zmoten je revizijski očitek, da je terjatev, ki še ni zapadla, neobstoječa. Če je zapadlost obveznosti vezana na iztek pogodbeno dogovorjenega roka, ima to za posledico zgolj, da upnik nima podlage za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka pred iztekom roka. Zato je nepravilno stališče revidenta, da bi morala tožena stranka terjatev prijaviti z odložnim pogojem. Položaj tožene stranke, ki ima terjatev do stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka, se namreč razlikuje od položaja upnika iz drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP, pri katerem je na izpolnitev odložnega pogoja vezan sam nastanek terjatve do stečajnega dolžnika.

16Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je bistvo solidarnega poroštva v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov. Položaj upnika glede prijave takšne terjatve v stečajnem postopku nad solidarnim sodolžnikom pa je urejen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP. Zato je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da se navedena zakonska določba ne prilega položaju stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka in hkrati zastavitelja svojih nepremičnin.

17Vendar je treba razvezni pogoj, kot je opredeljen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, razumeti kot okoliščino, ki se nanaša na obseg poplačila upnika v stečajnem postopku. Sam razvezni pogoj temelji na predpostavki, da je terjatev ob začetku stečaja obstajala, česar v konkretnem primeru (tudi v reviziji) tožeča stranka ni izpodbijala. Opredelitve razveznega pogoja pri prijavi terjatve na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP zato ni mogoče razlagati kot formalne predpostavke za popolnost prijave terjatve, ob pomanjkanju katere bi bil dopusten zaključek o neobstoju same prijavljene terjatve. S tem, ko je tožena stranka v prijavi pojasnila okoliščine in položaj stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka, je podala zadostne navedbe, ki pojasnjujejo razvezni pogoj, ki ga bo moralo upoštevati stečajno sodišče v fazi razdelitve stečajne mase.

18Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do trditev tožeče stranke, da je bil stečajni dolžnik onemogočen pri uporabi 1026. člena OZ. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da obveznosti glavnega dolžnika do tožene stranke v obsegu prijavljenih terjatev ob začetku stečajnega postopka nad porokom še niso zapadle, pravne posledice prenehanja porokove obveznosti na podlagi 1026. člena OZ niso mogle nastati.

19Glede na pravilno ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožena stranka dolžna prijaviti terjatev do stečajnega dolžnika kot solidarnega poroka, tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na zgrešena materialnopravna stališča glede načina prijave tovrstne terjatve v stečajnem postopku ni uspela izpodbiti obstoja terjatve tožene stranke ob začetku stečajnega postopka nad solidarnim porokom. Ob že pojasnjenem stališču v 13. točki te obrazložitve bi tožeča stranka s svojim zahtevkom lahko uspela le, če bi konkretizirano zatrjevala in dokazala, da je terjatev tožene stranke (v celoti ali deloma) prenehala po začetku stečajnega postopka nad porokom. Zgolj iz pavšalnega sklicevanja, da glavni dolžnik redno odplačuje svoje obveznosti, še ni mogoče sklepati, da je, oziroma v kakšnem obsegu je ugotovljena obveznost poroka prenehala. To pa potrjuje pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, da ne obstajata terjatev in ločitvena pravica, ki ju je tožena stranka prijavila v stečajnem postopku nad družbo P., d. o. o., - v stečaju.

20Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da za odločitev o reviziji niso odločilne revizijske navedbe, ki se nanašajo na način izvajanja poplačila priznane terjatve tožene stranke. To namreč ni predmet presoje v tej pravdi, ki je bila pričeta na podlagi napotitve stečajnega sodišča v sklepu o preizkusu terjatev (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Rezultat te pravde je zgolj odgovor na vprašanje o obstoju prijavljene, a prerekane terjatve in ločitvene pravice tožene stranke do stečajnega dolžnika. O tem, kako bosta priznana terjatev in ločitvena pravica tožene stranke (na podlagi druge alineje 2. točke tretjega odstavka 67. člena ZFPPIPP) vplivali na poplačilna upravičenja v stečajnem postopku, bo odločalo stečajno sodišče v fazi razdelitve posebne in splošne stečajne mase stečajnega dolžnika. Tožeča stranka ima tudi v navedenem postopku položaj stranke postopka.

21Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da glede poplačila tožene stranke ne bo mogoče spregledati, da ima stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke položaj solidarnega zavezanca za obveznost glavnega dolžnika. V skladu z določbo prvega odstavka 257. člena ZFPPIPP pa je treba v primeru, ko so pogoji za plačilo terjatve posameznega upnika izpolnijo pred zapadlostjo terjatve, izpolnitev le zmanjšati za obresti za obdobje od plačila do zapadlosti. Tudi primerljiva pravila, ki urejajo nepremičninsko izvršbo v izvršilnem postopku, določajo, da se zastavni upniki poplačajo po vrstnem redu, kot so pridobili zastavno pravico (drugi odstavek 198. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ²), pri čemer pa se denarna terjatev, ki še ni zapadla do dneva izdaje sklepa o poplačilu, poplača tako, da se upoštevajo ustrezne obresti od dneva izdaje sklepa o poplačilu do dneva zapadlosti terjatve (203. člen ZIZ). Tudi v določilih ZFPPIPP ni podlage za sklepanje, da bi zastavnemu upniku ločitvena pravica prenehala zgolj v posledici okoliščine, da zavarovana terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da ne obstajata prijavljena terjatev in ločitvena pravica tožene stranke, je zato materialnopravno pravilna.

Glede odločitve o reviziji

22S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vse odločilne navedbe tožeče stranke v reviziji. Iz obrazloženih ugotovitev izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

23Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT - Uradni list RS št. 2/2015) in sicer za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21.3. OT) v višini 2.700 točk in pavšalne stroške po členu 11/3 OT v višini 37 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV znašajo skupni potrebni stroški tožeče stranke 1.532,66 EUR.

¹ Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe sicer zapisalo, da naj bi bilo nesporno med pravdnima strankama, da je bila v stečajnem postopku St 5470/2014 toženi stranki kot upniku priznana terjatev v višini 1,434.508,87 EUR in ločitvena pravica na nepremičninah stečajnega dolžnika. V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZFPPIPP je ta zapis treba razumeti, da je terjatev in ločitveno pravico priznal upravitelj, jo je pa prerekala tožeča stranka.
² Uradni list RS 51/98 s spremembami.